5. Goli in prestrašeni
HIŠA,
spomnim se, kako je žena 22 let nazaj blaznela, da se proda lepo stanovanje v Piranu, ki je imelo strmo stopnišče, in kupi hiša, da bo naselila svojo mamo poleg sebe, blodila sva po Črnem kalu, po Kozini, na Maliji je hotela kupiti hišo dvojček poleg tipa, ki sedel na Dobu zaradi umora 7 let, seveda sem bil povsod proti, pil sem in kmalu sem spoznal tebe, končno je našla to hišo l 1888 v vasi Padni, razsuta streha, uničena okna, uničeni vsi podi, ometi …pogojno sem strinjal, ker je hiša imela veliko, razpadlo dvorišče … torej najela je očeta od svojega gluhega gojenca Ahmetija, ni bilo za bivanje zato sem bil prve tri mesece sam v Padni, s pijančki smo betonirali v hiši, ker je bila zemlja, delali nujna popravila, jaz nobenih izkušenj z dvojno gradnjo sem imel vedno pet litrov vina v garaži,denarja za obnovo ni bilo Albanec Ahmeti ni delal, ker mu je ona dala plačilo vnaprej, bil je februar 2002, snežne plohe v Istri, jaz kričim Ahmeti pička ti materina, pridi da damo cerado na zidove, kajti ni bilo strehe, žrl sem se, zelo, pil in se žrl, počasi smo le napredovali, Vojko je pomagal napeljati elektriko, Zoran je skupaj z mano delal pode, Vlado Žerjal je pomagal pri ometih, potem je bila streha končna, povabil sem mojega prijatelja pokojnega Branka Lična gradbeni tehnik je bil, delal še eno izmero strehe, pazil, da so dali izolacije, in Ahmeti je nameril veliko preveč metrov, žena mu je plačala vnaprej, koral sem ga izterjati, da je vrnil 15000 evrov, ki jih je računal preveč, dobil sem prvič in edinkrat delovno štipendijo 9000, s prijateljem Alešem sva uredila greznico, tlakovala dvorišče, kjer so bile jame in luže, zdaj je Vesna že bivala v Padni, a je skrbno načrtovala, da se vrne njena mama v Padno.
NAPREJ IN NAZAJ
Ničesar ne veš o ljubezni. Ko je umirala ženska samica, ni bolelo.
Ko so umirali prijatelji, se je zgodilo v hipu.
Kratek rez in izginili so. Preveril si, če si jih sploh poznal.
V kotu stoji klavir. Zmečkana škatlica cigaret Pal Mal leži sredi sobe.
Stojiš na dvorišču pred staro obnovljeno hišo. Brazgotina na beli koži.
Vso noč nisi zatisnil očesa. Malo čez polnoč so zaškripale stopnice.
Mož brez glave je v roki nosil vrv. Tiha zimska noč. Oddaljen lajež psov.
Veje, vkovane v led.
Sprašujem se, so srečnejši tisti, ki so odšli na začetku poti?
Kdo pa si izbira pot? Kdo si izbira, komu se bo rodil? Kje se bo rodil? Kdaj se bo rodil?
Zastrta svetloba. Vonj pa zažganem mesu.
Vse pobočje je posuto z belimi nagrobnimi kamni.
Svetlolaska prisede. Puder ji slabo prekriva modrico pod očesom.
Vsak prodaja tisto, kar ima.
Moška roka jo zadene točno v obraz. Ženska se opoteče in pade.
Moški se približa in jo brcne. In še enkrat. In še enkrat.
V odsevu njenega očesa so mrtve zvezde.
Deklica pride s fotoaparatom.
Ne, prosim, ne počni tega! Zakričiš. Na nebu ravna, bela črta.
Stojiš pred dvorano in suvaš v vrata. Reže. Udarja
Slap besed. O nebu. O večeru in jutru.
O spominih. O sanjah.
Če zarežeš pregloboko, presekaš žilo.
Oblaki so nizko. Iz juga prihaja dež.
Avtobus ustavi blizu obale. Množica počasi izstopi.
Ženska leži v bolniški postelji. Vse manjša in manjša postaja.
Zdaj, zdaj te bo razparalo, pomisliš.
Odpiraš usta. Iščeš besede. Ni jih.
Včasih je bolje čim prej končati trpljenje, mučenje, bolečine!
Tiha zimska noč je. Svet izgublja barve. Pokrajina je vkovana v led.
Ničesar ne veš o ljubezni.
Svetlolaska sedi za klavirjem.
Spodaj valovi morje.
Moški na vse moč udari žensko v obraz. Telo pada. Počasi pada.
Glava se dotakne tal. Dvakrat odskoči in obmiruje. Moški se približa ženski in jo brcne. In še enkrat. In še enkrat.
Ženska ziba dojenčka. Utopljena punčka odpre oči. Mrtve zvezde so v njenem pogledu. Peklenska vročina. Tesnoba. Otopelost.
Žensko ječanje para tišino. Ritem pozabe. Ritem norosti. Blaznost obredov.
Bele noči. Izgubljene sanje. Pozabljena potovanja.
Pekoča bolečina. Reže in reže. Seveda se boriš, ne vdaš se kar tako.
Upaš, da se obrne na boljše, vsaj malo. Poskusiš z vsem, z masažami, bioenergijo,
s tradicionalno kitajsko medicino. A uspeha ni, samo slabo in slabše je. Ne pomagajo
vitamini, presna hrana, akupunktura. Samo dol gre.
Dol, dol.
Kmalu boš na točki, ko ne boš mogel skrbeti sam zase. Odvisen boš od drugih.
Zemlja diha. Ogromni stroji uničujejo vse pred seboj.
Starodavna drevesa ležijo mrtva ob presahli reki.
Pokrajina je okovana v led, obdana z bodečo žico. Nihče več je ne more zapustiti.
Četa mravelj koraka nad njegovo glavo.
Utrujen sem, tako sem utrujen od sveta, nasilja, vsega.
Oblaki so nizko.
Imaš rad Chopina? vpraša.
Odkimaš z glavo.
Kaj pa imaš sploh rad? se je jezil. Oblake, drevesa, vlake, ji odgovoriš.
A bolečina ne popusti.
Žge. Reže, reže.
Ničesar ne veš o ljudeh. Njihove igre te vse bolj utrujajo.
Ničesar ne veš o ljubezni.
Ne piši.
O otroštvu. O vasi.
O ženski, ki hodi v poletni rožnati obleki po zasneženi stezi.
Ničesar ne veš o mejah med dobrim in zlim.
O ženski, ki leži v bolniški postelji in postaja vse manjša in manjša.
O angelih. O platnu neba. O knjigah.
O dežju, ki pada v dušo. O žalostnih dvojcih brez krmarja.
Udari, udari, je odmevalo.
Da boš čutil.
Da boš končno čutil!
Ničesar ne veš o demonih. O ognju pozabe. O metuljih.
Mož brez domovine si.
Oblaki so nizko.
Dež prihaja z juga.
Ritem vlaka, ki se ziba. Nekoč prej.
Trop potepuških psov, ki steče čez progo.
Ponovi se.
Zbudiš se v beli noči.
Zibaš se. Nazaj in naprej. Naprej in nazaj.
Ničesar ne veš o rabljenih besedah.
O potovanjih. O valovanju temnih misli.
O mozaiku žalosti, ki se sestavi.
Tiha zimska noč. Prste zasadiš v skorjo zemlje.
Črnolaska sedi na balkonu. Kadi. Opazuje ljudi.
Demoni rajajo, plešejo. Ples norosti.
Ples žalosti onkraj sanj.
Svet iluzij in prividov, svet sanj, ki so jih ljudje pozabili, odrinili.
Take velike lešnikove oči je imela. Kot bisere.
Oblaki so nizko, dež prihaja z juga.
Strah te je, da bi izgubil kontrolo nad programom prihajajočega dneva.
Ustaviš se.
Zemlja poka. Težka, ilovnata zemlja.
Valovi nemira prihajajo sami.
Strah se naseli v tebi. Ne veš, kdaj. Ne veš, zakaj.
Ves čas je prisoten.
Pride samo in udari. Udarja in udarja.
Ohromljen si. Otopel.
Otrok v mali temni izbi
Duši te. Uničuje. Sesuva.
Pokrčiš prste na roki. Stisneš jih v pest. A bolečina se vrne.
Zamahuješ. V prazno.
Da bi začutil vsaj bolečino.
Tisto, ki reže in reže. Da bi se prebudil s krikom.
Da ne bi zaspal v tesnobi.
Žge. Reže. Udarja.
Napetost. Blaznost nemira.
Imena pozabe in imena smrti.
In tujost.
Ves čas. Ves čas.
V obcestnem jarku leži obledela in pomečkana knjiga.
Vzameš jo v tresoče roke, listaš. Strani, stavki, besede, črke bledijo.
Izginjajo. Sediš na marmornem nagrobnem kamnu.
Pričneš se zibati.
Nazaj in naprej. Naprej in nazaj.
Že sto in večkrat si pomislil, da bi vse končal.
Da bi nekam izginil. Za vedno. Ne gre več za bolečine. Da se vse ne spremeni v eno samo životarjenje. Da si odvisen od drugih. Pri oblačenju, pri hranjenju. Da ne moreš več skrbeti sam zase. Da vsako, tudi najmanjše početje, nima nobenega smisla.
Nič ne moreš več, samo padeš ob oljki.
Vsa ta drevesa, ki si jih sadil.
Samo objameš lahko to drevo. Zagrebeš prste v zemljo.
In s pogledom objameš nebo.
KOT NEBO
Kot nebo je ta goba, ki briše in briše.
Saj, ne moreš nič, ko podobe vdrejo, ko te zasujejo. Omisliš si veliko gobo, ki zamahne desno in levo, ponavljaš si, da nima smisla, da nima teže, da to nisi bil ti. V tistem risu časa, da ni pomembno, vsi ti vzponi in padci, drvenje, iskanje, blodenje. Samo ob nočeh odpoveš, vrne se in ne pomaga, da se do skrajnosti izmučiš. Ves dan tavaš po mestu, po parkih, po klopeh, po čakalnicah, po avtobusnih postajah, po knjižnicah, po obali, narediš nov krog, z gobo v mislih, stečeš, ustaviš se, obmiruješ. Poskušaš si predstavljati, da je samo igra. Sediš na nasipu in opazuješ galebe. So srečni ti galebi? Komu mar. Vprašanj je vse manj in manj, gibanje postaja avtomatično. Ko te mimoidoči ogovori, odskočiš. Le kaj hoče od tebe? Le kdo je? Ne poznaš ga, ne želiš ga poznati, ne želiš si govoriti z njim. Ko srečaš otroke, ki v parih hodijo skozi park, se obrneš proč. Ne, ne, dovolj je bilo, kje je že tisti otrok, ni ga, izgubil se je, umrl je. Potem se ustaviš v temačni ulici. Vidiš par, ki se objema. Narediš ovinek, da se mu izogneš. V zavetju visoko nad zalivom razgrneš spalno vrečo. Nešteto zvezd je na nebu. In potem jih šteješ, počasi, počasi, dokler se utrujene veke ne zaprejo.
To sem sanjal pred svojim rojstvom.
Nihče ni vprašal, samo prišli so. Te podobe sem sanjal pred svojim rojstvom. Dolge, temačne hodnike, vonj po razkužilu, rešetke na oknih. Z žarečimi sulicami bodo prebodli moje senca, požgali še zadnjo bilko trave. Kot bi se pogrezal v vroč pesek. Soba je merila šestnajst korakov po dolgem in sedem v širino. Kot živ grob. Bele halje so prihajale redno in to je bilo edino čustvo, ki sem ga čutil: strah. Včasih sem ure in ure slonel na rešetkah in opazoval zid sosednje stavbe. Kot bi se svet zameglil. Zaman se poskušal, da bi naredil hitro kretnjo. Roke so me ubogale samo, če sem se oklenil rešetk. Spomin na izbo je bil daleč. Če sem pogledal proti stropu, sem opazil mrgolenje prašnih delcev, ki so plesali v borni svetlobi. Nikoli nisem pogledal proti vratom. Med spanjem in budnostjo je bilo komaj kaj razlike. Kljub vsej kemiji sem se spominjal parkov, klopi, avtobusnih postajališč, obale, knjižnic, smetnjakov, kroženja. To so bile edine podobe, ki mi jih kemija ni ubila. In galebi.
Nikoli, nikoli več, je odmevalo daleč, daleč proč.
Odpustiti, komu, zakaj?
MIŠ
Miš ni našla vrat do svobode.
Nastavil sem ji lepilo na rožnati trikotnik,
ujeta je ležala na boku,
nesel sem jo na dvorišče pod murvo,
raztrgal sem papirnato zaveso rož,
ubijalec,
vsi smo ujetniki svobode,
na srečo je pričelo deževati,
a zgodba se ni srečno končala,
z našim rojstvom se rodi naša smrt,
iz kota so se bleščale zelene oči,
sestra je jokala in jokala,
govoril je v kamero,
da ne bo več diler, da se bo spremenil,
da ne bo več misli o ubijanju,
vse bi storil, da bi se odprla vrata svobode,
a v vsaki miši sta vsaj dve,
in zelene oči, ki oprezajo iz teme, so zakon,
svoboda je kot lepilo,
daleč za oblaki je zagrmelo.