8. Goli in prestrašeni
TIŠINA HRUMI
Strah je preplet obupa in nemoči nemira.
Prividi so balzam za razbolelo dušo.
Bitke izgubljenih vojn.
Odpuščanja ni.
Ostri robovi sveta.
Kdo so vsi ti ljudje?
Kje so drevesa, ki si jih sadil?
Ne pomaga, ko stisneš dlan v pest.
Predvidljiva zgodba.
V vsaki se skriva sto drugih zgodb.
Za vsako rabljeno besedo udarec.
Ujameš se v past. Nastavil si jo sam.
Tipaš v temi.
Prepoznati lepoto.
Trenutki, ko bi se rad raztrgal.
Sovražnost pogleda. Veš kako je to.
Strah je.
Vsako jutro. Vsak večer. Ves čas.
Drhtenje. Ženska glava, ki pada in pada.
Stojiš tam med grobovi. Čakaš.
Prekleta napetost, ki ne izgine.
Tujec stoji pred ogledalom.
Oblaki so nizko.
Pokrajina telesa je požgana.
Vračanje na enake točke.
Ponovitev istih napak. Nekoč.
Zaman čakaš na preboj.
Da se dušenje neha.
Samo udari. Udari močno. Da boš čutil.
Odmev. Odsev. Barve. Glasove.
Raztrgaj nit.
Ne piši o prijateljih, ki so se ubili.
Pusti imena. Plin. Rafale. Trupla. Samo udari. Močno.
Ko si enkrat na tleh, lahko samo še vstaneš. Ko stojiš, lahko padeš.
Ne piši o knjigah.
BODI PRVIČ IN STOTIČ
SRČEN, SLAN, SLADEK, BOGAT, MAMLJIV,
VSEOBSEGAJOČ, NESKONČEN, NEPOZABEN, CENJEN,
VIKTORIJANSKI, ZMAGOSLAVEN, MOČEN,
ROBUSTEN, DOBER, PRAVLJIČEN, DIVJI, SLUZAST,
UBIJALSKI, ČUTEN, POTEN, GROB, ŽENSTVEN,
VROČ, KREPOSTEN, SONČEN ,
PREDVSEM PA LJUBEČ!
Tako sem jo ljubil! Z vsem, kar je bilo v meni.
Ne glej v temo. Nikogar ni, nikogar ne bo.
Črnolaska sedi na balkonu. V rdeči srajčki.
Lepa. Pogled ujame lepoto.
Jezik jo čuti, dotik prepozna.
Lepota je v njenem pogledu.
Kako sedi. Kako drži cigareto.
Ženska prihaja po dovozu.
Dež nežno prši. Malo sem prehlajena, reče.
Reka šumi. V očeh so ognji.
Midva bova drugače? a ne, jo sprašuješ
In potem se ljubita. Spita drug v drugem.
se prepleteta. Pašeta si. Ni razdalje. V očeh je odsev strasti.
Prepletena pogleda. Slečena koža.
Kriki galeba, ko vzleti.
Vesolje.
Ujameta slino na ustnicah. Kot uročen jo gledaš. Ko ji prihaja.
Potopiš se v vesolje njenega pogleda.
Trdno jo držiš. Ko grleno zakriči v orgazmu. Nočem. Nočem. Nočem. Nočem več. Nočem.
Prividi lepote.
Naslonila se je na zid. Objameš jo, stisneš k sebi. Vase.
Potopiš se v njene oči. Mršiš ji lase. Privzdigne se.
Črnolaska leži poleg tebe. Vonj po jasminu.
Leži na kavču v dnevni. Pokrčila se je. Obliznila si je ustnice.
Njen vonj me noro vzburja. Blazno je, si rečeš.
Kako ni teže sveta?
Kako ni časa?
Gledaš jo nepremično ure in ure.
Dotikaš se je. Božaš jo.
Po bokih, po vratu, po stegnih.
Drug v drugem sta.
Nočem, da se je dotikajo drugi moški.
Sediš v kotu njene spalnice.
Veš, česa me je najbolj strah? te vpraša.
Da bova zbledela. Glej luno danes.
Ona vstopi na avtobus. Jesenska megla. Stečeš in ji na zarošeno okno narišeš srce.
Morda zadnjič.
Ljubezen je ali je ni.
Tiha zimska noč.
Trgaš si srce. Kos za kosom.
PRIJATELJI ?
Bernhard, Mišima, Marquez, Bukowski, Moravia, Apollinaire,
Poe, Hrabal, Vonnegut, Selby, Jelinek, Cankar,
Ščepanović, Kafka, Goethe, Glumac, Steinback,
Jerofejev, Petronij, Gorončarov, Falubert,
Issa, Kawabata, Handke, Laclose, Murn, Dostojevski,
Kerouack, Miler, Jašimoto, Celine, Bulgakov, Beckett.
Kaj pa netopirji? Potovati, čemu? Ljubiti?
Klavir na ulici.
Dotiki, besede. Izrečene. Izginjajo.
Plačilo za lepoto.
Trpka bolečina.
Ostra. Nenehna. Vseobsegajoča. Nespečna. Neznosna. Utripajoča. Otopela.
Ko reže. In reže. Do kosti.
Ko ležiš in strmiš v strop. Podobe se vračajo.
Počasi odpreš usta. Loviš dih. Loviš izdih.
Se obrneš na bok. S pogledom slediš urinemu kazalcu.
Veš, da ne bo nikdar več podobnih občutij.
Nikoli več ne boš brezpogojno ljubil, kot si črnolasko.
Življenje je kot Rimska cesta, v sredini sredi Rimske ceste je ogromna črna luknja,
maso štirih milijonov sonc, delci drvijo proti črni luknji s skoraj svetlobno hitrostjo in zelo
močno sevajo, preden izginejo za mejo, od koder ne uide niti svetloba.
Ne morem razmejiti, ločiti podob, vračajo se same,
drobijo se v vse manjše in manjše kose zrcala,
ne morem ujeti odseva, barv, odmeva.
Nekoč je ob robu cestišča je v krvi ležala povožena košuta,
ko sem ustavil avto in se ji približal, je zaman poskušala vstati,
ranjeno telo je trepetalo v sunkih, v njenih bleščečih očeh je bila ena sama bolečina. Pokleknil
sem poleg nje in vzel v naročje.
Postelja skoraj vsako noč postane bojišče.
Ni pomembno, kje si. Sanje se levijo v more, ponavljajo se.
Tik pred prebujanjem so dlani zalite s krvjo.
Če položiš obraz na zemljo, začutiš, kako diha.
Vsako drevo ima svoj krogotok življenja.
Drevo je kot otrok.
OB ZORI
Ob zori slap svetlobe prekriva prosojno visečo tančico.
Rojstvo je slovo, ledeni ogenj ugaša,
v naročje mehko padajo jutranje zvezde.
Starka stoji in čaka.
Na obrede.
Temni, nizki oblaki.
Tujec si, povsod. Hladen dež.
Ne ustavljaj se. Krhka lupina.
Oko časa.
Gluha pokrajina.
Otrok se prebudi. Odpre oči.
Veter v krvi.
Vesoljni pok.
Mala bela krsta.
Roke, ki se zarijejo v zemljo.
Prgišče semen.
Napis. Mešane smeti.
Tanka je meja. Med dobrim in zlim.
Tanka je meja med prividi in resničnostjo
Za vsako zgodbo se skriva sto drugih.
Ni pomembno. Besede zgrešijo.
Tanka je meja. Med ljubeznijo in sovraštvom.
Trenutek je. Med rojstvom in smrtjo.
Tanka je meja.
ČRNOLASKA
Črnolaska sedi na balkonu in kadi.
Opazuje ljudi.
Njihovo hojo, svetlobo, ki pada na telesa in jih spreminja v sence.
Boli. Srce ledeno.
Opazuješ ljudi. Njihove ubite poglede. Njihove maske.
To kolobarjenje. Korak naprej. Dva nazaj.
Čakaš. Ne veš več na kaj.
Da se zgodi. Karkoli.
Beg. Potovanje. Sončni zahod.
Otrok nariše grad. V spanje dežujejo besede.
Hladne in grozeče.
Neresnično je. Nevidna roka, ki te dvigne.
Zagrabi te za noge in vrti.
Glava se počasi bliža zidu. Tipaš po postelji. Upaš. Hrepeniš.
Deklica sedi v parku.
V eni roki drži fotoaparat, v drugi mrtvega otroka.
Igra, ki te pomirja.
Zibati se.
Nazaj in naprej. Naprej in nazaj.
Zapreti oči. Ustaviti val.
Hodnik. Neskončno dolg.
Neonske luči. Usnjeni pasovi.
Ujemite paža! zakriči moški.
Srce hladno. Podobe je požgal napalm.
Ne premikaš se več.
Ne slišiš. Ne vidiš. Ne čutiš.
Ne prepoznaš. Imen. Obrazov.
V začetku sta bila nebo in zemlja.
Zemlja je bila pusta in prazna.
Tema se je razprostirala nad vodami.
SVETE BESEDE
Bodi svetloba, je ukazal glas. In nastala je svetloba.
In svetloba je postala dan in tema noč.
Obok se je ločil od vode in nastalo je nebo.
Bil je večer in bilo je nebo.
Vode so se zbrale pod nebom.
In nastalo je morje.
Zemlja je pognala zelenje, ki daje seme,
ki rodi sadje s semenom po svoji vrsti.
Bil je večer in bilo je jutro.
Zasvetile so se luči na oboku neba.
Ločile so dan od noči.
Glas krvi tvojega otroka vpije iz zemlje.
Bodi torej preklet z zemlje.
Blodil in begal boš po svetu.
A pozabil ne boš.
Nikoli. Nikdar.
Lahko se boš naučil človeških in angelskih,
a ljubezni ne boš imel.
Izmišljal si boš čudovite zgodbe, a ljubezni ne boš imel.
V mislih boš potoval skozi svetove, mahal z mečem sovraštva,
klical duhove.
A ljubezni ne boš imel.
Ostala bo samo praznina.
Ko si bil otrok, si govoril kot otrok, mislil kot otrok, sklepal kot otrok.
Ko pa si postal mož, si prenehal s tem.
Zdaj je ogledalo razbito.
Živiš brez vere. Brez upanja. Brez ljubezni.
Troje je, kar daje smisel življenju.
In največja od teh je ljubezen.
Ne najdeš dreves. Umrla so. Požgana so.
DRAME
Hiše. Stare hiše s škripajočimi stopnicami.
Zaman iščeš. Prijatelje. Smeh
V vsaki hiši se skriva mala drama
Ženska ziba dojenčka v naročju.
Nazaj in naprej. Naprej in nazaj.
Zdržati ljubezen.
Otrok, ki se plazi k luži krvi.
Za škurami oken se skrivajo sence.
Bolečina para in reže.
Pokrajina vkovana v žled.
Ruševine. Lutke, ki plešejo na odru-
Črnolaska sedi na balkonu in kadi. Opazuje ljudi.
Misli potujejo k njej.
Vse, kar je v tebi.