11. Pozabljena dolina

GON PO VLADANJU

Človek je zversko definiran in hoče obvladovati sebe prek drugih. Mislim, da se tu skriva bistvo gona po vladanju. Iz zgodovine vladanja vem, da se je gon po obvladovanju drugih širil premočrtno z naraščanjem plemen. Že plemenski vladarji so imeli nek predgon, neko predpripravo za veliko vladavino. Morebiti obstaja celo gen za vladanje. Če bi to primerjal s krščansko doktrino, ki je že dve tisočletji v prepričanju, da je oblast dana od boga, potem je moč obvladovanja dana, torej je eksogena. Pa na to teorijo težko pristajam, ker sem prepričan, da se je gon po vladanju polagoma vzpostavljal z rastjo plemena in z divjostjo lova. Močnejši, sposobnejši so nenadoma prevzeli oblast. Razporejali so druge, določali taktiko lova in podobno. In zdaj se pojavi vprašanje, zakaj se je potem nenadoma dogajalo, da se je duhovna sfera ločila od oblastne. Vrači so imeli včasih večji vpliv od vodja, oziroma od poglavarja. V porečju Amazonke smo to videli, pri primitivnih plemenih. Kako filozofsko dokazati, da je duhovni razvoj bil pogojen z duhovno močnimi osebki, sistem vladanja pa z grobimi in brezobzirnimi. Groba moč je obvladovala tehniko lova in vladanja. Gradil se je tudi sistem krvoločnosti – zanimiv izraz, ki bi lahko pomenil – lokati kri. Nisem šel raziskovat, od kod in kdaj ta izraz, zagotovo pa je zgodovinsko pogojen prav s tem razvojem moči in lovske tradicije. Nabiralništvo je omogočilo preživetje samo tam, kjer so bili pogoji zares dobri in je bila narava darežljiva, povsod drugod pa je lovska kultura pomagala k rasti in preživetju. Lov je nasploh terjal veliko presežne iznajdljivosti in spretnosti. In že takrat se je pojavila diferenciacija, med vedeti in znati. Znanje se je počasi pretapljalo v vedenje. Vedenje je zgolj uskladiščeno spoznavno informativna materija, ki se diferencira, glede na določene situacije. Oblast pa se je gradila tudi z znanji, kako obvladovati druge. Zdaj se mi postavi dilema, ali so vedno nastopali močni posamezniki, ki so tudi bogato semenili znotraj plemena, potem pa se je pojavila konkurenca, ker so se oblastveni geni pretirano namnožili – zato spori in vojne. Dedovanje liderstva, to je šele zanimivo, ni bilo vedno avtomatsko, pač pa so včasih prevzeli klan ali večjo združbo močnejši – kriza tekmovalnosti se pravzaprav nikoli ne neha, vedno je prisotna – danes se sublimira s športom, kjer se hkrati goji tudi kult pripadnosti. O tem sem že pisal, pa bom še. Je pa zanimivo, da je v političnem smislu gon po oblasti tudi v šibkih posameznikih, ki fizično niso ravno dovolj markantni – zgodovina je pokazala, da so bili celo invalidni na vrhu piramide vladanja – težko to vrednotim. Lahko bi to dokazoval s tezo, da se moč oblasti seli v razumnejše sfere, da ni več potrebna zgolj in samo fizična moč, pač pa tudi moč intelekta – in na ta način bi vrači opravili svojo funkcijo. Vrače so na nek način zamenjali razni verski voditelji – vera je pravzaprav surogat prvotnih vračev in pojasnjevalcev čudežev – Človek, otrok začudenja. Čudenje kot osnova raziskovalnega gona. Gon po oblasti zahteva veliko energije in je zato dodeljen tistim, ki jo premorejo in si jo znajo organizirati. Še vedno pa si nisem na jasnem, če je ta gon podeljen, ali pridobljen. Politična slika sodobne družbe ponuja celo vzorce za privzem oblasti. Znotraj elit so se razvile socialne tehnike, ki  pripomorejo za vzgojo za oblast. Poznamo to: vladajoči klani, ki so sicer demokratično izvoljeni, a se jim ni treba posebej dokazovati in boriti, ker preprosto imajo privzgojen čut za vladanje. Drugače je tam, kjer se vzgoji kult osebnosti, zanimiv fenomen. Kult voditelja, preostanek super samca, vodilnega v lovskem tropu. Multiplicirani poglavarji z nenavadno sintezo spojeni v eno samo osebo, ki obvladuje množice. Vzorec vladanja je enak; vseeno je  ali obvladuješ deset ljudi ali milijardo. Povprečno se nikjer drugje ne izkaže tako zelo kot v političnem poenotenju. Kolektivni strah in kolektivno upanje. Torej je gon po vladanju potegnjen iz davnine in se razživi v posameznikih, tudi v takih, za katere nismo slutili, da ta gon spi v njih. Težko je reči, da bi lahko pričakovali gon v tistih, ki imajo sorodstvene, torej genske osnove, da bi ga lahko izrazili. Temu ni tako. Koliko predsednikov, ni imelo naslednikov, ki bi obuli njihove čevlje – torej je genska osnova v tem primeru nična – od drugod prihaja moč, iz starih vzgibov, ki včasih latentno čakajo. Zdaj že lahko trdim, da gena za vladanje ni. Lahko pa da je samo priklican iz globoke podzavesti. Podzavestna spečnost, o tem sem že pisal. Je pa tudi res, da so določene situacije tiste, torej zgodovinski trenutek tisti, ki da možnost za zmožnost vladanja. Če samo pomislim na balkanske vojne, ljudski kriki in nasedanje vzorčnim liderjem, ki so si zgradili kult voditelja s pomočjo verskih sistemov. In smo spet pri pravzorcih, ko sta pleme obvladovala vrač in poglavar. V bistvu je vedno šlo za dualizem duhovne moči in fizične moči – oboje je obvladovalo ljudi.

O, tole, glej, ene besede kar podčrta, teh ne razume, zatipkane, aha, te … Glej no, desni klik, poišče pravo in … Ja to je pa super. Oh, ko sam peš tipkam, pa tisti beli lističi pa … No ja, že dve leti nisem nič natipkal, stroj je ostal v koči, zdaj že najbrž zarjavel, suh trak, neraben. Zgodovina … Kaj bo s tistimi zvezki. Zmenil se bom s tem Tomom, dal mi je številko zasebnega telefona, pa … Jutri ga pokličem, menda je podpisal pogodbo. Mi bo že Vito povedal, kako in kaj. Tako pisanje … In zdaj grem: shrani kot, ja, in rumena mapa  – Razprave. Tako bo šlo. Oh pol enih je že – kakšen dan, kakšen dan. Dobrodošel v 21.  stoletju. Saj bi spil eno pivo, pa … Potem bi bil pa spet strah, kako bije, koliko udarcev na minuto, ne, ne, ne, ne … Jaz imam računalnik, čudež. Zakrnel intelektualec, ki se na stara leta uči … Učite se, učite se, je pisalo v socialističnem spričevalu. Oh, spričevala, diploma … Tamle je, v okviru, poleg slike hamburškega pristanišča – na bolšjem sejmu sem jo kupil, neko povprečno olje. Spomini, spomini … Spat, spat … Če bo vse šlo, bom jutri, no, že danes, imel še internet in televizijo. 21. stoletje, da …

***

Petek, petek … Je premišljal Tomo, ves zlahkotnjen na kavču. Še enkrat je prebral pogodbo: pleskanje oken, kitanje, vzdrževanje okolice, popravilo strehe, ne generalno, samo zamenjavo kritine, ki je počila – dve, tri plošče, zadaj so za kočo. Ureditev dovozne poti, pleskanje križa, zamenjati gorivo za agregat, očistiti svečke, dokupiti rezervne, preveriti pogonski jermen. Preveriti inštalacijo, očistiti prostore, zračiti, prezračiti podloge … Uf, dela, vsak vikend … Ja, jutri še ne, jutri pride Mija … Na vrsti sem. Malo prej je klicala: ni bila ravno zadovoljna, raje bi bila kar doma, ker … In da bo imela Tea rojstni dan, da bo žur, da … In kakšno idejo je imela, da pa bi imeli žur že kar v koči. Pa ja, še sanja se ji ne, kje to je in da se do tam težko pride. Malo jo pa navdušuje to, da bom imel v najemu tisto kočo. Kaj bova počela? Malo bova šla v naravo, pa do brata bova šla – živali ima rada, maček, pes, prašički, še zajčke si je brat omislil; bolj in bolj ga žene v te kmetijske sfere. Mudi se z novotarijami. Pregoreva, pa si ne da dopovedati, ne. No ja … Moj vikend, kaj bom z njim. Zdaj bom razpet na dva konca, na gozd, na vikend. Se nisem malo preveč zagnal …!? Vikend, oh … Mija je včasih rada tam, leta okrog, se vozi s kolesom, pa vaški fantje … Gledal sem jo, rada jih izziva … Mogoče bi pa šla tja za cel vikend. Prezračiti je treba in svežo posteljnino bi moral peljati s seboj. To ni problem, res ne. V omari je je veliko, solidne zaloge mi je Mira pustila … No ja, njena mama je tega nakupovala, oh … Vse razprodaje so bile njene. Ne, če greva tja, bo težila s Tejinim žurom. Jutri ob šestih se dobijo v malem bifeju, potem bodo šli k nekomu domov, kam že, v Bučno vas, ja, tja. K enemu fantu, ki igra v nekem bendu in bo organiziral tudi večerjo, pice, pa glasba v živo. Ja, sami še na pol otroci. Mogoče pa mi mislimo, da so na pol otroci. Strategija današnje mularije je drugačna. Prej vse vidijo in vedo, pa … Je Mija še vedno nedolžna? ga je nenadoma poprijelo. Ob pol noči bo morala biti doma, Tisti devetnajstletnik jo bo pripeljal. Mira bi ji zagotovo dovolila celo noč, zato je kujava. Naj jo kar direktno vprašam. Imava zelo sproščene pogovore, kar se tega tiče. O vsem sva že govorila, tudi o tem, če je res varno, če fant uporabi dva kondoma, če … Mira ji je vse razložila, kar se ženskih težav tiče, menstruacija, ki jo ima že leto in pol, kaj takega. In s kakšno lahkoto se z mano pogovarja, ker ve, da sem se veliko ukvarjal z mladino, z dekleti prestopnicami in sem očitno zaupanja vreden. Mira deluje bolj zasliševalsko. Vse hoče iz nje izvleči na silo. Ne dopusti ji, da bi sama privzdignila probleme, ne. To ni dobro. Ja, ima pač svojo vzgojno taktiko. Koča … Koča … mu je v zavesti šumelo. Pa spet Mija – nima fanta ali pa ne pove. Kdo sploh kontrolira, kaj vse si dopisujejo, izmenjujejo slike, kaj se gredo v nočeh. Internet, pametni telefoni, tehnologija … In tista smrklja, ki se je prodajala … Morda zato tak strah, prinesel sem ga domov. Pa sem si že tolikokrat dopovedal, da moram službo pustiti v pisarni … In brez ženske, sam, sam. Privajati se bom moral temu stanju. Mija vstopa v svet ljubezni, jaz izstopam – tako to je. Adi bi rekel, ko pride čas, je čas že tu. Še vedno je poln filozofskih domislekov. Škoda, tak razum pa ga je zapravil, za kaj – za življenje, kar je tudi prav. Ves navdušen me je poklical in mi povedal, da je že bil pri okulistki, da dobi v torek nova očala. In govoril mi je tudi to, da je prvič gledal televizijo doma, menjal kanale kar na govorno komando, pa da se uči brskanja po internetu, in mi je povedal elektronski naslov. Je pa res naredil premik, prej samo tako, po domače, bluzil je. O ja, dojemljiv je, hitro se bo vsega naučil, hitro. Dobil bo enkratno pomoč, poplačal bo … Ja, ko si na stara leta odvisen od nas uradnikov … To je posebna tragedija, biti star, bolan in odvisen od države. No ja, koliko upokojencev je na minimalni preživetveni meji … Ne, ne to ni prav, ni  … Pa ne moreš nič … Majski večer … Tak, mehak, topel … Oh telefon, pa menda ne spet Mija – Ne, Tamara:

»Živio Tomo, a motim?«

»Ne, ne. Berem pogodbo o najetju koče od našega Adija,« ji je priznal.

»Kočo si najel, resno?«

»Ja resno, evo, zdaj sem jo še enkrat prebral, sicer sem jo podpisal. Vito jo je sestavil. Je kar fer vse skupaj. Za dobo petih let sem jo najel. Malo bom investiral v popravila namesto najemnine in potem bom gozdni princ,« se je Tomo bahavil.

»Tista koča, a ni šla tja naša Janja in …«

»Misliš reči izginila,« jo je Tomo prekinil.

»Govorili so, da je nekje v gozdu naredila samomor in da je niso našli,« je hitela govoriti Tamara.

»Govorili, govorili … Kar nekaj so govorili. Mestna etična komisija in vaške čenče, fina mešanica za ustvarjanje zgodb. Na nek način  ne verjamem, da je zares izginila. Ni se mi zdela tak tip ženske, da bi se kar pokončala. Vitalna, mlada, ukvarjala se je s tekom, zdravo živela, brez partnerja, kaj pa veš … Zdaj bo že pet let, oziroma je že, aprila je bilo. Adi, on jo je dobro poznal. Nisem še govoril z njim, pa bom, ob priliki pa bom. To veš, da so imeli nek klub Malina, to veš,« je bil Tomo umirjeno zagnan.

»Malina, o, kakšno ime, Malina … Ja, saj veš, kaj so govorili, da se gredo neko sekto, to pa zato, ker so bili tam nabrani mestni intelektualci, zdravnik, dva pravnika, lekarnarica, profesorica, sami taki, no. Mene ne bi spravil v gozd, ne. Strah me je. Bojim se klopov, medveda, kaj vem. Če že grem, grem samo z avtom, sama pa sploh ne. Prijateljica Katrina me je enkrat spravila nabirat gobe. Oh, potem pa se je nabrala megla; vsa usrana sem bila, ker je nekje počila veja in sem slišala neke korake. Izkazalo se je, da je tam bil še en gobar. Mater sem bila usrana. Ne, ne, jaz sem popoln mestni otrok, tak veš z liziko in na kotalkah …« se je Tamara zasmejala.

»Si kotalkala?« je vprašal Tomo.

»Sem, še v klubu sem bila. Saj bi nadaljevala, samo med študijem sem pa omagala. Saj veš, da sem najprej vpisala psihologijo, pa sem zaglavila in končala socialno delo. Ja, ja, vmes pa žuri, fantje, problemi s starimi. Tako to je, pa je prav tako, da izkusiš nekaj od socialne patologije, da potem le znaš svetovati. Ti, kličem te, če bi …«

»Če bi kaj,« je Tomo presenečen.

»Če bi prišel ven na pivo. Povabim te na pivo v novo pivovarno na koncu Prešernove ulice. Veš tista nekdanja picerija, zdaj je tam mala zasebna pivovarna in pice pečejo. Bi sprejel povabilo, seveda, če nimaš drugih načrtov.«

»Na pivo in pico, prav, ampak stroške bova delila,« je bil nekoliko staromodno ponosen.

»Če te jaz povabim, jaz častim. Pridi, daj,« je bila zapeljivo proseča.

»No ja, petek je, jutri pride Mija. Ah, ti naši novi obredi. Zjutraj bo hotela jajčka na uč, pa z malo popra … Zdaj imava neke svoje rituale, ki jih prej ni bilo. Družinska dinamika je drugačna, ta, ta nova, kaj vem. Taktika z najstnico, to je novo teoretično polje,« se je Tomo zasmejal. »Pridem, bova vse dorekla. Kdaj se dobiva,« jo je vprašal.

»Ob osmih. Bo šlo?« je rekla z zavzetim glasom.

»Bo, bo,« je rekel in prikimal.

Melanholični veter je zibal drevesa v parku, ko je parkiral. Prešernova, konča se na trgu ali pa začne, kakor hočeš. Včasih so parkirali na trgu, zdaj ne več. Če se spomnim, kako so frajerji tam razkazovali svoje plehovje. Avto kot seksualni simbol, seminar na to temo. Bo že res, da obstajajo ženske, ki padajo na pleh … Ja, ja, saj je bil slabšalni izraz: plehpičke. In testiranje te teze. Ko smo se pred diskoklub pripeljali z audijem, rdečim, pa spačkom, ja … Te fore v študentskih letih. Danes imajo že kar vsi avte. Avto, prmikalo. Takole, peš bom šel do novega lokala. Kakšno ime so si dali – Pivovarna in picerija Škratelj … In veliko škratov imajo. Pice ponuja debel škrat z zeleno čepico, glej glej, lepa skulptura, se je Tomo navduševal. In zakaj me je povabila ven … Kaj ima ženska v mislih, njeno približevanje. Maj, maj … Šel je na vrt pod lipe. Sedela je tam v črnih nogavicah, v rdečem kratkem krilu in beli bluzi. Ogrnjena je bila z rdečim jopičem, lase pa je imela spete v nagajiv rep, vržen čez jopič. Kadila je umirjeno in nekaj potegovala na pametnem telefonu – rada je igrala razne igre, malo je bila že odvisna od tega: včasih pa je reševala križanke; priznala je, da tudi v pisarni, če je čakala na novo stranko. Počasi se ji je bližal in se delal sproščenega, navznoter pa ga je lomilo: kdaj sem šel nazadnje na zmenek z žensko, oh … Takole sva se na začetku dobivala z Miro, potem … Povprečni flirti, drugega nič …

»O, si se pa opicianla,« ji je polaskal.

»Nadela sem si, kar je viselo iz omare. Sedi. Glej, kar lep seznam pic imajo. Jaz sem se že odločila. Bom tole,« je rekla in s prstom zdrsela do napisa – Rokovnjaška.

»A, to. Čakaj, da si ogledam. Jaz bom pa mediteransko,« je Tomo rekel in se skušal sproščeno nasloniti na stol, ki se mu je zdel trd in neudoben. Pesek na tleh ni dovolil manevrskega premika – če si hotel premakniti stol, si moral vstati in ga ročno premakniti.

»Ja, Mediteran. Oh, letos bom šla julija v Dalmacijo. Sem že rezervirala. Hočem se naplavati in se lepo zapeči, da bom hrustljava stara riba,« se je prostaško zasmejala.

»Prebrisana riba, bi prej rekel. Ni vsak ribič kos taki ribi,« Se je skušal vživeti v vlogo laskača.

»Ah, ribiči. Ni več pravih ribičev, ni. Trnki so polomljeni, mreže so prazne. Kaj pa misliš, staram se, staram, še dve leti in jih bo petdeset … In potem, ah,« je zavzdihnila.

»Daj no, zgledaš kot odrasla smrklja. Kar poglej se: nogice, obrazek, nasmeh, v očeh je pomlad,« je bil Tomo patetičen.

»Ja, v srcu pa jesen. Naročiva pivo, sušim se. Evo tu imaš karto, vse piše. Jaz bom ležaka, to sem se že odločila. Kaj boš ti?« je postajala nestrpna.

»Jaz, hmm,« si je vzel čas in prebiral: pšenično, z dodanimi zelišči, z limono, z manj alkohola, z vonjem dima, z … Ma, navadno točeno, sveže, to bom, si je rekel. »Takole, čisto navadno, točeno, to,« je rekel. Kako me gleda, kako sesa cigareto, če bi … Zdaj sem pa že perverzen, da bi ona … Kaj bi, hitro bi bilo, ker že tako dolgo nisem … Vprašanje, če bi sploh bil trd … Saj ne veš, če ne poskusiš.

Polagoma sta drsela v pomenek o težavnem ločenem življenju, o tišini doma, o televiziji in iskanju ustrezne zapolnitve večera. Tamara je govorila o sinu, ki da si je končno našel dekle, da ima zdaj mir pred njim, da ostaja v Ljubljani, da se je povsem na novo organiziral. Ob drugi pivi pa je začela:

»Ti, ta Adi, ne. Ti, a je res, da si je zdaj organiziral računalnik in da ima celo televizor. Moja prijateljica Lida dela v Marketu, kamor hodi ta, ta, postaran filozof in je tam razlagal, da zdaj vidi reklame in da lahko bolj izbira. Razlagal ji je in citiral neko reklamo in prav tisto reč kupil, mislim, ej. Človek dobi televizijo, gleda reklame pa gre in si kupi točno tisto kar reklamirajo. Noro, ti rečem, noro. Vidva sta se pomenila, ne?« je bila malo začemerjena.

»Sva se. Dal mu bom tisto enkratno pomoč, očala kupuje. In ja, kočo sem vzel v najem, to že veš. Je pa možakar še povsem intelektualno čil. Malo je splašen zaradi blagega infarkta. Kdo pa ne bi bil. No, pije ne, kadi ne, to je zdaj njegova prednost. Res pa je, da je zapravil ves svoj potencial, to drži. Tako to je, določen procent ljudem pač zdrsne, zato imamo mi službo,«  se je Tomo zasmejal, že malo zmehčan s pivom. Gledal jo je in jo vsesaval. Dišala mu je; njen parfum …

»Ah, leta sem se ubadala z njim. Mater mi je včasih nakladal o, o, kurbariji v Hamburgu, o trgovini s puncami, o bedi nekaterih. Pa tudi osebne stiske mi je nosil, strah pred operacijo, o razmišljanju, da bi sestavil testament in take. Dolžna sem ga bila poslušati. Služba pač, država civilna izpovednica – to je pa tvoj termin,« se je zasmejala.

»Saj je res,« je prikimal. »Si še za en vrček, odlično je?« je bil vznesen; na nek način oplojen z majsko močjo, ki je razkošno nosila vonj po stanovitni ploditvi.

»Malo, mali vrček. Potem bo pa zadosti, veš … Ne smem pretiravati, vozim in to, saj veš. No potem pa …« je premolknila.

»Kaj potem?« je bil že vdan v obetavnost majske noči.

»Povabim te na malinov liker, domač …«

»Malinov, hmmm,« si je obliznil ustnici.