4. Goli in prestrašeni

             MIŠJI KRALJ,

bila je nenavadno topla septembrska sobota. Domski otroci oblečeni v enake sivo modre površnike, umazani in blatni so stopali po zoranih razah in pobirali gomolje krompirja. Nedaleč stran so na teniškem igrišču vadili neki drugi otroci, oblečeni v snežno bele majice in kratke hlače. Dva popolnoma različna svetova.

Čisto zadaj je hodil mišji kralj in z bliskovito naglico vrgel pripravljeno krpo na male miši, ki so se podile sem in tja po brazdah zemlje. Stisnil jo je za vrat, ji s kazalcem razparal trebuh in pogoltnil še utripajoče krvavo srce.

                                           NAPALM,

nekoč prej je bilo še v obrisih, v daljni megli, potem pa so sence postajale vse bolj temne in pogoste, posmehoval si se, zdaj pa, vse večkrat jo vidiš, tako na hitro se obrneš, huškne mimo, hladen piš, mrzli veter, gospodarica teme. Ljudje okoli tebe so izginjali, nisi opazil, šele ko so odšli tisti redki, ki so ti bili blizu, se te je dotaknilo. Ni strah, samo spoznanje napalma je, nič ne ostane, manj kot nič. Vsi ti vzponi in padci, splet norosti in bolečine, sonce in dež, jutra in večeri, vsa strašljiva groza in redki trenutki sreče, vse hrepenenje in žalost počasi nimata teže. Nič lažje ni, čas se ti drobi v prahu pozabe, bitke izgubljenih vojn, čemu? Tujost se je sama od sebe naselila v krvi, ničesar nisi mogel storiti, da bi spremenil tok življenja.

Vstaneš sredi noči in čakaš neko napalmsko jutro, da kri zalije sanje.

  ČRNA LUKNJA,

Življenje je kot Rimska cesta, v sredini sredi Rimske ceste je ogromna črna luknja, z maso štirih milijonov sonc, delci drvijo proti črni luknji s skoraj svetlobno hitrostjo in zelo močno sevajo, preden izginejo za mejo, od koder ne uide niti svetloba.

JUTRO OSTRIH ROBOV,

razmejiti, ločiti podob, vračajo se same, drobijo se v vse manjše in manjše kose zrcala, ne morem ujeti odseva, barv, odmeva. Ob robu cestišča je v krvi ležala povožena košuta, ko sem ustavil avto in se ji približal, je zaman poskušala vstati, ranjeno telo je trepetalo v sunkih, v njenih bleščečih očeh je bila ena sama bolečina. Pokleknil sem poleg nje in vzel v naročje.

V zgodbi Oljke, nebo, ciprese in spomini sem opisoval čas, ko so me trinajstletnega fantiča »po letih selitev, rej in družinskega pekla vrgli iz osnovne šole«. Pristal sem v poboljševalnici v starem nunskem samostanu  med drugimi otroki, ki so pred njim stopili na svojo, drugačno pot. Že od prej »vajen selitev, zapiranj v sobo, ledu, batin, prepirov, krikov groze, strahu …, sem se spraševal, zakaj je tako, ko delaš primerjavo z drugimi. Zakaj je drugače?… Bilo je kot pri živalih, ki bežijo pred lovcem ali plenilcem, in takrat sem začel že svoje prve potope v knjigo…« V pripravi na veliko atletsko tekmovanje sem se zagrizeno lotil teka, trdo treniral in sanjaril, »kako bo ta veliki tek spremenil njegovo življenje. Postal bo nekdo za vse, za policaje, vzgojiteljice, očeta in mamo, za zidove, za zamujeno, nikoli doživeto…« Pognal sem se s štartne črte proti cilju, »kot da gre za življenje ali smrt«. Po sedemsto metrih  sem ostale pustil daleč za seboj in potem, ne vedoč zakaj, je kakšnih petnajst metrov sem pred ciljem nenadoma obstal.

 »Zagledal sem vseh mojih trinajst let v drobcih. Spet sem bil zaprt ure in dneve v izbi. Spet sem bil v reji, spet sem stal pred vrati doma in prisluškoval, če starša blaznita. Spet je padla težka očetova roka. Spet sem padel v kot in lizal mamino slano kri. Spet sem bežal po labirintu ulic, a ni bilo več kam. Obstal sem pred ciljno črto in pustil, da me prehitijo prav vsi. V molje srce se je naselila zima in tek je postal beg. Bilo mi je trinajst let in bil sem najbolj osamljen fant na svetu«.

Ostal sem outsider. Veliko bolj me cenijo in poznajo v Avstriji, Srbiji, Makedoniji. Če bi bil mlajši, bi se izselil v tujino. Prijateljev nimam.  V klanih nisem, zvez nimam, samo upanje, da kaj ostane od moje literature, bistveno je, da sanjaš, da živiš svoje sanje, cena se vedno plača«.

Vesel sem, da je hčerka  uspešna, da so vnuki zdravi, pa, da se lahko ozrem nazaj na knjige, ki jih je napisal, na drevesa, ki jih je posadil. »Te stvari so pomembne, seveda pa pridejo valovi nemira, življenje ni črno-belo, drugače pač ne gre«.

KDO SO TI LJUDJE?

Vsi ti ljudje, prekleto!

V aprilu so se iz južnih krajev vrnile lastovke. Skrbno, kot vsako leto so iskale primerno mesto za gnezda. Z nepredstavljivo radostjo in petjem so krožile po zraku in se veselile pomladi. Par je bil združen za vse življenje. Velikokrat so poiskale stara gnezda, ki so jih čakala pod napušči, zavihki streh. Lastovičja gnezda so bila vedno spletena na varnih mestih, skritih pred vetrom in dežjem.

Vrabci so poskakovali po dvorišču. Prav vseeno jim je bilo, kje bodo spletli gnezda. Lastovke so zgradile gnezda natančno in počasi, bile so prave gradbene mojstrovine, vrabci pa zgolj na hitro. Vrabčja gnezda so bila ob žlebovih in na izpostavljenih mestih. Ob prvem deževju so se gnezda nevarno majala in razpadala.

BLODNJE

Moški je taval v sredobežnem krogu blodnih misli. Meja med dobrim in zlim je v srcu vsakega človeka, je pisalo na lističu, ki ga je mečkal v rokah. Kot vsako pomlad je skoraj nestrpno pričakoval, da se vrne par lastovk iz juga. Vračale v zadnjem tednu aprila, morda kakšen dan prej ali kasneje. Na betonskem zidu pri vhodu stare garaže sta bili prilepljeni dve gnezdi, eno nedokončano in drugo potrebno majhnega popravila. Gnezdi sta bili mojstrsko spleteni iz suhih bilk in vejic. Postavil je stol na senčno stran dvorišča in čakal. Fragola je poganjala prve lističe, listi murve, ki jo je posadil pred desetletji, so se sijoče zeleni lesketali v soncu. Sedel je na starem lesenem stolu in se čudil razigranemu letu lastovk, ki sta izmenično prinašali nove posušene bilke trave. Vedno znova ju je občudoval, s kakšno radostjo krmarita v veselem ščebetu po zraku. Zadnje leto so dvorišču zagospodovali vrabci. Ničesar privlačnega ni bilo na njih, njihov let je bil bolj poskakovanje, skoraj vsiljivo so prihajali do vhodnih vrat stare hiše. Na nek način so ga spominjali na množico ljudi, ki hodi in se potika po glavni mestni ulici. Sedel je starem lesenem stolu in kadil. Občutje tujosti in odrinjenosti se je vračalo. Trudil se je, da bi odrinil prebliske, kratke drobce podob, ki so prihajale same od sebe. Ni se več spraševal o spletu norosti in bolečine, preveč je bil utrujen. A odrinjenost in tujost je bila pri njem skoraj vrojena, čeprav je v sebi verjel, da je bil mojster obrambnih mehanizmov, so se podobe iz preteklosti vračale. Otroštva si ni želel več spominjati, a želja je eno, tok misli drugo. Vedno znova se je čudil dušeslovcem, ki so prodajali plehke resnice o življenju, parole in fraze, ceneno znanje o nezavednem. Sam je svoj scenarij poznal do najmanjše potankosti, uvid je bil skoraj popoln, glavni junaki in statisti so bili samo še lutke in pajaci. Kot da je življenja igra in on stoji pred neskončno velikim gledališkim odrom in opazuje svoje življenje. Prej, ko je bila v njem surova energija, pošastni bes in želja po maščevanju, se je lahko vedno zatekel in umaknil v kakšen temen kot. Zdaj pa je stal na čistini, ljudje, ki jih je poznal, ljudje, ki jih skušal imeti rad, so v glavnem zapustili glavni oder resničnosti in so se vračali samo še v mislih. Življenje v glavi je postalo neznosno utrujajoče, včasih je ure in ure sedel na dvorišču in razmišljal, čemu bi se sploh premaknil, in kam naj se premakne. Ves vloženi trud, da bi odgnal meč, ki je v zamahu prinašal drobce podob iz preteklosti, je bil jalov. Dobro je vedel, kako to gre, zato je s pogledom po dvorišču iskal podrobnosti, ki so se s prihodom pomladi spreminjale. Dvorišče je bil veliko in na novo tlakovano s šesterokotnimi betonskimi tlakovci. Med režami je poganjala trava. Pred leti jo je poskušal odstraniti s koreninami vred, a je znova in znova pognala. Tik za na novo prebarvanimi železnimi vrati je bil zasajen granatovec. Njegovi škrlatno rdeči cvetovi so bili kot majhne eksplozije, žareče rane, ki so se odprle v maju. Prehodi letnih časov so se spremenili, morda se je njemu tako zdelo, da je le zima in poletje. Pomladi so bile kratke in deževne, jesen je minila v dveh, treh tednih. Imel je teh parol in fraz na zalogi, a prav nič mu niso pomagale, da bi ujel nekaj trenutkov, ko ne bi bil napet in nervozen. Staviti na vse ali nič, meja med dobrim in zlim, ostri robovi sveta in nemoč ter podobno. Na drugi strani je v aprilu belo zacvetela mandarina v gredi iz stoletnih zidakov, ki jih je našel ob podiranju strehe. Ob prihodu pred desetletji se je čudil tej hiši brez korenin, udrti strehi, brez žlebov. Kljub vsemu ni puščala vode, ti stari, raznobarvni tlakovci, ki so bili pod okrušenimi korci, niso prepuščali vode. Hiša je bila postavljena pred stopetdesetimi leti, do opoldneva je kljubovala soncu, vroče popoldneve pa je bila na dvorišču znosen hlad. Vsak zid, vsak kamen ima svoje življenje. Vse to je vedel, a kaj mu je pomagalo, ko je nov val prinašal nemir, ki ni imel povoda ali vzroka. Beli cvetovi mandarine so bili na gosto posejani med listi na vejah, niti polovica plodov ni obstala. Nekatere čisto majhne mandarine so dobile temno rumeno barvo in niso rasle več. Popadle so na zemljo, kot da jih nikoli ni bilo. Ni želel razmišljati o ljudeh, ki jih je skušal imeti rad, o ljudeh, ki so se spremenili v prah in misli. Mladi križanec med murvo in figo je rasel štiri, pet metrov od vhodnih vrat v staro obnovljeno hišo. Ni imel cvetov in sladkih plodov. Tik za njim sta se po lesenem ohišju vzpenjali trti. V vročih poletnih nočeh je bilo slišati škripanje lesenih stopnic. Mrtvi so se vračali v hišo svojih prednikov. Pred vrati so rasle ivanjščice, šmarnice in dva razvejana grma vrtnic. In vmes veliko plevela. Sprva se je trudil, da je z okopavanjem odstranil večino plevela, z leti pa je to navado opustil. Počasi je vstal in izpraznil cigaretne ogorke v posodo s pepelom. Še nekaj dni nazaj je kuril v malem kaminu, ki je ogrel pol hiše. Hiša na zadnji strani zida ni imela oken, na nek način je spominjala na past, kletko. Premaknil je stol tik pred vrata. Resničnosti ni, je pomislil, vsak prihajajoči trenutek se drobi, spreminja v preteklost. Čas je neustavljivi stroj, ki melje in melje in pušča za seboj misli, ki so se spremenile v plevel. Pogledal je svoje dlani, ponosen na hrapavo razpokanost kože in žulje. Včeraj je kosil vse jutro, samo hrupne šoje so mu delale družbo. Misliti na nič. Vrata stare obnovljene hiše so se odprla, če je dobro prisluhnil, je zaslišal žensko ječanje. Tam iz shrambe na desni strani od vrat je bila še pred kratkim zgolj zemlja. Velikokrat se je rad sklonil, klečal in v dlaneh drobil grude zemlje. Včasih jo je vonjal, to čarobno zemljo, si jo dal k ustom in pojedel drobec ali dva. V prah si in v prah se povrneš, se je vrnil odmev. Drugič spet, ko je sedel pred prižganim kaminom, ga je prešinila želja, da bi odprl mala vratca in segel z roko v ogenj. Zavihteti se v globino.

Družine lastovk in vrabcev so v gnezda izvalila jajca. Lastovki sta se izmenjavali pri valjenju. Ko so iz lupin prikukali mladiči sta nesebično skrbeli za hrano, velikokrat sta ostali lačni sami. Pri vrabcih se je samec bolj malo trudil, večino bremena za mladiče je padlo na samičko.

MLADIČI

Ob hudem nalivu dežja se je dogajalo, da so puhasti vrabčji mladiči padali po žlebu na dvorišču poleg vhoda. Še so bili živi in to je moškega spravljajo v obup. Ni mu bilo vseeno. Če je mladičke umaknil na rob dvorišče v zelenje jih je kaj kmalu našla mačka. Grozljivi so bili predsmrtni kriki. In potem se je spomnil, da sta bili pod zavihkom nizke strehe dve gnezdi, eno z lastovičjimi mladiči in eno od lani, ki ga je moral nekoliko popraviti.

Skrbno je pobrala malega vrabčka in ga namestil v staro, opuščeno lastovičje gnezdo poleg novega, kjer so kukale štiri male glave lastovičjih mladičev. Ni vedel kaj se bo zgodilo, a upal je na čudež.

Lastovki sta poleg svoje družine, hranila tudi malega, zapuščenega vrabca. Minil je mesec in v poletni vročini so mlade lastovke že vadile let. Rejenec pa se je komaj kdaj premaknil iz gnezda. Nekajkrat je poskušal leteti z njimi, a so se poleti kaj klavrno končali.

Moški je negibno sedel pred hišo. Na žici razpeti preko dvorišča je bilo razvrščeni šest lastovk in en mali, sivi vrabček. Rejenec.