18. Pozabljena dolina

Preči čez pokošeno senožet. In potem vidi v globoki senci temnozelen terenec Suzuki Jimi. In avstrijska registrska tablica. Povsem se mu približa. Gleda v notranjost. Obesek, velik križani visi iz ogledalca na sredi. Na sedežu je prazna polivinilasta vrečka, na sedežih zadaj pa tudi dve z napisi avstrijske trgovinske združbe. In zadaj je natrgan slamnik … Na polici opazi tubo, neka krema, poleg nje pa še dve šminki … Ženska … Ta avto je pustila ženska … ga je povsem streznilo. Kaj pa če … Joj, zdaj sem pa že sfantaziran. In če bi res povedal policiji. Binetu si nisem upal omeniti, ker je omenjal vse tiste zgodbe. Najbrž bi se mi smejali … Tole, ta avto in … In mali Vinko, da je v nedeljo videl žensko … In ta avto … Lahko da je samo turistka … Se bo že izkazalo, se bo. Za zdaj nobene panike. Ja! Mija me kliče. Ustavi se in se pomeni s hčerko: običajnosti, kaj so jedli, koliko je plavala pa da je Uroš – tako je ime  Mirinemu novemu, rezervni očka, da ji je kupil lepo oblekico; tako fino, poletno: da so šli zvečer v  drugi hotel na večerjo in poslušati nek bend, ki je tam igral, da so bili do treh zjutraj tam. In da je napredovala v plavanju in potapljanju … Spravi telefon v priročno torbico ob pasu. Ja, saj, uživajo, jaz pa gozd in … Ta divjina … res sodim sem … Divjak … Kot tisti z brado … Namesto da bi našel svoj mir, me vse to zdaj še bolj draži. Te govorice, pa sledi, pa … Noro, nimam nikogar, da bi se mu zaupal. Če bi povedal Adiju, bi … Po moje bi se mi smejal in mi svetoval, da se poberem nazaj, da me ne bo strašilo. Ne, ne bom se dal, mater, da ne. Zdaj ne. Še zadnja sprememba, zadnja plovba …

Upehan  pride do koče. Sleče se do nagega in stopi pod vrtni tuš. Naredil si ga je. Star kovinski sod je napolni z vodo, ga prebarval s črno barvo, da se akumulira sončna toplota in daje zadosti vode za dnevno tuširanje. Osvežen se usede v stol in gleda popoldanske sence. Vse je tako skrivnostno tiho. V tej pripeki še ptice utihnejo. Nekje globoko v dolini zasliši motorno žago. Nekdo že v juliju pripravlja drva, pomisli. Počasi pije sok in posluša glasbo, ki mezi iz zvočnika, povezanega s prenosnim računalnikom. Zapre oči in se vidi na morju, kako plava z Mijo … Zakaj ji pa jaz nisem ponudil morja … Njene zadnje osnovnošolske počitnice. In ko bo enkrat v Ljubljani … Kako bo prihajala domov … Bom moral hoditi tja … Bo hodila Mira … Dvomim, če ne bo poslovno tam … Potem bo pač hodila z vlakom, saj se rada vozi … Oh, ko sva šla prvič na Bled. Najprej sva se zapeljala do Nove Gorice, potem pa na vlak za Jesenice. In takrat, imela je, ja, ni še šla v prvi razred, tista pomlad ja. Medvedka je vlačila s seboj, oh no. In si ga je naslonila na sedež in zaspala … Gledal sem jo, tisti lep obrazek na medvedku … Ko je zabobnelo v velikem tunelu, se je pa zbudila in me začudeno spraševala, če je že noč. Na Bledu sva šla na kremne rezine, jasno … Mira je bila v Nemčiji, poslovno, če res … Ja, bo pač prihajala z vlakom domov, dobre pol ure vožnje, malo več … In prvič jo bom peljal, to smo se že zmenili … Potem pa naslednjič, že z vlakom. Ugodne zveze so. Nedeljski ob osem pa petnajst zvečer. In potem: pujtuj Selma i molim te ne nagni se kroz prozor, Selma Selma … Oh, ta star komad iz nekdanje države … Še mi smo ga poslušali … Tako bo ja, z vlakom … Zapre oči in posluša njemu ljubo kanadsko pevko: ta upor mestnega otroka, ta upor, ta krik … Vitalno dokazovanje, tu sem, tu sem … Sociologija moderne glasbe … Urbana zbeganost ljudi in krik, en sam krik. Rožice med betonom … Kaj mi bo prinesla noč … Sledi tam v blatu … Še se vidi stopalo, prsti … mesečina bo, čakaj, pogledam na telefon. Ja, ja, še bo poln mesec, še … Na nekatere ima vpliv, poznam to, bral sem … Name, mogoče, malo bol sem melanholičen. Ampak ta raj … ta vetrič, ta vonj, po, po gozdu. Biti v gozdu … Ne, ne bi zdržal celega poletja, ne … Jaz sem urbana zver … Nocoj bom na preži. Po večerji si bom skuhal močno kavo, pa da vidimo … Ozre se na Kristusa, ki so ga že zagrnile popoldanske sence. In zdaj vidi, da ima na obrazu lep ornament senc in sonca, ki je v tisti smeri še našlo nekaj tipljajev med listjem. Osupnilo ga je, da je to kar posnel s telefonom – Kristus poln dvoma, bom napisal in obesil na FB, se mu nasmehne.

Nekaj časa gleda film na prenosniku: povprečna reč, bivša žena se vsiljuje možu, spet in spet, ker jo je ljubimec pustil na cedilu – dobra fotografija, pomisli. Potem dvigne oči, si pritegne skodelico, kjer je še bil požirek res močne kave Pogleda na uro, nekaj do enajste. In potem telefon, kdo? ga prepade.

Mija, ona, ob tej uri!?

»Kaj je punči,« je ves sladek.

»Domov gremo, zdaj greva z mami domov,« je rekla z nekim plahim, skoraj prestrašenim glasom.

»Kako domov, saj ste šele od četrtka dol, niti teden dni, ej,« je Tomo presenečen in odrine skodelico.

»Ja, ja, se je pač … Ma ja, sprčila sta se z Urošem, pa se je Mami odločila, da gremo domov. On bo ostal v hotelu. Mami pravi, da bova šli v avgustu v Grčijo, ker so moje zadnje počitnice pred srednjo šolo,« je rekla in še vedno s tisto melanholično barvo glasu – razpoznaval je njene razpoloženjske frekvence.

»Misliš … je počilo, za kaj pa?« je bil taktno prizadeven.

»Ma, sva šli malo v šoping, pa sva ga našli v enem barčku z eno damico. Lagal je, da bo popoldan počival in take fore. Pa tudi kar naprej je telefonaril, mislim pošiljal sporočila. Matka je pa mislila, da dela za službo. Ena bejba pač, študentka, ki je prišla v kamp. Brez veze,« je Mija  rekla, zdaj že z bolj s čvrstim glasom.

»Ja, ja, no, za zdaj ne bom komentiral. Veš, no … Nič … Ko prideš domov, ko se boš naspala, me pokliči. Jaz sem zdaj v tisti koči. Da boš vedela, tudi internet vleče tu, ker smo blizu repetitorja. Če boš želela, boš pa prišla za kakšen dan sem gor. Ne bi ti škodilo malo gozdovništva, a?«

»Ma ja, bom premislila, ne vem. zdaj je tako, ma noro. Matka se drži ko … Ma ja, ok, moram šibat, pakiram. Ajde se slišimo,«  živčno reče.

To je to … je zamišljen. To je to, on mlajši od nje, nastopač, drag hotel, drag avto, bejbe, ljubice, in ena pride za njim na morje, kot izziv – klasika. Jadralci, da … In Mija bo imela zdaj izkrivljeno optiko, kakšni so odnosi starcev … Ko je že zadihala v novi skupnosti, pa je uvidela, da … Nič ni trajnega, nič ni varnega … otroci se vzgaja z vzgledi … In s kruhom … Sem se pa naposlušal teh predavanj, delo z naraščajniki … Deklice, fantje … Začetki droge … V našem mestu … Najprej samo trava, potem pa vse drugo, heroin, zadaj za tistim lokalom … In prva smrt, fanta so pustili na stopnicah, sami pa šli na rok koncert na obalo. Fant je penast umrl … In Liza … sedemnajst let, pa … Poskus samomora, kar v klubu, tablete, celo pest, koma … Joj, koliko družbenega sranja sem videl. Travčkarji so bili občasno malo zmedeni, huje je bilo z tistimi, ki so že poskusili iglo, ja, ja … No, nekaj smo jih sneli, smo … Je pa tako, kjer je priložnost, tam … In Mija … Zdaj pakira … Pa se je tako veselila, otok, hotel, dobro morje, lenarjenje, zvečer zabave … Mira pa, jo kar vidim. Ne prenese, da se njo izigra, ne prenese. Kako bi bilo, če bi jo varal, recimo. O ja, priložnosti so bile, kaj ne. Saj sem delal v ženskem kolektivu, in mlade na praksi in … Ja, priložnosti in namigi … Bilo je, bilo, pa sem ostajal kreposten – zakaj le. Zamujal sem, morda sem zamujal. Pred njo, nekaj afer, nekaj zlomov in nekaj vzdihovanj v polno luno. Kako nocoj sije in sem na mizo pada križ. Glej no, pravilna diagonala in … Si kar predstavljam, kako so tukaj sedeli in se pomenkovali ob mesečini – klub Rubus … Pomenki, filozofski uvidi v splošnost, ki to ni več. In včasih je krožil smotek marihuane, tudi to mi je zaupal Adi. Nabavljal jo je Boro, rekreativno sproščanje tenzij v glavi … Ja, ja … Boro, noče v penzijo, še dela, na urgenci ne več, občasno pa hodi v dom upokojencev – svoji k svojim. So bili klapa, ja. In tu so imeli dodatno univerzo – domiselno … Mija, domov … Mija tu … Noč, mesečina … Pa če bi Tamara … Obljubila mi je, da kakšen popoldan pride na krajši oddih. Dala si je pot v pameten telefon, navigacija in to. Mogoče pa že jutri, sreda … Ne, ne, ob sredah dela do petih … Mogoče pa ne, ker je omenila, da bo imela tri dni dopusta, ker mora pomagati doma, obnavljajo hišo. Ne vem, ni se povsem izjasnila. Po tisti noči, sva … Čudne so te ženske … Ugriznejo te kot v jabolko, da lahko primerjajo, kdo je boljšega okusa. Zamujeno najstništvo, potem pa na juriš … Oh ta mesečina, glej no, zdaj je že visoko in ostro izrisuje križ v stekleni steni. Joj, kako se vidi steza, pa grmovje, kamni tam na levi, beli, beli … Še nikoli nisem videl take nočne svetlobe. V mestu tega ne moreš doživeti: na vikendu, kdo pa je gledal v nebo … Glej no, mesečina … A zato so peli: tebi lunca bom povedal … Čakaj, čakaj, a ni tam na stezi nekaj blesknilo. O … Nekaj, ena lučka … O … Glej no, lučka … Pa je, pa ni, pa je … Kaj pa je to …!!? Skoraj je polnoč, lučka … Pa spet … Lučka, lučka, duhovi z lučjo … Kaj se mi blede. … Mater no … O … Vstane in se stisne v kot, pa gleda na stezo na zahodni strani, ki se strmo vzpenja proti koči. In na ovinku spet lučka, zdaj že močnejša … Take imajo pohodniki in tekači … Pa zdaj … O, o … Srce mu vztrajno nabija, globoko diha … In potem zagleda na čistini spet luč, tokrat razločno vidi, da je tam ženska z močno lučjo na čelu in vsa v belem, v beli tuniki s črnim nahrbtnikom. O, o … Mrzel pot mu leze po hrbtu, na čelu čuti hlad, kljub pregretemu prostoru. Mesečina se je ujela na njeno, skoraj do tal segajočo belo tuniko. Ženska, noč … Pa taka … Gozdne vile … meni se je odpulilo, v Idrijo bom moral, resno … Videvam gozdne vile … Kaj naj zdaj … Šnopček na hitro, ne, ne … Nobenih pomirjeval nisem vzel s seboj. Pa kdo je ta … In zdaj je že bližje, sem gre. Ustavila se je in osvetljuje stekleno steno, joj … Trzne in se umakne v mrtev kot. Nič, pogum, pogum … Ven grem in jo počakam na vogalu. Ene babe se pa ne bom bal, ne … In gre, ves sključen in tresoč. Na vogalu čaka. Sliši njene stopinje, sliši, kako se ji pod nogo spodvali kamen, kako poči vejica in … Zdaj že sliši njeno zadihanost … Potem stopi in se ji pokaže. Ženska obstane, maje z glavo gor in dol in ga osvetli. Ni videl njenega spravljivega smehljaja.

»Sem vas prestrašila?« je rekla v blagi slovenščini, skoraj šolski.

»Pa ste me res. In … Mislim, ste se zgubili …«

»Ne, ne, dobro poznam ta kraj, dobro, in to stezo tudi. Sem pa mislila, da … No, da so v koči moji nekdanji ljudje …« je zadihano rekla.

»Kdo pa sploh ste?« se Tomo nekoliko odkrči.

»Pogrešana,« mehko reče ženska.

»Ne razumem dobro, pogrešana … No, če ste že v noči prisopihali sem gor, potem, pridite okrog vogala, previdno, tam je ožina med skalami, no …«

»Ja, ja, vem, tam je treba paziti, tam je studenček izdolbel luknjo, ja,« oddahnjeno reče.

Stopi za vogal in prižge luč, tokrat akumulatorsko, da ne bi delal hrupa z agregatom. Čaka, da ženska pridiha v svetlobo. Zdaj vidi celo: bela tunika, lepi pšenični lasje, zrel, zardel obraz ženske srednjih let, koščati roki, in nahrbtnik, še kar zajeten, črn … Od nje se širi ščegetljiv vonj. In potem vidi, da nosi pohodniške addidaske. Na hitro oceni, da je velikost ustrezna sledem … Ona je bila, ona …

»Sedite sem. Bi morda sok, pivo?«

»O, če je pivce, ohlajeno v studenčku, pa bi ga,« sproščeno reče.

»Prav, prinesem,« reče Tomo.

Stopi v prostor in odpre loputo v kotu. Po železni lestvi gre po pivo, hlajeno v studenčku. Trideset pločevink je tam hladil za vsak slučaj. Bi tudi jaz … Ne, ne, prej kava, zdaj pivo, ne, ne; že tako mi preveč nori srce … Sebi nameni ananasov sok, nič hlajen. Izbere pladenj in nese. Dama se je med tem sezula in si je močila nogi pri koritu – to je bilo to, se mu  oddihuje.

»Tako, pivce je tu,« ji reče in se usede v stol, podložen s spužvasto blazinico.

»Ja, hvaležna bom zanj. Že cel popoldan hodim, raziskujem. Hodim nazaj v svoje življenje,« reče dama in se pri tem rahlo zasmeje.

»Čakajte, hodite nazaj v življenje!? Ne razumem dobro. Kdo sploh ste?« je nestrpno zvedav.

»Kdo sem?« reče nočna pohodnica in si odpre pivo. Ni si ga točila v kozarec, kar nagnila je in dolgo pila. Spustila je dražesten aaaah.»Kdo sem,« še enkrat reče.

»Ja, kdo ste?«

»Sem tista, ki je šla v objem sonca. Ime mi je Janja, v dokumentih sicer piše, da sem zdaj Jane Winsbacher, sicer sem pa še vedno Janja S. Vem, šokirani ste, vem, vidim. Pa se kar lepo sprostite. Ni se vam zgodil čudež. Pač, tako je, vse vam bom povedala, noč je svetla in lepa, na zdravje,« sproščeno reče in spet nagne. Madona ga pije … O, o … To je torej ta pogrešana Janja. Kaj naj zdaj, naj grem noter in pokličem policijo. Oh, rabili bi, da pridejo sem gor, tričetrt ure …

»Če prav razumem, ste vi tista Janja, ki je leta 2019 izginila?« jo zamolklo vpraša.

»Tista, tista … Lepo vas prosim, stopite mi še po eno pivce. Taka noč in moja vrnitev. Zakaj pa vi ne pijete?« reče in se mu smehlja na način, ki obeta sladkost pozabe.

»No, ne vem, nimam navade, pa … če že, potem bom enega kratkega potem pa mogoče pivce, da nazdraviva. Zdaj se vas spomnim, ko ste mi, ja to bo pa že kakšni šest let, dajali v lekarni tablete proti bolečinam in betablokatorje, ki sem jih začasno jemal,« se Tomo razgovori.

»Tista, tista, zdaj še malo bolj koščena in v tej tuniki, prava prikazen – gozdna vila, hahahahah« se zasmeje in si vrže lase čez hrbet in prekriža nogi.

Gre po pijačo. Na hitro zvrne dve merici žganja in prinese pivo, kar osem pločevink, misleč, da bo to zadostovalo … Sede in jo gleda, tako v tuniki, oblito z lučjo, strupeno bledo.

»Na zdravje,« ona reče in trčita s pločevinkama, da kovinsko zazveni v gluhoto noči.

»In zdaj kar pridete … Ja, nič ne razumem, priznam,« odpira Tomo pogovor.

»Ja, prignalo me je, prignalo. Sploh ne vem, kdo pa ste vi zares?« je naperjena.

»A ja, nisem se predstavil. Sem Tomaž R., socialni delavec, ne še v pokoju. Najel sem tole kočo od Adija in, ja … Želel sem samotno poletje.«

»Ah iz Bukovja, ja. In ste hoteli malo robinzoniti, že razumem, ja. Pa ste, oprostite, poročeni?« vpraša in spet nagne pločevinko.

»No, bil sem, lani sem se ločil,« ji melanholično prizna.

»A, to,« prikima.

»Pa vi?«

»Kaj jaz?«

Mislim, glede na to, da imate zdaj nov priimek, novo ime, to …«
      »Dolga zgodba, vredna take lepe noči,« melanholično reče.

»No, če nočete govoriti, vam ni treba. Hotel sem samo vprašati, če ste poročeni in to?«

»Bila sem, bila, pa …« zamolkne in spet hitro nagne pločevinko. Baba pije, baba prekleto dobro pije.

»Bi kaj prigriznili. Imam domače suhe klobase, imam ribe v konzervi, imam, ja se še kaj najde ja,« je zgovorno gostoljuben.

»Ne, ne, sem jedla po poti. Skrbim za hrano skrbim, gel za energijo, proteini in to. Spoznam se na to, veste. Farmacevtka sem, saj veste.« je pokimala.

»Dobro, samo ponujam,« se blaži in nagne prijetno ohlajeno pivo – pivce za živce, bo že res …

»Jaz bom kar še eno. Nocoj se mi pije. Saj mi boste ponudili pograd, kaj?« reče Janja in se ji smeška – okrog ust se ji nabira metulj prepričljive zrele lepote, vredne hlastavih poljubov.

»Oh, seveda, tu ste bili na nek način tudi doma,« se Tomo končno malo zasmeje.

»O ja, čudovita poletja so bila tu. In take noči, oh …« zavzdihne Janja.

»Potem je tisti terenec vaš, tam v Samiji, na robu? In ste nek večer že hodili tu, sledi pri koritu,« Tomo nestrpno reče.

»Ja, moj,« prizna in seže po novi pločevinki. Glasno jo odpre. Nekaj pene ji zleze čez lepe prste. »Ja, mislila sem, da bom koga našla, pa …«

»In videl vas je eden od lovcev, so mi rekli. Kje ste se utaborili?« jo spoštljivo vpraša.

»Oh, v neki votlinici, visoko zgoraj nad malim kanjonom. Tam mimo gre stara lovska steza, slabo vzdrževana. Tisto mi je pokazal Adi, veste. Ja, imela sem v načrtu biti tu cel teden, računajoč na to, da se bom morala dati prepoznati,« je spet melanholična in zamišljena.

»Pa vas ni strah, mislim gozd, zveri …«

»Ne, ne. Vsega me je naučil Adi. On je govoril, da zveri napadejo res v skrajni sili, ko je huda lakota. Poleti imajo hrane dovolj. In določene vonjave jih odvračajo: recimo ostre dišave, posebne palčke sem kurila. Medved ima zelo dober vonj in to, ris ne pride blizu, drugih pa ni, mislim druge si ne upajo. Kač pa tam ni, ker je prehladno. In Adija je lahen infarkt, kaj?« ga preseneti z vprašanjem.

»Ja, kako to veste, če ste …«

»Hoteli ste reči, če sem poniknila. Prinesite mi še eno pivo, zadnje, pa vam povem, prav?« zahteva.

»Še eno, prav,« je nekoliko začuden. Svetilka nad njo je začela pobrnevati – oh, akumulator bo odjenjal. Pozabil sem ga dati polniti … Nič, bo pa mesečina … Babe ga nese … Dobro ji gre, dobro … In v votlinici … Pa takole ponoči naokrog …

»Vidite,« mehko reče, »tisto pomlad, sem šla. In v januarju sem na simpoziju v Portorožu spoznala Hermana: visok, lep, plavolas, farmacevt, v bistvu klinični farmakolog na Dunaju. Občasno je zastopal neko znamko zdravil. In tako sva se zaklepetala, končala v hotelski sobi in … Potem so sledili dolgi mejli, dvakrat je vmes še prišel dol in ja … Načrtovala sem, da bi šla delat v Avstrijo. Pa ti udari tisti virus. Herman je bil še bolj preplašen kot jaz, resno. In sva sklenila, da se umakneva civilizaciji v neko pozabljeno dolino severno od Beljaka, v hribih. Vedel je za tisti plac, ker je bil njegov dedek tam oskrbnik lovske koče, že dolgo ne več v uporabi. No, domenila sva se, da v tisti noči pride do Zabukovja, oziroma do prvih zaselkov tam spodaj. Pa sem šla, ponoči sem šla, izginila … Tam sva uredila mali laboratorij, da sva iz zelišč delala tinkture in šla v malo mesto samo po najnujnejše, ker sva se oba tako zelo bala virusa. Tudi če bi se hotela vrniti, nekaj časa ni bilo možno, saj veste, omejeno gibanje in to. In potem tisto obvezno cepljenje. Ne, ne nisva se cepila. Herman je naštudiral to in bil proti. Strokovnjak je tudi bil za imunost, tudi to je začel študirati. In tinkture so šle, take za preventivo, za razkuževanje ustne votline, za podporo dihalom, za vse mogoče. Nekaj rastlin sva sama nabrala, nekaj pa jih je kupil spodaj v vasi; tam sta jih dva celo pridelovala: ognjič, žajbelj, materina dušica, pa še cel kup drugih. Tudi arniko sva še dobila. In po dveh letih, sva sklenila, ko se je koronska norija toliko polegla, da so pustili tudi necepljene tavati okrog, da se poročiva. In sva se, junija leta 2022,« žubori iz nje.

»Ja, kako pa z dokumenti. Saj ste bili tam gor na nek način na črno,« se Tomo zbira v vprašljivost.

»Ah, v tistem kraju, kdo je pa tam kaj slutil, ena turistka več … Ne, ne Herman je imel zveze in je hitro uredil papirje. Zdaj imam uradno avstrijsko državljanstvo in novo ime pa priimek tudi. Problem je bil samo krstni list … Vidite, tu pa nastopi moja veza z domovino. Moja teta Judith, sestra Judith, ki je redovnica v enem samostanu v bližini Gradca. Dobila sem stik z njo. Ona dela z mladino, nekaj uči, duhovne vaje vodi, prav tako v eni koči v hribih. In vsake toliko še pride sem dol, doma je prav iz Bukovja. No, kakorkoli, ona mi je povedala, kaj se dogaja, da še vedno ugibajo, kaj je bilo z menoj. In ona je prinesla iz župnišča uradno napisano, kdaj sem se rodila in kdaj sem bila krščena in pri birmi – to je zadoščalo za cerkveno poroko, ki sva jo na hitro opravila v mali cerkvici v okolici Beljaka. Nobene zabave, nič, pač strah pred covidom. No, potem pa …« se zamislil in počasi odpre pivo.

»Kaj potem«

»Čakaj, odtočiti moram. Stranišče je še vedno tam, kaj. A luč znotraj dela?«  preide  na ti

»Ne, čakajte, vključim agregat, samo nekaj minut pa bo. Pa stopite za vogal, če vam ni nerodno,« Tomo predlaga.

»Meni ne, pa vam?« ga spet vika.

»Kar opravite, kar dajte,« jo vzpodbuja.

Posluša močno curkanje in se stegne, da lahko vidi, do kod je že priplezal mesec. Še malo, pa bo na tej strani koče, ugotavlja.

»Kje sva ostala, a ja … Herman … Ja, ko sva začela delati na tem, da bi pa imela otroka, kljub vsemu, se je pa zataknilo. Dal se je testirati in ugotovili so, da mu ne dozorevajo spermiji, neka okvara pač. To ga je povsem zatrlo, vem, to ga je  uničevalo. In zašla sva v krizo. Tinkture so slabo šle v promet, za dve plači ni bilo. Pa je šel nazaj v bolnico, kjer je delal kot klinični farmakolog že prej. Zdaj se ni več sekiral zaradi te preklete korone. Jaz sem ostajala gor v tisti pozabljeni dolini in čarala v malem laboratoriju. No, saj je šlo, je šlo, še čajne mešanice sem dodala in je šlo. On pa, začel je več piti in vse bolj ga je vleklo v črnino,«  zbito reče in nagne – zdaj pije počasneje, gibi so  upočasnjeni. V očeh se ji nabira kaluža omamljenosti.

»Ja, zarod, želja po … Jaz imam hčerko, letos bo šla v srednjo farmacevtsko v Ljubljano. Kozmetika jo vleče, to,« reče z nekim ponosom,

»O, fino, fino,« prikima Jane in spet nagne.

»In kje je zdaj vaš mož?« vpraša Tomo.

»Onkraj sonca, dobesedno,« trdo reče Jane.

»Je umrl?« se Tomo zdrzne.

»Ja, obesil se je. Strašno … Neke nedelje je šel zadaj za kočo v mali gozdiček pa dva macesna sta tam rasla. Obesil se je s plezalno vrvjo. Telefon je pustil doma in … In potem sem klicala policijo, pa so ga prej kot v desetih minutah našli s psom. Res ni šel daleč. Rekel mi je, da gre malo v skale, dober plezalec je bil, zelo dober. In tudi tako se je opremil. Mislila sem pač, da, da je vse tako običajno. Potem pa … mrak, noč …« stišano reče in smrka, na robu joka je.

»Moje iskreno sožalje. Kruta usoda, res kruta. Veste, samomor, ta, ta, bom odkrit, bolj zadene kot naravna smrt. Vem, v sociali delam in sem imel takih dogodkov kar veliko. Mislil sem, da smo Slovenci k takemu odhajanju bolj nagnjeni, pa vem, da se tudi drugim to dogaja, se. Ja, žalostno,« še navrže in počaka, da se v njen poleže vihar žalostnih vzdihov in komaj krotenega joka. Ramena ji še vedno malo trzajo. Luč nad njima je nenadoma ugasnila. Ni se splašila. Zdaj je luna že svetila na pomenkovalca; ostro se je obijala od njene bele tunike in se zbirala na križanem, ki je lahno zmajeval z glavo, češ: človeku je dano več možnosti, kot ima zmožnosti, to je narobe, to. »In kaj boste zdaj?« jo vpraša.

»Kako kaj?« je s silo utolažena, a še veno smrkajoča. Pomislila je, kakšna trapa sem, pijana trapa. Pridem sem k tej koči, kot tisti večer, da bi tu našla katerega iz bivše klape, pa … In tavam po gozdu s to prekleto bolečino. Mrtvega Hermana nosim povsod s seboj, malo pločevinasto škatlico s prgiščem njegovega pepela … In ta socialni delavec … Lep profil obraza ima, samo … Čisto po dušebržniško bo vrtal vame. Saj sem res trapasta, da sem se jim dala prepoznati, pa … Zdaj je prepozno, za vse je prepozno. Moram se odpreti. Teta Julet pravi, da odpiranje oken svetlobi koristi duši, da se dokončno umiri. No ja, za zdaj spuščam noter samo mesečino.

»Mislim, to, da ste spet tu. Veste, sodišče lahko razglasi, da ste dokončno pogrešani, in potem, če bi kdaj želeli nazaj, mislim zares nazaj, bi …«

»O vsem me je informirala Julet. Ona je študirala sociologijo, pa je šla med nune. Pozna pa tistega našega pravnika, ki je bil v naši klapi. In njemu je zaupala, letos spomladi, kako in kaj se mi je zgodilo. Svetoval ji je, naj pridem dol in da bomo vse uredili na upravni enoti. In tako sem zdaj tukaj. Jutri je sreda, u, no že danes je. Telefon kaže pol dveh,« se Jane odkrči in se raztegne po stolu. »Nocoj sem imela namen prenočiti kar tu, v tej koči. K mami ne moram več, je hudo bolna, dementna, nepokretna, v domu je, pa … Domnevala sem, da bo kdo tu. Vsako poletje so. In če kaj, potem se veselim srečanja z Adijem. On še nič ne ve. Pravnik mu ni povedal, ker zna profesionalno molčati. Veste kaj, z njim bi se zapeljala dol. Bi ga vi zjutraj poklicali, da pride gor. On mi je bil kot drugi oče – tudi moj oče se je obesil. Vidite, take karme se me prijemljejo, zadrhti«.

»Obesil?« se Tomo drgetavo čudi. Pivo mu ni več prijalo. Neka meglena melanholija se je potegnila čezenj in ga dela mrakobnega.

»Ja, na vasi, na lipi ob skednju. Pil je, z mamo sta se nekaj šla, eno vojno, pa dolgov se je nabral, pa … Ja, ne vem, ne razumem. Adi in mi tu smo dostikrat razpravljali to, mislim, samomor in to, dostikrat. Mogoče so zato domnevali, da sem nekje v gozdu naredila samomor, češ, saj ga je njen oče tudi. In sem slišala to ja, teta Julet mi je nosila te novice. Jaz verjamem v slutnje; vem, da jih ima Adi neverjetno razvite, ker je veliko živel z naravo. Prepričana sem, da je on vedel, da sem nekje, v to sem prepričana. Mogoče je bilo res grdo, da sem šla tako, brez pravega slovesa, ampak, poudarjam, usrala sem se: bala sem se virusa, ker sem poznala mehanizme, ki jih lahko sproži. Herman mi je pošiljal študije. In vaša žena?« ga nenadoma zapiči z vprašanjem in skrije obraz v globoko temino gozdne noči.

»Moja žena,« zavzdihne Tomaž. »Moja žena, se zdaj vrača z morja, na Braču je bila z novim, z ljubimcem, pa se ji je zalomilo. Živi s hčerko pri svoji materi in je uspešna v financah. Uradno sva se lani ločila. Mogoče sem zato poiskal to kočo in … Ja na pomlad sem bil tu, zaljubil sem se v ta meditativni tabernakelj. In, ja … Adi mi jo je oddal v zameno za vzdrževanje. Rad delam z rokami, popravim kaj, privijem, barvam, take reči,« se razkriva Tomo.

»Moški, pravi moški,« mu polaska. »Ločen, no … Če ne gre, ne gre … Koliko ste pa stari, če nisem preveč tečna?«

»Šesto desetletje je bilo v februarju dopolnjeno,« se zahahlja Tomo.

»Zrel moški, ja. Moj Herman bi jih imel petinpetdeset, letos maja. Nosim ga košček s seboj. V nahrbtniku imam lepo pločevinasto posodo z njegovim pepelom. Tako sem se odločila,«  strto reče in nagne pločevinko. Zdaj se ji pijača očitno že upira.

»Ja, to so posebni sentimenti. Človek potrebuje veliko časa, da se vživi v novo situacijo po izgubi. Ne bi pridigal,« se Tomo oklene netrenirane tišine. Ženska, vem, kaj je v tebi, zato alkohol, zato … Zrela si za v posteljo, pa ne k meni, ne … Nocoj itak ne bi nič opravil, preveč vsega, Mija pride nazaj in … In tole, ti pride pogrešana skozi mesečino, prej žganje, zdaj pivo, prijelo se me je. Moram odtočiti. Tudi on gre za vogal in odšumi na grmovje. Olajšan pride nazaj in jo vidi, kako na pol pokinkuje.

»Takole. Predlagam da greva k počitku. Zjutraj vam bom pripravil zajtrk in bom poklical Adija. Vesel vas bo. A veste, da mi je razlagal, da vas je neko noč sanjal, da ste bili ob koči pri koritu v beli tuniki; prav take sanje je imel. Na nek način ste se mu napovedali, kaj?«

»Mogoče pa res, ja,« se skuša nasmehniti pa ji je obraz otrpne v soju mesečine, ki s hladnim rezilom reže poletno noč. »Prav, bom legla in se skušala naspati. Jutri bo zame težak dan. Ne maram uradov, papirjev, razumete?«

»Ja, ja razumem. Celo življenje delam s papirji; vem, kakšna obremenitev so lahko, vem. No, počakajte tu, da pripravim ležišče.«

 Gre v malo sobo, kjer so bili samo štirje pogradi. Sam si je uredil ležišče v nekdanjem kabinetu. K sreči je imel rezervno posteljnino s seboj, ker je domneval, da bi pa le prišla Tamara – nekaj obetov je bilo. Na stežaj odpre okno in se razgleduje … Nekaj oblakov se je vleklo na zahodu. Napovedali so dež, prehod fronte, samo kratkotrajna neurja … Če bo, bo proti jutru, prej ne, premišlja. Stopi ven in jo vidi, da je prihajala izza stavbe. Majavo se oprijema debelih brun – pijana je, pomišlja.

»Bo šlo?« vpraša.

»Bo, bo, do postelje bom že zmogla. In oprostite, da sem tako no …«

»Nič, nič, kar oddahnite si. Dobrodošla spet med nami, dobrodošla.«