3. Goli in prestrašeni

                          STRAH,

ga je jutra, boji se večera, noč je sekira, sanje so more.

Na Ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase Cankarja, Kitajci, Turki in Hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici Hatelldorfer Strasee 79 mali hotel Lucia, tista mala koroška Slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho se v kopalnici zračne razdalje desetih metrov umiva Rubensova ženska čvrstih stegen in dojk; ona čaka, z Bernhardom v naročju, Sečnja, on kadi ob oknu, v izropanem malem baru pajaci iz pozabljenih pravljic, boji se, samo potem, valovanje, kot bi rezal ji dvigne nogi na ramena in jo nabija, da je ji v kotičkih ustnic nabira slina, odpri oči, glej, glej naju, ponavlja, zaman, ne premaga razdalje telesa, nepotešena, prepotena, gola obležita, ta utrujeni dvojec brez krmarja.

Dobro se je spominjala tistega prvega dne, ko je začutila žametni zrak, pogled na solinarske strehe brez streh, ki so plavale po morju, bil je njen prvi obisk, sploh prvo potovanje potem, ko ji je umrl mož, ni mogla zaspati; slišala ju je kako se glasno ljubita, kar vzel si jo je in potem je noči delil z obema, tako mnogo let, veliko belih poletnih noči, čiste strasti, užitka in naslade, ni ga motilo da je starejša in potem mnogo let kasneje, tik pred zimo v krvi ga je prosila, da ji ga pokaže še zadnjič, da ga spusti v njena usta, da ne pozabi, vse tiste noči, ki so utonile v pozlati spomina, ki je izginjal za obzorjem.

Ljudje so se smejali moj bog, ko vstopila v hotel Sto let samote, njeni ljubezni v času kolere, pismom, ki jih je zaman čakala, v noči polne lune je praskala zid z ometov, jedla kamne, sanjala o prestolu, gnezdu, vranah, med zobmi drobila steklo jutra, svetloba jo je ubila, na trg je zmetala steklenice, rože, vrata, srce in glavo, njen velik dan slovesa, peljite me počasi, naj spregledajo slepci, ooooon, njen krik je razklal nebo in srebrne lisice so naselile strehe hiš brez korenin, ki so to jutro plavale po morju, a ljudje so se smejali, moj bog!

Nočni bar Tri papige brez Tartinija in njegovega Vražjega trilčka, turobni januar, ostareli Lahi z ubogimi kurci in kupi eurov, luzerji z zadnjim denarjem, mavrične luči in ubijajoče se ponavljajoči se basi parajoče glasbe, gola telesa, to niso sanje, to je prodaja mesa, po stopnicah do separeja, ozke klopi, samo s kondomom, reče, pa pohiti, doma imam mamo, ki pazi na otroka, pa ti imaš družino, imaš hišo, imaš avto, imaš ženo, imaš otroka, imaš kurčevega psa, samo pohiti, več kot deset minut ti ne bom pustila, ob petih zjutraj prvi smetarji, prepirljivi golobi, te leteče podgane, deseto pivo in nabijanje, ko ti ne pride in ne pride, pa je lep kos mesa, popolni proporci, samo pička kot tatarski biftek, ja, imam družino, imam hišo, imam avto, imam ženo, imama otroka, imam tudi kurčevega psa, samo sebe nimam, prekleto, slepo črevo, nič od niča in valovi, tako različni, ko zapustijo obalo, prekleto isti, ko se vrnejo. 

Filo ni doma, žabon, spet straši v hiši Karlestin, tako lepa, ognjenih las, morje v očeh, reče, hej ti, mladi šankist, tebe sem določila za nocoj, tam na hudičevem dvorišču Plečnikovega hrama, ko je imelo mesto patino in šarm. Potem, velika postelja in židovski svečniki, rokopisi, saj pride moj čas, si govorila, odeta v nemir lepote, sem mehka, sem premehka, nisem slišal, nisem videl, čutil le mesenost, tvoje besede so bile reka poezije, tvoje telo zibka, veš, si rekla, dokler boš na splavu umetnosti ne boš potonil, veš, pridi k meni, čisto k meni. Mnogo let kasneje, zdelan, prebiram tvoja pisma, kličem tvojo podobo, zaobljene so še črke, sijejo kot kresnice v temi, tam na koncu pisem: veš, imam te rada. Ta čudovita rana, ta strašna bolečina.

Lačne so zarje, mrzla kri, prekleti rod v zlatih našitkih in prostornih dvoranah, očetova trofejna pištola je vedno pripravljena v predalu, ljubice tujke, ubiti očeta, na govorniškem odru plapolajo črne zastave, smrt postane stalna obiskovalka, dobra znanka, beznice začasna zatočišča, ni odrešitve, ni azila, razprši se, sam ne veš zakaj in čemu, ničesar ne moreš storiti, kot da je odločeno davno prej.

Zimska noč je, bele čipke snežink padajo v dušo, trgam si srce, kos za kosom.

Tam na poti do pekla sem jo srečal, z enim samim dotikom mi je čudežno odpoljubila bolečino, v njenih očeh sem našel jutro sonca, bila je edina, ki me z enim samim pogledom, poljubom uročila, gorel sem v njeni lepoti odseva, z gibom lave njene kože, sva z lahkoto premagala razdalje telesa, ljubimca v vulkanu drobečega se časa, v zamahu so se razblinile vse lačne zarje, dolgo v belo noč sem znova iskal tisti plašč žalosti in samote, vso noč se je oglašala sova, kot lastovka sem, ki se je zbudila sredi zime, v tvoji roki nož laži, si srečna nocoj?  

 Tiha zimska noč je, bele čipke snežink padajo v dušo, trgam si srce, kos za kosom.

KOT GORA,

je bilo njeno telo, čeprav je ves čas ponavljala, da nima nobenega smisla več, je rinil v njo, kot po navadi se ni mogel sprijazniti z zavrnitvijo. Potem je le slekla najlonke in spodvila krilo in se razprla. Moj oče je imel konje, moja mama, moja nesrečna mama je bila pijanka, prvega sina sem dala od sebe, ti ne veš, kako je, kot da bi umrla, je govorila in govorila. Bolj ko je prodiral v njo, vsa širša je bila in vse bolj globoko je tonil, njena je postala neskončna črna luknja in on je tonil, tonil, ne da bi slišal, kaj mu ves čas govori.

               VIDA,

je nesramno dolgo opletala v dnevni sobi planinskega doma na Kamniškem sedlu, ni in ni mogla zapustiti družbe, čeprav je vedela, da jo nestrpno čakam na skupnih ležiščih. Ves čas sem se bal, da odide s kom drugim, da se ostane z njim, kar ne bi bilo nič čudnega, pri šestnajstih je imela na tone izkušenj z moškimi.

»Izmolzi se, spij kaj žganega, da ti ne bo tako hitro prišlo,« mi je svetoval Brovč.

Bila je razumevajoča, kot mnogo deklet iz poboljševalnice Višnja Gora, poljubila me je na lice: »Ni bilo slabo, nekoč boš še velik ljubimec, samo nocoj sem tako utrujena, daj, uleživa se na bok, spiva na štengce, objemi me, tako me zebe,« me je tolažila.

Lahko bi me zatrla, lahko bi se norčevala, ker prve ne pozabiš nikoli.

KAPLJA PREK ROBA,

Čakal sem, oprezal mnogo let, morda je bilo že v čakanju na maščevanje pol užitka. Sovražil sem ga, preklinjal sem ga, bal sem se ga, oprezal in čakal, da bo moja roka večja od njegove. Ko večino življenja je bil totalno nalit, ko je grobo odrinil babico, malo grbasto starko pri dvainosemdesetih, ki je edina v familiji delala in zbrala leta za borno penzijo. To je bila tista kaplja prek roba in tujec, ki je zapit sedel za mizo, je moral plačati. Zagrabil sem ga za lase in s težo telesa zamahnil po njegovem obrazu. Padel je s stola, brcal sem ga v glavo, v blodni vročici, brez nadzora sem ga brcal in brcal, zagrizel bi mu v goltanec, a v vsej poplavi krvi nisem videl več njegove glave, njegovih večno motnih oči, suval in brcal sem ga, ko so kriče prišli sosedje in me na silo odvlekli stran.

Oče je bil mesec in pol v bolnici, kjer so ga pokrpali, brazgotine na njegovem obrazu so ostale za vedno. Nobenega kesanja in obžalovanja nisem čutil. Šestintrideset let, do njegove smrti, nisva spregovorila več niti ene besede. Ona iz dvojca brez krmarja me je prisilila, da sem še na pogreb. Tam sta bila celo dva duhovnika, ki sta očitno pomešala imena, blodila sta nekaj o grešnikih, raju in peklu, človeku, ki ni nikoli prestopil praga cerkve. To so uredili bratje in predvsem sestra, ki je bila poročena s policajem. Z njo nisem govoril enako dolgo kot očetom, policaje sem od nekdaj sovražil, imeli so poseben vonj. Ko sem ves paničen tekel na policijsko postajo v Moste, tulil, šutira jo, ubil jo bo, oče bo ubil mamo, so od začetka še dokaj hitro prišli po njega, potem, petič, šestič, pa se jim ni več mudilo, naj sem še tako tulil in moledoval.

Sovraštvo je zamrznjen kos mesa, samo postaviš ga na mizo in počakaš, da se odtali.

                                   SILVESTER,

z mamo sediva na mrzli klopi za našim blokom F, polnoč bo, zmrzuje, led, led, briše si kri, ki ji ves čas teče iz razbitega obraza.

»Mama,« rečem, »glej snežinke, če pogledaš gor v nebo, mama, je tako, kot da te nese gor, gor!«

Led, led, led.

      LEPO ŽIVLJENJE,

boš imela,« sem rekel leto dni mlajši sestri, ki se je pri osemnajstih poročila s policajem specialcem. Na železniški postaji je prodajala sladoled, izgubljeno dekle v petem mesecu nosečnosti, ki se je vrnilo s Hrvaške, pod levim očesom je imela veliko plavo oteklino. »Ne,« sem ji rekel, »ne, ne bom gledal, ne morem, nikoli več ne spregovorim besede s tabo.«

Več kot trideset let je odnesla reka časa in od takrat nimam več sestre.

                                     SELITVE,

ne morem prešteti, kolikokrat sem se selil v življenju, od rej, domov, zavodov, gradov, podnajemniških sob in cimrov, vasi, mest, pokrajin, petdesetkrat, stokrat, zdaj je vseeno.

Hiša brez temeljev, drevo brez korenin, kače naselijo jutra in ne veš, kje si, niti ne preklinjaš več svojega roda, zdrobi te, vsaj tista prva leta rose, ko potrebuješ nekaj, nekoga, da se nasloniš, trdnost in varnost, pozornost in toplino.

Znova sem v bunkerju, znova na begu, na kruh si na debelo namažem senf in potem čakam, čakam, da pridejo po mene.

NJENE PESMI, PRAZNE SANJE,

je bil edini film, ki sva ga gledala skupaj z mamo v kinu Triglav. Mene je osladnost družine von Trapp dolgočasila, posebno nuna Maria, ki ves čas nekaj prepeva, oblečena v podobne obleke, kot smo jih imeli domski otroci. Seveda se potem kasneje preobleče, potem ko osvoji bogatega vdovca in trop otrok von Trapp nauči jodlanja in nekaj ušesu všečnih pesmi. Konec je seveda pocukrano srečen, kot se za limonade spodobi. Samo nisem vedel, kaj je bilo mami, da je ves čas smrkala in jokala. Uživala je v nemščini, ki se jo je skupaj z italijanščino naučila spotoma. Kadar koli je slišala, da govori kdo nemško, je stekla tja. Veš, veš, mi je ponavljala, so spraševal, če sem iz Salzburga, da imam avstrijsko zgornje štajerski naglas. Ni bila nadarjena samo za jezik, odlično je prerokovala na kartah, govorila je sto svetlobnih let na uro, starim vdovcem iskala partnerke, kasneje skoraj vsak dan obiskovala pogrebe, tudi če pokojnikov ni poznala. Bila je ženska mnogih talentov, na fotografiji sredi Tromostovja leta 1944 je skodranih las v poletni obleki, v sandalih in belih nogavičkah prava filmska zvezda.

Njene pesmi so bile prazne sanje.

ALKIČ,

lahko zdrži dan ali dva, več pa ne, na začetku so alkoholiki različni, na koncu vsi podobni in on ni bil nič drugačen. Zagorelo je, pesnica ga je prosila, naj se preseli k njej, vse boš imel, vse, mu je prigovarjala. Ženski, s katero je živel, je kot po navadi pustil listek s frazo, dvema. V razkošno velikem stanovanju ga je čakal nov pisalni stroj, kopalna halja, komplet za britje in njen nasmejani obraz. Dva, tri dni se je zadrževal, nato je hitro blizu Lenta odkril družbo pijančkov. Vsak med njimi je imel koga, ki ga je krivil, da se je zapil. Nekaj dni se je lahko pretvarjal in skrival. Želela ga je predstaviti svoji družini in vse dopoldne je pripravljala slavnostno kosilo. Uničevalni alarmi so že utripali v njegovi blodni glavi. Kot nič kolikokrat je uničil, kar je bilo dobrega, lepega, sončnega. Pil in pil je, do omotičnosti, do zabrisa, do kome. Mrtvo pijan se je priplazil do vhodnih vrat. Le s

          EGO,

           je bil na začetku, petindvajset let star spočit bik ves vzhičen s svojo prvo knjigo v rokah ure in ure blodi po mestu, ne more in more se nasititi občutka, da je v življenju končno nekaj resnično njegovega, samo njegovega.