Mojster

Vse bi bilo prav, če se ne bi te presnete zvezde vtikale v življenjsko energijo, če se ne bi dobrikale človeku. Sejmi dvomljive slave se dogajajo. Povzpetniki mi kratijo spanec in me pehajo v temno luč. Kaj, da ne obstaja temna luč? Seveda obstaja, le razumeti jo je treba. Temna luč, veste, kaj je temna luč. To je vaša vest, ki hira in brblja nesmisle. Polni ste črne snovi, ki se vam lepi na zloščeno pločevino jutra, v katerega ste vrgli prepečenec nečimrnega upanja. Kdaj pa kdaj si kupite novega hišnega boga in si izmislite novo vero. Osvobojeni ste nesmrtnosti in se igrate majhne tirane, ki zatirajo svoj negovani ego. Vam je bilo bolje, kajne, dedje, ko ste z vonjem po kravjaku in domačem žganju posedali pod lipami in žvečili socializem. In imeli ste vizijo, če ne drugje, v majhnih zidanicah, v kleteh, v gasilskih godbah in sindikalnem počitnikovanju na morju, na Jadranu – uh morski ježki so vam ozavestili trdo kožo na potplatju; zdaj imate trdo kožo na duši, ki si jo spet skušajo pridobiti novodobni kreatorji dušnega stvarstva. Vaša edina slava je prestiž, ki vam odjemlje solze upanja in vas kroti v poslušne potrošniške živali – lajate v nove lune, ki se vam bodo prikazale ob zadnjem razodetju. Mene ste odpisali in me postavili nekam v sfero nerazumljenih, nevarno drugačnih; takih, ki so jim ljube poletne trave in sanje v oblakih. Prišel bo čas, ko boste priromali v mojo stihijo in boste odklenjeni jokali v sveto posodo resnice. Strašen se vam bo zdel obraz, ki vam ga  bo pokazalo moje zrcalo. Sestavljeni ste iz preteklosti, ki vas projicira v bodočnost – ta pa pripada tistim, ki jo spoštujejo in jo z voljo častijo. Zreli vroči dnevi so vas zbegali in ste se zavedali, da je najvišja resničnost zunaj vašega megalomanskega prepričanja, da zmorete vsemu vriniti svojo voljo. In tu je slaba stran vaše zavesti, da, tu. Zavedate se zavedanja in ste mehkužni. Ne upate seči v svoje globine, kjer so nova sonca; tako vaša, tako žarljiva v vaši neizrečeni ljubezni. Odrinili ste uboštvo in si nadeli masko bogatih posedovalcev. In zdaj imate čas za pravljice, ki vas odvežejo lastne identitete. Zrak mojih svetov vam bo prepljunkal pljuča in vas napolnil z novim vedenjem. Zamerljivo berete lastne misli in skušate najti svoj novi idol v medijskih elipsah. Kar naprej vam dopovedujejo, da obstajajo popolni ljudje, da je popolnost edina utvara, ki lahko postane vaša resnica. Vaša svoboda je zdaj vaše suženjstvo. Pohajkujete po labirintih zmedenosti in si dovolite, da vas spremenijo v črve, ki vrtajo v železo hitavega vsakdanjika. Najvišje pesmi ljubezni, ste zakurili v kresovih povprečnosti. Sami ste v oceanu soteles. Samotni romarji k svojemu izviru, kjer bi si umili trudne noge in bi vaša duša imela nov opoj.

Jutro! Samotne megle se navijajo na jelše. Vrana nese svoje krakanje. Mrzlično vstajanje, tako prekleto ponavljajoče se. Izplakovalnik se mi zdi nerodna reč. Taka stara oranžna plastična skleda na razmajanem stolu in še stara zaudarjajoča brisača – zaudarja po, po razpadu telesnosti. Pogrejem vodo in si poiščem tekoče milo. Prikimam si in pomislim: mojstru se je spet sanjalo. Okus mentola v ustih odplakne jutro. Zunaj je še vedno megla, tista močvirska pritlehna, ki tako vdano zaliže pokrajino in ji podeli sanjavo nevidnost. Jesen se je usedla v to odpočivalnico. Okrog stare hiše se nabira tišina in se levi v otožnost. Danes sem si obljubil nekaj obiskov. Prišla naj bi dama, ki hoče svojo resnico. Mar sem jaz podeljevalec resnic? Ne, jaz sem samo mojster, mojster zavedanja. No, bomo videli, kaj ima povedati. Zdaj moram biti pripravljen, kajti ženska je lahko kača, ki se ti zaleze v podzavest in se ti tam smehlja skozi neracionalna čustva. Operacijski sistemi duš so si več ali manj podobni, le načini uporabe so različni. Če človek ne ve, kaj je, je najbolje, da si nadene masko časa in privzame vlogo, ki mu jo vsili okolica. Včasih je nezavednost celo zdravilna. No ja, bomo videli, kaj bo prineslo pepelnato sonce, ki medleva med jablanami tam zunaj. Moja resnica je zdaj v meni in imava se rada. Sprejel sem svojo vednost o sebi in jo lahko ponudim tudi drugim. Ja, duša ima okna, srce ima vrata. Čakam nate veter, da poljubiš čelo dneva in očistiš megljavo v mojem domovanju. Malce se bom razmigal. Šel bom do studenca, da bom slišal večno pesem. Joj, zunaj prši. V pelerini bom strašilast.

Dobro mi je del tale sprehod, res. Napršilo me je in me očistilo dvomov, ki so me zmleli v postan sok neke davne zamišlije. Zaman se sprašujemo, zakaj smo, ker je dovolj, da samo smo. Polistal bi po knjigah, pa, pa se mi zdi, da sem že vse zvedel, mnogo tega pozabil. Ja, zavest na listih, na trdih diskih in na magnetnih trakovih. Človek je nesrečen, če se ne replicira. Pa še kloniral naj bi se. Bedasto. Kako bi bilo, če bi šel na sprehod in bi srečal svoj klon. To bi bilo zabavno. Jaz bi bil že star, srečal bi se, hm, mladega. Ne ne, tega si ne bi želel. Večnost življenja je iluzija. Brezzoba jutra novih civilizacij bodo požrla te sanjače, te znanstvene iluzioniste, ki bi si radi kreirali radost mladosti. Meni zadostuje dnevni ritual, pa sem mladostno srečen. Zdajle bi najraje padel nazaj v vatasto sanjavico. Tunknil bi v svojo svetlobo, ki me definira. Vsi smo svetloba, ki se je posrečeno zgostila v biološko bivanje. A, nekdo zvoni. Saj res obiskovalka: ha, skoraj bi pozabil. Le kaj bo danes tvezla, ta nevrotnica.

Bleda lica se ji nakipijo v davni mladostni smehljaj. Lase si je spet prebarvala. Priznati moram, da ji ta odtenek še kako pristaja. Jutro ji je pozabilo popivnati sanje iz oči. Vsa je še majava in nekako srečna v tistih svojih prividih, ki jo kličejo v odtujitev. Mogoče se ji je mož celo oddolžil z nekaj kapljicami nadaljevalnih beljakovin, mogoče. Res je še vsa mehka, zvijugana v nasladnost in zastrmljena v zrcalo dneva, ki ji meče resnico pred noge, da jo lahko znova in znova potepta. V tej rumeni pelerini je podobna divji jadralki, ki se bori z lastnimi valovi in si želi novega vetra. Posedem jo na preprost stol v skromni kuhinji. Malce pobezam po žerjavici in doložim drva. Vlaga zacvili in se upari, plameni pa obliznejo drva. Tako, zdaj lahko začneva. Za začetek ji seveda ponudim tudi kavo, ker tudi meni malce zbistri miselno zmešnjavico.

»Zdite se mi zvedreni. Novi smisli se vam kažejo, kajne,«jo nagovorim.

»Mislite,« se plehko nasmeje in preloži dolge noge.

Od mokrih temnomodrih gumijastih škornjev ji še kaplja voda. Pod mizo se dela majhna lužica. »Danes se mi je sanjalo, da sem plavala v majhnem bazenu in so me obkrožali rdeči zreli paradižniki. Mahala sem z rokami in tleskala po sadežih, ki so se spremenili v cvetje. Mogoče sem zato tako sveža,« reče in se presede.

»Mogoče, mogoče,« pokimam. »Zadnjič sva razglabljala o smiselni ljubezni, ki ste jo baje že zdavnaj pozabili, kajne. In te sanje, te, nakazujejo na to, da se v vaši notrini zbirajo sile, ki bi lahko poplemenitile vaše čustveno življenje. Starost telesa je vedno le ena od možnosti za duha, ki je mlad vse do svoje selitve. Duh se pač postara šele takrat, ko se preigra skozi mnogo življenj. Zdaj morata z možem donegovati tisto, kar je še ostalo od vajinega seksualnega poželenja. Stvari, ki nas očarajo, nas delajo zaljubljene. Če pa se stvari ponavljajo, se jih naveličamo. No, enkrat ste mi omenili, da ste se dostikrat zaljubili v sončne zahode. Ko ste še živeli na obali, ste se vsak večer vozili na pomol in čakali na sončni zahod. Vedno znova vas je navdušil. Ampak, veste, navdušil vas je sam pojav, svetloba pa je spreminjala kombinacije – in to vas je navduševalo. Drznem si trditi, da je z ljubeznijo prav tako, da nas navdušuje sama ljubezen, sam pojav, če se kombinacije spreminjajo,« zaletavo nabesedičim.

»Mislite. Hočete reči, da bi si morala omisliti ljubimca,« me preseneti s takim direktnim vprašanjem.

»Tako preprosto, pa to ni,« se zasmejem. »Morala je prav posebna biologija duše, ki se ne da kar tako prepoznati. Biologija telesa je agresivna in hoče kar naprej ponovitve. No, zdaj sva že prav blizu prepoznavi vaše nevrotičnosti. Pojavilo se je nesoglasje med hotenji in zmožnostmi. Človek si vedno želi več kot je sposoben realizirati. Če bi si omislili ljubimca, bi morebiti razgibalo vaše telesno doumevanje sveta: vaša duševna snovnost pa bi se izgubljala v iskanju novih pozab.«

»Ampak, mož me vara,« sikne in stisne obraz v trpečno masko. »Tudi sam mi je to priznal. Preprosto mi je povedal, da ima ljubico, da njegovo seme ne bo usihalo med rjuhami. Da on ni kriv, da sem jaz hladna, da mi ni do ljubljenja. Potem pa naj še jaz delam tako,« trzne.

»Draga gospa, to so tako prežvečene vsakdanjosti, da se mi o njih ne da razpravljati. To je čista biologija. Partnerstvo, prav vsako partnerstvo zaide v krizo harmonije.  Dve telesi sta enostavno predolgo skupaj. Vzgoja srca je lažja kot vzgoja telesa. Telo je samo razum narave, duh je skupni razum, je esenca vesoljne raztopine, ki nas prepoji že ob rojstvu. Če vas vara, torej, če se spolno udinja pri drugi, je to njegov problem in ne vaš. Ponujate mu svoje telo, a bojim se, da se je naveličal vaše duše.«

»Hočete reči, da sem dolgočasna,« zasrši vame.

»Ne, ne duševno sta se razšla. Dozorela sta v različna hotenja. Vi ste postali mili in crkljivi. Kupujete si rože. Ukvarjate se s psom, ker se s sinom ne morete več.  Skoraj je že odrasel. On, on pa je svojo petdesetletno možatost zakodiral v navzočnost usihajočega libida, ki doživlja svojo polno zrelost. Pravzaprav smo moški podobni umirajočim drevesom – ta, preden umrejo, bogato semenijo. Da se razumeva, libidalno umrejo, biološko še ne. Pač spet nekakšna puberteta. Ampak to so obrobja. K meni ste prišli, da bi se spet prepoznali. Jaz vam lahko ponujam le spoznavo lastne notrine. Moje izkušnje so netivo vaši zbeganosti. Vem, vse, kar vam bom rekel, bodo vaši možgančki bogato analizirali. Zdaj sva že blizu spoznavi, da ste udejanjili svojo polno čuječnost in da ste blizu samega čutenja sebe. Oprostite, se še kdaj samozadovoljujete?« jo neprizanesljivo vprašam.

»Ampak, gospod,« zasrepi vame.

»Morava biti odkrita, drugače ne gre. Ko boste sposobni odkritosti, boste imeli pogum, da se spoznate,« ji mirno rečem.

»No ja, zgodi se,« mi prizna in zamenca z nogama.

»Vidite, tu se začne pot do vaše spoznave. Telo vam hoče dopovedati, da ste še vedno polnokrvni, hormonalno še aktivni: a vaš duh, no duša, hoče nekaj drugega, nekaj bolj polnega. Poskusite biti spet primerni za osvajanje. Malce se spogledujte, poredno zapeljujte, da boste spet dobili občutek, da ste vredni življenja.«

»Zakaj me kar naprej pehate v varanje,« se napreza.

»To ni varanje, to je dograjevanje vaših hotenj. Prisluhnite vendar svojemu telesu, da bo tudi vaša duša srečna. Življenje je sestavljeno iz malenkosti, to menda veste. Bodite pošteni; in to temeljito pošteni do sebe. Dovolj ste uravnovešeni, da to zmorete. V očeh vam spijo nove sanje, pa nimate zrcala, da bi jih videli. Najdite si prikupen obraz, da se boste na njem odzrcalili. Samo preko drugih se spoznavamo. Stopite v življenje, pojdite v družbo. Zdaj klepetate samo s prijateljicami, no ja, pa z menoj,« se posmejem.

»Mojster, vaše razlage so tako preproste, ampak življenje je tako zapleteno,« zavzdihne.

»Dajte no, samo malce več čutnega poguma, pa bo. Zapletamo se sami. Stvari nelogično zapletemo in potem iščemo logično rešitev. Razum samo ve, ne more pa čutiti. Čutenje je poseben razum, veste!«

»Torej, naj se s prijateljico odpravim na kakšen ples?« medlo vpraša.

»Tako, tako. Se že prepoznavate.«

»Kaj bo pa on rekel. Besnel bo, vem,« se skesne.

»Kar naj, kar naj. Čas je, da se spet bojuje za vas,« ji tolažljivo rečem.

»In če me bo še bolj zanemaril?« jo zaskrbi.

»Ne verjamem. Ceni domače udobje. Vaša navidezna razbrzdanost ga bo ukrotila. Naenkrat bo spoznal, da je samo samec, ki se mora kar naprej bojevati za samico. Brez skrbi, tudi njega bo utrudilo in potem bo krotak.«

»Bojim se prepira,« odkimuje.

»Pogum bo prišel za vami s prvimi koraki. Le povabite ga. Lepo se uredite in pojdite na ples, pojdite ven, v nočno življenje. Naj vam življenje dokaže, da ste ga še vredni,« ji prizadevno leporečim.

»Res bom poskusila,« malce bolj zvedreno reče. Na licih se ji pojavi rdeča lisa. Notranja razvnetost se ji razcveteva. Mrha, še vedno je dobra mrha. Prestar sem, da bi se slinil po njej.Namesto sperme ji lahko ponujam le upanje.

»No, spoznanje se je začelo razgaljati,« zavzdihnem.

»V ponedeljek vam bom prišla povedat, kako je bilo. Zdaj pa moram domov. Če imate kakšne opravke, vas lahko zapeljem do mesta,« je vsa mehka.

»Ne, bom kar tu megličil. Ta samota me plemeniti,« malce kislo navržem.

Vstala je in oddehtela. Pustila mi je običajen honorar. Gledal sem za njo in poslušal, kako so kolesa drobila po peščenem dovozu.

Ja, samota napreda drugačne sanje. Vrane nad barjem jemljejo tišino in jo razvozijo nad samotne megle, ki se zdaj že cefrajo. Pljunki sonca sedajo na rumene trave in požigajo dopoldan.  Znajdem se na kolovozu. Kam sem namenjen, jaz, mojster. V lastno sprenevedavo ničnost. Prišel bo čas, ko bodo računalniki analizirali dušo. Preprosto bodo razbirali elektromagnetno resonanco duše. Takrat bo svet ena sama elektromagnetna komedija. Vsi bomo razčlenjeni v vsemogoče vprašalnike in bomo razosebljeni: da, do potankosti razosebljeni. Dve kolesarki me zaobideta. V oprijetih kolesarskih kombinezonih imata napeti ritnici. Najbrž sta zapriseženi rekreativki, ki trpinčita telo, da bi jima igralo na melodije sodobnosti. Nagon se je prevrednotil v hotenja po opaznosti. Seksualna ponujanost naredi samca preveč neaktivnega. Ko sedim na ulici in gledam vse te mlade seksi dame si mislim: pa kaj, samo lepo oblikovano meso, ki pogreša čustveno toplino. Čustva so preživela. Viteška ljubezen je umrla; legla je v temo in čaka, da nanjo posije nova romantična luč. Kult telesa ubija sobivanjskost in pelje nazaj v živalsko tekmovanje. Ja. Ja, medijski kult telesa. Vsi so srečni, zdravi, zagoreli. Iz telesa se zrcali samo reproduktivna volja, ki lahko pripelje do trenutnega užitka. Ampak večkrat ponovljen užitek se razgubi, otopi. Novega boga potrebuje človeštvo. Samo, kakšen naj bo.

Spravljiv s soncem, ki je umilo megle, se znajdem med klavrnimi brezami. Lahno vetrenje jim trese listje. Grabi me otožje. Moral bi v mesto, opravki pač. Ampak pomenek z vestjo zemlje me zadržuje. Zdaj mi je naloženo, da sem krt, ki rije po zemlji psihizmov. In že jutri bom morda v pižami na oddelku za nevrotike. Smehljal se bom zamreženemu sočasju. Tekal bom po hodniku svojega zgrešenega otroštva. Mogoče sem samo sadje na božji mizi. Polzavi čas me polagoma spreminja v soho mislečega spovednika, ki si dovoli, da se utrudi od zgodb. Moje noči so še daleč. Zdaj so mi darovali dneve in posebno milost, da ljudem povem, kaj so. Še psi vedo, da sem ozaveščen, povezan s stvarstvom, ki prav toliko uniči kot ustvari. Vse je ciklično ponavljanje, prav vse, še kihanje. Pogladim lubje brez in si zamišljam davne dni, ko sem pod temi, da prav pod temi brezami vlekel cigarete in čakal na somesenost. Prihajala je s kolesom, z jokom v očeh in z neizmerno pohotnjavo, ki jo je odpeljala v vrhove mestne pretkanosti. Zdaj bi rada, da bi bil njeno duševno dopolnilo, da bi bil, njen drugi ego. Te zgodbe so preveč običajne. Vedno gre za parjenje in za nekoliko sentimentalnosti.

Obrnem se in grem nazaj proti hiški. Preveč listam po knjigi spominov. Otresti se bom moral odvečne spominske špehovine, ki me vleče v stalno naprezanje, da bi se presegel. Madona, saj sem mojster, mojster spoznanj. Bom pa ja znal nagovoriti veter, da prepihne usedline v meni. Naj me vzdigne in me nese v vesolje novega srca, kjer bom našel drobno luč novega začetka. Poti se začnejo na nekem koncu. Poromal bom do sebe in si obljubil svobodo. Čas je, da se s telesom pomenim, kaj in kako. Postrigel si bom nohte na nogah, uredil zobovje in spil liter, morda dva vina in nazdravil jeseni, ki mi vsa siva sedi na glavi. In ko bo življenje odnehalo v meni, bom preučeval aritmetiko množenja črvov. Nekoč se bom srečal z izvirom vseh resnic, a v drugačni resničnosti. Ne, v sive katakombe mesta pa ne več. Zloba je v sivi barvi. Čakaj name, svetloba vseh svetlob. Spet sem deček, ki krade jabolka in pljuva na okna, ko gre v šolo. Ja, nazadnje bom mojster, resnični mojster mrtve smrti.