12. Veter Prihodnosti

Mojomit je prikimal. “Naj vstopi.” Rdečelaska je izginila za vrati, čez nekaj sekund pa je vstopila starejša izmed čarovnic, Undorm je sedaj vedel, da ji je ime Catha. Sedaj, ko je bila umita, čista, in v novih oblačilih, je bila … všečna. Presuha, utrujena, ampak lepa.

“Um, hvala.” je sramežljivo dejala. “Za to.” in nekako nerodno pokazala nase. “Graci je zaspala.”

“V redu je. Verjamem, da potrebuje počitek. Se bolje počutiš?” je vprašal Mojomit.

“Ja, odlično.” je odvrnila.

“Torej, stvar je taka.” je Mojomit rekel glasneje. “Če želite, vas vse tri povabim, da do nadaljnjega ostanete pri meni v zavodu. Gospod Adorin ima raziskovalno nalogo, za kar potrebuje mojo literaturo, vi, gospodična Catha; če se strinjate seveda, ostanete pri meni na zdravljenju. Z gospodično Gracleio pa se pogovorim, ko se zbudi. “

Undorm je le mrko gledal. “Zakaj? Zakaj pomagaš?”

“Ker,” je odločno začel Mojomit z resnim pogledom. “Ker je poslanstvo tistih, ki imamo več, pomagati tistim, ki nimajo dovolj. Ker nismo več isti ljudje, kot smo bili takrat, ko si se zadnjič srečal z nami. Ker so tisti ljudje že mrtvi.”

Nihče ni rekel ničesar več. “A ste res poznali Gracielo? Res, toliko let nazaj?” je tišino presekala Catha.

Mojomitov obraz se je hitro spremenil v dobrohotnega starca. “Res sem jo. Nisi vedela, koliko je stara?”

Catha je odkimala. “Vedno je govorila, da ima staro dušo. Po naslovu neke pesmi. Ampak, nikoli ji nisem zares verjela.”

Mojomit ni odgovoril. “Lahko ti bi povedal, ampak…to ni moja naloga. Svojo preteklost ti bo morala razkriti sama.” Zavzdihnil je. “Razumeš?”

“Ja, seveda, seveda.” je prikimala Catha.

“In ti, Catha? Kako si ti pristala z čudežno deklico?” je nato vprašal Mojomit. “In še bolj pomembno, kako si zapadla v krvno spiralo?”

Catha je povesila glavo. “Em … Saj ne vem. Nočem … povedati … sram me je.”

“V redu je.” je je pomiril. “Ko boš hotela, če boš hotela … Ne bom te silil.”

Prikimala je.

“Torej, Undorm Adorin. Sprejmeš mojo ponudbo?”

“Imam sploh izbiro?” je nejevoljno dejal.

“Vedno jo imaš, tako ali drugačno.” mu je odvrnil Mojomit.

15. poglavje

 Alani je, ko je čutila, da je tisti hladen občutek minil, odprla oči. Ob njej je stal David; to je bilo važno. Soba na drugi strani portala je bila…ogromna. Po velikosti je še najbolj spominjala na šolsko telovadnico ali halo, po urejenosti pa na nekakšno skladišče. Zaboji in kartonaste škatle  različnih velikosti so bili postavljeni k stenam, kakšnih deset ljudi se je sprehajalo levo in desno, brez da bi se sploh ozrli proti njej, ki je ravno vstopila skozi čudežno okno.

In nato je njen želodec zaznal, da se je nekaj nenavadnega zgodilo; komaj se je še uspela skloniti predse, in bruhnila je vsebino želodca na tla. Na hrbtu je začutila Davidovo roko.

“V redu je.” je rekel. “Dolg most, večji stranski učinki. Saj bo, počakaj minuto.”

Verjela mu je, četudi so se njene trebušne mišice napele še nekajkrat; a bruhnila ni ničesar več, kar si je štela za uspeh. Nekje je zaslišala globok glas, ki je pozdravil Davida, David pa mu je odzdravil. Pozdravi so jo pomirjali, zamišljala si je, da je varna. No, če je bila z Davidom, se je čutila varna; to je bilo dejstvo. Počasi se je pobrala na noge, David pa ji je kavalirsko podal robček, da si je obrisala slino in želodčne izločke. 

“Hvala.” je pripomnila in se znova razgledala po kraju, kjer se je znašla. Nič ni bilo presenetljivo čarobnega, magičnega. Le ljudje, ki so delali svoje delo; še najbolj nenavadni so bili kristali, ki so viseli s stropa in oddajali čisto belo svetlobo. 

“To je to?” je končno vprašala.

“Kaj? Ne, seveda ne.” se je nasmehnil David. “Temu prostoru pravimo Vhod. Kot vidiš, sta tukaj še dva portala, ki vodita na različne konce sveta.”

Alani je pogledala, kamor je pokazal David. V isti liniji je na vsako stran portala, kjer sta se pojavila, stal še en, podoben portal. V vsaki ploščati meglici so se prelivale drugačne barve, sredinski, ki ga je uporabila, je prelival barve med zeleno in modro; spomnila se je, da so podobne barve bila tudi pri starejšem gospodu, pred komaj kakšno minuto. Za razliko od tistega manjšega prehoda, ki ga je uporabila pri Ivorju in jo je ponesel proti Ostaorju, pa so ti portali bili uokvirjeni, omejeni s črnim, grobim kamnom.

 “Še vedno sanjam, kajne?”

David se je nasmehnil, tako toplo in nežno, kot se je le on znal. “Seveda. Še vedno. Greva?”

Imela je neskončno vprašanj, a so vsa zbledela, ko je videla Davidovo ponujeno roko. Hotela je reči “Ja, prosim”, a se ji je v grlu nabrala slina, zato je le prikimala. Zgrabila je njegovo roko; njena drobna dlan se je skoraj izgubila v njegovi. Bila je na varnem, o tem je bila prepričana. Razburjenje, ki je iz nje izbruhnilo pri v tisti knjižnici, pri tistem starcu, je izginilo.

Sprehodila sta se skozi stavbo, ki se je imenovala Vhod. Tistih ducat ljudi, kolikor je ocenila, da jih je v prostoru, ki so urejali in premikali zaboje različnih velikosti, je sedaj pogledalo prišleka, nekateri so pozdravili glasno, drugi samo prikimali ali dvignili roko; vse skupaj je izgledalo kot še en povprečen dan v njihovem življenju. Prešla sta veliko dvorano in se namenila skozi vrata, ki so vodila na hodnik. Ozrla se je po prostoru, megleni portali: skozi enega izmed je ravnokar stopila so bili visoki skoraj do stropa, ugibala je, da so morali biti visoki vsaj kakih šest metrov; so oddajali nežno svetlobo, ki se je izgubljala med visečimi kristali. Stopila je na hodnik, kjer je bilo precej temneje in sledila Davidu, še nekaj sekund, nato pa sta se ustavila pred temnimi, lesenimi vrati. Skozi nizko nadsvetlobo je v prostor sijalo sonce.

“Dobrodošla v tvojem novem domu.” je rekel David in odprl vrata.

Obraz ji je oblilo svetlo sonce, da je morala zamižati. Bilo je toplo, pomladno, povsem podobno včerajšnjemu vremenu v Borovodi; njenemu domačem mestu, ki je bilo sedaj na drugi strani sveta. Dišalo je po sveže pokošeni travi, ta vonj ji je bil zelo všeč. Davidova roka jo je nežno povlekla naprej; na slepo je storila dva koraka naprej in nato počasi odprla oči. Ko so se oči privadile, je videla čudovito, zeleno dolino, posejano z večjimi in manjšimi hišami, urejenimi potkami, in negovanimi drevesi. Na koncu doline so se dvigale gore, veliko bližje, kot jih je bila navajena v njenem domačem mestecu.  Visoke gore, zelo visoke; strašljivo visoke, pokrite s snegom, za gorami pa nekakšna megla.

“Izgleda … Normalno.” je šepnila.

David se je nasmejal. “Kaj si si predstavljala? Samoroge?”

Počutila se je neumno. Ničesar ni pričakovala, še vedno je sanjala. Zdaj zdaj se bo zbudila v svoji postelji, v praznem stanovanju, kjer je dišalo po vlagi. “Ne vem, ničesar. Ampak izgleda tako … lepo.”

“Pridi, sprehodiva se do Centra. Tista stavba.” je z prstom pokazal David.

Stavba, na katero je David kazal, je bila velika, a ne razkošna; v bistvu je bila bolj podobna kakšni podeželski stavbi, v kateri bi lahko živelo nekaj družin. Bila pa je najvišja med ostalimi stavbami ob njej, ki so bile povečini pritlične, a vse grajene v podobnem slogu; nič ni kričeče izstopalo, vse je bilo tako človeško, tako … vsakdanje. Alani je samo sledila Davidu in si po poti ogledovala okolico. Pokrajina jo je najbolj spominjala na podeželje, ki je bilo na drugi strani jezera Borovoda; hiše, posejane dovolj daleč vsakasebi, a dovolj blizu, da si lahko računal na pomoč soseda, pa manjši zaselki, vsenaokoli pa polja, sadovnjaki, trate in ograde, kjer so se pasle krave in ostale živali.

“Kaj vse delate tukaj?” je vprašala med hojo.

“Vse. Pridelujemo hrano, vzrejamo živali. Kuhamo, si peremo oblačila, šivamo … V naši skupnosti verjamemo, da je delo, pošteno delo za skupnost nekaj najbolj izpopolnjujočega.”

Alani se je to zdelo lepo.

“Kar pridelamo viška, nato prodajamo pod določenimi blagovnimi znamkami v ostali svet. Tako dobimo stvari, ki jih ne moremo pridelati sami. ” je nadaljeval David. “Toda, ne silimo te v nič. Če kakšen dan hočeš počivati, ali delati kaj drugega, te ne bo nihče nadlegoval.”

“Kaj drugega pa je?” je zanimalo Alani.

“Učenje, oziroma treniranje svojih moči. Raziskovanje okoliških gora. Branje, pisanje, umetnost, glasba. Šport.”

“Sliši se čudovito.” je rekla, bolj sama sebi. “Ampak, kje pa so vsi?” Ni bilo veliko ljudi v njuni bližini, le nekaj človeških oblik je videla v daljavi na poljih, ki so počeli svoja dela.

“Mogoče je res malo bolj mrtva ura. Večina ljudi dela dopoldne, oziroma do kosila, nato počivajo, v popoldanskih urah pa se družijo, oziroma počnejo vse drugo. Čez kakšno uro bo precej bolj živo.”

Prikimala je. Dolina, kjer živijo čarovniki. Čarovnica je. Seveda ni bilo res, ni moglo biti. Kmalu bo zazvonila budilka. Ja, tako bo, si je govorila, medtem ko je sledila Davidu. Bila sta že zelo blizu hišam, proti katerim sta se namenila, dovolj blizu, da je slišala govorjenje in smeh iz ene izmed stavb. Zavila sta na desno, nadaljevala pot mimo druge stavbe, dokler nista stala pred visokimi vrati velike, trinadstropne hiše.

David je vstopil brez obotavljanja, in Alani mu je sledila. Notranjost hiše je bila, tako kot vse ostalo, povprečno vsakdanja. Razen tega, da nekaterih predmetov ni prepoznala, se je počutila kot v kaki tuji hiši; neznano, a hkrati prepoznavno. Zaenkrat se je odločila, da ne bo preveč razmišljala, ampak le bila blizu Davidu. Spomnila se je na svojega notranjega prijatelja; zavedla se je njegove prisotnosti in zazdelo se ji je, da lahko skoraj čuti, kaj počne. In zdelo se ji je, da počiva, a da ga je strah, kot da se hoče skriti v njej. To ji je bilo všeč – mogoče bo zares začela verjeti, da ga lahko ukroti.

Povzpela sta se po širokih stopnicah v drugo nadstropje, kjer ni bilo vrat ali zidov, čez celotno etažo je bilo le nekaj podpornih stebrov. Čez celoten prostor pa so bile navidez nakjučno postavljene mize, na katerih je bilo raznovrstna krama in knjige.

“To je pisarna, če hočemo temu reči tako, naših štirih glavnih učiteljev.”

“Samo štirje? Ali ni ne vem koliko tisoč ljudi tukaj?” je tiho vprašala.

“Res je. Toda, veliko jih je že odraslih, ali so tu dovolj dolgo, da ne potrebujejo več učenja. Potem pa imajo štirje učitelji še vsak po nekaj pomagačev. Asistentov, če hočeš. Samo štirje mojstri so tudi iz zgodovinskih razlogov; čeprav je to danes bolj protokolaren naziv.”

Ozrl se je po prostoru in opazil, da sta v prostoru sama. “Hoj, dober dan!” je zaklical glasno.

“Ja ja, saj sem vas slišal!” je od nekod odvrnil moški glas. “Minuta!”

“To bo Hemming Lansel Landvik.” je šepnil David.

“Kateri je ta? Fajn, ali strog?” je z enako glasnostjo vprašala Alani.

“Fajn. Zabaven.” se je nasmehnil David.

Od nekod, izza doslej nevidenih vrat je poskočno prihitel moški, ki je bil na prvi pogled čisto nasprotje Davidove urejenosti in uglajenosti. Nizke rasti, plešasta, ali pa morda pobrita glava, kratka siva bradica, odpeta srajca in kavbojke; mišičaste roke, širok nasmeh.

“O, obiski!” je veselo zaklical. Njegov glas je bil hripav, kot bi ravno prebolel močnejši prehlad. “Rad imam obiske.” Stopil je do Davida, ki mu je podal roko, plešec pa je, kot sploh ne bi opazil ponujene dlani, močno objel mlajšega kolega čarovnika.

“David, vedno je fajn videt.” je rekel. “Kako je Mojomit? Mu da mir mularija?”

“Saj ga poznaš.” je rekel David. Že je hotel nadaljevati, ko ga je Hemming prekinil.

“No, no, nič bat, gospodična.” je rekel sedaj tišje, kot da bi čutil, da Alani ni navajena tako glasnega govorjenja. “Nisem tako grozen, ko se me enkrat navadiš.” Ponudil ji je roko.

“Lansel Landvik Hemming. V veselje mi je srečati nove ljudi, sploh mlade. In ti si?”

“Alani. Em, Kastelman.” se je spomnila, da mora povedati tudi svoj priimek. Segla mu je v roko, ki jo je Lansel Landvik Hemming stisnil premočno.

“Živjo, živjo, Alani Kastelman. Takoj ti povem, da mi ne smeš zameriti, ampak z imeni nisem najboljši, tako da bom verjetno pozabil in te še parkrat vprašal.”

Prikimala je, in poskušala skriti bolečino, v dlani, ki je nastala kot posledica njegovega stiska.

“Ojoj, pardon. Pardon. Prvič te vidim, ti že lomim roke.” se je hitel opravičevati plešasti čarovnik. “Naj rešim.”

V roki ji je postalo toplo, skoraj preveč toplo, in ko je že skoraj mislila, da se bo opekla, je toplota izginila in z njo tudi bolečina. Čarovnija? je pomislila.

“Bolje, ane?” je rekel in se nasmehnil.

Prikimala je. Čarovnija, si je pritrdila. Na take stvari se bo morala privaditi; vsaj dokler se ne zbudi.

“Si sam?” je vprašal David. “Ostali?”

“A nevem. Kjer hočejo. Tamas bi morala biti nekje blizu. Čakaj. ” Plešec se je v trenutku zresnil in skoncentriral ter se zazrl nekam skoznjo, kot bi hotel videti nekaj, kar je za njo. Postalo ji je neprijetno, kot bi skoznjo zapihal leden veter.

“Evo, takoj bodo tu.”

Alani se je trudila spomniti, kaj ji je David rekel o njih. Eden strog, se je spomnila, eden zelo nežen. Eno žensko je tudi omenil. Plešec ni deloval strog, pa tudi strašno nežen ne, prej bi rekla da je nepremišljen, ali pa …glasen. Spomnil jo je na enega izmed gostov v Cvetovem baru v Borovodi. Zwooop jo je predramil iz razmišljanja, in začela se je ozirati  po izvoru nenavadnega zvoka. David je nekaj rekel Lanselu Landviku, ta pa se je zasmejal, izza istih vrat kot je prišel pred nekaj trenutki plešec pa je stopil človek, ki se je moral skloniti, da je sploh lahko prišel v prostor, le prikimal je Davidu, nato pogledal Alani ter se ji blago nasmehnil, kot bi se on bal nje, nato pa odkorakal s dolgimi koraki proti eni izmed miz, ter se usedel in le tiho strmel vanje.

“To je Matias Veliki. Ker je verjetno najvišji med vsemi nami.” je z nasmehom dejal Lansel Landvik. “Če ga hočeš kaj vprašati, boš morala zvleči z njega. Govori, samo ko je nujno potrebno.”

“Živijo.” je plaho rekla Alani, velikan pa jo je le pogledal in ji blago pomahal.

Za njo se je tako potiho, skoraj neslišno, da je se pošteno ustrašila, pokazala…boginja, ali pa vsaj najbližji približek nje. Vsaj mislila je tako, kajti ravno tako je izgledala. Bila je vsaj za glavo višja od nje, in bila je nekaj nezemeljsko najlepšega, kar je kdaj videla. Njeni zlati lasje so bili skoraj tako dolgi kot Alanini; daleč čez polovico hrbta, na njenem obrazu pa je bila taka milina, da se je Alani počutila, kako se vsi njeni problemi odmikajo nekam daleč stran.

“Ojla, draga moja, živijo. Joj, uboga ti.” je rekla tiho in jo brez vprašanj objela. Alani je bilo… lepo.  Počasi se bo še privadila na objeme, je pomislila, nato pa se vprašala, koliko o njej že vejo. To ji ni bilo všeč. “Vse bo v redu, vse bo. Pomagala ti bom, ne skrbi.” Po nekaj dolgih sekundah jo je počasi spustila, a stopila le korak nazaj.

“To je Tamas.” je rekel David. “Tamas Wuta.”

Alani je prikimala, nato pa opazila da za Tamas stoji še nekdo. Tako je vedela, da je to tisti učitelj, ki je strog. Vse na njem je izražalo avtoriteto, ponos, strogost in red. temno rjava koža, strog pogled, urejena oblačila, ustnice stisnejne skupaj.

“In to je Singnace Kaluza.” je rekel David.

“To so torej štirje veliki učitelji štirih smeri čarovnije. Ognja, vode, zemlje in zraka.” je skoraj teatralno, glasneje rekel David. “To so samo njihovi nazivi, bolj protokolarni, kot kaj drugega. Gospodje in gospa, predstavljam vam Alani Kastelman. Prihaja iz Borovode, iz doline treh jezer na vzhodnem kontinentu. Po mojih opažanjih in po posvetovanju z gospodom Mojomitom mislim, da je primerna za življenje v naši dolini. “

Mojstri so jo samo gledali. Počutila se je neprijetno, na hrbtu je začutila kapljico znoja in po telesu je začutila mraznice, kot bi ji kar naenkrat celotno telo preplavile nevidne mravlje.

“Matias.” je glasno rekla tista neresnično lepa učiteljica Tamas. “Ustavi se.”

Mravljinčenje se je ustavilo. Kaj je bilo to? je pomislila Alani, a vprašati si ni drznila.

Temen, strog pogled zadnjega čarovnika, ki je prišel, se je zdel oster kot nož, kot bi videl naravnost vanjo. “Stara je. Prestara. Sami problemi bojo z njo.”

Alani je zamižala. Ustnice so se ji kar same skremžile v nekako mešanico posmeha, nasmeha in bolečine. Seveda je bilo prelepo, da bi bilo res. Ko bo odprla oči bo jutro, v njeni postelji, v starem hladnem stanovanju …

“Ne.” je slišala nekoga šepniti. “Ne, pa ni. Jaz ti bom pomagala.” In zoper so jo objele tekne, nežne roke v bledo rumenem blagu dolge obleke tiste nezemeljske lepotice Tamas. “Vse bo v redu, ne poslušaj ga.”

Tamas je bila topla, objem pa je poskrbel, da je pozabila, kaj je strogi temnokožec rekel.

“Dobro, potem je to to.” je z nenavadno optimističnem glasom rekel Lansel Landvik. “Alani bo potrebovala še malo informacij, za to boš poskrbel ti, David. Čez dva dni boš začela začetno učenje pri Tamas v stolpu Vode.”

Alani je bila zmedena, nič od tega ni imelo prevelikega smisla. Vodni stolp?

“David, ji boš ti razkazal vse ostalo?” je vprašal Lansel, še vedno nasmejan.

“Kak teden ne grem naprej, tako da bo lahko do takrat pri meni. V tem času ji bom razkazal vse. “

“No, potem kje je problem?” je spet veselo vzkliknil. “Singnace? Se strinjamo?”

Temni čarovnik je le tiho prikimal. “Naj bo.” Visoki suhec je le skomignil z rameni, Tamas, pa jo je spustila iz objema. “Vse bo v redu, boš videla.”

Ko sta David in Alani zapustila prostor, so se štirje čarovniki spogledali.

Matias je prvi spregovoril. “Saj ste videli, kaj je v njej … Kajne.”

“Nič, kar se ne da rešiti.” je odvrnila Tamas, še vedno gledajoč proti stopnicam.

Lansel Landvik se je le nervozno prestopil. “Ne vem, Tamas … Če ni že preveč uraščeno…”

“Če kdo to spravi ven, ne da ubije obe duši hkrati …” je še pripomnil Matias.

“Sem rekel, da bodo problemi z njo”. je mrko rekel temni Singnace ter se brez obotavljanj obrnil in zapustil prostor.