Vetrovi v glavi

VETROVI V GLAVI

Zanemarjena luknja smrdi po zehanju. Nekje ure stražijo bežanje časa. Tam je še, tam, na mizi, skleda polna dopoldanskega premišljevanja in z ostanki olivnega olja, tistega cenenega; zdi se, da je to nek ponaredek. Če bi bil kralj, premišlja Samo. Pogrizne si spodnjo ustnico in se zazira na prazno nedeljsko ulico, ki pelje izven mesta, pa prav tja, kjer so mu vrane odkrakale otroštvo. Zapre oči in vidi rdeče male, na pol plastične škornje in tavanje skozi visoko travo, dokler ni naletel na žabo. Ustrašil se jo je in odskočil. Spet drugič je šel med luže, skakal in skakal in prišel blaten domov. Slišal je pripombo, da je prasec – čudno, kar nenadoma sem bil prasec, ne pa prašiček. Tako sem na hitro odrasel in postal prasec. Skremženo se nasmehne, si pogladi obrita lica in zazeha, da bi pregnal lenivost, ki se mu je razlezla čez vse usihajoče mišice. In spet gleda, kako se mestni avtobus zeleno odmika v naročje mraka, ki je še tam v predmestnih tišinah, kjer sanjajo nove hiše in so breze in svilene meglice, pa lesen most čez potok, ki nosi vonj po odplakah in ki včasih privre z neko neutolažljivo jezo; takrat dokazuje, da je tu res bilo jezero. Gostinski vrt je bil poln raztopljenih obrazov, premišlja in se smehlja, na tisti otroški način; naučil se je, da z grimasami doseže več kot z besedami, da je nasmeh, zapoteg ustnic na način, da se v licih naredita jamici, včasih močnejši od zardevajočega prepričevanja. In zakaj ravno Mija, zakaj ona, mu ploskne v zavestju. Gledala me je tam, ko da sem propadlo bitje, ki je zgolj še nalepka v albumu življenja. Mija, še od takrat, ko je prišla v mojo jazbino z bledim obrazom, prekleto bledim, kot da je spila ves Ljubljanski neon. Dišala je po močvirju in v očeh so ji poskakovali močeradi ponižanja in jeze. Prišla je, nek dopoldan, v mornarski majici, tisti, modro beli, v belih hlačah, v poletnih sandalih. Dal sem ji malo pivo, sedla sva na balkon, tu zgoraj, v osmem nadstropju, pila pivo in ja, vrtela se je pesem, Samo edini – Sidarta … On pa je sedela tam, sklonjena naprej; mislil sem, da bo iz sebe izhlipala iluzijo, da je bil njen bivši mož edino orožje za njene depresije. Potem je le dvignila obraz in mi rekla – ločila sem se, prihajam iz sodišča … Ah, aleluja … In takrat, da takrat, sem prvič zaslišal veter v glavi. Ja, slišal sem ga. Najprej je samo zašumelo, potem pa je hrumelo, tulilo, rohnelo, kaj vem: kot tam dol pri Noni, na Vipavskem. Nona … Od kod pa ona zdaj v tem dopoldnevu, ko se megle spominov dvigujejo in se dan priziblje na hrbtu mestnega avtobusa številka pet. Nona v burji … nesla je kokoškam, dvajset metrov stran od hiše, pogrbljena, z večno črno ruto in … Burja je razmetavala semena med kokoši, ki so se kodrale in zaganjale. Stal sem ob kuhinjskem oknu, tiščal nos na šipo in gledal, gledal, da sem imel kar mrzlo konico nosu. Takrat je bil nono še živ … Sedel je tam ob štedilniku in bral nek časopis, kaj vem, pa radio je bil prižgan. In točno se spomnim, da je bila neka italijanska popevka, picolo grande amori … nekaj takega. Italijanščine sem se poskusil naučiti, pa, pa so jo vzeli vetrovi v glavi. Mama jo je obvladovala, jo še, da … Oče pa raje nemško, on, on, neutolažen Kranjec, ki prodaja meglo na tržnici niča. Banka, uradnik … Dobro, uredil mi je ugoden kredit, da sem si kupil jazbino, kamor nosim svoje sanje in tolažbo, jaz, Samo edini … Danes je čudna nedelja, polna krohota ulic. Ko sem bil zjutraj v lokalu, zgodaj sem bil, že po šesti, prvi je odprt, tudi ob nedeljah – ja blizu je cerkev, maše, se mi je zdelo, da so samotni obrazi prepolni vprašanj, nikjer pa odgovorov – takih polic ni v nakupovalnih centrih, kjer se vse blešči in je neon rezervno sonce. Vse je umetno: zobje, zaklopke, prsi, ustnice, vse, še pamet je umetna, človek pa, zdi se mi, da je smet v vesolju. In zakaj sinoči Mija. Že leta sva tiho, mračna … Tistih nekaj poletji, ko sva čolnarila na jezeru obupa in naveličanosti, tista poletja. Morda so spravljena v španskih pomarančah … Ne, ne to je bolj zimsko sadje. Pomaranča, malo sonce. Ko sem bil otrok, sem se enkrat žogal s pomarančo, pa je prišel oče in me nadrl, da se ne smem delati norca iz sadja, da to niso igrače … In potem mi jo je ljubeče olupil in mi dajal krhelj po krhelj; trgal je tiste nitke, vzdigoval krhlje proti luči, da ja ne bi bila kakšna peška v krhlju, pa … In spomnim se oranžne svetlobe v krhljih in fine črte … In vonj očetove roke, ki je dišala po vodici za britje in olupljeni pomaranči. Mamine roke so dišale po kremah; njeni rituali, kreme, kolagen, hilearonska kislina, maske, nočna krema: biti lepa do smrti, še tam morda, za nebesni ples, kjer se stopijo vsi ideali in bomo spet svetloba v ničnosti. Ja, njene roke so dišale po kremah; včasih po pecivu. Smešna je bila, z recepti, prepisanimi iz knjig, iz interneta, nalepljenimi na hladilnik, potem pa, s strojčkom stepanje jajc, tehtanje moke, sladkorja; smetana, kaj vem … Pekla je rada, to pa; prav izživljala se je s tem. Potica, taka kot jo je naredila nona, taka ji pa ni uspevala. Saj je nisem nikoli maral; kaj vem, prvi dan je še bila dobra, potem pa ko je postala malo trda in se je krušila, pa kar ni šla dol. Nona me je silila, da sem pripival belo kavo: še danes jo ne maram, bela kava … In nono si je namakal skorjo kruha v tisto njegovo veliko glineno skledico. Protezo si je dal šele potem v usta. Smešen je bil, tak brezzobi zmaj, ki je terjal pokorščino in poslušljivost. Če sem mu kdaj kaj oporekal, je vedno rekel, da smo mi mladi pametni, da vemo eno stran več kot je pa v knjigah … Take je imel. In vedno se je izgubljal tja med trte, med vzgajanje za odtrganje … Klet … Stari sodi, nove cisterne, črpalke, posode, buteljke; kotiček za družbo, deska, pršut, zamaški v stekleni vazi in velika pajčevina v kotu … In tisti vonj po … ne vem, po noriji. Tja so hodili njegovi prijatelji in so zapeli – bolj krulili kot peli. Pa sem tam enkrat srečal Tino. Ne vem, kakšni dvajset let mi je že bilo … Tina … Rdečelična, bunkasta, pa sva šla med trte in poslušala poletno noč … Kako je bila topla zemlja in njeni ustnici. Vroče kmečko dekle, ki je kipelo pod mlado luno. Dišala je po zemlji in po grenivki – ne vem, zakaj mi v tem dopoldnevu udarjajo vonji. Morda zaradi zanemarjenosti v moji jazbini. Zdaj sem ugotovil, da v kopalnici ne ciljam več točno, da uriniram tudi mimo in potem smrdi … Podoben sem psom, ki puščajo sled. Enkrat na teden pospravim, posesam, kopalnica pa … Ja, jo bo treba temeljito pomiti. In ko bo Velika noč … Oh, spet nona. Vsa okna morajo biti umita, da vanje pokuka Bog in je zadovoljen s svojo podobo. Skozi čista okna potem pošilja svetlobo resnice, da odpira duše, ovite v pajčevino tisočletnega molka in verjetja v presežek telesnosti. In maša … Samo nekajkrat sem šel z nono. Vaščani, nadišavljeni, punčke, fantki, pevski zbor, orgle in tista pridiga, da je grešnost, da je meso slabo, da je duh … Nič nisem razumel, nič. Danes, ko sem prebral na stotine knjig in diplomiral, pa razumem, da je mit v tem, da se dela mit iz mita, ki je bil mit o mitu in bo ostal tolažljivi mit v večnosti, ki je sploh ni; je samo občutje minljivosti, ki traja od nekdaj do nekdaj. In so se gnetli tam, ponavljali besede, ponavljali molitev, upajoč, da je to čarobna mantra, ki odjemlje snobovski napuh, goljufije in čričke v glavi, tiste male čričke, ki jim lahko rečem hormoni in napeljujejo v greh. Substance za greh. Očaran pa sem bil nad svetlobo v vitražu, Marija v barvnem steklu … In ko je posijalo sonce, se mi je zdelo, da se mavrica ljubezni razpira in nas obsipuje z milostjo, ki ima moč za cel teden pridnosti in vdanosti gospodarjem, kajti vsak gospodar je postavljen z namenom in z božjim privoljenjem: v to se vzgaja ljudi, v to, v spoprijaznjenost z močjo kapitala, ker da je to božja volja. Moje počitnice tam dol … In enkrat sva šla po maši na hrib, kjer je bil nasad fig na koncu vinograda … Tam je že bila lesena košarica. Očitno jo je nona nesla zjutraj, da bi nabral zoreče fige. Pa mi je kazala, kako preveriš, katere so že dobre. Ene so bile rumenkaste, ene pa čisto temne, vijolične, tiste so mi bile dobre. Tista barva, temna, močna in okus, sladkast lepljiv. Domov sva šla mimo nekega korita z vodo, kjer sem si umival roke in obraz. Še zdaj se spomnim, kako sem se ustrašil močerada, ki je bil ob koritu. Zajokal sem. Zame je tisto bil nek prakrokodil; predmestni otrok pač. Pa se mi je nona smejala z novimi zobmi … Proteze, saj, tudi mama jo že ima in oče, oče jo je imel dosti prej. Kako je bil tečen, ko je hodil na puljenje, na popravke čeljusti, da je potem proteza lepo sedla. Ja, zdaj pa veselo žveči svoj dunajski, brez tega ni nedelje, bedasto … Šel bom k njima. Danes imam veter v glavi. Mija, sinoči. Obrvi, šminka, lica, polna sladkih sanj, v očeh pa barjanska melanholija in strženi nekdanje strasti, ko sva mučila rjuhe in sebe. Govorila mi je o bivšem, da, da … Briga me, izgubljenec v vijoličastih odtenkih omame in v zakotju neke vasi, ki premore majhno cerkev in dve večji gnojišči. Za njim še vedno roma; zanjo je bog, ki daje in jemlje, jaz sem bil samo vmesna postaja med tam in tja; samo tisti tu, ki ponuja nadstrešek pred poletno nevihto. In nevihte so se valile čez ravnine, do ravnovesja v srcu – kakšna romantika: sveča, vonj vanilje in neka soba v stari kmečki hiši, ki je izdihala stoletja. Ploditveni scenarij boga. Sence so naju opletale; bila sva drhtenje v nekem juliju, ko je zunaj dišalo pozabljeno seno in so traktorji rohneli v zakotje, kjer se šibijo sadna drevesa pod zvezdami, in petelini kričijo v mrak jutra. Z rdečim nahrbtnikom je odhajala v dolino in nesla s seboj saje neke ljubezni, jaz pa sem trosil pepel naveličanosti, da so zrasle velike koprive v duši, in zdaj pečejo, pečejo. Jutra so se strnila v kepo težke resnice, da sem prežvečen in odstavljen v tej jazbini in mi zrcalo narekuje nasmehe, pripravne za tisto malo spodobnosti, s katero si lahko prislužim dovolj za vsakdanjo rabo. Poletje se nezadržno razrašča v eksotično rožo, zalito s pivom in obdano s humusom upanja, da je še vse možno, ko je v tkivih še sok in rojeva sok. Romar sem, romar v puščavo, kjer je še zadnja oaza in zehajo kamele. Potreboval bi še teden dni dopusta, da si umijem obraz, prepoln senc dvoma, da iz rok izmijem smrad blata naveličanosti, da si v oči prikličem barve mladosti, ki je letela na krilih metuljev, rojevajočih se na travnikih norih zabav. In spet Mija … In tisto noč, ko je zjutraj šla v zdravstveni dom, da dobi tisto tableto, ker … Bala se je nosečnosti, ni hotela, da bi … Že prej je imela en abortus, se mi zdi … Bežno sva govorila o tem, da, da jemlje tabletke, da pa jih je pozabila. Dež je padal, april je bil in breze so molčale tam ob Ljubljanici. Čakal sem jo pred zdravstvenim domom; šla sva nekam na kavo, odrešena potomstva. Cel dopoldan sva lomila pločnike, da so razpadali v barvno sestavljanko nekega slučajnega ljubljenja, ki se je končalo na robu mesta – ona je šla v smer, kjer je še vedno bil on, ki ji je daroval otroka in ji pustil sled v srcu. Hrepenela je po zajetnem moškem, po moči, po utolažitvi, da je še vedno očetova punčka, da je končno doživela ljubezen očeta, po kateri je hrepenela, vsaj tako močno kot jaz po jutranji kavi. Marljive mravljice so nama gomazele po telesu in naju sladkale z ukradeno mano. Prezebla sva se ugnezdila v nekem seniku, dež je pral najin pobeg iz mesta. Tam sva kotila strast in ubijala julijsko nevihto; še celo veter je potegnil skozi reže, skozi sive deske in nosil dež na moja gola ramena, na goste dolge lase in na njeno belo dojko … Kako ji je sijala v tistem mraku … Svetleči otok za utrujenega mornarja, ki je preplul svojo smrt … In potem, potem sva pod večer šla čez travnike do prve predmestne avtobusne postaje in čakala na zeleno žival, da naju použije in naju vrne v mestna prebavila. Še sva se srečevala, v zabaviščih, v parku. Takrat, da … Dva psa sta se igrala na zelenici, ona je sedela na klopi, v lepem krilu in brala, kaj že, menda roman, ki so ga vsi hvalili, pa ga je morala prebrati, seveda. Čredni bralski nagon, nekaj takega. In jaz sem šel tam čez s kolesom, skrknjen, na pol blazen od poskusov v malem baru, kjer smo prejšnji večer mešali travo, vino in še nekaj, ne vem dobro, kaj že. Mešanica za zmešance, da so potrjeni v svoji smešni zmešnjavi. Možgani ne pozabljajo, ničesar ne … In sem se ustavil. V njenih očeh je počivalo poletje, njene prsi so kotile bog vedi čigave poljube tisto noč, in med stegni ji je spala setev. Mrmraje sva si povedala, da je poletje v mestu ubito, da beton vroče izseva, da je dobila neko zaposlitev, da gre popoldan v strežbo v novem lokalu na robu nakupovalnega satelita … Na hitro sva se zmenila, da se dobiva v soboto, da bi lahko spet šla raziskovat studence in dihanje gozda. Pa nisva šla, ker si je našla drugega, z udobnim avtom; peljal jo je v Portorož za dva dni, do nedelje zvečer … Mobitel je bil tiho, zidovi so zagrnili svetlobo avgusta, lani, da. In potem sem sam šel v nek gozd, kaj vem, nekam tja proti Iški, tam. Naletel sem na par, ki je na divje šotoril, tujca, Danca … On je bil rdečebrad, ona pa plavolaska v rumenih kopalkah … Ležala sta na odeji in se zadevala s travo … Vsa Evropa je v oblaku omame, vsi hočejo samo to: biti odmišljen! In sem šel kar počez, ob potoku nekam v globine, kjer je bil mah, tišina in vonj po rojevanju neke starodavne mistike, da smo predniki gozdovnikov, da smo gensko opremljeni tudi za take situacije. Proti večeru sem se vrnil, šel do prvega bifeja in nadoknadil zamujeno popivanje za vse dni … Svetlobe tistega večera so še nekaj dni sevale iz mene, da sem se vlačil naokoli kot barjanska težka megla, nasičena z vonjem po šoti in po pogoltni vodi. V službi so me gledali, kot da sem malo psihiatrično obdelan. Šefica mi je rekla, da sem videti kot zblojenec … prav je imela. Razmišljal sem o  neki drugi ženski, tisti s katero sva imela tudi priložnosti, pa … Nikoli nisva zares seksala, le ljubimkala sva se, nekajkrat pri meni, v avtu, v gozdu, na jasi – tam je dobila potem klopa … Imela je v srcu tam-tam nekoga drugega … Spet sem bil samo postaja … Kar naprej sem samo postaja … In tista je bila od nekod z juga … Kar naprej me je bombardirala z njihovo glasbo, še tako, ki jo je poslušal njen oče, baje nek ostareli roker. Ja, spomnim se tistih verzov: porodime ko srna v snjegu – menda Bijelo dugme, kaj vem. Ali pa: da jedeš trešnje z anđelima … Kaj pa vem, ta jezik obvladam, melodija, ja … Zadosti sem star, da to razumem, in njen oče je mojih let. Tijana … Črni dolgi lasje in strastna v poljubih, seks pa, ni hotela, da bi šla do konca. Ne vem, zakaj, res ne vem. Najbrž zato, ker je v njej še bil on, mali pokvarjenec s kitaro, ki je igral z bendom po klubih in je podiral serijsko, kar se je pač nastavilo: rjoveči samec, ki vabi k ploditvi. Krik zveri … Tijana pa ni prenesla, da bi bila samo odpočitek, ne. Njeni geni, so geni bojevnikov, ki so se stoletja preganjali po balkanskih gorovjih in se tolkli za plodne ravnice. Govorila mi je o tem, da je njen oče imel ansambel, da so snemali, da … oddaljena megla nekega drugega časa, ko so pihali drugačni vetrovi v glavah. Danes mi zoprno piha v glavi, prepih mi dela. Duša blazni, meso trepeče. Kolikokrat sem že bil podvojen, kolikokrat raztresen, kot pepel … Ja, o tem sem razmišljal neko jutro, ko me je prijela panika, da bom umrl. Biti pepel, raztrošen v gozdu. Zakonodaja menda to dopušča. Minerali spojeni v večnosti z večnostjo. Potok te izpere in zakrožiš. Včeraj sem srečal enega zanimivega tipa, nekoč je bil mornar v trgovski mornarici. Samo leto dni je starejši od mene. In mi je govoril zgodbe – ljudje so zanimive knjige. Povedal mi je o tistem Italijanu, ki mu je globoko na severu primrznila roka na ograjo. Da ti primrzne roka, ej … Ja, hladno varjenje mesa s kovino, tako nekako. Šel je ven na cigareto, si snel rokavico in … Pa o tistem, ko se mu je v viharju prikazal velik križ na morju, kar prikazal da se je med valovi. Sikale so strele, peno je metalo na palubo, ladja se je komaj prebijala skozi valove, lomila jih je, tovor je oblivalo, kontejnerje, dva jim je izpulilo, kapitan je norel … In potem, se je iz črnine prikazal velik bel križ, sredi ničesar, da je zrasel. Še nekajkrat da je tresknilo, potem pa so se začeli valovi umirjati. In od takrat da verjame, da molitev pomaga. Dvakrat na leto da gre do Svetogorske Marije … Pil je počasi, rdeče vino, kabernet sovinijon … Jaz sem pil belo, Janževec … besede so se lepile na krošnje kostanjev v vrtu predmestne gostilne, kjer imajo lep vrt pod tistimi starimi kostanji, na tleh pa bel pesek, ta se blešči zaradi luči. In natakarice tam, same študentke in en študent z velikim repom las … Pojedel sem večerjo, gneča je bila in samotni mornar je dolgo gledal, kam bi odložil sobotni večer. Potem je prišla še ona … Vsi smo pili, ona pivo … Mornar pa je govoril, govoril, najbrž je hotel narediti vtis nanjo, če prav, toliko sem že vedel, da je sit žensk; preobjedel se jih je po vseh kurbiščih sveta. Ko je jokavo šla, po tretjem pivu, češ da mora nujno domov, mi je zaupal, da je bil dvakrat bolan zaradi bab … Se te prime, je rekel. Svet je svinjarija, luke, kurbišča … Mijo je naplavilo k mizi, dobesedno jo je naplavilo, saj je nisem pričakoval. Ne da sem jo pozabil, a se mi ni oglašala na mobitel. Nekajkrat sem jo bežno videl v soseski, menda ima sestrično v enem od blokov, a je vedno hitro odkolesarila; njena rožnata trenirka in modro kolo, pa rep las in zadnjica, ki ji je kipela iz sedeža … Nek večer sva skupaj kolesarila ob reki, se ustavljala, razpravljala o smislu življenja, o njenem bivšem, ki je zagonil avto, del hiše, igre na srečo, malo tudi droga … In njen oče, da ji je dal ultimat, da tistega tipa noče videti v bližini hiše. To da je povedal, ko so šli na rojstni dan njegove matere, plemenite babice v starem mestnem stanovanju, potomke ugledne meščanske družine, ki je nekdaj imela uspešne trgovine in so bili celo v diplomatski službi – res oddaljen nekdaj. Spoštovanje preteklosti je sirup za sladkanje pa nič več. In Mija je sanjala, da bi pa šla v Ameriko in tam poskusila vse na novo. O, ja … Črni ljubimci in zakotne betonske luknje, kjer je napoj časa tako močan, da te ubije, še preden zdravo zazehaš.

Umivala si je obraz s to tekočino upanja, z vonjem iluzije, da je zmožna, da je svetovljanska, da je ponujena svetu, da jo uporabi. In sinoči ji je v očeh zasvetil plamen ukročene ustalitve, da bi dokončno našla kot s posteljo za dva, na nočni omarici pa serija psihiatričnih zdravil. Momljanje večera se je sprevrglo v vroč smeh, ki je pometal smeti v duši. Očarana je bila nad svetlobo v baru, nad koktajli, nad zvokom, ki je polnil pore sluhovoda in jemal besedam frekvence. Mačka, ki se je predolgo potepala in pozabila, kje ima sveže brikete in vodo. Ženska – mačka; ta kombinacija od nekdaj polni fantazijo zmehčanih duš, ki so potopljene v čisti špirit in odvzete svetu – muzej duš. A bom kar takole zabijal nedeljski dopoldan in poslušal veter v glavi. Doživeti burjo, še kdaj. Kot takrat, ko sem jo prvič … V mali sobi so se tresle šipe, zunaj pa je stara figa opletala z vejami in sem se bal, da bi se dotaknila okna – na trenutke se mi je zdelo, da strašne roke segajo po mojem otroštvu in mi jemljejo jutro. Nona je prišla v sobo z vročim kakavom, s kruhom, ker so imeli spodaj v kuhinji ene ljudi, ene, kaj že, najemnike vinograda, ki so prišli poravnat dolg – zimske počitnice, kakšnih deset let sem imel. In burja, tuljenje, tuljenje v dopoldan. Ko sem stal na pragu, sem se čudil, da se zvonovi cerkve slišijo, pa spet ne, pa so se spet zagnali – taka glasba. In vonj kuhanega vina in pomenek o mačku, ki je prišel iz Škofje Loke nazaj domov. Še zdaj se nasmehnem, ko pomislim, da je to bilo res. In tisti bradatež je govoril: Ma povem, naša mačka jih je imela tri tisto pomlad, ja. Junija je bilo, prišli so po vino, kot vsako leto, vzamejo cisterno belega. No, naredimo posel, njihova punčka, smrkljica, tam, kakšnih deset let, ja, no. Pa se igra na dvorišču z mačkami, in dvoletni mačkonček se ji je priliznil, znal je to. Pa je prosila, če bi ga smeli vzeti, če … In mi smo bili za, saj jih vsako leto razdamo. Našel sem jim kartonasto škatlo, dali smo mu še eno staro bombažno krpo, da mu je lepo postlala, pa v avto z njim … Čez tri tedne, pa je bil spet na dvorišču pri skledi z mlekom … Nisem mogel verjeti; bil je shiran, tak, pač, potepuški maček. No, tisti je bil še predlanski. Pa so spet vsi lepo pili mleko, vsako jutro jim postrežemo. Ne, nisem mogel verjeti. In potem me je oče tiste deklice klical in povedal, da so ob mačka, da je nekam izginil. In tudi on ni mogel verjeti, da je prišel nazaj … Kakšen kompas imajo mačke v glavi: še jaz se kdaj izgubim, kot takrat v megli, ko smo pili na Barju … Madona, pol noči sem se vozakal po tistih vaseh, da sem našel glavno cesto … Maček pa ti pride iz Škofje Loke nazaj v Vipavsko dolino. Če to ni noro … In spet in spet mi veter v glavi trže oblake zresnjenosti; petdeset let in nekaj mesecev jih imam pa, kar vegetiram, sam v tej jazbini … procesija žensk gre mimo mene, kakor da sem obršljanjen starec, ki se brezzobo smeji, vedoč, da je smrt tolažba za trpeče meso. Nedelja, maša … Kje je že vse to … In moj bratranec, župnik, v bogati župniji. Povzdigovalec vere v osončje vsemogočnega, ki ubija in nagrajuje. Kolikokrat sva se sprla glede lažne avtoritete cerkve, glede nemoči, ki jo ima človek, tudi če mu je vse dopuščeno, da mu je potem skozi verski proces odpuščeno. Pa sem mu razlagal, da so gospodje posvečali orožja, in da je bog nad vojskami navdušen igralec vojnih iger v živo. Enkrat mi je celo rekel, da sem patološki brezverec … Danes je pa lepo spravljen v urejenem župnišču, urejena kuhinja, vaščanka mu kuha, postreže; kdo ve, mogoče se celo ljubimkata … In ena deklica naj bi bila njegova, se je govorilo, se je. Pa je imel tudi on veter v glavi nekaj časa; jedel je preklete tablete, psihiatrinja ga je z njimi krotila – noro. Saj je bil smešen, ko je bil eno nedeljo pri nas na kosilu; v mali črni torbici je nosil mobitel, celo dva – le zakaj? Ja, pa tablete, tiste za opoldan … dve, menda za sladkor in živce … A ni molitev najstarejša psihiatrična terapija – menda je. Vina se v tistem obdobju nekaj časa ni pritikal, mogoče požirek dva, le tako, iz božje nuje. Zdaj je urejen, v letih, hormoni mu najbrž ne nagajajo več, sedemdeset jih ima … Kaj veš, star panj in to. Mogoče ga bom popoldan obiskal. Če prav sva si ideološko na nasprotnih bregovih, pa se najdeva v dolgih pogovorih, ker je veliko prebral in ima lepo knjižnico – zavidam mu jo. Nič, pod tuš bo treba, sveže perilo, nove hlače, srajca, nedeljska maškarada samca, ki se redi v odhajanje … Prekleti veter v glavi in Mija, ki še zmeraj straži del srca, kjer je oddelek za čustva – tam je in šari po vzgibih … Ni mi povedala, kje zdaj stanuje in če je tam sama, mislim, sama … otork … odrasel … Ona vedno sanja, da bo srečala nekoga, ki bo v njej doma. Samota je samo za krepke, za take kot sem sam; stara bukev na robu planote nad Vipavsko dolino … In veter v glavi zapoje nedeljsko molitev … hrumi mi, nabija … Prepih v duši se krepi, jadra samoljubja se tržejo. Cvet jutra je že zdavnaj ovenel, jaz pa takole, pomečkane rjuhe, vonj po samcu, vonj po prescani toaleti, vonj po britju, vonj po naveličanosti.

Malo po enih sem v parku in premišljam, kako komorno je minilo kosilo pri starših – jaz petdesetletnik, pa še vedno hodim domov k ostareli mami – nikoli ne bom odrasel, saj ne morem. Kako pa naj drevo doraste, če so ga vetrovi izruvali in je vrženo v travo norega časa. Mama mi je govorila, da bi rada šla spet v dolino pa na Sveto goro, če jo bom naslednjo soboto peljal. Oče, da slabo vidi, da mu bodo najbrž vzeli izpit. Vem, vem, to ga tare, saj ima že 84 let … Če ne bo vozil, kaj bo potem: špancir do bifeja, pivce za živce in serija tablet: za srce, za sladkor, za holesterol, za … Usmiljenje zanj … Pa je bil močan, športnik, alpinist. Madona, kako me je gonil v pogorju, učil plezanja. Vročina v steni, pa sem bil tiho. Menda je takrat zaslutil, da se hitreje sušim kot on in je priplezal nazaj do mene in mi dal pol svoje vode; goltal sem, goltal. Pa me je poučil, da delam napako, da bom tako samo še bolj pospešil dehidracijo. Ja, ja, on je bil izkušen gornik. Kazal mi je finte, klin, zaponke, stopanje, oprijemi – ni se me prijelo. Po prvi resni krizi, ko sem skoraj omahnil nekje v Julijskih Alpah, tam blizu ajdovske deklice, tam, ja … Pozno popoldan sva prišla na Vršič. meglilo se mi je v glavi, noge so se mi tresle, on pa kot da ni nič, utrjen gams … In sem pojedel banano, pa še ni bilo dobro. Šele ko sem pojedel nekaj slanega in močnega, sem začutil, da mi telo spet funkcionira – nič kondicije pa na julijsko turo … In takrat, ko sva šla čez Jelovico pa v Škofjo Loko. O Madona, kakšen dolg marš. Noro, noro … In nekje sva jedla klobase v zaseki in pila pivo, ne dosti, dve menda … Zvečer pa z avtobusom nazaj v Ljubljano. Bil sem tako utrujen, da sem v trenutku zaspal. V Šiški me je oče zbudil. Najbrž si je mislil: tale pa ni moje seme … Ja, naveličal se je. Potem je s starimi gorniškimi mački hodil na ture, tudi v Italijo, Avstrijo. In spor pred neko kočo v Italiji, ko so razvili slovensko zastavo – mali nacionalistični sporček, ki ga je rešil, Simon, močan, velik … Pograbil je cepin in jih nagnal. Kričali da so, da bodo prišli karabinjerji, saj so na mobilnikih res nekam klicarili, pa se ni zgodilo nič, ker zakonodaja ne prepoveduje razkazovanja nacionalnih zastav. In kako so spravili na vrh Triglava nekega Albanca, menda peka … Ja, te njegove zgodbe, pa čevelj v steni, ko ni mogel ne naprej, ne nazaj … Sezuli so ga, povezali, da ni padel, in s kladivi izbili čevelj iz razpoke. In ko sem bil še čisto majhen, je v dnevni sobi razpel nekakšno rjuho in nas  posiljeval z diapozitivi – gorniški hišni kino. Od vsega sem si zapomnil rože, gamse in gada na skali … Pa nek velik slap nekje v Švici, ja … In naša Logarska dolina, ja pa triglavska stena in plezalci. Koliko škatel je imel tistih diapozitivov; prelagal jih je, s flomastri pisal na škatle številke, v zvezku pa je imel zapisano, kje in kdaj; pač človek reda, bančni strokovnjak, večni računovodja. Nedelja bo odplula nekam v barjanske tišine. Usedel se bom v avto in se odpeljal kar nekam, v gozd, v tišino. Mogoče bo tam minil ta prekleti veter v glavi. Sprožila ga je Mija, da … Če bi vedel, kje stanuje, bi šel tja. Menja moške, menja telefone, menja telefonske številke … Le sebe ne more zamenjati, ne more. Ostala bo na obrežju in si domišljala, da jo bo tok nesel v pristanišče blišča. Segam v popoldan, kjer je praznina: vročina, suh veter v glavi. Če bi bil kralj … Zdaj bi dremal v ohlajeni sobi in si zaukazal kavo … Moja sopotnica, kraljica, bi razkošno razkrečena čakala, da se morebiti prevalim nanjo in … Tudi kralji so impotentni, zagotovo … Odkar obstaja viagra pa najbrž ne, ne smejo biti. Svet je eno samo prizadevanje za navidezno ploditev, za boj za zarod, ki ga ni. Mar ni kopičenje dokaz več, da je v igri imeti, da bomo pomnoženi … DNK navija hormone, ti pa ukazujejo pameti, kaj naj počne, da bodo telesne celice izluščile prepis za nasledstvo. Ah, pretežke misli za tak popoldan. Nič, balon sem, ki ga grabi veter v glavi. Nekam proti Krimu se bom zategnil in molčal z gozdom – morda pa le potihne veter v glavi in ga nadomesti nežen južnik v smrekah, ki potem žametno mrmrajo. Prekleti veter v glavi …