2. Goli in prestrašeni

ODMEVI, ODSEVI

Drobci, krušljivo obledele podobe, odmevi in odsevi, imena pozabljenih smrti, ljudi, ki jih več ni, a vendar so, nekje v orumenelem spominu, padajo v usta časa, nepovratno. Sam sredi požganega časa, s prašno masko namesto obraza, besede postajajo kepe pepela, angeli zlomljenih kril so se izgubili v megli, v naročju držim dvojnika, preboden je od prividov, ne vidiš, kako se bleščijo podobe preteklosti, sam sredi požganega časa, s prašno masko namesto obraza.

Prižiga se in ugaša, podobe se vrstijo kot na kakšnem projektorju, kot na filmu, ki gre proti koncu. Nobene teže ni, ker ni nobenih pričakovanj, sem in tja zazeva praznina. Morda bi lahko rekel, da je šlo za strah pred življenjem ali pa, da je bilo usojeno, samo kdo bi vedel. Priznaš si ali pač ne, lahko bi kdaj storil kaj drugače, samo v končni fazi se ne bi nič spremenilo.

Morda je največja umetnost življenja zdržati težo časa skozi različna obdobja.

Žensk nisem nikoli razumel, v začetku sem se morda še trudil, potem pa na pragu dvajsetih nič več.

Vrne se samo, ne vem, zakaj, sedimo na Plečnikovem Hudičevem dvorišču in pijemo tretjo, peto ali sedmo rundo, Alja, vsa v modricah, zverinsko pretepena:

• Hej Alja, en dan te bo tip ubil, moraš ga zapustiti pod nujno, reče Berta.
• Ne veš, kako je, jaz ga nimam samo rada, ljubim ga, sama dobro veš, kako je, ni ljubezni brez bolečine, ji odgovori Alja.
• Samo cena je previsoka, to ni več ljubezen, vztraja Berta in se obrne k meni;

ti pa, to noč boš pri meni, trgala bova mreže samote, poskušala premagati razdalje telesa, poskušala času iztrgati, kakšen drobec sreče, se zasmeje izza rdečega slapa las, da ji pege zaplešejo po obrazu. Kot da je pozabila svojo slabo izkušnjo dveh let nasilnega zakona.

Nekakšna čast je, v njenem glasu čutim, da le redko koga povabi v svojo oazo, svoj dom,

tja med rdeče svilnate rjuhe, dišeči pot in žejna pokrajine kože, utripajoča svetloba na svečah židovskih svečnikov.

• Sem mehka, sem premehka, ponavlja, da ji nežno zaprem usta z dlanjo, a ne čutim resničnega pretoka dotikov, naj se še tako trudim.                                                                                                        Na mali leseni mizici snop tipkanih listov, na prvi strani naslov: Filio ni doma.

Ne vem, zakaj so se vrnile te podobe, glasovi, sedim v malem lokalu Vero, stoletne kamnite hiše Grožnjana, utrujen od gub časa, zaman iščem te prašne, a še vedno žive in manj žive podobe, ki se vračajo same.                                                                                                                         Seveda se spomnim rednega nasilja in grobosti očeta do mame. Samo scene sem sto in večkrat premleval in podoživel. Najbolj boleč je bil strah pričakovanja, kdaj se bo zgodilo, tako vsake dva meseca jo je pretepal. Včasih je bila samo klofuta, drugič jo je s pestjo direktno v obraz, drugič spet, ko je padla, se ni mogel ustaviti in jo brcal na tleh. Bil sem otrok, kaj bi lahko storil?! A najbolj me je pretreslo, da sta naslednji dan sedela skupaj, kot da se ni nič zgodilo, ona vsa plava zabuhla in modrikasta, on mačkast, s črno skorjo vina na ustnicah. Kako sem ju sovražil ob tistih trenutkih. Nisem mogel razumeti in sprejeti teh prehodov.

Enako ne vem, zakaj se spominjam nepomembnih podobnosti. Svetlo vijoličnih najlonk Olivere v neki napol podrti hiši v Skopju, ko je pripovedovala o svojem ljubosumnem in nasilnem možu. Nisem mogel razumeti žensk, zakaj vztrajajo v takih odnosih. Bila je lepa in privlačna, izobražena in očitno vzgojena, da mora biti podložna možu. Patriarhat je bil bolj pogost na jugu, le malo se je spremenilo. Samo, kdo bi vedel, kaj se ji je pletlo po glavi, sem pomislil, ko se je počasi slačila in vdano legla k meni. Saj ne, da ne bi ničesar čutila, a v trenutku, ko mi je prihajalo, sem se umaknil. Ni pustila, stisnila me je k sebi in ponavljala: vame daj, vame! Seveda, brez moraliziranja je bil seks brez zaščite rizičen, a kdo bi razmišljal o tem. Nezrele in neodgovorne so bile te in podobne scene. V bistvu je šlo zgolj za pohoto, a nikoli in nikdar nisem trosil praznih obljub o kakšnih selitvah ali čem resnem. Očitno je Olivera razmišljala drugače. A na srečo se ni ob teh treh, štirih srečanjih zgodilo nič. Morda sem samo še ob Tjaši pomisli, da mi ženska nastavlja past. A bile so epske vožnje z vlakom, ki sem jih oboževal že od nekdaj, ko sem vsako poletje obiskoval Prijedor in Sanski most. Tiste čase, ko si prepričan, močan kot bik in neumen kot tele, da se ti ne more nič zgoditi, da vse zmoreš. Psihično in fizično. Neskončne zabave in popivke, čedna dekleta, ki so nas dražila do onemoglosti. A ni bilo nobene agresije, marveč sproščena radost mladosti.

Zadnje, kar pomisliš, je, da bi v mesto, kjer so pravoslavne in katoliške cerkve, džamije lahko izbruhnila vojna.  A ravno to se je zgodilo.                                                                                                                                                                                                                    Glede izgovorov, zakaj so ženske trpele nasilneže, jih je bilo veliko, po večini zaradi skupnih otrok, a sam sem pomislil: le kakšni starši so to, da prirejajo svojim otrokom krvave gledališke predstave. Recimo, moja polsestra, pri enaindvajsetih je bila drugič poročena s tipom, ki sta mu v prednji fasadi manjkala dva zoba, pijan pa je bil non-stop. Sedeli smo v vegasti kuhinji, ko je tip prišel opit in majavo razdražen. Polsestra, z nekaj mesečnim dojenčkom, je to dobro vedela, a kljub temu je drezala vanj. Vse dokler ji ni s pestjo preklal ustnic, da je kri špricala po modrem otroškem pajacu, ko sta skupaj z dojenčkom ležala na tleh. In potem sestra na praksi v tretjem letniku trgovske prodaja sladoled na glavni avtobusni postaji. Pod očesom pa plava, velika oteklina od udarca.

• Lepo življenje boš imela, sem ji rekel, in potem štirideset let nisva govorila ne imela stikov.

O, sem znal potegniti rez, moral sem izgraditi množico obrambnih zidov in mehanizmov.

Moral sem, zaradi golega preživetja. Naseli se ti v vsako poro kože, strah, odrinjenost,

odvečnost, stalna napetost, želja po pripadnosti, takrat, ko si otrok, ranjen, zapuščen.  Ves čas

to občutje tujosti, ampak ves čas.

NIČESAR

Star sem bil osemnajst let, ničesar nisem vedel ne o ljudeh, ne o življenju. Za mano je bilo kakšnih dvajset selitev, rej, neznanih obrazov in prostorov, vonjev, barv. Vrgel sem se v študij. Visoka policijska uradnica me je poiskala in rekla:

• Vi ste videli obe strani, zato vas bi štipendirali, da bi se ukvarjali z mladoletnimi delinkventi.

Ni mogel razumeti, da nisem videl ničesar. Da nisem nikomur in nikamor pripadal, da sem bil kot drevo brez korenin, kot hiša brez temeljev.

SEDANJOST

In zdaj skok v sedanjost. Sprani sivi brezrokavnik je imel na notranji strani dva velika žepa na zadrgo. Ne vem, kdaj se prišel krasti po trgovskih centrih, ni šlo za vrednost predmeta ali izdelka, bolj bil izziv stati poleg varnostnika in bliskovito hitro spraviti ukradeno v žepe. Začel sem z malimi izdelki, kmalu je postal izziv spraviti v dokaj majne žepe velike. Recimo parmezan za ribanje, ki je stal veliko, težak in velik. Ali pa razkošno bonboniero. Res pa je, da sem kradel že v otroštvu, kradel in vlamljal. Čudno pa potem nisem nič manj lajal na ženo, ki me je vozila okoli z avtom.

Čudežni brezrokavnik, z notranjimi velikimi žepi na zadrgo. Vedno sem bil čudak, ni bilo

Večjega vznemirjenja kot gledati varnostnika v trgovini, ga gledati v oči in na hitro spustiti

Recimo kilo paramezana v  žep.

Vse se je začelo veliko prej, v otroštvu.

Socialec sem bil vedno, pankrt brez gnezda,

Nikoli nisem pripadal nikamor,

Draga, edina ženska, ki sem jo poskušal ljubiti,

Krivice ves čas.
KAP,

Junij – avgust 2024 sem tri mesece nepremično ležal na kavču v dnevni sobi, po možganski kapi, bil nekaj noči prepričan, da bom umrl in kdo je prišel me pogledat?!  NIHČE, samo Marko od Hospica Koper, morda bi bilo bolje kot to zdaj, da zaradi posledic kapi komaj hodim, pa župnik iz Koštabone, da mi da poslednje olje, njega sem hitro nagnal, nisem bil še pripravljen umreti, ne spim že mesece več kot 2-3 ure na noč, hodim k psihiatrinji dr. Darji, s katero se je žena dogovorila za mojim hrbtom, postavila me je samo pred dejstvo, enako kot zdaj, ko vsak dan kriči: vzemi tableto za pomirjanja ali pa poklicala bom policijo,

ali pa prodala bom hišo in bova šli z mamo v dom, ti pa se znajdi, kakor veš in znaš,

valjaj se po jarkih, itak si navajen, jaz bom denar od prodaje hiše v celoti dala hčerki.. 

No, policija je res kmalu potrkala.

Bolezen tudi.

SANJE

Ob štirih je zora in nora šoja, igla in kamni v ustih, ob petih zlomljeno steblo sončnice, bežiš na začasno osvobojeno ozemlje, vojaki trt in rakete cipres, ki prebadajo nebo, spodaj solnarske hiše brez streh plavajo po morju, kako sem sadil drevesa, zgradil kažun brez korenin, ob osem nič nič, osmrtnice, na strateških mestih vedno isti kurbini sinovi, ob devet trinajst Leon zvije džoint, siva mrena nad kepo časa, ki se drobi, igra Jubilo Iwata proti Jokahami, čista ničla, svetloba v avgustu, filigamski pločniki, kam naprej, dragi prijatelj, zgoščenke hlapijo, sneg počasi naletava, zunaj se svet topi, na kurčeve prafaktorje, nedelja popoldne, zima poletja.

Ob zori slap svetlobe prekriva prosojno visečo tančico, slepi metulji objemajo drevesa, ostri robovi sveta, podobe rajajo pesem mladosti, pesem pozabe, zastava sonca na pol droga, roka krčevito tipa in išče za izgubljenim jutri, rojstvo je slovo, ledeni ogenj ugaša, v naročje mehko padajo jutranje zvezde.

Sredi noči me je prebudil nož v vodi, kače so zapustile streho hiše brez korenin, ujet, kamne jem, besede so zaprte v knjige, slike v muzeje, šoferji v svoje tovornjake, otrok se je zravnal zaprtih oči, kje so moja krila se je spraševal v snu, golobja glava je razmesarjena ležala v travi, za trenutek umreš, niti predaja ni, senca sence si, jezdec v puščavi in tam sta oba, tujca brez obraza, kako sem ju preziral in sovražil, vžgano je, ni odpuščanja, čakaš na jutro, oblaki svinčenih podob, spet se vrne vsa napetost, goli, uničujoči strah, spet se plaziš po tleh in ližeš kri samice, ki te je izdala, pepelnato nebo, vreščanje samotne ptice, čas drsi skozi špranje spomina, ta kurbin sin mi bo znova račefukal možgane in ona bo stala tam in  se smejala, smejala.

ISTRA

Tako dolgo sem iskal začasno osvobojeno ozemlje, v faraonskih jutrih sanjam paže, belo krzno jutra zreže v steklo časa, a je bilo tako blizu v meni, mehko se prebujajo čuti, spet bo treba storiti, kar je odločeno, čas se drobi in pozablja na male preroke,, kosmi hrepenenja se izgubljajo v lavi resničnosti, sodbe, ki si jih izrekel v malih vojnah izgubljajo težo, toliko tega je treba postoriti od rojstva do smrti, navidezne zmage, sklonjen nad grudami zemlje, sedmi dan samote, ptice se odpravljajo na jug, vrč je prazen, podobe izštete, na mrtvi ladji, v garanju za nov prazen dan, konji jezdijo po stenah spomina, neopredeljivo mehko potrka, čudež je v rasti, v zvezdah, v trenutku, ki zbeži, preden ga ujameš, zakričiš: kdo je čarovnik ?!

MORJE

Morje ni bilo nikoli moj prijatelj. Bilo mi je enajst, dvanajst let, naselili so me v sirotišnico Malči Belič na Viču. Z mamo stojiva na avtobusu števila šest brez besed, dva tujca. Oblečen v črnino kot žalovalec, ona, ki je vedno zmogla rafale besed, nemo zre skozi umazano steklo, obrnjena stran od mene. Kot vse moje življenje. V starem nunskem samostanu naju pričaka tolsti upravnik, ki zariplo tuli: veste, pri nas, pri nas imajo otroci vse, jaz pa, nisem bil veliko starejši, ko sem me dali v Dachau, veste, tu pa se jim cedita med in mleko, za vse je poskrbljeno, veste, jaz pa, ko je bil konec vojne, ko so prišli zavezniki, niti trideset kil nisem vagal, sama kost in koža, jaz vem, kaj pomeni stradati, trpeti, tu pa živijo kot lordi! In potem nas je oblačil v enake trenirke, kupoval nam je sive gumijaste površnike, da so nas zunanji takoj prepoznali za domske. Prvo leto smo se z razmajanimi avtobusi odpeljali na poletne počitnice v Pacug. Prvič sem bil na morju, nisem znal plavati. A mišičastega honorarnega vzgojitelja je to samo še bolj zabavalo. Skupaj še z enim tipom sta me na silo odnesla do pomola in vrgla v globoko morje. Saj bo splaval, če pa ne bo, bo utonil! je privoščljivo vreščal. Že prvi val me je zalil in potopil, naj sem se še tako trudil, nisem mogel ostati na površju. Mahal in mahal sem, lovil zrak, v megli se videl nebo, ki ga je prekrila megla. In potem so le skočili za mano in me napol mrtvega zvlekli na obalo. Še isti večer sem zbežal, peš do Fiese in Pirana. Noč je bila topla in prijazna, samo vseeno sem se z obale umaknil pod oboke cerkve svetega Jurija. Tudi kasneje, ko sem za silo splaval, nisem več nikoli užival v morju. Preselil sem se iz mesta na obalo, našel sem začasno osvobojeno ozemlje, samo z morjem nisva bila nikdar več prijatelja. Poskušal sem namočiti noge v to neskončno grozečo gmoto vode, mižal sem, da bi se spoprijateljila. A ni šlo. Samo ko sem se po dvajsetih letih preselil ravno v kraje svojega prvega bega, dneve, mesece in leta sem ga vsak dan obiskoval in opazoval in zgodilo se je samo od sebe. Na potovanjih sem že prvi, drugi dan pogrešal morje, morda njegovo mrmranje, morda vonj po jodu in soli. In zdaj pogled sam poišče modrino, ki se v daljavi mogočno dotika neba.

Kri, morje in nebo.

O LJUBEZNI

Ničesar ne veš o ljubezni. Ko je umirala ženska samica, ni bolelo.

Ko so umirali prijatelji, se je zgodilo v hipu. Ko je umiral pes, sem jokal.

Kratek rez in izginili so. Preveril si, če si jih sploh poznal.

V kotu stoji klavir. Zmečkana škatlica cigaret Pal Mal leži sredi sobe.

Stojiš na dvorišču pred staro obnovljeno hišo. Brazgotina na beli koži.

Vso noč nisi zatisnil očesa. Malo čez polnoč so zaškripale stopnice.

Mož brez glave je v roki nosil vrv. Tiha zimska noč. Oddaljen lajež psov.

Veje, vkovane v led.

Sprašujem se, so srečnejši tisti, ki so odšli na začetku poti? 

Kdo pa si izbira pot? Kdo si izbira, komu se bo rodil? Kje se bo rodil? Kdaj se bo rodil?

 Zastrta svetloba. Vonj pa zažganem mesu.

Vse pobočje je posuto z belimi nagrobnimi kamni.

Svetlolaska prisede. Puder ji slabo prekriva modrico pod očesom.

Vsak prodaja tisto, kar ima.

Moška roka jo zadene točno v obraz. Ženska se opoteče in pade.

Moški se približa in jo brcne. In še enkrat. In še enkrat.

V odsevu njenega očesa so mrtve zvezde.

Deklica pride s fotoaparatom.

Ne, prosim, ne počni tega! Zakričiš. Na nebu ravna, bela črta.

Stojiš pred dvorano in suvaš v vrata. Reže. Udarja

Slap besed. O nebu. O večeru in jutru.

 O spominih. O sanjah.

Če zarežeš pregloboko, presekaš žilo.

Oblaki so nizko. Iz juga prihaja dež.

Avtobus ustavi blizu obale. Množica počasi izstopi.

Ženska leži v bolniški postelji. Vse manjša in manjša postaja.

Zdaj, zdaj te bo razparalo, pomisliš.

Odpiraš usta. Iščeš besede. Ni jih.

Včasih je bolje čim prej končati trpljenje, mučenje, bolečine!

Tiha zimska noč je. Svet izgublja barve. Pokrajina je vkovana v led.

Ničesar ne veš o ljubezni.

Svetlolaska sedi za klavirjem.

Spodaj valovi morje. 

Moški na vse moč udari žensko v obraz. Telo pada. Počasi pada.

Glava se dotakne tal. Dvakrat odskoči in obmiruje. Moški se približa ženski in jo brcne. In še enkrat. In

še enkrat.

Ženska ziba dojenčka. Utopljena punčka odpre oči. Mrtve zvezde so v njenem pogledu.

Peklenska vročina. Tesnoba. Otopelost. 

Žensko ječanje para tišino. Ritem pozabe. Ritem norosti. Blaznost obredov.

Bele noči. Izgubljene sanje. Pozabljena potovanja.

Pekoča bolečina. Reže in reže. Seveda se boriš, ne vdaš se kar tako.

Upaš, da se obrne na boljše, vsaj malo. Poskusiš z vsem,  z masažami, bioenergijo,

s tradicionalno kitajsko medicino. A uspeha ni, samo slabo in slabše je. Ne pomagajo vitamini,

presna hrana, akupunktura. Samo dol gre.

Dol, dol.

Kmalu boš na točki, ko ne boš mogel skrbeti sam zase. Odvisen boš od drugih.

Zemlja diha. Ogromni stroji uničujejo vse pred seboj.

Starodavna drevesa ležijo mrtva ob presahli reki.

Pokrajina je okovana v led, obdana z bodečo žico. Nihče več je ne more zapustiti.

 Četa mravelj koraka nad njegovo glavo.

Utrujen sem, tako sem utrujen od sveta, nasilja, vsega.

Oblaki so nizko.

Imaš rad Chopina? vpraša.

Odkimaš z glavo.

Kaj pa imaš sploh rad? se je jezil. Oblake, drevesa, vlake, ji odgovoriš.

A bolečina ne popusti.

Žge. Reže, reže.

Ničesar ne veš o ljudeh. Njihove igre te vse bolj utrujajo.

Ničesar ne veš o ljubezni.

Ne piši, prvič in stotič.

O otroštvu. O vasi.

O ženski, ki hodi v poletni rožnati obleki po zasneženi stezi.

Ničesar ne veš o mejah med dobrim in zlim.

O ženski, ki leži v bolniški postelji in postaja vse manjša in manjša.

O angelih. O platnu neba. O knjigah.

O dežju, ki pada v dušo. O žalostnih dvojcih brez krmarja.

Udari, udari, je odmevalo.

Da boš čutil.

Da boš končno čutil!

Ničesar ne veš o demonih. O ognju pozabe. O metuljih.

Mož brez domovine si.

Oblaki so nizko.

Dež prihaja z juga.

Ritem vlaka, ki se ziba. Nekoč prej.

Trop potepuških psov, ki steče čez progo.

Ponovi se.

Zbudiš se v beli noči.

Zibaš se. Nazaj in naprej. Naprej in nazaj.

Ničesar ne veš o rabljenih besedah.

O potovanjih. O valovanju temnih misli.

O mozaiku žalosti, ki se sestavi.

Tiha zimska noč. Prste zasadiš v skorjo zemlje.

Črnolaska sedi na balkonu. Kadi. Opazuje ljudi.

Demoni rajajo, plešejo. Ples norosti.

Ples žalosti onkraj sanj.

Svet iluzij in prividov, svet sanj, ki so jih ljudje pozabili, odrinili.

Take velike lešnikove oči je imela. Kot bisere.

Oblaki so nizko, dež prihaja z juga.

Strah te je, da bi izgubil kontrolo nad programom prihajajočega dneva.

Ustaviš se.

 Zemlja poka. Težka, ilovnata zemlja.

Valovi nemira prihajajo sami.

Strah se naseli v tebi. Ne veš, kdaj. Ne veš, zakaj.

Ves čas je prisoten.

Pride samo in udari. Udarja in udarja.

Ohromljen si. Otopel.

Otrok v mali temni izbi

Duši te. Uničuje. Sesuva.

Pokrčiš prste na roki. Stisneš jih v pest. A bolečina se vrne.

Zamahuješ. V prazno.

Da bi začutil vsaj bolečino.

Tisto, ki reže in reže. Da bi se prebudil s krikom.

Da ne bi zaspal v tesnobi.

Žge. Reže. Udarja.

Napetost. Blaznost nemira.

Imena pozabe in imena smrti.

In tujost.

Ves čas. Ves čas.

V obcestnem jarku leži obledela in pomečkana knjiga.

Vzameš jo v tresoče roke, listaš. Strani, stavki, besede, črke bledijo.

Izginjajo. Sediš na marmornem nagrobnem kamnu.

Začneš se zibati.

Nazaj in naprej. Naprej in nazaj.      

        Že sto in večkrat si pomislil, da bi vse končal.               

        Da bi nekam izginil. Za vedno. Ne gre več za bolečine. Da se vse ne spremeni v eno samo

Životarjenje. Da si odvisen od drugih. Pri oblačenju, pri hranjenju. Da ne moreš več skrbeti sam zase.

Da vsako, tudi najmanjše početje, nima nobenega smisla.

Nič ne moreš več, samo padeš ob oljki.

Vsa ta drevesa, ki si jih sadil.

Samo objameš lahko to drevo. Zagrebeš prste v zemljo.

In s pogledom objameš nebo.