Svetovni dan poezije
Prgišče pesmi.
SVETLOBE
Nekaj skrušenega je v večeru,
ki se razliva čez zenico pomladi.
Takt ptičjega petja
se razbrni skozi molitev cvetja,
začrkovano z abecedo večnosti.
Tvoje roke iščejo v meni
roj ozvezdji,
ki se gostijo v samoto
Pa vendar prikličem svetlobo
v kateri bova umila
jok bližine.
Glej te svetlobe,
ki romajo v skrhnino srca!
Z njimi bova letela do novega ozvezdja
presežne bližine.
MRAK MOLČANJA
Na robu časa
je skrivnost
odeta v kimono,
pod katerim
gnezdi svoboda telesa.
Meči luči
sekajo v trsje v duši,
ki se je ujela
v zelene ornamente močvirja.
Mrak molčanja
se mi zajeda
v ovratnico priznanja,
da sem iztuljen iz telesa
udomačenega v trpljenju.
Na robu časa sem topol
poln peska besed.
Svetle roke grebejo vame.
Ko kimono pade,
ostane telo
obraslo s poljubi.
In vzglavje maha
zaliže bližino
v razpoki mraka molčanja.
IZGUBLJENA JUTRA
Na boku svetlobe
se izriše kljun vrane,
ki grebe v temno srce noči,
odtekajoče v prazen prostor
razočaranih devic pomladi.
Matere so sklenile roke
nad cvetočimi obrazi
razigranih otrok novega časa.
Izgubljena jutra,
razobešena v elektronska nebesa,
tolčejo skozi ritme finančnih zveri.
Ta čas je plehko morje jalovih solz.
Izgubljena jutra
se mi obešajo na rob skodelice
prepljunkanega časa.
ROMANJE ZA BESEDO
Vroči snopi iluzij
se nizajo
vzdolž poti,
ki me pelje
v steklene piramide,
kjer mavrice rišejo besede.
Stala sva na trgu
utelešenih zgodb
in zlezla
v limonado časa.
Jaz pa grem
čez reko mrmranja
do novega stanja
šibkih senc
kričave bližine.
Obšlo me je romanje
romanje za besedo.
Z VONJEM LIP
Zrno sanj
se je zataknilo
v kolesje senc
onkraj vzdihovanja
kamnitih esenc.
Z mrakom umiti obrazi
so zrli v luč molitve.
Odtujene črne sohe
pohojene z otroškimi stopali
so v jutro zadrle lesene roke.
Upognjene črne starke
so vile pot med kamne
in drobile kruh besed
v izpoved vetru,
ki je zibal davne pomladi.
Pesem trav
se je ujela v ilovico življenja.
Stopinje sonca so mendrale ritem tarnanja.
In svet je bil umit z vonjem lip.