14. Pozabljena dolina

    Tole, tole je kar neka avtobiografija bi rekel. Ta, ta … Ja, nagaral se je, vse do stenta, kot jaz … Kadilec, garač … No, ga bom jutri poklical in mu povedal, da sem prebral. Se pa zna izražati, to pa. Njegove kolumne, oh. Imel je politične posledice, stari režim. Petelin, ki je prezgodaj kikirikal, v novem pa, biti lojalen strankarskim načelom in taktiki obveščanja. Ni uradne cenzure je pa taktična: molk, zvestoba in te fore … Ampak bere se pa, s temi očali. In tista okulistka, dama srednjih let. Lepo mi je razložila, kako in kaj, kapljic ji pa nisem dovolil, to pa ne. Ne, enkrat, samo enkrat gor v Nemčiji, potem, potem sem taval kot skozi meglo. Pa sem se vozil na delo kar z rumenim kolesom. Kupil sem ga od nekega Norvežana. Mojster je bil za elektromotorje, popravljal jih je. Če je bilo treba, je še na kakšni ladji popravljal. Mojster ja. Športen tip, vnet kolesar, pa mi je prodal rumeno kolo, športno … In jaz s tistim meglenim pogledom; dobro, da je bilo že poletje … Res, kot da bi vozil skozi meglo … In potem sem šel k nekemu specialistu, plačal sem, o … In mi je lepo povedal, da je za moj tip obolenja prepovedano dajati tiste kapljice, ki razširjajo, kaj že … V glavnem, sranje, zdaj pa … In Sonja mi je doplačala, da sem naročil še rezervne – za nekaj let bo. Ta Sonja, šestdeset jih ima, pa se kar drži. Njen Silvo, umrl … Pred, čakaj, ja … Ne vem natanko, menda kap, infarkt, kaj vem, zamašeno ožilje. Cele dneve je sedel, pil, kadil, tako delo, nekaj v zvezi s popravljanjem računalnikov. Ja, ja moderen svet … Sedeče opice za zaslonom, to smo. In zdaj nisem nič boljši. Dopoldan sem na računalniku, vsak dopoldan, pošta, internet … Ne, ne treba se bo disciplinirati. Ne morem kar tako. Rekli so, vsaj pol ure hoje na dan. Dobro, to mi znese, samo … Prehrana … Ja, ja, tam so pa težave. Še vedno mi tekne domača suha salama, pršut – dobro, ta ni na spisku, pa slanina, popečena, o … To smo delali tam zgoraj pozimi, v mali čajni kuhinji. Velika litoželezna ponev in rezine slanine, pa pomarančni sok. V kabini je bilo včasih strupeno mrzlo, ko je pihal tisti prekleti vzhodnik, strupen in je majal tovore. Včasih smo morali prekiniti razkladanje ker je bilo enostavno prenevarno. Spomini, stari moj, spomini.

     Vstal je in šel do okna. Videl je nekaj avtomobilov in enega od sosedov, kako urinira kar pod brezami. Balkanski fantje, se je nasmehnil. Madona no, zgoraj je bil en bife, ki se je imenoval Balkan Boys. Ja, tja sem včasih šel, ker je zapljuskala balkanska govorica, Včasih je tja prišel plečat Dalmatinec in preklinjal Tita pa to … Mislim, da je bil vedno nažgan, ja … Tisti iz Bosne so bili v svojem kotu, Makedonci so držali skupaj, skratka razdeljeni, kot zdaj. Sem tam srečal enkrat Jeleno, Srbkinjo, ki je delala … No, najbrž v tistem predelu, kjer so bile punce razstavljene in si eno odbral. Ona je že bila v takih letih, da ni bila primerna za to obrt. Pila je izključno vodko in ananasov sok. Enkrat se mi je v polomljeni balkanščini pritoževala, da je škoda, ker ni dokončala študija – v Beogradu je študirala književnost in zgodovino umetnosti, pa jo je odneslo na sever. Končala je, kjer je končala, ker, droga in to. Govorila mi je o življenju v Beogradu, o malih lokalih, o ciganih, ki so zlivali dušo po lokalih, o plavanju v Savi, o sladoledu, o plavajočih lubenicah, o očetu, oficirju, o mami, ponižni  dami, nekdaj res v dobri družini, ampak je socializem vse prevrnil. Njene velike oči in šminka in … Hotela je z mano domov, pa sem jo odklonil … Ja, ja, koliko takih Jelen je bilo tam zgoraj: veliko, veliko. Ni mi bilo treba filozofirati o življenju, živel sem ga, živel. In v tej noči mi prihajajo spomini. Oh, utrujajo me. Moje rumeno kolo, veliko prestav, gladko je steklo … Pa so mi ga ukradli. Enkrat sem šel na večerjo v neko četrt, kjer še nisem bil. Nisem ga zaklenil, samo na ograjo sem ga naslonil, pa … En dolgolasec je najprej gledal in gledal, potem pa je kar prijel kolo, ga zajahal in odgonil. Saj sem vstal in zakričal. Pa kaj … Sam sem bil kriv, ker ga nisem zaklenil. Kasneje sem zvedel, da je tam bolj drogeraška četrt, da se tam zbirajo taki tiči. No, tako to je, življenje te nauči življenja. Ditrcih mi je dopoldan pisal o rasti desnice. Oh, kolikokrat sva govorila o tem, ta večna tema, zakaj je nacizem tako opljuskal nemški narod. On je menil, da je zgodovinska pravica naroda, da si izbori prostor pod soncem, da je boj ras bil in bo, da mora vsak skrbeti za svoj življenjski prostor. Ko sem bil tam zgoraj, še ni bil tak naval azijatov, tujcev nasploh. No ja, nas Balkancev in Turkov je bilo veliko, to že, ampak zdaj … Računalnik, čakaj. Spet Ditrich … Kaj pa on, a ne more spati. Očitno ne. Nagovarja me, da bi si omislil tisti program za pogovarjanje. Drug teden mi ga bo dodala Sonjina hčerka. Kako že: Skype, da … In kamerca je že v računalniku, tista luknjica nad ekranom. Potem se lahko pogovarjaš, vidiš človeka. V kakšne dimenzije padam. Nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj imel take tehnične novotarije – povezan, z vsem povezan, integriran v digitalne mase. Saj je že čez deset. Kar vidim onega nespečnega kujona tam zgoraj … Ni maral Balkana. Na počitnice je hodil v Španijo, pomaranče, sprehodi, ribe … Zadnje čase veliko pisari. Mislim, da je kar malo navijaški za tisto stranko, kaj že … Nisem si zapomnil, vem pa, da zagovarja ekstremne desničarske poglede – biti gospodar v svoji hiši. Samo enkrat sva govorila o taboriščih – te teme ni maral. Filozofsko razpredanje o ubijanju zaradi odvečnosti. Ubijaš iz strahu pred drugim, to bo to. In Židje, vse od svetopisemskih zgodb naprej in še prej, Judje pravzaprav in kralji, vera, uničenje, drugi gospodarji, suženjstvo, svoboda – genska mešanica ponosa in priklanjanja. Kaj pa zdaj piše. Pripel je datoteko Wordov  dokument. Imam voljo zdaj to brati, malo čez  deset je. Pa dajmo, še to, potem pa še malo tistega boksa …

       Živijo stara sablja. Veš, malo prej sem prišel iz Berlina. Spet sem šel v antikvariate, že včeraj sem šel. Nekaj sem ti že dopoldan pisal. Prespal sem pri sestri, saj veš, ima jih že blizu devetdeset, poleti jih bo toliko. Nabral sem nekaj odličnih del, med drugim tudi nekega manj znanega filozofa, ki se ga ne razglaša – Hrušovsky, poznaš, kaj ne bi. No, pa se še nisem lotil branja. Sem pa naletel na kolega, s katerim sva sodelovala pri reviji – Svobodna misel. Raz pravljala sva o vzponu desnice. Moram ti priznati, da sva se pošteno sprla. On zagovarja famozno trditev – nikoli več. Jaz sem ti že večkrat povedal, da se s to tezo ne strinjam, ker dobro vem, da se zgodovina ciklično ponavlja. Pač pa nocoj analiziram stvarno stanje, ki pripelje do takšnih vzgibov. Moč potetnih mladcev, ki začutijo ogroženost, se polagoma organizira in brani svoj teritorij. V tem ne vidim ničesar zgrešenega in nič proticivilizacijskega. Ta nova stranka ima vso legitimno pravico, da se organizira v zrelo politično tvorbo, ki bo imela svoje mesto znotraj demokratične oblastne strukture. V njej ne vidim nastrojenosti kar počez proti določenim rasam, pač pa zagovarja, samo ohranjene svojega naroda in svoje identitete – to je zgodovinska pravica in smisel. Biološki smisel take organiziranosti je pravzaprav nuja, če se hoče nek narod obdržati, ne pa da se razproda in se pomeša. Povprečen Nemec ali Nemka še ne dojame zgodovinske demokratične nuje, ker je pač globalizem in ta prekleti multikulti zastrupil pristnost nemškega človeka. Nuja, biti svoj na svojem, je najvišja organska nuja – tukaj mi boš filozofsko težko ugovarjal. Slovani ste se razcepili na mnogo vej – poglej, kaj dela Rusija. In s kakšno pravico bi mi morali biti ožigosani kot svetovni iztrebljevalci Judov, ker so to v zgodovini počeli tudi drugi. Danes sploh ne gre za Jude: za maso priseljencev več ras gre, ki nastiljajo naš življenjski prostor. S tem, ko se Evropa meša in spušča druge rase vase, izgublja svojo pravo identiteto. Evropska unija je zame samo še birokratski stvor, ki nima prave prihodnosti. Odločil sem se, da bom postal eden od ideoloških pomočnikov v tej stranki. Pisal bom strategije in govore z zgodovinsko utemeljitvijo. Začnem že v naslednjih dneh. Navezal sem koristne stike. No, prva razprava bo tekla o tem, da smo pravzaprav zasužnjeni v tej birokratski kletki, ki odžira vitalnost vsem narodom, ne samo nam Nemcem. Naša zgodovinska pravica je, da smo svobodni na svojem – nimamo se namena širiti, iztrebljati, ne to ne – zahtevamo samo svoj prostor za nas same; to zahtevamo. Zelo me moti zakonodaja, ki dopušča, da se nemški kapital brani deportacijam in še kar naprej novači tujo delovno silo, ki kmalu ne predstavlja več tuje, pač pa kar domačo, s tem, da nam ti tujci vsiljujejo svoje kulturne in kulinarične posebnosti. Veš, kaj sem naredil, saj se boš smejal. Šel sem v neko ulico, kjer imajo te svoje, kebab štacijone. Kupil sem kebab, ne da bi ga jedel, to ne. Vrgel sem ga na pločnik in skakal po njem. S tem sem jim hotel pokazati, kaj si mislim. Malo so me čudno gledali, briga me! Vem, ti si me že takrat svaril, da znam končati kje med smetnjaki. Ne, moja zaveza  je taka, da sem darovan svojemu narodu. In razmišljam o programu stranke, študiram ga. Skušal bom malo ublažiti točke, ki se mi vendar zdijo nekoliko radikalne. Ne bi rad, res ne, da se pojavi novi radikalizem, ki bi zasvinjal plemeniti namen: biti svoj na svojem! Če so sovjetski ideologi nekdaj rabili termin »inženirji duš,« bi tak prijem prišel tudi nam, še kako prav. Ljudje so ovce, to dobro veš. In pravica moči je pravica biti nad subjektivnimi danostnimi posameznika. Moč posameznika je vedno pogojena s šibkostjo drugih. Zato menim, da moramo našo šibkost okrepiti z zavestjo, da smo zgodovinsko krivdo že odplačali, da je zdaj nastopil čas razcveta Nemške sposobnosti. Mnogi plavajo v morju iluzij, da je demokratizacija Evrope dosegla benigno stanje duš, da so pozabile svojo pravo identiteto. Deloma je to celo zelo res, saj se posamezniki znotraj nacionalnih kvot ne čutijo več pripadniki svoji kulturi, pač pa so globalizirani – duše imejmo poenotene – taka je zahteva velikih elit, ki jih ne maram. In vem, da se za našo stranko zanima zelo premožen zemljan, ampak o tem ti ne mislim še pisati, za zdaj še ne. Najbrž veš, da moram nekatere informacije skrbno prikrivati, kajti politični boj zahteva tudi konspiracijo, to staro orodje političnih bojevanj. Ne morem se pa sprijazniti s to prekleto politiko odprtosti mej in migrativnimi tokovi. Obveščen sem, da so tudi pri vas politiki, ki so nevrotizirani s priseljenci. Berem, spremljam. Sam si mi pisal o tem, še v klasičnem pismu, da je klima taka, da počasi lezete v staro razdvojenost, desni in levi. Nisem pristaš ekstremizma, to sem že večkrat poudaril, sem pa ostro proti politični lagodnosti in objemanju vseh ras. Zgodovina, to veva, pozna priseljevanja, preseljevanja in rasna čiščenja – nič novega. Filozofska utemeljitev takega početja je v genetiki in čisti biologiji – moč potentnih ras, z nemočjo izginjajočih. Drugemu lahko dovoliš bivati samo do tiste meje, ko ne posega v tvojo biološko določeno mesto. Nacizem je skrenil preveč v radikalizem, ki zanika osnovno pravico, da so drugi sobivajoči, če sprejmejo tvoje zapovedi. Jaz zagovarjam pravico, da so drugi tudi v naših prostorih, če so nam nujno potrebni in koristni, da pa mi strežemo njihovi izgubljenosti, s tem se pa ne morem sprijazniti. Kapital si je ustvaril tak svetovni red, da si povsod kupi politične privilegije – tudi proti temu se borim. Smrt Evrope je prav zaradi tega nuja, da se bodo narodi spet postavili v sebi lastne okvire in našli svojo staro identiteto. Vi ste imeli – spomnim se te floskule – socializem s človeškim obrazom – mi bomo imeli desničarsko politiko s človeškim obrazom. Hočem graditi stranko, ki bo znala narediti socialni mir in dati ljudem zadoščenje, da so varni v svoji državi. Tujci, ki naredijo prekrške in so kriminalizirani – take bi takoj izgnal – zdajšnja zakonodaja tega ne dopušča. In tu me še čaka veliko dela. Saj sem ti že omenil, da polagoma postajam vodilni ideolog, da sem preštudiral ideološke sisteme. Nekoliko sem prebiral tudi o vašem komunizmu in Titu. Kapo dol, možakar je vzpostavil sistem, ki je regeneriral sam sebe – žal je ekonomija šla svojo jalovo pot in je ideologija propadla, ker se je ekonomija dobesedno sesula -. in na to je čakal tuji kapital. O tem sva veliko govorila: korporacije in politična moč. Ne zatiskam si oči, da bomo tarča korporacij, ne. Že zdaj so nekateri finančni prilivi z namenom, da skušamo nagajati in prilagajati določeno zakonodajo. Povsod je tako. In če ne bi bilo te Evrope, ki birokratsko kontrolira vse mogoče, bi si kapitalska moč privzela primat prevzgoje narodov, o tem ne dvomim. Težko je razumeti procese znotraj Evrope, če ne razumeš njene zgodovine. In zgodovina Nemcev ni izjema, je vpeta v tkivo Evrope. Močni bomo samo toliko, kolikor bodo drugi šibki, to je dejstvo. Naj zaključim s tezo: Narod je skupek kulturnih in socioloških entitet, zato mora tak tudi rasti in ostajati – multikulti je rak na tkivu naroda.

      Ja, ja, in potem še v elektronski pošti: Nabavi si že en tisti program, da se bova videla in se v živo pomenila.

      Tipu se fuzla. In zdaj je v stranki, ideolog. Bo kar pravi, bo. Kolikokrat mi je trobil o tem, da smo mi tam gor sicer potrebni, a da bo prišel čas, tehnološke revolucije, ko bomo morali nazaj v svoja grmovja, prav tako je rekel. Pa sem mu vrnil, da jih bodo pogoltnila njihova močvirja, da nemška sperma umira. Ne, ne, tip je malo zablodil s to svojo ideološko čivkarijo. Enkrat je  službo izgubil, ker je obujal idejo o večvrednosti, nekaj takega. Izjemoma se ga je napil – pila sva domačo slivovko, ki sem jo po veliki noči prinesel od doma. Takrat se mi je zaupal, da je že imel službo, izobrazbi primerno, da je bil gimnazijski profesor, ker je študiral tudi zgodovino in filozofijo, pa … In pisal je v neko revijo … No, te prakse z ideološkimi spodrsljaji, pri nas jih je bilo kolikor hočeš. Tale moj Nemec … no. Bi pa že bilo bolje, da ne bi tega nocoj bral. Po vsem tem bom težko zaspal zdaj. Razdražil me je s to svojo desničarsko klobasarijo. Ja, njegov oče je bil procesiran, menda je bil zadolžen za logistiko in ni bil neposredni krvnik, bil pa je visok oficir v SS, toliko mi je pa le zaupal. In vsi njegovi predniki so bili mornariški oficirji, celo kapitan je bil med njimi, kapitan bojne ladje. Njegov brat je bil podmorničar … Ja, te njihove zgodbe, ja. Potem pa je prišel med nas, logistika. Nekaj je pač moral delati, da je preživel. Doštudiral je tudi to, nekakšna pomorska logistika. Pa sem ga enkrat, eno sobotno popoldne, ko sem bil dežuren žerjavist, našel v njegovi pisarni s steklenico vina – on pa vino – neko špansko, črno. In mi je namignil, naj pridem na kozarec. Ja, ja … Nisem dobro jedel tisto jutro. Vino je bilo močno, hitro se me je prijelo. In sem ga vprašal, zakaj je vegetarijanec. Našteval mi je zdravstvene prednosti in etnične vrline – da so včasih jedli repo in krompir, fižol in zelje, rdečo peso in sadje, pa kostanj. Divjačina, da je bila le za priboljšek, goveje meso tudi in prašički prav tako. Pa sem ga drezal, če je to morda zato, ker je bil tudi Dolfe, ljubljeni vodja, vegetarijanec. Takrat sem pa v njegovih očeh videl ubijalsko slo, res sem jo. Dal mi je vedeti, da je to njegova zasebna stvar in da se to ne sprašuje, da sem pač Balkanec. Potem sem ubral  drugo noto. Balkan je dal filozofiji ogromno, Grčija pa sploh. In sem mu rekel, da sem jaz doma bližje ognjišču modroslovja, da je nemška filozofija bila mogoča, ker so se učili od Grkov. To je bilo pa preveč. Vljudno mi je rekel, da ima nujno delo in naj se poberem. Nekaj dni po tistem ga ni bilo, menda je bil na bolniškem dopustu. Potem, nek deževen dan pa ti pride  in čaka v mali kuhinji – vedel je, da okrog desete pridemo tja na čaj, kavo, mali sendvič, take reči … In je sedel tam, mi namignil, da bi mi rad nekaj povedal. In mi je. Povedal mi je, da ga najbrž žena vara z enim Poljakom, da  … Ja, ja … Kljub vsemu sva imela plodne razprave o usodnih rečeh. O moči vladanja in o pravici moči. Oporekal sem mu glede Nitscheja, ki je gradil svojo filozofijo iz lastne nemoči in je hotel dokazati večvrednost arijske rase. Po drugi strani pa sva se dostikrat sprla tudi zaradi Platona, še celo Hegla sem mu skušal spodnesti, da o drugih klasičnih nemških filozofih ne govorim. On je bil dobro poučen o zgodovinskih kontekstih, v katerih so filozofi delovali – tam sem bil jaz šibkejši. In svetopisemske zgodbe, te, te … Zgodovinska dejstva in metoda prikrojevanja, da zraste mit. Koliko ur sva se včasih pomenkovala ob čaju, kavi … Kadar je spil pivo, dve, pa je vedno zašel v te njegove blodnje, o čistosti posameznega naroda, o moči čistih ras. In sem mu spet oporekal, češ da je rasno ideologijo vodil agronom. Takrat pa mi je siknil, da našo državo vodi navaden kovinar, ključavničar. Ja, take spore sva imela, take. Kljub vsemu sva se intelektualno zelo ujela. Nekajkrat sem bil povabljen v njegovo hišo v predmestju. Velika knjižnica – razlagal mi je, da je skoraj vse knjige nabavljal v antikvariatih, da sistematično zbira nekatera gradiva in avtorje, predvsem starejše nemške pisce, pa pesnike tudi. Seveda je nabral tudi veliko zgodovinskih knjig, starih zemljevidov, vsega boga – manjkal ni niti Moj boj – Dolfe, jasno, prvi natis … In enkrat mi je pokazal posebno knjižico, ki jo je napisal nek menih, ko je proučeval afriška ljudstva. Tam je bilo opisano, kako močno pleme lovi moške pri drugih plemenih in jih prisili, da delajo zanje, dokler se plemena ne organizirajo in napadejo to plenilsko pleme. Dobesedno so jih iztrebili. In s tem, da je bilo zlo odpravljeno: zlo se lahko odpravi samo z zlom, je postavil tezo. Pa ja … Kaj pa druge zgodbe, ko je isti menih opisoval kako imajo organizirano posebno kočo za starke in starce in jim prinašajo hrano, dokler pač ne pomrejo  – nek začetek doma za stare. Civilizacijske oblike. Saj sem vedel, adijo spanec. Nič, ostaja mi internet, televizija. Računalnik je še vključen, čakaj, aha, miška … Evo, pa smo spet tu. Pa če bi si naravnal glasbo na yutube, si dal slušalke. Kakšen napredek, vse imaš: koncerte, filme, vse je kadar hočeš. Repliciranje replike. Neverjetno … Knjige, filmi, glasba, vse je tu. Svetovni časopisi, vsaj nekateri, lahko listaš … Fant v knjižnici mi je pokazal, kako prideš do nekaterih časopisov in jih doma prebiraš. Kam gre ta svet. Cel svet doma. In kako bi se potem gradil propagandni stroj, če bi imel že takrat take možnosti. Danes ni več meje med resničnostjo in lažjo. Na internetu je toliko vsega, da težko ločiš, kaj je res in kaj ni. Filmske montaže, zmontirane fotografije, zapisi, ki nimajo navedenega pravega vira. Svet je iluzija. Najvišja oblika iluzije je internet, ena sama iluzija v realnem času – to je internet. No, danes bi pa Pink Floyde poslušal – mogoče pa bi pogledal kakšen pornografski film. Ah, saj me že dolgočasijo, tako ponavljajoče se poze in neki histerični vzorci … Nisem si še na jasnem, zakaj tako vsiljevanje takega seksualnega vedenja, če je pa naravni odnos tak, kakor ga dva čutita. Seks kot telovadba, seks kot sredstvo ponižanja, seks kot ohromelost, kot zanikanja čustev, kot dvojina, kjer je eden nujno podrejen. In tiste scene, usnje, biči in to. In še celo oficirske kape pa … Skrotovičeni možgani, ki nimajo več prostora za iluzije. Šele zdaj vidim, kakšen je ta svet. Obroki ponavljajočih se obredov, vedenjski vzorci, ki naj bi ljudem dali prepričanje, da so to, kar so sposobni kopirati. Človek kot fotokopirni stroj – vzorčenje pameti … Internet je glavni inženir človeških duš. Slišal sem že, da so Kitajci filtrirali vsebine, menda jih še. Severna Koreja, trd režim – kakšen je tam internet. No ja, v tehničnem smislu je to odlično orodje za nadzor – bog vse ve, bog vse vidi, v tem smislu. In zvočne knjige, to … Lahko ležiš in poslušaš. Nisem še tega vajen, uspava me. Zadnjič mi je uspelo poslušati Cankarja – Hiša Marije pomočnice … Pa Martina Kačurja … Tale lik, tako slovenski, zapiti idealist, ki se trudi nekaj spremeniti, pa ga vino pogoltne – oh, Cankar. Anica pravi, da je bil velik stilist, da pa ga mladina ne mara, ker je pač vsiljen, pa tudi melanholične vsebine, da so odbijajoče. No ja … Živel je v takem času, ko je bila stiska uma in razuma. Filozofsko pa … Filozofija se je počasi začela umikati eksaktnim znanostim. Mene pa je prepričal Pavle Zidar … Koliko njegovih knjig sem prebral, skoraj vse. Še tja gor sem jih nosil … Včasih je bil čas za branje celo v kabini visoko zgoraj, ko si uro ali več čakal, da so uradniki uredili papirje in se je pretovor začel. Ja, veliko sem ga bral. In v antikvariatih sem ga še najdeval, še. Tam  je, na posebni polici, naprej pa Cankar, zbrana dela, pa vsi drugi naši, pa sto romanov, pa 20. stoletje, pa … Od tujih je pa samo filozofska mala knjižnica, oh ti moji filozofi. In tam gor sem našel veliko kipcev filozofov; čez dvajset jih imam, tamle so. Kaj je možakarji, nocoj se ne bomo nič menili, si je rekel in poiskal glasbo. Nadel si je slušalke in sprožil – Pink Floydi. Zaprl je oči in sanjaril, da je spet na barki in jadra, jadra …

      Po jutranji kavi je še enkrat prebral, kar mu je napisal Ditrih. Ne bom mu odpisal, ne. Je pač treba enkrat reči ne. Možakarju se počasi kisa. Vem, jezen je, ker ga nihče več ne upošteva. Zdaj živi sam s svojimi knjigami in dresiranim psom, nemško dogo. Ja, ja, on in pes. Mora imeti nekoga, da nad njim izvaja komando, mora. Tak je. O, elektronska pošta – kdo. Sonja, ja …

      Kako si. Si za en izletek. Danes sem namenjena v Izolo. Tam imajo dobre tortice. Bi šel z mano. Ne misli, da ti pišem, ker iščem rezervo. Greta je zbolela, menda je jedla staro francosko solato, ne vem, pretirava s temi svojimi požrtijami. Ob desetih bi prišla mimo. Sporoči. Saj sem te klicala pa trobi: številka je nedosegljiva, pokličite kasneje.