8. Veter prihodnosti

13. poglavje 

Alani je skozi okno avtomobila opazovala visoke stolpnice in stavbe, mimo katerih sta se vozila; mesto Ostaor je bilo pravo nasprotje malega, lenega mesteca Borovoda, katerega ni zapustila še nikoli. David je vozil skozi ulice, tako nasičene z ljudmi na pločnikih, da v življenju še ni videla kaj takega. Nekako je dejstvo, da je še pred kakšno uro bila na drugi strani sveta, in da je v tem trenutku sredi mesta, katerega je poznala le iz zemljevidov pri urah geografije, postavila na stran; uživala je v nepreglednih količinah barv, neznanih obrazov, neraziskanih vogalov in stavb; za trenutek se ji je zazdelo, da bi lahko kar stekla nekam, si poiskala novo življenje, nove prijatelje, novo šolo; stran od vseh, ki so ji njena najtežja leta življenja spremenili v še neštetokrat težja.

Nekaj v njej se je…prebujalo. Zazdelo se ji je, da tisti njen zlobni glasek; ki je bil od prejšnjega večera tiho, nekaj momlja; kot bi se boril z nekimi sponami, ki jih je nanj poveznil David. Ni vedela, ali naj njenemu varuhu, prijatelju kaj omeni: vsakič, ko ga je pogledala, se ji je zdel sila zatopljen v promet. Ker ni vedela, kako mentalno zahtevna je vožnja, je naredila to, kar je najbolj znala. Zaprla se je vase, svoje misli zadržala in čakala na boljši čas.

Po nekaj minutah vožnje sta se mimo modernih steklenih stavb pripeljala med trgovinske centre ter skladišča, nato po širokih ulicah mimo tolikih stanovanjskih blokov, da je bila Alani prepričana, da je v teh nekaj sto metrih živelo več ljudi kot v njenem domačem mestu. Promet se je umiril, količina avtomobilov se je drastično zmanjšala; Alani je to pripisala dejstvu, da je verjetno še vedno delovni dan, in tako tudi ljudje še vedno v službah.

“Tako, sedaj smo ven iz novega dela mesta, še par minut pa pridemo do najlepše stavbe na tej strani gorovja, če vprašaš mene.” je vidno bolj sproščen dejal David, ki je še vedno spremljal promet, medtem ko sta se vozila naprej. “Tukaj je starejši del mesta Ostaor, večino starih stavb, muzejev in tako naprej. Nekatere stavbe so še iz časa pred letom nič.”

Hiše bo bile razkošne, bogate, s parki in zelenicami pred njimi ter širokimi cestami. Vse skupaj je bolj spominjalo na bogataško četrt iz kakega filma ali revije, kot na kak starinski del mesta. Vseeno pa ji zanimanje ni dalo miru; stvari, ki so izhajale iz časov pred letom nič so bile precej redke in zanimive.

“Tukaj sva.” je rekel, Alani pa se je stisnila v bolečini. Za trenutek se ji je zazdelo, da ji bo bolečina razklala glavo, prišla pa je tako nepričakovano, da se ni ni nanjo mogla pripraviti.

“Alani, si v redu?” je zaslišala izkrivljen Davidov glas.

Ni bila v redu. Zbudil se je; tisti njen demon otroštva, njen edini prijatelj in največji sovražnik, se je nepričakovano zbudil. Vedela je, da se bo maščeval za to, kar je mu je David storil. SPRAVI ME VEN!!! TU JE!!!! UNDORM!!! je kričalo in skoraj je čutila, kako se bori z preprekami njene lobanje.

“Prosim, ne. Ne.” je le uspela zahlipati, medtem ko je mižala in se krčila v telesno gubo. Nekaj jo je udarilo po glavi, on pa je še vedno kričal. SPRAVI ME VEN! TAM ZUNAJ JE! ZUNAJ SE! REŠI ME! UNDORM!!!!

“Ne, nočem govoriti s tabo!” je kričala. “Pusti me!” pravzaprav, ni vedela, ali kriči ali joče, ali govori le v svoji glavi, hotela je le, da ga nekdo utiša, nekdo umiri. Vse skupaj je bilo še veliko slabše in boleče, kot je bilo po navadi. Hotela je le tišino. Po še enem sunku bolečine je tako nenadno, kot se je glas prebudil, glas izginil. Davidove roke so bile okrog nje; še vedno sta bila v avtomobilu. Mišice jo niso več držale, le nemočno je ležala nekako čudno, napol obrnjena proti Davidu, napol naravnost v smeri vožnje, da jo je neprijetno zaskelelo v  križu.

Spet je jokala, spet v njegovem naročju. Spet jo je miril, tako prijazno, tako očetovsko, tako ljubeče.

“V redu je, v redu …”

“Zbudil se je. Tisti moj glas …” je le šepnila. “Zakaj?”

“Ne bi se smel…bi mi  povedala, kaj je rekel?” je nežno vprašal.

Prikimala je, odgovorila pa ni. Ne še. “Rekel je, da je nekaj tam zunaj. Da mora ven.” nato jo je presunilo. Tega ni še nikoli rekel. Glas je bil drugačen, mudilo se mu je. Bil je skoraj…prestrašen. “Bilo je drugače kot po navadi.” je šepnila. “Hotel je ven. Ven iz mene.”

David ni rekel nič, le še tesneje jo je stisnil.

“Kaj se dogaja z mano?” je komaj še izdavila.

“Ugotovila bova, prav?” je dejal. “Poglej, tukaj sva. Boš lahko šla z avta, ali ti pomagam?”

“Mi pomagaš, prosim?” je uspela izdaviti skozi solze in hlipanje. Seveda je prikimal in sam zapustil avtomobil, že čez nekaj sekund pa odprl vrata na sovoznikovi strani. Podal ji je roko, in z majavimi nogami je izstopila na tlakovano dvorišče.

“EJ!” je zaslišala od nekod glas. Bil je moški, zvenel je nasilno. Spomnil jo je na Vida, čeprav je bil glas bolj težak, bolj odločen. “Adora!” je glas znova zaklical.

Začutila je, da se je glas v njej spet prebudil ali pa predramil, ali  pa premaknil. Kot bi se odzval na njegove klice.

“Prosim, ne spet.” je šepnila in pogledala Davida, ki jo je pogledal z zaskrbljenostjo.

“Spet?” je rekel zaskrbljeno. “Ne bi smelo.”

“Adora!” je moški glas spet zaklical. David in Alani sta se zazrla za njim. Na drugi strani kovinske, utemeljeno oblikovane mreže so stali trije: moški, očitno divjak, v umazanih oblekah, ki so najbolj spominjale na kakšno uniformo izpred mnogih let, surovega pogleda, zanemarjene brade, in dve ženski, oblečeni v lahne obleke, umazane še bolj kot možakar sam. Izgledale so izgubljene, nesigurne, zbegane … kot bi bile tukaj pod prisilo.

“Adora!!!” je zaklical, še bolj jezno.

Glas v njej se je odzival. Oziroma, hotel se je odzivati, a se ni mogel. Počutila se je, kot da bi bil zvezan, utišan. A odzval se je na klice tistega moškega tam zunaj. To jo je plašilo, bolj kot jo je plašil Vid, bolj kot so jo plašile samotne noči s svojim demonom. Tisti tip je izgledal nevarno.

“Ustavi ga, prosim. Prosim, David.” je šepnila, s hrbtno strani dlani pa si je hitela brisati solze, kot da ne bi hotela, da bi jo neznanci videli, da joče.

“Tu ni nobene Adore.” je David odločno odvrnil, tako glasno, da se je Alani zdrznila. “Pojdi stran.” Alani je stisnil k sebi, ona pa ni odvrnila pogleda od neznanca. Nekaj si je govoril, ali pa je govoril ostalima dvema ženskama. Besed ni razločila. Njegov obraz je deloval vedno bolj napet, jezen.

“Dobil te bom!” je zaklical in pokazal s prstom nanjo. “Ne bom te več izgubil!”

Po trenutku je pričel z plezanjem čez ograjo, njegovi gibi so bili odločni, čisti.

“Teciva noter, Alani.” je šepnil David in jo skoraj porinil proti stavbi. Z neodločnimi koraki je nadaljevala, a še vedno gledala Davida, ki je nekaj zamahnil z rokami. Brezdomec je zakričal in skočil z ograje, ter si gledal v dlani. David se je obrnil k njej, jo prijel pod roko in pohitela sta proti glavnemu vhodu v razkošno, veliko stavbo, ki je bolj spominjala na plemiški dvorec ali pa majhno palačo. Še preden sta bila na stopnicah, ki so vodile do vhoda, so se vrata odprla in ven sta stopila dva mlajša moška, mogoče malo starejša kot Alani sama. Bila sta tako povprečna, na prvi pogled. Eden od njiju je pozdravil Davida.

“Kaj je bilo zunaj?” je kratko rekel.

“Ne vem.” je priznal David. “Upam, da samo blodnje kakšnega pijanca ali norca.” Ko je tisti, ki ga je ogovoril, prikimal, je David pogledal Alani, ki je bila še vedno vidno šokirana in še vedno kot otrok privita k Davidovi roki. “Vseeno malo pojačaj ograjo. Vsaj dokler ne odideva.”

Oni je spet prikimal. “Mojomit je v knjižnici. Srečno.”

Vstopila sta skozi komično velika vrata; bila so vsaj še enkrat višja od nje. Ko so se ji v nekaj trenutkih oči privadile na nižjo raven svetlobe, se je razgledala. Predsoba je bila razkošna, čista, čudovito umazano bele barve, s težkim lesenim pohištvom temnorjave barve. Tla so krasile gladke ploščice, v katerih so se izmenjevale sive nianse kamnin.

“Pridi, Alani. Sedaj si varna.” je rekel David. Verjela mu je.

“Se je tisti glas v tebi umiril?” je nadaljeval. Prikimala je. Počutila se je, da neka teža, ki jo je do sedaj nosila na sebi, počasi leze z njenih ramen. Sama je stopila korak naprej, ne da bi vedela, kam. Saj ni bilo važno. Še vedno je sanjala svoje sanje. Glas v njej je utihnil, ko je stopila skozi vrata. Sedaj je imela očeta, četudi ga je poznala komaj en dan; zanjo je storil več, kot vsi ostali ljudje skupaj v zadnjih dveh letih.

Po kratkem sprehodu skozi predsobo, nato po drugem hodniku, ki je bil veliko bolj svetel, saj je čez skoraj celotno desno stran bilo razpeto veliko okno, je David potrkal na še ena velika, težka lesena vrata in mirno počakal.

“Naprej.” se je zaslišalo iz notranjosti.

Alani ni vedela, kaj naj pričakuje. V trebuhu ji je prijetno gomazelo; prestavljala si je sto in eno stvar, a ničesar točno določljivega.

David je odprl vrata, in vstopila sta v knjižnico.

Prostor je bil ogromen. Tako ogromen, da je bil še najbolj podoben šolski telovadnici. Bil je tudi opazno bolj temen, saj ni bilo oken, le razkošni lestenci, ki so viseli z visokega stropa so krog sebe metali prijazno, zlatorumeno svetlobo na preštevilne knjige, ki so ležale na policah okrog in okrog zidov. Na višini, kjer bi moralo biti nadstropje, je okrog in okrog prostora bil balkon, na balkonu pa je lahko videla še več polic s knjigami.

Sredina prostora je bila rezervirana za masivno leseno mizo, ki je bila daljša kot je bilo potrebno. Alani je ugibala, da je miza bila dolga vsaj deset metrov. Na vsaki strani mize je bilo po deset ali več lesenih, v črno usnje oblečenih stolov, ki so izražali eleganco in brezčasnost. Prav lahko bi bili stari stotine let, ali pa bi bili kupljeni le dan pred tem. In bilo je tako tiho, da se je Alani bala dihati pregloboko.

Na enem izmed stolov je sedel starec, s kratkimi sivimi lasmi in gladko pobrito brado. Oblečen je bil tako enostavno, v jeans in enobarven, črn pulover. Pred njim je na mizi ležala odprta debela knjiga.

“Gospod David.” je veselo rekel in presenetljivo čilo in odločno vstal.

“Gospod Mojomit!” je David s podobno energijo pristopil k njemu ter mu segel v ponujeno roko. Videlo se je, da sta prijatelja, prijaznost ni bila prisiljena ali naučena; Alani je to lahko začutila in se občutno sprostila.

“Pozdravljena tudi ti, gospodična …” je sivolasec stopil k njej in ji ponudil roko.

Po sekundi zmede se je spomnila, da jo sprašuje po imenu. “Alani. Alani Kastelman.” in mu segla v dlan ter se rokovala.

“Lepo pozdravljena pri meni, Alani Kastelman. Moje ime je Mojomit in sem lastnik tega dvorca.” je rekel toplo. “Kako ti lahko pomagam, gospodična Kastelman?”

To vprašanje jo je presenetilo, saj niti ni vedela, kaj počne tukaj. Ni vedela, kako naj vpraša za pomoč, ni vedela, kaj se dogaja z njo. David je govoril o nekih mostovih, a vse skupaj je šlo tako hitro mimo nje, vse skupaj se je zgodilo tako nenadno, da sploh ni vedela, kaj se pravzaprav dogaja; prepričala se je, da sanja, in temu občutku se je prepustila. In ni se ji bilo treba braniti, sogovorniki so dejansko hoteli slišati, kar ima za povedati. Tega ni bila navajena.

“Em, torej…v bistvu…” je nerodno začela in iskala smiselne besede, ki bi opisale, kar se ji je dogajalo v glavi. “David me je pripeljal.” je bilo edino, v kar je bila sigurna, da se je res zgodilo. “torej… um…”

“V redu je, v redu. ” jo je nežno prekinil Mojomit. “Razumem, da si zmedena, in ne veš kje začeti. “

“Res je.” je priznala in odleglo ji je, da je takoj prepoznal njeno govorico telesa.

“Dobro, najbolje, da začneva na začetku in od tam napredujeva do konca.” je rekel prijazno. “Usedi se, prosim, Alani.” je pokazal na stole.

Negotovo se je usedla na enega izmed stolov in Mojomit je sledil ter se usedel na sosednji stol. “Bi kaj popila? Sok, vodo, kaj alkoholnega?”

Odkimala je hkrati pa rekla “Lahko vodo, ja.” Voda je dovolj za žejo, tako je živela zadnje dve leti.

“David, si lahko tako prijazen in naročiš v kuhinjo? Jaz bom čaj, zeliščni, prosim.”

“Seveda.” in stopil je iz knjižnice skozi ista vrata kot sta vstopila. Sedaj je bila sama s starcem. Davidova bližina jo je pomirjevala, je ugotovila, in sedaj, ko ga ni bilo ob njej … Nemirno se je razgledla po tisočih knjigah na policah in iskala nekaj, kamor bi se lahko skrila, kar bi prevzelo njeno pozornost..

“Potrebuješ trenutek? ” jo je iz zamišljenosti zmotil Mojimitov glas.

Plaho je skomignila z rameni. “Ne vem. Najbrž, da ne.”

“Razumem, da si prestrašena, a tukaj si varna. Nihče ti ne bo nič storil. Želim se le pogovoriti s tabo.”

Plašno je prikimala. Ta čas se je David vrnil, se ji nasmehnil, kar jo je malenkostno pomirilo, nato pa se odpravil proti knjižnim policam in vsaj na videz, izbral naključno knjigo ter se usedel na drugo stran mize, dovolj daleč, da se je še vedno počutila sama. Če bi jo objel, je pomislila, če bi jo objel in jo držal, tako kot je tisti dan zvečer, bi lahko govorila. Komaj včeraj, a že tako daleč stran. Začutila je cmok v grlu. Zbala se je, da jo bo zgrabila panika … ne, bila je prepričana, da jo bo. Vseeno se je zbrala, nekajkrat globoko vdihnila, in cmok je vsaj za malenkost popustil. Ni ji bila všeč pozornost. In spomnila se je tistega norca, ki jo je klical zunaj.

“Torej, Alani Kastelman. Mi poveš, od kje prihajaš?” je začel, še vedno prijazno.

“Iz Borovode.” je odgovorila, počasi in previdno.

“Aha, dolina treh jezer, kajne?” z neko nenavadno iskro pripomnil starec. “Lepa pokrajina. Si vedela, da so nekoč bila tri jezera, združena v eno samo celinsko morje?”

Ja, vedela je, saj je prebrala v učbeniku geografije, zato je prikimala. Hotela je pripomniti, da so v bistvu jezera bila štiri, a da je eno bilo dovolj majhno, da je bilo ignorirano.

“Škoda, da jezera počasi usihajo.” je dejal z neko žalostjo. “Ampak pustimo, kaj bo čez stoletja. Raji mi povej še kaj o sebi.”

“Stara sem enaindvajset let. Em … Hodim v gimnazijo.” je začela govoriti, kar ji je prvo padlo na pamet. Še nikoli ji ni bilo treba govoriti o sebi; sploh ni vedela, kaj lahko o sebi pove, ali mora zamolčati. Njene sposobnosti socialnega življenja so bile na minimumu. “Ne vem, kaj še.” je dodala tiho, plašno.

Mojomit jo je le gledal in se počasi praskal po bradi. “Torej, morala mi boš oprostiti, ker bom direkten; upam, da te ne bom s čim užalil. Če te bom, se že vnaprej iskreno opravičujem.”

Tega ni hotela slišati. Zbala se je in z očmi poiskala Davida, ki je deloval zatopljen v debelo knjigo. Ni vedela ali samo hlini branje in prisluškuje, ali dejansko tako zavzeto počne, kar izgleda.

“David te je pripeljal sem, ker je nekaj videl v tebi, nekaj čutil v tebi.” je začel Mojomit in Alani ga je znova pogledala. “Če misliš, da se moti, ti lahko zagotovim, da se ne. Če pa misliš, da se oba motiva, in se bi rada vrnila v svoje prejšnje življenje, v srednjo šolo v Borovodi … tega ti ne bova preprečila. Prvič, ker ti tega nočeva preprečiti, saj oba hočeva, da sprejemaš svoje odločitve. Drugič: če ti preprečiva, je to ugrabitev. Tudi tega nočemo. ” Nasmehnil se je svoji pripombi.

Alani mu je vrnila plašen nasmeh in predelala, kar ji je povedal. Seveda se ni hotela vrniti v svoj pekel. Ni mogla nazaj pred Vida, pred Perota. Ni mogla nazaj med sošolce, ki so njeno tragedijo spremenili v osebno zabavo. če bi morala nazaj, bi si verjetno res poskušala kaj storiti. Ni pa vedela, kam gre; kaj jo čaka. Upala in verjela je, da slabše kot je bilo, ne more biti, čeprav je nekje v sebi vedela, da je vedno lahko še malo slabše.

“Torej. S svojimi besedami, Alani. Kaj misliš, da je v tebi? Zakaj misliš, da si posebna?”

Alani je ob besedi posebna popadel nek vseobsegajoč obup. Ni hotela biti posebna, nikoli ne. Hotela je le normalno otroštvo, ki ji ga je vzela prometna nesreča. Hotela je le normalno življenje, ki ga je vzel njen demon. “Saj nisem posebna.” je končno dejala trdo, medtem ko je popustila pogled in se zagledla v mizo. “Nočem biti posebna. Hočem le…” s težavo je zadržala zbranost in solze. “Hočem le biti normalna.” Nihče ni rekel ničesar, zato se je čutila, da mora nadaljevati. “V meni je neka spaka. Neko zlobno bitje. Nekaj, kar mi uničuje življenje že dvanajst let.” je končno rekla in pogledala Mojomita, nato pa še Davida, ki jo je gledal.

“Kaj se je zgodilo pred dvanajstimi leti?” je hotel vedeti Mojomit.

Alani ni odgovorila.

“Lahko ti pomagam, Alani, a moram vedeti.” je nežno nadaljeval.

“Ne moreš pomahati z roko in potegniti ven? Saj si čarovnik, ali kakorkoli si že pravite.” je dejala, s neko še nikoli poprej najdeno odločnostjo. Bilo je preveč … prijazno. Hotela je le biti sama.

Mojomit se je le nasmehnil, tako toplo in prijazno, da je ta jeza hitro splahnela. “Ne, žal ne gre tako. No, naj se popravim. Verjetno bi se to dalo narediti, ampak…ne. Ne bom. Želim si, da mi ti poveš. In zdi se mi, ta tudi ti hočeš to.”

Mednje je legla oglušujoča tišina. Starec jo je bral kot knjigo, kot da bi mu že vse povedala, vendar mu mora še enkrat. Seveda je hotela nekomu zaupati vse svoje probleme, verjeti v to, da ji bo nekdo pomagal. Samo enkrat si je drznila povedati nekomu o njenem glasu. Samo Valdari,  ko je bila še majhna, ko se je vrnila iz bolnišnice po prometni nesreči, in glas, ni izginil. In nato je Valdara, njena najbližja prijateljica,  povedala vsem prijateljem … in prijateljev ni bilo več. Od takrat je bila Alani čudakinja, izobčenka; jedro vseh šal in posmehovanj. Devetletnica, ki je v trenutku izgubila starše, je bila popolna tarča nadlegovanj. Če bi se še enkrat to zgodilo… bi se verjetno res poskusila ubiti. Pa bi končno enkrat razveselila tiste pizdune s popolnim življenjem.