Breskve

Mnogokrat je sanjala vlake; velike, zibajoče, udobne, zeleno-modre, z rjavo-rdečimi naslonjali, z neko ljubeznivostjo v kupejih. In kadar je sedla v rezerviran kupe in je pogledala skozi okno na peron, je bila srečna in varna – svet je tam zunaj, nič mi ne more!

Zbudila se je v pomečkanih rjuhah in se skušala spomniti blodenj, ki so ji zapolnjevale rahel omamljiv spanec. Spomnila se je, da je spet sanjala vlak, ki jo je vozil po čudni pokrajini. Rastline so bile nenavadno velike in sonce je bilo na obeh straneh. Ogromni cvetovi so bili večji od vagonskih oken in ptice, te so bile skoraj kot avijoni, rohneči v glavi. Odpahnila je rjuhe in pogledala vzdolž svoje golote. Pomlela je z razsušenimi usti. Obrnila se je na desno in videla, da njen spremljevalec, njen tonočni zaščitnik še vedno spi pijanske, hrkajoče sanje. S težkimi mlahavimi gibi se je napotila v kopalnico. Prižgala je luči. Dolgo se je gledala v ogledalu, a ni se hotela prepoznati. Bom kdaj zmogla stopiti na drugi vlak! Jo je zaskelelo nekje pod lobanjo. To večno iskanje omame, o-mama! Vstopila se je pod pršeč tuš. Dolgo, dolgo je pustila vodi, da je iz nje izpirala vse tiste naključne poljube in ostanke sperme, ki se ji je že zaudarjajoče prisušila. Ljubezen je že zdavnaj pozabila. Svoje telo je čutila samo še kot instrument užitka. Vse njene sanje so nihale med tabletami, zgoščenem dimu trave, iglami in popotovanji. V Amsterdam je prišla s trdno voljo, da si kupi dovolj metadonskih tablet in da se zavleče domov. Poskušala je prenehati z vsem, a jo je vleklo vse bolj v temne tunele nenavadnih sanj, kamor pelje vlak samo enkrat …

Domnevala je, da jo bo čez kakšno uro zagrabila kriza. Vedela je, da bo morala ven do tistega lokala na kavo in tabletke. Bojazljivo si je ogledala vlažno pordelo telo. Suhotne roke so plesale okrog ledji. Otipala si je viseči dojki. Na levi so bili vidni modrikasti ugrizi nekega razbrzdanca. Sklonila se je in se trpko zagledala v tetoviran lotosov cvet nad popkom. Okrog njega je bil še vedno lepo viden napis: Vedno te bom nosil v sebi – lotosov cvet. In zdaj se je stesnjeno spomnila, da si je dala to vtetovirati pri nekem Indijcu v Londonu, ko je splavila drugega otroka. Med birsanjem se je po koščkih spominjala sinočne zabave. V tistem velikem stanovanju se je jedlo in pilo in drogiralo in ljubilo. In tam je bil nekdo iz Ljubljane; najprej sem se z njim ljubila na stopnicah, bilo je dobro … Potem je prišel tisti beli prah na zrcalu, in potem je prišel ta gospod in zdaj sem tukaj.

Nenadoma je začela vsa drhteti. Nekje v želodcu se ji je nekaj zganilo in čutila je, da bo morala bruhati. Sklonila se je nad školjko. Iz nje je privrelo malce zelenkaste sline in nekaj curkov prebavljenega piva. O bog, se je že začelo, te večne krize. Dvignila se je in se zariplo pogledala v ogledalo. Začela je brskati po omaricah, da bi našla kakšne primerne tablete, kajti tu v Amsterdamu si lahko kupil karkoli in kolikor si hotel. Odkrila ni ničesar uporabnega. Tam so bile same stare vate, vseh vrst kondomi, pozabljen posušen ženski lak, pribor za britje, krema za sončenje, neke vitaminske tabletke; samo tistih, ki bi jih ona rabila, tistih ni bilo. Na hitro je navlekla nase spodnjice, umazane in natrgane kavbojke, črno majico in kavbojsko jakno. Zmedeno je iskala, pred nekaj dnevi kupljene poceni kitajske superge. Našla jih je na dnu stopnišča. Usedla se je na stopnico in se obula. Šla je nazaj do spalnice, kakor da bi tam še nekaj pozabila. Zmedlena svetloba je lila skozi zavese na čudne slike na stenah. Spomnila se je, da ji je tip govoril, da slika in da ima nekje majhno galerijo. Potegnilo jo je k neki majhni sliki, ki je z živimi barvami sijala iz temotnosti. Ko je prišla čisto do nje, je videla, da je naslikana nekakšna hruška, v njej pa čudna pokrajina in lebdeči flurescentni predmeti. Na hitro se je ozrla po njem. Zazdel se ji je pravo truplo: belo, nagnusno, ostudno truplo, ugašajoče meso, dobro samo še za črve. Še vsa tresoča in zdruznjena se je premaknila k naslednji sliki. Z nogo je zadela v prazno pločevinko. Tanek aluminijast zvok je zavibriral v grobo smrčanje, ki je še vedno prihajalo iz tistega trupla.

Nenadoma se je obrnil in nekaj zagolčal. Malce je pokašljal in se popolnoma prebudil. Prevalil se je na hrbet, da se je bel tolsti trebuh zazibal, kot pravkar vzhajan kruh. Zblojeno jo je pogledal in se odgrnil, očitno meneč, da jo bo pogled na njegovo mlahavo moškost razvnel.

»Sonček, že pokonci,« je v čudni angleščini zajamral. Razširil je roke in se gospodovalno pretegnil. »Krizica?« je bil ciničen. »Bi muci malce metadončka, ali pa morda novo dozico?«

»Šla bom,« mu je naznanila. Iz jakne je potegnila denar in ga preštela, da bi se prepričala, če ima dovolj za »zajtrk«. Premaknila se je po veliki spalnici in spotoma odbrcnila še dve prazni konzervi. S potnimi in tresočimi rokami je zagnetla denar nazaj v žep. Zgrozila se je. Vsak čas bom brez denarja. Če mi Ulli ne bo pomagala nazaj domov, bom zgnila v teh kanalih. Moj bog, kakšno sranje, kmalu bom zapravila ves denar. Ta prasec tu ga je poln. Če bi seksala z njim, bi mi plačal, vem da bi mi. Saj zato me je zvlekel sem. Zdaj je še malce pijan. In star je že, dolgo bi trajalo. Za kaj takega nimam zdaj potrpljenja. Če bi ga dobro gnetla; to bi morda šlo. Vedno isto, vedno! Najprej ti tipi kupijo dodaten fiks, potem te odpeljejo k sebi domov, da si jim morda v zabavo. Nekoč mi je nekdo rekel: Smešne naivne Slovanske lutke. A, to je bil tisti obritoglavec iz Nemčije, ki je spet sanjal krematorije in zastave in slavo in trdno vladanje drhali. Rekel je še, da bodo nas Slovane kupil,  druge pa sežgali. Bedak!

»Muci, ni cvenka,« se je oglasilo iz postelje, iz tiste sluzaste mrakobe. Z roko je lenobno segel na nočno omarico in izpod neke knjige povlekel bankovec velike vrednosti. »Poglej punči, tega dobiš, če me dobro obdelaš,« je medlo, a samozavestno rekel.

Gledala je vanj in čutila valove nelagodja. To ne bi bilo prvič, da bi kakšnega moškega potešila za denar, a to jutro jo je zalivala bolehna nemoč. Vendarle je odklamala do postelje in pokleknila na mehko preprogo. Zdaj je že vedela, da bo uporabila vso svojo rutino. Zmalinčen in sopihajoč je obmiroval in vodeno gledal v prijazen pramen svetlobe, ki mu je zarisal zlato prhnjavo na lice. Ko se je dokončno obudil, ji je ponudil tisti bankovec in njegovo vizitko. S čisto roko je hladno prijela denar in vizitko, ne da bi ga pogledala. Oboje je na hitro vtaknila v žep kavbojske jakne in se privzdignila. Molče je šla v kopalnico in si umila roke in obraz. Za hip je še pokukala v sobo in mu pokimala.

»Pridi še, sladkorček,« je osladno zahripal za njo.

Z mencljivimi, negotovimi koraki se je odpravila po dolgi, zaviti ulici proti lokalu, ki ji je že nekajkrat pregnal jutranjo tesnobo. Kljub maju so bila tu jutra še vedno hladna. Nad kanalom je ležala drobna potuhnjena, pajčolanasta megla. Pohitela je čez lokast most proti rdeče črnim vratom lokala. Napisa nad vrati si ni mogla zapomniti, a zapomnila si je te kričeče barve fasade in oken. Z razbijajočim srcem je odrinila vrata in se znašla v temnikavi oglasbeni notranjosti. Nekaj jutranjih kadilcev trave je že sedelo za črnimi mizicami. Vsi so tudi srebali kavico in se delali, da jim je blazno lepo, pa čeprav so bile njihove oči prazne in oddaljene, za življenje slepe. Za visoko privzdignjeno točilno mizo je sedela lastnica in se z nekom razneženo pogovarjala po telefonu. Prvič jo je v ta lokal pripeljala Ulli, uspešna lastnica nočnega bara na Dunaju, ki je v Amsterdam prihajala nakupovat travico in druge opojčke, za svojo kobilarno, kot je temu sama pravila. Imela je tudi navado reči, da je treba uspešne konjičke nagraditi s sladkorčki. Hvalila se je, da si je zdaj oskrbela res dobre kobilice, iz Rusije in Romunije, vendar da jih je treba malce privaditi na te opojčke, da so potem bolj krotke in voljne delati. Tudi njej je ponudila delo, potem ko je neke noči pristala v njeni postelji. Vendar se ji mora zahvaliti; čez dva dni jo bo brezplačno potegnila do Dunaja. Odločila se je za samotno mizico za rdečim stebrom. Lastnica je prišla k njej in si jo poznavalsko ogledala. Sploh ji ni bilo treba odpreti ust; lastnica je v njenih očeh prepoznala dobro ji znano stisko. Prinesla ji je kavo in dve tabletki. Materinsko se ji je nasmehnila in jo pustila samo. S tresočo roko je ponesla tabletke k ustom in ju poplaknila s kavo. Čez nekaj minut je začutila mirljivo ugodje. Med umirjanjem je začela premišljevati: Sem že odvisna od teh svinjarij. Res ne bom mogla nikoli nehati? Punca, štiriindvajset let ti je, stopi na drugi vlak. Opogumljena je potegnila iz žepa zjutraj prisluženi bankovec, ga poravnala in hladnokrvno stopila do lastnice. Kupila je dovolj veliko zalogo metadonskih tabletk in hašiševo olje, ki si ga je dostikrat nakapljala na cigarete.

Zapustila je tisto ulico in prišla na majhen trgec, že poln trgovske zagnanosti. Naletela je na nekakšen mini sejem, saj se je tu ponujalo vse, kar se sicer prodaja v luksuznih butikih. Ljudje so se gnetli sem ter tja. Pod neko arkado je mirno kadil svoj jutranji hašiš nek rjavokožec, s čudno kapo na glavi. Na njegovem lesenem vozičku so živele barve sadja, v majhnih, ličnih modrih, plastičnih zabojčkih. Oči so se ji nenadoma ustavile na lepih, lepo zloženih debelih breskvah. Ustavila se je ne daleč vstran in se zamislila: Breskve, zdaj v maju so že breskve. Seveda, tu dobiš vse kadarkoli, svet je majhen tukaj. Breskve, koliko časa jih že nisem jedla. Nazadnje pred nekaj leti, ko sem bila še doma. Breskve pod našo hišo … Oče jih škropi … Tako lepo so cvetele vsako pomlad. In prav pod njimi sem pokadila svoj prvi joint. Kdaj je že to bilo? Davno, pred šestimi leti. In breskve poleti v vinu, doma na balkonu … in lep razgled po briških gričih, in potem si ravno prav omotičen. In zvečer pridejo prijatelji. Peljejo te v diskoteko, tam pa spet travica … zunaj v temi.

Kupila si jih je celo kilo. Z njimi se je napotila proti kanalu. Spotoma je pobrala odvržen časopis. Usedla se je na stopnice, ki so izginjale v temni, leni, zaudarjajoči vodi. Zagrizla je v prvo breskev. Slasten sok se ji je pocedil skozi prste in zakapljal na kavbojke. Ni se zmenila za te packe. Z divjo strastjo jo je obgrizla in vrgla koščico v vodo. Lotila se je druge in tretje. Pri predzadnji se je ustavila in zajokala. Debele solze so spolznile čez rdečo hrapavo površino breskve. Pustila je solzam, da so navrevale in izginjale v tkanini kavbojk. Sklonila se je daleč naprej, da je lahko videla na površini vode svoj spačen, stogoten obraz. Z obema rokama je objela tisto breskev, kakor da je v njej spravljeno vse njeno otroštvo. Udarila se je z njo ob čelo. Nekaj soka se ji je pocedilo v oči in se pomešalo s solzami. Odgriznila je še košček in zagnala obgrizek v vodo. Domov, domov, o bog, domov hočem …! Se je vzdigovalo v njej.