12. Pozabljena dolina

 Sobotno jutro se mu je zdelo težavno. Okus malin … Okus njene šminke. Njeno telo, še tako napeto, sveže, polno … Pa … Prvič je šlo, brzovlak, potem sva ponovila vajo in je bilo bolje, pa … Prespal pri njej … Liker, glasba, objemi, objemi iz neke samčevske utehe – dve lupini … Že dolgo me je nagovarjala, z gibi, z očmi, zdaj pa … Joj, kaj se mi dogaja, kaj se mi dogaja. Bruno gre že v ponedeljek na cesto in jo bo do konca tedna usposobil. Šel je pogledat pa pravi, da sploh ni problem, samo dva odseka, da sta slabša, tam da bo napeljal material, ga poravnal in bo. Cena pa, briga me … Samo okvirno … Tako jutro. Vonj, Tamarin vonj, vonj med rjuhami … In zjutraj, jajca na oko, kava, sok, in … Kmalu po sedmi. Okrog poldevetih pripelje Mira Mijo, potem … Ne bo prišla gor, vem, da ne, pusti jo spodaj z vrečko in torbo z računalnikom. Sobota … Nekaj do osmih … Kaj se mi je zgodilo … Biti z žensko, tako … Saj je šlo, le spodbuda mora biti prava pa je … Ne bom si delal iluzije. Vem, da ima Tamara to lastnost, da moške samo preizkusi, potem pa išče novo žrtev, taka je. Duhovno se sicer ujemava, filozofsko tudi, pa … Ona bi kar nekam  norela … Ja, ni se znorela v mladosti, zdaj jo pa daje nova puberteta … Kako se bova zdaj gledala … Najbrž čisto običajno, kolegialno, kakor, da ni nič … gaj begalo, ko se je gledal v ogledalo in iskal sledi njenega grizljanja – ogenj, ogenj, ta Tamara. Takole oprhan se je oblekel v nove kavbojke in si nadel majico z napisi – redkokdaj si je dovolil tako sproščeno oblačenje, že zaradi podobe v službi ne. Ta nova direktorica, je pomislil, ta nam je pridigala, da je naša javna podoba tudi v prostem času pomembna, ker da smo javni delavci in … Pa ja, doma sem lahko kar hočem. In tudi če bi šel ven tak, pa kaj. Lep majski dan je, zdaj pride Mija … Usedel se je na kavč in čakal. V mislih je delal načrt, kako se bo lotil čiščenja v koči in kakšno orodje bo vzel s seboj: Malo motorno žago, močnejšo nahrbtno kosilnico, tisto bom dobil pri bratu, pa še kup drugih stvari: kit za okna, barvo za vhodna vrata, novo ključavnico, kovinske lamele za učvrstitev vrat. O, to bo vrtanja, piljenja, o … Bom vsaj kaj koristnega počel, vsaj to. Na vikendu sem vse ponaredil. Zračil ga bom in to, drugo pa nič. Saj bi ga lahko oddajal, ampak brat  ne vem, ne bi maral drugih ljudi, mogoče pa. Se bom pogovoril. Kar zdaj ga bom poklical, ker potem bo šel po svojih sobotnih poteh. Tudi ob sobotah zgodaj vstaja. To, to, ga je pograbila ena nova vrtinčasta energija. Pritegnil si je mobilca in poklical.

»Dobro jutro. A že rovariš po hiši?« mu je možato rekel.

»Ja, že ja, sem že pokosil, nesel zajčkom, take reči, saj veš. Ti, pa okrog vikenda sem ti pomlatil, da ne boš truden,« se je Janko zasmejal.

»Ja, hvala. Ta vikend imam Mijo, sicer bi prišel. No ja bi pa v tednu skočil in  z nahrbtno pokosil. Pa hvala no. Ti, važne stvari se morava pomenit?« je Tomo napeto rekel.

»Samo da ni spet kakšna parcela, samo to ne, prosim,« se je Janko branil.

»Ne, ne, ni  … Veš, najel sem kočo, tisto tam za Jarčjo Dolino. Kočo last Adija, saj veš, katerega mislim.«

 »Kaj? A kočo si najel. Joj no, pa od tistega, tistega utrganega filozofa, ki životari. Ma daj no, kar si se ločil te trga, res te. Madona no, tu pa tak lep vikend. Kar je res je res, lepo si ga zrihtal, znaš, zmoreš. Joj no. Pa menda ne za najemnino. In kaj boš tam, sanjal svojo pobeglo Miro ali kaj,« je bil Janko zajedljiv.

»Meditiral bom ja, to ja. Saj veš, da sem po duši gozdovnik, to veš. Razmišljal sem, da bi pa vikend oddajal, če ne bi ti imel nič proti, če vas ne bi motili turisti, najemniki,« je  dražljivo rekel.

»No, vikend je tvoj, pa … Ne vem, glej, ne vem … Mene osebno ne bi motili, Biserke pa tudi ne, saj veš; njeno gostoljubje in to. Mularija pa, mularija se znajde po svoje. Nismo samotarji ne. Saj veš, da imamo dostikrat piknike, poslovni partnerji in to. Ja, glej, če se boš tako odločil, potem pač bo tako. Lahko ti ponudim pomoč, mislim, košnjo in to. Razumem, da te je ločitev šokirala. Biserka je rekla, da te je osvobodila. A veš, da sva se prav sinoči pogovarjala o tebi. Gledala sva nek film, tudi na temo ločitve in potem sva govorila o tebi in Miri. Ona se mi je vedno zdela prekleto živa in grabežljiva. Veš, kako je rekla biserka, čisto po njeno: Kad se opanak ocipeli( ko opanka postane čevelj). In sva se smejala. Glej, brat si mi in lahko računaš na mojo pomoč, saj veš. Ni mi vseeno, kako je s teboj, ne. Prav, oddaj oglas, takle vikend, na takem kraju, dvajset metrov nižje je studenec, na levi bukov gozdiček, ležalniki, prostor za peko, kamin – lepo si ga naredil, res, pokošeno bo. Kopalnica je, mislim tuš in to, vse drugo pa, naj se znajdejo. Saj je kuhinja, je celo možnost interneta, noben problem, to lahko uredim, brezžični internet in to. Ja, če si se tako odločil, potem bom spoštoval to odločitev. Ne bi pa želel, da nastaniš kakšne motoristične žurerje. Saj veš, kaj je bilo pri Vanču, ko je naredil nek glemping in so začeli hoditi motoristi, vseh sort, ampak z istimi vedenjskimi navadami: pivo, žgane pijače, marihuana, glasna glasba, pokozlani glenpingi, pločevinke povsod okrog. Razpuščenost, ena sama razpuščenost. Ja no, saj je tudi sam tak, koprive mu rastejo ob hiši, bezeg sili v hišo, tiste lesene kočice pa … Sosed Igor je večkrat klical policijo pa … Saj veš, podeželje, zasebna lastnina in te fore. No, to bi te res prosil, da paziš, komu boš oddal.« je bil Janko v navalu govorečnosti.

»Brez skrbi, že oglas bo tako formuliran, da se bo razumelo, kaj in kako. Brez skrbi. Jutri zvečer pridem mimo, pa bomo bolj natanko to dorekli,« je bil Tomo diplomatsko sproščen.

»No, le pricingaj se, le. Biserka te bo vesela. O, sarmice, o, veš kakšne … Danes bodo za kosilo. Ti bomo prihranili pošteno porcijo. Pridi, pridi,« je bil Janko Ljubezniv.

Tako, to je urejeno … O, zvoni, zvoni, tu je moj angel …

»Ja Mija, kaj pa to, mislim to krilce. A ni malo kratko,« jo je napadel, ko je bila v preddverju, vsa polna majske svetlobe in najstniške razmetanosti; prameni las so že bledeli, od roza do blond. V očeh ji je kraljevala svetloba radovednosti in neke mile tolažbe, ki sicer kriči a tolaži – oči ima podobne naši mami, ga je za trenutek obšlo.

»Ah, nehi težit, no,« je Mija ustrelila, snela nahrbtnik odložila prenosni računalnik in se sesedla na stol v kuhinji, kjer je po navadi sedela. Njen dom, je pomislil, to je bil njen dom, zdaj … Niti ključev nima več. Zamenjal sem ključavnico.

»Veš, ni mi všeč če furaš nek tak … Človek svojo vrednost gradi tudi z oblačenjem, to že moraš vedeti. Vem, da si zdaj v obdobju, ko si rada drzna, preizkušaš meje, vse to vem in razumem, ker pač delam, kar pač delam; se pogovarjam z dekleti tvoje starosti, ki so zašle v težave. Vse to že veš. Tako krilce je sicer dokaz, da si že lepo grajena, ampak po drugi strani pa kaže na nespodobnost. Morda je tako krilo primerno za drzne zabave, to že, za vsak dan pa malo manj,« je bil vzgojiteljski.

»Oči no, hotel si reči kurbiš stil, kaj? To je rekla moja soseda, tista debela baba, ki je ljubosumna na mojo mami, ker se zna zrihtat. Daj no. Veš, koliko mojih sošolk se tako naštima. Mami mi je rekla, da sem kul, da sem princesa, evo. Ti pa meni, Ko neki … daj no.  Zunaj je toplo, maj je, tako sem se počutila in tako sem se oblekla. Ma dobro no, če te moti, se bom pa dala v tisto dolgočasno trenirko, ok,« je bila našpičeno jezljiva.

»Ne razumeš, všeč mi je, da si taka, drzna … Malo pa le moraš paziti na javno podobo, samo to sem hotel reči. Boš spogledljiva jajčka, pa malo poprčka. In tvoj najljubši sokec, boš to?« je rekel in že zašaril med posodjem.

»Lačna sem ja. A lahko dam računalnik v mojo sobo?« je zapela.

»Nesi ga, nesi, samo ne začni igre, ker bova dopoldan šla v naravo. Kosila bova nekje zunaj. Naloge, kaj pa naloge. Zdaj menda že zaključujete, dvajseti maj je,« je bil zadrgnjen.

»Ma ja saj je že skoraj vse fertik, samo še slovo bomo pisali kao nek daljši spis, pa pri kemiji imam še nekaj, matka je ostala na štiri, to bo to,« je rekla, ko je že postavljala računalnik na svojo nekdanjo pisalno mizo – vse je še tam: postelja, plakati, nekaj igrač, punčke, mali medvedek. Odprla je okno, da je v prostor planila tista zgnetena majska luč, ki jemlje vase vse stiske.

Drugače diši, je pomišljal. Hormoni, saj … In njen obraz, zdaj je že bolj poln. Nič ni podobna Miri, bolj, kaj vem. Samosvoja je, to bo. In hoja … v Tem krilu … Sem prestrog!? … Take smrklje sem že videl na ulici … Moja, moja … ga je begalo. Prišla je preoblečena v trenirki in z majico z napisi. Usedla se je za mizo in hlastaje pojedla, kar ji je pripravil. Vzela je še krajček kruha in pomazala ostanek maščobe in razliti rumenjak.

»Mmm, dobro je bilo. Veš kaj bi zdaj?« je Mija muckasto rekla.

»Ja, kaj še?«

»Malo kave?«

»Kave?« je bil začuden. Saj je nisi pila, do sedaj še ne. No, kava, v malih količinah, ne vem, no. Jaz sem jo začel piti pozno, menda v tretjem letniku gimnazije, kaj takega. Ja, če želiš jo pa skuham, ampak bolj tako ne premočno. Kofein veš.«

»Ah oči no. Ne mi spet pridigati, kofein pa energetski napitki pa te fore. Valjda sem si to na netu vse prebrala. Malo kave deluje spodbudno, no. Mami mi ju da, pol skodelice pa malo smetance gor. A ti imaš smetanco?« je na pol zapela.

»Nimam, žal ne. Meni ni všeč, no ja, razen, če bi naredil sadno kupo, morda pa samo jagode. A bova kupila jagode pa smetanco, a?« je navezoval pogovor.

»O, to, to … Dobro, potem pa golo kavo, bo čisto kul.«

Gledal jo je, kako prijemlje skodelico, kako odsrkne, kako ga pogleda čez skodelico: zrelo, žensko, tako žensko. In te oči, moj angel …

»Oči, ne štekam, res ne štekam, zakaj sta se … Mislim ok, mami ima zdaj novega, pač njen lajf, samo, ne štekam. Oba mi serjeta s tem, da se pač zgodi, da ljudje niso več za skupaj, sam … Mene bega to, čigava krivda, to …« se je utrgalo iz nje in roka ji je rahlo drhtela.

»Krivda, krivda!? Veš Mija, tako to je med odraslimi. Mami je imela pač več priložnosti, mislim razgledala se je in se na novo zaljubila. Našla je drugega. Ugotovila sva, da sva najin odnos izrabila, da sva se medsebojno izpela. Ne bom rekel, da sva se naveličala, mogoče tudi, ampak bolj je to, da človek najde neko ustreznejšo partnersko rešitev. Vsi imamo svobodno voljo in nihče nima pravice drugemu kratiti svobode. Jaz mami nisem preprečeval, da bi šla z drugim, če je tako zaslutila. Zgodba je dosti bolj kompleksna. Za zdaj lahko samo veš, da ti za najino pozornost ne boš prikrajšana. Jaz in mama sva samo reorganizirala življenji: ona ima drugega, jaz bom več v gozdu, to bo to,« je mučno razlagal.

»A veš, kaj ne štekam. Ne štekam, zakaj se potem ljudje sploh poročajo, če pa se z leti vse nekam sfiži. Tega ne štekam. Jaz se garant ne bom nikoli poročila. Mislim te fore, romantične poroke, obleke, cerkev in to. Ne, ne to je, kaj vem, bedasto,« je skisano rekla in odložila skodelico.

»Mija, so stvari, ki se ti pač zgodijo. Če najdeš harmonijo s partnerjem, potem je poroka samo češnja na torti. Nihče te ne bo silil v ta obred, bodi prepričana. Sam sem takrat verjel, da je poroka samo nek klicaj na koncu stavka, neko dopolnilo ljubezni. Seveda, to lahko prinese s seboj tudi probleme, tudi take pravne narave. V službi sem že marsikaj doživel. Pojasnila sva ti, da sva se pač razšla, ker se najini življenji razdvajati. Mama je poslovna ženska, močnih ambiciji; jaz sem socialni delavec, ki ceni umirjeno, malo odmaknjeno življenje. Preprosto, dala sva drug drugemu dihati. Ni šlo več. Vem, a si zaradi tega zbegana, sploh pa zdaj, ko si na pragu novega življenja, ko se boš pripravljala za odraslo dobo. Predobro vem, kako je s to stvarjo, saj sem obravnaval veliko deklet in fantov tvojih let s podobnimi težavami. Predvsem sem jaz tvoj oče in dober prijatelj. Name se lahko zaneseš, to menda veš. Imam izkušnje, ki ti utegnejo koristiti, če bi se ti kaj zalomilo. Za zdaj vse teče brez problemov. Šolo boš solidno končala. Šla boš v Ljubljano na šolo, ki si jo sama izbrala. Finančno te bova podpirala, tak je dogovor. Veš, so družine, ki vztrajajo skupaj, pa se terorizirajo. Vse sorte se godi za štirimi stenami, vse sorte. Trideset let delam v sociali in sem imel opravka z veliko tragedijami. Naša niti ni tragedija. Z mamo sva vse civilizirano uredila, brez tožb, brez prepirov. In ti živiš zdaj v lepi hiši, skoraj že v predmestju. Naš blok je star, pa še brez dvigala, tretje nadstropje. Tam imaš večjo svojo sobo, tu, saj vidiš, kaj imaš. Če prav, to le vedi, tudi tu je tvoj dom, vedno je bil in vedno bo.« je zaključil in se skušal nasmehniti.

»Ja, ja, ok. Veš kaj je novega, mucka imamo. Tako malo tigrasto štručko. Oh, pa ne zameri, dala sem mu ime Tom. Da ti vidiš, kakšne vragolije zganja … Lovi se, se skriva … Joj, zdaj mi pa kar ne bo za it v Ljubljano. Pogrešala ga bom,« se je raznežila.

»Oh no, saj boš čez vikende doma. Maček bo zrasel in imel svoje muhe. Mačke so navajene živeti po svoje. Saj so prijazne, crkljive, ampak samo, kolikor njim paše. Doma smo jih vedno imeli. Stric Janko jih še ima, pa zajčke. A si jih že videla?« jo je skušal odvleči od začudenega strmenja – očitno je še kar premlevala o ločenosti.

»Zajčki, od kdaj pa to?« se je začudila.

»Od lanske jeseni. Seveda, nismo hodili več tja. Ločitev in to. No, če želiš, lahko popoldan skočiva tja?« se je ponudil.

»Ne vem, ob štirih sem zmenjena s Teo. Zvečer pa gremo na žur. Pobral nas bo Tein fant, Sead, mislim njegov bratranec, ki dela in že ima avto, pa njegova punca bo tudi šla z nami,« je rekla z neko novo resnostjo.

»No prav, pa drug vikend, planiraj to. Praviš Sead. A so muslimani, mislim ti iz Bosne?« je vrtal vanjo.

»So ja, pa precej verni. Tea pravi, da jo je začelo to begati, ta vera in to. Da pa se ji zdi Sead zelo pošten in lep. Lepo se vede, vljuden je, pomaga. Mislim, čisto kul tip je. Pa oblači se super, vedno nadišavljen, luštkan tip, res. Hodi na srednjo lesarsko šolo, pa da bo šel potem naprej. Njegov oče je nek tehnik, kaj vem kaj, mama samo doma. Ima še enega brata, starejšega, ki je že poročen pa ne s Slovenko. Stanujejo v sosednjem bloku. Tea pravi, da je že bila pri njih, da so jo lepo sprejeli, vljudno in to, samo, samo to, no vera in to. Ona je iz krščanske familije, a štekaš,« je bila Mija naenkrat skoraj odraslo zgovorna.

»Ja, vsak ima pravico do verske svobode. Kot praviš, Sead je veren musliman in si je izbral Teo. Jaz tu ne vidim težave. Živimo v demokratični državi, kjer so poroke med muslimanom in nemuslimanko že bile in še bodo. Če se njegovi starši s tem strinjajo, sploh ne bo težav. In seveda njeni. Sicer pa sta oba še tako zelo mlada, da mora ta zveza še nekaj časa zoreti. Se bo že izkazalo, kako in kaj. Ne, res ne vidim težav,« je skušal biti moder.

»Ma ne vem … Njeni ji težijo … Prej … Jaka se je metal za njo, dve leti starejši od nas, Jaka, ki trenira košarko, pa se je zatrapala v Seada. Ja, tip se res zna obleči, frizurca in to … Jaka pa, malo neroden … Pa je kul tip iz Drnjave doma. Nekaj sta šmirala, pa ga je gladko odpikala,« se je Mija zasmejala.

»No, se dogaja. To so naravne stvari, izmenjave, mislim … človek išče, enkrat najde. Kaj pa ti, kako si ti z zaljubljenostjo,« je kar udaril.

»Jaz, ah, kaj pa vem … Imam simpatijo, imam, Igor, hodi v prvi letnik gimnazije. Greva včasih na sprehod, kolesariva skupaj. Mahnjen je na kolesarjenje, in dres tak kot ga ima Pogačar pa to. Jaz sem malo lena za resno kolesarjenje, priznam. Ob priliki ti ga bom predstavila. Njegovi so turbo krščanski, res. Vsako nedeljo more z mamo in staro mamo k maši, oče gre k prvi, oni pa k drugi, ali obratno, saj ne vem. V glavnem, vsako nedeljo mora k maši. Po gimnaziji sanja, da bi šel na medicino, to sanja. Še več, rad bi bil kirurg. Fantazira, vem. Je rjavolas, visok in ima zelenkaste oči, desno bolj kot levo. Evo, zdaj veš,« je rekla in se zarotniško nasmihala.

»Potem lahko rečem, da imaš fanta?«

»Hja, no … ma ne vem … Zares najbrž še nisva. Tega še ne načrtujem. Nimam, kaj vem, strah me je … Rada bi še malo bila tako no … Pa tudi on še ne sili vame s tem,« je bila stišana in je sklonila glavo.

»Mija, o vsem si poučena. Vse ob svojem času, čeprav se zavedam, da se danes te stvari  pač dogajajo, včasih res prezgodaj. Telo je instrument, ki lepo zapoje, ko se dva uglasita,« je skušal biti na silo pedagoški.

»O, to si pa lepo povedal,« se je Mija navdušila. »Veš ta Igor, ta veliko bere. Pri njih doma imajo ogromno knjižnico. Mater bukl, cela stena, pa še vogal, pa še na drugi strani, ma cela knjižnica. Njegova sestra dela  že faks, neki v zvezi s književnostjo, njegova mama je računovodja, oče pa arhivar v Ljubljani. Se vozi vsak dan. Bukl, da te kap. Pa mi prinese kakšno, zdaj več berem,« se je Mija razpirala.

»Opa, to je pa novo?« se je Tomo pokončil.

»Ma ja, kaj vem, je kul, ko padeš v kašno zgodbo, mi je čisto kul. Ne pa tisto šolsko sranje, pa Tavčar, pa Cankar. Joj, kar groza me je, ker vem, da bomo v srednji šoli spet imeli to sranje, obvezno branje, Cankar in taki objokani friki. Obstajajo ful dobre bukle, ki te res potegnejo. Zadnjič mi je posodil eno, en italijanski avtor, piše o tipih, ki so kradli kolesa. Tako branje bi morali imeti v šoli, ne pa una jajca od brkota, ki je matki zavrnil kavo, pa take,« se je Mija razpenjala.

»Ne vem, pedagoški proces pač skuša zajemati stvari, ki naj bi sodile v splošno izobrazbo. Strinjam se, da je določeno branje neprimerno v določenem obdobju. Iz lastne izkušnje vem, da so me knjige v gimnaziji bremenile; mogoče jih nisem zrelo razumel. Če bi zdaj, no saj včasih spet preberem kakšno, če bi zdaj moral še enkrat vse prebrati, bi drugače razumel, zagotovo. In resnično drugače razumem Cankarja zdaj kot sem ga takrat. Vem, veliko je tega in mladi ljudje v sodobnem času drugače dojemate dejstva, ki so bila takrat očitna: danes so odnosi drugačni, vse se dogaja hitreje in bolj intenzivno. To, da sploh vzameš v roke knjigo, to me pa radosti,« ji je priznal.

»Ma ja, kaj me pa že potegne, ja. Ti, zdaj bom kakšno urco na kompu. Igramo eno skupinsko igro, ki ima svoj tajming. Mater smo klapa. To je taka igra veš, da se lahko tudi veliko nasmeješ, zabavamo se.  Kaj pa imava  v načrtu?«

»Ja, kaj vem, mislil sem, da bi šla raje malo v gozd, zdaj je narava super, maj, mlado zelenje, hoja ob potoku, to sem mislil. Na kosilo bi šla v tisto staro gostilno v Slivnici, potem pa. No popoldan si si na nek način že organizirala,« je bil malo potlačen.

»Narava, no … Potem moram klapi sporočiti, da se bodo lahko strateško drugače razporedili. Rabim petnajst minut, potem pa lahko greva,« je bila nenadoma spravljiva.

Pozno popoldan je Tomo obsedel na kavču in gledal nek lenoben film. Scene so se mu zdele ameriško kofuzne in šablonske. Pretikal je in iskal športne kanale. Premišljal je o Miji. Drugačna je, odkar ima tega, tega, kolesarja. Mogoče pa le razume, da je bila ločitev nuja, da mi je dala novo svobodo. Kljub vsemu se ji vidi, da jo je prizadelo. Mira ji je dovolila mačko, da, da, uteho … No, če bo uspela najti zavetje v fantu, bo pa tudi pomagalo, da se bo zgradila. Ob pol noči bo morala biti doma. Vem, kam so šli, tako da … Če jo do pol noči ne bo, bom šel pa tja … In čudno, a bo prišel tudi ta kolesar. Vidiš, tega je pa nisem vprašal. Menda ja, saj je na sprehodu govorila z njim po telefonu. Slišal sem drobce. In se je slišalo: a kar z bajkom boš prišibal. Ja kul, kul. Kako bo pa ponoči vozil nazaj, ah … Mladi se znajdejo, svetilko in gremo. Kaj pa je tistih pet kilometrov. Če bi šel peš, ne bi bilo veliko. Tako se bo to dogajalo, prva zaljubljenost, potem … On je tu, ona bo v Ljubljani, no … Če bo kot Mira, potem Igor moj, si ga najebal, si je rekel. Ne vem, Mija se mi zdi tako zelo zrela, kar naenkrat … Če primerjam lanski maj in letošnji … Kot da je desetletje, ne pa leto … Lani na jesen je bila ločitev, da, da … Prva samska pomlad, oh … Ne čakaj na maj … Ja, na trnih bom, prvič je šla Mija ven za dlje časa, do polnoči … Žur, pijača … Vsi smo se kdaj pa kdaj opekli, vsi … Izkušnje, inkarnacija v … V kaj, v tulečo združbo … Pa me dajejo živci, me … Mogoče pivce … Saj sem se ga sinoči malo navlekel in Tamara … Nisva se slišala danes. Kaj počne? Naj jo pokličem? Kako si bo to razlagala. Čakaj, jo pokličem …

Medla je bila, hladna, kot da ni bilo nič. Je na nekem pohodu … Čudna ta Tamara, čudna, vedno v nekem begu. Pred kom, zakaj? Nič, čakanje. Spil bom eno pivce za živce, morda dve. Pri kosilu sem pil jabolčnik z mineralno … O ne, zdaj pa eno Laško.

Živčno je pogledoval na uro. Polnoč je že mimo, pa … je pomislil. Kaj naj zdaj, smrklje še ni … Kaj naj!? Kličem … Jasno, zvoni v prazno. O, o … ga je treznilo. Odprl je do kraja okno in vlekel vase nežnost majske noči. Sam sem kriv, kaj sem ji pa dovolil. Lani so Tejin rojstni dan praznovali tu, v mestu, zdaj pa na tistem vikendu. Mladina, mularija … In tole … Noč … Bilo je že skoraj pol dveh, ko se je oglasil na parkirišču zvok skuterja. Plesaje je zavil mimo avtomobilov in se ustavil pred vhodom … Punca vozi … O, Mija zadaj, s čelado sicer … Opoteka se, smeji, punca pa … Punca jo je pripeljala, da tole vidiš … A ni bilo dogovorjeno, da jih pripelje tisti, kaj že, bratranec od Suada. No ja, doma je, o … In je čakal, da se je oglasil zvonec. Pritisnil je gumb na domofonski slušalki. Prišla je, čakal jo je v preddverju. Videl je, da je njena oblekica na desni strani umazan od zemlje in trave, desno rame tudi, na obrazu je imela dve praski. Zavonjal je alkohol in scalnino …

»Nisva se tako zmenila,« je bil blago oster.

»Ja no, se je pač podaljšalo. Smo navili muziko in plesali kar zunaj. Kul je bilo,« je Mija rekla z utrujenim, hripavim glasom.

»Si pila?« je bil vztrajno zasliševalski, hkrati pa pomirjen, da je vendar doma.

»Ma ja, malo ja, pivo, dve, kaj vem. Žganih nisem, redbull sem tudi spila, enega … A zdaj mi boš pa pridigal. Šla bi v kopalnico,« se je branila.

»Kaj pa tole, umazana obleka, praske na obrazu,« je postajal čemerno oster.

»Ja no …«

»A bi prosim povedala, kaj se je zgodilo?«

»Pripeljala me je Lida, ona ima izpit za skuterja. Drugi so preveč ušvasani, tam bodo spali. Pa sva šli po eni bližnjici, ne po glavni cesti, da ne bi slučajno kje težili cajoti. Evo, tam skoz gozd sva šli, pa je malo preveč navila gas in sva zleteli mimo grmovja na travo. Zvalili sva se po tleh. Nič ni bilo hudega, saj vidiš. Samo … A lahko grem v kopalnico,« je zamoledovala.

»A tako, ob skoraj dveh mi prideš. Pripelje te pijana mladenka. Ja lepo sva začela, lepo. Da se mi take scene ne ponovijo, jasno,« je bil oster.

Sklonila je glavo, snela nahrbtnih in prhnila:

»Ja no, štekam. Sory, se je pač zgodilo. Imela sem se pa kul, ne zaradi pijače, klapa, ples, štosi. Že od lani se nisem toliko smejala, no. A zdaj lahko grem v kopalnico?«

»Pojdi. Jutri, oziroma danes, bova šla gledat zajčke pa na kosilo k bratu. Povabljena sva,« je rekel in jo gledal, kako se je odzibala v kopalnico.

Še dolgo ni mogel zaspati. Premišljal je, kaj bo, ko bo enkrat v Ljubljani, ko nadzor ne bo mogoč. Da ti takole ponoči opleta na skuterju … Vse bi lahko bilo … Joj, koliko tragičnih zgodb sem slišal, tolažil mame … Omara za težke zgodbe smo, mi socijalci, to smo, da. In ta moja hči, ta angel, ki je padel na zemljo, na realna tla. Nima smisla, da ji moraliziram in nabijam, delala bo po svojih prebujenih nagonih. Poznam jih, če jih rineš v eno smer, bodo rinili v drugo. To je v njihovi naravi, taki so. Upor … Tudi sam sem bil tak; vse prepovedano je bilo sladko. Na skrivaj smo pili pivo, kadili … In takrat, ko me je oče dobil za župnijo … Pijan sem bil, ker smo si kupili nekaj steklenic vina; nismo ga bili vajeni. Krohotali smo se in … Oče je šel po bližnjici, neke opravke je imel v župnišču. Mi pa v tistem gozdičku … Kakšna pridiga je bila doma, o … In poleti sem moral v tovarno … Od takrat sva se drugače gledala … Mija, na skuterju, grmovje, makadamska cesta, vem, vem … Poznam tisto bližnjico, o poznam. Kolesarijo tam, vem … Skuter v noči … Nič, je kar je, dobro se je končalo. Odrašča, odrašča … Jemlje si življenje. Brst postane cvet, do sadu je še daleč … Prhlina noči ga je pregrnila. Vzele so ga temne megle zaskrbljenosti in morastih sanj.

Nedeljsko dopoldne je polagoma raslo. Sedela sta za mizo in se gledala. Mijin obraz je počasi dobival konture obujenosti in zvedavosti. Povedala sta si že pri zajtrku, kako in kaj naprej. Spraševal jo je tudi o nadlegovanju po internetu – tudi s tem se je že srečal med najstnicami, ki so imele težave. Povedal ji je, kakšna je higiena uporabe interneta: da ne gre slepo zaupati ponujenim prijateljstvom, da so tudi lažni profili. Pa mu je povedala, da hodi k dodatnim uram računalništva, da jim je mentor vse to razložil. In tudi da jo blazno zanima računalništvo, da pa ni zadosti vztrajna, da bi to študirala, oziroma, da bi šla v srednjo računalniško. Zdaj da hoče biti kozmetičarka in konec. Imela je visoke cilje, da bi prišla v kakšno ekipo, ki skrbi za filmske ljudi, za napovedovalce, igralce, skratka tak svet, da jo vleče. Narediti ljudi lepe … je pomislil in se nasmehnil. Kava mu je olajšala moraste zgnetke v glavi, njej pa je vrnila svežino v oči, ki so švigavo presojale njegovo strogost. Pogovor se je nenadoma prekinil zaradi močnega zvonjenja; v bližnji cerkvi so vabili k drugi maši.

»Si ti bil kdaj pri maši?« ga je vprašala.

»Ja seveda, pri birmi sem tudi bil, pa obhajilo že prej, potem v srednji šoli samo nekajkrat, zdaj pa, priznam, ne več. Zakaj to sprašuješ?«

»Ma firbec me matra, kako to je. Nekaj mojih sošolk in sošolcev hodi. Večina je bila birmana, darila in to,« je nekoliko užaloščeno rekla.

»Je to še eden od očitkov? Mama ni hodila k maši, oziroma, je ja, kdaj pa kdaj. Jaz pa ne. No, če želiš, lahko greš že kar zdaj. Pokliči koga, ki hodi pa pojdi. Nimam nič proti. Pač, nismo te vzgajali v krščanskem duhu, to drži. Jaz sem glede tega len, priznam, mama pa, saj veš, nima časa. Če te mika, glej, pojdi.«

»Ma ne danes. Se bom zmenila s Karin, ona redno hodi in je prepričana, da bo nuna,« je rekla in se pri tem zasmejala.

»Nuna, no …«

»Ja, kaj. Če se bo tako odločila, pa bo. Njena teta je, pa je tipinja diplomirala iz filozofije in geografije. Zdaj dela nekje v Afriki, kaj vem. Karin pač ima tako zamisel, nimaš kaj. Vsa je, taka, no … Moli in verjame, da  ima tudi ona neko poslanstvo. Luštkana tipinja, blond, mislim naravno blond, pa … Fantje jo ne zanimajo: odličnjakinja, z lahkoto, brez piflanja. Vedno pomaga, če jo prosiš, vedno. Je edina, ki nima pametnega telefona, samo neko, na pol igračko, če je treba kam poklicat in da jo starši lahko pokličejo. Pa oblači se, ja no … Če tako hoče, naj bo. Je pa res dobra z vsemi. Ko sem pozimi manjkala zaradi tiste gripe, mi je prinesla zapiske in matematične naloge; pomagala mi je, da sem hitreje šla čez snov. Sedela je v fotelju in mi brala zgodbo … Mislim, je res frikica in pol. Meni jo bi bilo škoda, da bi šla med nune, res.

»No, če tako čuti; čeprav, veš, pri teh letih so hotenja še zmedena. Jaz sem šel v gimnazijo, z namenom, da bom potem šel na gozdarsko fakulteto, to me je vleklo. Ker pa nisem bil dober pri matematiki, sem se odločil za družboslovje. Popolnoma sem spremenil smer plovbe. Zdaj sem, kjer sem. Pri šestdesetih pa ne spreminjaš več smeri, si v luki,« se je zasmejal.

»Oči, pa …«

»Kaj si hotela reči, no daj, izpljuni.«

»Mislim, a si boš tudi ti dobil novo partnerko,« je razgrebala.

 »Ah, Mija, starajoči kozel, daj no … Ne rečem, kakšno prijateljstvo bom skušal zgraditi, to ja. Z mamo sva ohranila normalen prijateljski odnos, to veš, ne. Kar se pa resne zveze tiče, ta avtobus je odpeljal,« se je zgrenil.

»Oči no, saj si še kul. Kar poglej se, frizurca, postava, obleči se znaš. Uglajen si, umirjen, šarmanten, bi se reklo. Moj super oči,« je zapela čez mizo.

»Mija, Mija, ti si mlad studenec, jaz sem reka v ravnini, počasna, stanovitna. No, potem sva domenjena, ob pol dvanajsti greva k bratu. Gospa Biserka pripravlja gosbo, saj veš,« se je nasmehnil.

»Kul,« je rekla, pobrala kozarca in skodelici in nesla v pomivalno korito.