Besede

Obstajajo besede, ki spremenijo življenje, in take, ki izzvenijo v prazno. So besede, ki niso izrečene, a veliko povedo, in take, ki so narobe razumljene. So stvari in dejanja, za katera ne obstajajo besede. In so besede, za katere smo upali, da jih nikoli ne bomo slišali.

Marij je pomagal hudo pijanemu naredniku domov, ki se je med lovljenjem ravnotežja prepiral sam s sabo:

»Mario, dovoli! Dovoli, da povem do konca. Prosim, ne prekinjaj me.«

Molčeči vojak se je delal, kot da nesmiselnih pripomb ne sliši, vmes se je ukvarjal s podpiranjem opitega, mirjenjem njegovih izpadov in reševanjem neljubih situacij z vročekrvnimi mimoidočimi v zakotnih ulicah, ki so hoteli s pestmi poravnati račune z jezikavim nesramnežem.

Ko sta prišla v njegovo stanovanje, ju je žena jezno ošinila s pogledom. Z Marijem sta ga brez besed odvedla do postelje. Pijani je v trenutku zaspal, Marij se zagledal proti njej. Bila je mlajša od narednika, mesenega telesa, prikritega, a šarmantnega nasmeha, lepih temnih oči, ki so se do potankosti ujemale z njenimi dolgimi lasmi, spetimi v številnih drobnih kitah, ki so jih delale mojstrske roke. Še preden se je uspela zahvaliti, je salutiral mrtvo pijanemu poveljniku in se skoraj isti čas poslavljal tudi od nje.

Narednik je bil stare šole, zato se v redkih trenutkih treznosti in slabe vesti, ki se je takrat naselila vanj, zahvaljeval za pomoč. Tudi naslednjega dne je ponavljal iste stavke do onemoglosti:

»Tvoj večni dolžnik sem. Ko boš kaj potreboval, bom užaljen, če me ne boš prosil za pomoč.«

Še večkrat je pomagal neugnanemu domov, njegova žena je postajala bolj strpna in blagohotna za razliko od večine žena tega sveta, ko pripeljejo pijanega moža domov. Če sta jo prvič presenetila, se je Mariju poslej zdelo, da ju pričakuje. Ko sta prihajala po ozki ulici, je odpirala vrata, saj njunega prihoda ni bilo mogoče preslišati. Priskočila je na pomoč že na stopnišču. Iz bližine je skozi njeno ohlapno kratko haljo začutil vznemirljiv vonj jedre in voljne ženske. Vljudno je zavračal njena ljubezniva vabila, da sede za mizo, čeprav ga je mikalo.

V eni izmed številnih ponovitev te zgodbe, ni imel več izbire. Narednik, ki je ležal na postelji brez vidnih znakov življenja, se je nepričakovano oglasil:

»Soldat, sedi za mizo. Pridem tudi jaz.«

Svojemu poveljniku, četudi nadelanemu, si ni upal ugovarjati, sedel je za mizo, gibčna in mična dama je stregla vino in kruh. On se je primajal k mizi in na dušek izpil kozarec. Blebetal je nesmisle in sčasoma vnovič utonil v dremež. Glava je omahnila čez naslon, stol je zanihal. Marij ga je skušal pridržati, a sta se mož in stol zahakljala v mizo. Še stena je nudila oporo, onadva pa sta se nasmehnila, kot bi hotela dejati:

»Pijani imajo več sreče kot pameti.«

Obrnila se je proti njemu, podprla roke pod brado, da je skrila ličnice in vanj uprla bleščeče oči. V njih je bilo nekaj tiste najstniške plahosti pred prvimi skušnjavami. Kratko sta se spogledala, kot bi se ista privlačnost odsevala v dveh različnih ogledalih. Črno-belo obarvani svet je, kot bi šahovnica postajala mavrica, dobival odtenke, pestre barve življenjskih radosti so se nežno zarisovale. Plaho se je dotaknila njegove roke, za las je umaknil svojo, a vseeno začutil, da gre za osamljeno žensko. Njena ljubezen do narednika se je preobrazila v podrejenost njegovemu slogu življenja. Svoje izpraznjenosti, njegove nepozornosti, neznosne zapostavljenosti ni hotela pokazati samo s svojim uporom zoper posvetne in cerkvene postave. Ta začarani krog je hotela presekati kakopak drugače kot z ljubeznijo.

V naslednjem trenutku ga je njen pomenljiv nasmešek zbegal. Umirjen, skoraj neizkušen fant je umikal pogled. Vendar je vztrajala, igra oči, delo ustnic v prazno, lažnih napadov in zaigranih umikov se je odvijal med dvema, ki nista več zmogla skrivati naklonjenosti. Prvi poljubi so bil še nežni, a polne ustnice so bile tako vabljive in izzivalne, da nista zaznala kdaj so postali vroči. Stopicala sta po otoku polmraka, kjer ni bilo več mogoče presojati kaj se sme ali ne. Njene roke so bile nežne in spretne, nežen vonj njene kože ga je obnorel. Njeno polno telo je zanihalo, bila je zadihana od sle, lunin sij je razkril goloto zakonske ženske. Stičišča njunih teles so se preobražala v tečaje neznanega planeta, njunega novega sveta. Ritem je pramene las vzdigoval ob svetlih sencah, njen izklesan život je nepomirljivo pretil, njeni strastni kriki so se utapljali v črni tišini, ne da bi koga prebujali. Iznenada se je zgodilo to, kar se rado zgodi v pikantnih sanjah, ko nekdo zmoti, da se ne uresničijo do sladkega konca.

»Mario, prosim te kot Boga. Prinesi mi še pol litra črnega,« se je narednik zadrl napol v snu.

Ni hujše bolečine kot tako ponesrečeno odložiti žensko, ki prepusti telo in dušo. Nista zmogla uresničiti zaradi nepomembnosti in nesmisla. Že sta se oblačila, nervozno pogledovala proti pijanemu, ki se je zopet potapljal v nezavest. On se je hitro poslavljal, da bi ubežal vnovičnemu preblisku njenega moža. Toda ona je imela drugačno videnje prihodnosti:

»Pridi še kdaj. To morava ponoviti.«

Pot po temnih neapeljskih uličicah mu ni ostala v spominu, spregledal je potepuhe in mestne znamenitosti. Iz zamaknjenosti se je zbudil šele na vstopnih vratih, ko je pokazal prepustnico nekoliko sumničavemu poveljniku straže. Ko je opazil mastno odtisnjen narednikov žig, je prenehal s pregledovanjem. Ta je bil težko prislužen v službi pri zapitemu stremuhu, a deloval je bolje od bistroumno spisanega opravičila.

Marij je tiho vstopil v spalnico, kot tat je smuknil v posteljo. Srce je grmelo, spati ni pustilo. Oči so počivale na zgornjem pogradu, a misli so švigale iz ene v drugo polovico glave.

»Kakšna ženska!«

Prav tako se tudi ona v drugem delu mesta ni mogla umiriti, zrla je skozi okno, štela zvezde na nebu in nabirala solze v očeh, medtem ko je pijani  mož s smrčanjem paral nočni mir.

Naslednje jutro je bil narednik nekoliko bolj pozen, vendar se ni najprej lotil službenih obveznosti. Vztrajno je iskal Marija, izpraševal je vsakogar, ali ga je videl. Ko je ta izvedel, kaj se dogaja, je začel bežati; skril se je v stranišču, v tem najgršem, a tudi takrat najbolj koristnem delu vojašnice. Ko je pokukal po hodniku, da bi videl, ali je nevarnost mimo, izza hrbta čuje znani hripavi glas:

»A tu si? Jaz te pa povsod iščem.«

Marij je otrdel od strahu, ostal je brez besed. On ga je zaobšel, prijel se je za pas, kot bi hotel poravnati uniformo ali celo izvleči orožje. A je presenetil kot že velikokrat do tedaj:

»Hvala Mario. Tega ne pozabim nikoli. Res si pravi mož.«

Nato ga je potrepljal po ramenu kot najboljšega prijatelja, ki nikoli ne pusti na cedilu. Ni vedel, ali je opazil njegovo zadrego, hladen znoj na mrliško bledem čelu bi ga utegnil izdati. Gledal je v tla kot skesani grešnik, saj je njene strastne poljube čutil na vratu, kakor bi ravnokar tam pristajali.

Vojaške trobente so klicale h kosilu, a izognil se je umivanju. Tiho je prisegal, da si nikoli več ne opere rok, da njen vonj za vedno ostane na njegovi koži. Pri obedu se mu je redek vojaški brodet zatikal v grlu, kot bi bila suha polenta na jedilniku, naredniku je ribja juha pomirila želodec, da je zaspal v priročnem skladišču. Tudi Marija je vzelo za nekaj trenutkov. Zaradi neizmernega popuščanja čutom sta bila duša in telo oropana moči, zato sta se zlahka vdala utrujenosti na trdi kasarniški klopi.

Prikazovale so lepotice, najprej nerazločno, nekje v daljavi. Na križišču utvar in resničnosti je iskal med množico prividov ravno njo, princeso neapeljsko. Vztrajno se je približevala, poteze so postajale bolj jasne. Kar je stvarnost prejšnji večer jemala, so sanje tedaj vračale. Oblečena je bila v ohlapno napol razpeto bluzico s svetlo zelenim vzorcem palminih listov. Čvrste prsi so napenjale svilo, da so dajale slutiti vznemirljivo razkošje. Umetelno spleten slamnik s črnim trakom jo je delal resnično gosposko. Iztegnila je damsko roko, kot bi ga vabila k sebi, medtem se je prostodušno nasmehnila, lahkotno in prijetno. Lahko bi jo ljubil, lahko bi trpel zanjo, lahko bi postala muza v še neizpisani poeziji. Bila je popolna, kot je Bog troedin, tako je imela ona na sebi vse troje, kar mora imeti prava ženska. Bila je prelestna, simpatična in poželenja budeča.

Narednik, ki je bil v neugodnem, skoraj začaranem krogu pijanske omame, se še vedno ni menil za njene slastne opoje. Njegova slabost je pomenila za druga dva do tedaj neznano radost. Že spet sta ga odložila v posteljo, obema je lezel na obraz isti poredni nasmeh.  V njenih čudovitih očeh se je bleščal greh, polne ustnice so bile kot bi hotele izreči velike besede, ki bodo polnile zgodovinske knjige. Nista se zmogla boriti s poželenjem srca, kar koli si je to zaželelo, je moralo dobiti. Ni ju več zanimalo, ali je cena suho zlato ali kos lastne duše, del ponosa ali zglednih navad ali pozitivne morale. Potegnil ju je vrtinec naključij, mešanica dolgočasja, zapostavljenosti, ljubezni in poželenja. Nista se dovolj dobro poznala, da bi se sproščeno, svobodno pogovarjala. Toda jezik ljubezni je univerzalen in preprost, njegovi glasovi tako vpojni, da so bile tedaj besede odveč.

Obleke so hitro odpadale, njena snežno bela salonska koža skritih delov telesa je razvnemala njegovo poželenje. Sočne temno rdeče ustnice in bradavičke sličnih odtenkov so se kazale v obrisih sobnega polmraka. Kot bi tristolpna cerkev silila skozi meglen zastor, ki se je spustil na krajino in se ponujale stvarniku v pregled. Toda tu je bil samo preprost pastir, ki je pasel po tem rajsko milem travniku. Medtem ko je on odkrival svoje do tedaj skrite, a razkošne talente, je ona odsotno, kot bi bila v nekem drugem svetu ponavljala:

»Joj, Mariano, kakšen si…Marianooo!«

Naval ujetih, zadržanih strasti se je preobrazil v neobrzdano ljubljenje, ki ju je nosilo pod nebo, kjer ni bilo mogoče izstopiti.

»Pst!« je miril.

Toda ona je poslušala svoj izvir ljubezni, lastni samogovor strasti tako zbrano, da se ni zmenila za opozorila. Njegova krepka soldatska dlan je komaj blago dušila vzdihe užitkov in krike vznemirjenj, ki so pretili, skoraj prosili, da ju odkrijejo.

Minevali so celi meseci, ko je narednik tonil v globokih kozarcih, a njegov vojak v globočinah telesa in duše njegove žene. Nekaj vznemirljivega je bilo tudi v tem, da sta se ljubila tako sproščeno in vendar ob pijanem možu. Ugoden splet okoliščin je hotel, da se je znašel v čudoviti pravljici, o kateri je sanjaril, odkar je začutil, da je moški. A se v svoji preproščini ni zavedal, da ne more izzivati ženske, ne da bi se vsaj malo zaljubila. Njena čustva so rasla, isto tako kot se je narednikov zakon pogrezal v nepreglednem močvirju pijančevanja in nezvestobe. Hotela ga je imeti vsak dan zase; tiho je molila, kako protislovno, da bi bil njen mož vsak dan pijan. Marija je mučilo ljubosumje tiste dni, ko se je on vračal domov trezen k njej, a igral je ravnodušje v maniri slavnih glumačev. Vendar strastno ljubljenje in pretvarjanje ni bilo brez čustvenih posledic tudi pri njem. Če so prva pisma njegovi Dragici izlivala hrepenenje, ljubezen in upanje, nadaljevanje ni bilo več romantično. Njegova pisanja so postajala dolgočasna, vedno redkejša. Tudi ona se ni trudila pošiljati pisem, na katera ni bilo odgovorov. Čutil je, kot bi jo prevaral, kot bi obrnil hrbet opoju romantičnega popoldneva v pomladnih travah pod tisto čudovito češnjo. Z vsakim princesinim dotikom je bilo Dragice manj in manj, z vsakim strastnim nihajem jo je izrival iz svojih celic. Skrita ljubezen in pregrešna naslada sta prevladala nedavne sentimente, najlepši spomini so bledeli.

Njegove redke, a duhovite misli po ljubljenju so izzvale njen iskreni smeh, ki je bil še bolj nevaren kot strasti. Naivno je bilo pričakovanje, da bo tako razblinil negotovost v njunem odnosu. Saj vendar je smeh cenila bolj kot kar koli drugega in z njim izkazovala naklonjenost, ljubezen se je samo še poglabljala.

»Moje življenje prej ni bilo vredno, da ga živim,« je ponavljala na vsakem zmenku, medtem ko je ljubila vsak kotiček njegovega obraza kot najslajši lek njenih tegob zakonskega življenja.

Njo je očitno in vedno bolj motilo spoznanje, da jo veže zakon, neke vrste sleparska kupčija, v katero je vložila vse, kar je imela, predvsem svobodo, a ni dobila tistega, kar si je želela. Zato si je dajala duška, doživljala je tisto, kar je prej samo slutila, da obstaja. Njen strah je povsem skopnel, postajala je brezumna.

Nekega večera je zasoplo dejala:

»Ne morem več tako. Zbeživa.«

»Narednik naju bo izsledil. Ustrelil bo oba.«

Bruhnila je v tisto strašno hripavo ihtenje, obležala je na postelji poleg na smrt pijanega moža. Nemočno je otepala z mlahavimi udi, medtem ko se je utapljala v valovih histerije. Tisti trenutek je obžaloval vse najlepše, kar je doživel:

»Prekleto. Tat zvestobe sem.«

Ona je vendarle hotela ljubimca s karakterjem in ne le uslužnega prevaranta ali nežnega barabina. Tako se je njuna ljubezen postopoma ugrezala, ne da bi se tega zavedala, na brezmejnem pokopališču neizživetih in neuslišanih romanc.

Skrivna dvojina je plašno bitje, ostaja samo v tišini in ko se pojavijo besede, bog ne daj vprašanja, izgine brez sledu.