Poletna šepetanja
STRUNE DEŽJA
Dež struni ure
v nič,
ki biča sanje.
Lajež jutra
se razobeša
na mavrico horizonta.
Vse je zrnato,
razjasnjeno s filozofijo,
ki je hotela
dopovedati ničnosti
v pogači razuma,
da so sanje strte v žerjavici,
sijoči v očeh,
ki ližejo svetlobo,
ponovljivo
v vzdihih
lomečih stopinje
na jezeru stihije.
Dež pa še kar napenja strune
na glasbilu pomladi.
POLETJE PRIHAJA
Zelena se odsmiha dnevu,
ki se drobi v galaksiji
topolovih snežink.
Vse je že dorečeno
z vonjem,
ki zalepi praznino
med eno in drugo
boječo senco
samo
hodečo po tlaku,
sivem, od starega upanja.
Za varati je vonj čakanja.
čez trave prihaja samotno poletje
oblečeno v tvoje krilo.
SI VERJELA
Si verjela v smeh labodov?
Si verjela v šelest mravelj
v lobanji prasamca,
ki te je pljunil na hladno zvezdo.
Si v tuniki dežja morda lepša
kot v obleki ognja,
ki je razoral noč
ko so tihi jezdeci
nesli novo luno k tolmunu
prepojenim z lažnimi šepeti.
In zdaj vem,
da tvoj vzglavnik spet diši
po poletju,
ki bo prebudilo metulja v mojem zaprsju.
OGRADE NOČI
Luna joče
v konjskem očesu.
Prah liže brezpotja,
ki peljejo v osojnost
trepetavih mladih dolin,
žejnih ognja sonca.
S koraki črepinim noč
v majhne spomenike.
Črna smola me žge v krvi,
ko pomislim
na belino njenih prsi
zanihanih s poljubi studenca.
S črnimi pogledi
sem prikovan na ograde noči.
Vonj prerokovanj
me pospremi
onkraj teh ograd,
kjer se pasejo konji
in teptajo svoje črne sence.
Luna joče
v konjskem očesu
v ogradah noči …
MAVRICA V DLANI
Ena sama ptica
je zarisala apsido
na zid, zarit
med poljubom
In potjo do večera,
ki obeta napoj
prepoln zvezdne mane.
Igra svetlob
izriše skrbne matere,
ki počešejo
svoje mrtve otroke,
ko odhajajo k njim
na daritveno romanje
še iz tistih gorečih dni,
ko so angeli igrali poker
za drobiž duš
vrženih v zgodovino.
Nove ljudi so rodili
takšne,
z mavrico v dlani
in s pohabo v duši.
Ena sama ptica
pozoblje večer;
le mavrico pusti
za nove dlani …
SEJEM NOČI
Trudne podobe dreves
rišejo prostor,
ki je pripadal dnevnim sencam.
V lubju je ornament nekega odhoda
in na mahu je počitek korakov,
ki so izmerili daljavo neke bližine,
usahljive v času zoritev.
Jambor prebada trebuh noči,
da joče in se krči v eno samo žalostno luč,
razlito v tišino zaliva,
kjer je mojster pozabil svoj pečat.
Pod nemo ogrinjalo jutra
sem skril boleče rane
zadane s trni čudnih dotikov usod.
Poljubi pod pajčolanom lune
so se spremenili v vzdih v kamnu,
razžarjenim z božanji nočnega vetra.
Zalotim se na praznem strnišču dneva,
kjer sejem noči
sejem noči …
LUČ POLJUBA
Zehaji morja se razprhnejo,
ko sedem v čoln spanca,
da bi odveslal pod stene
rdeče od sonca ljubezni.
V ustih se mi lepi čas,
pa ga ne morem izpovedati.
Vse je skorja dnevov
posutih s suhimi solzami vetra,
ki je odveslal nekam med stare žile oljk.
Pod ogrinjalom teme
se mi sanja,
da je ženska legla v mojo senco
in izprosila mrzle sile neba,
da me uklenejo med njena bela stegna
prepolna luninega mleka,
ki vre še iz njenih prsi
in poji melanholijo mojih udov.
V temi praspanca mokro žari
luč poljuba
kot metulj izgnan iz srca,
kot zablodela mrtva zvezda vesoljnega vzdiha
kot obljuba
ta luč poljuba …
RUMENE TRESAVICE
Pesek se ziblje v očesu,
ko nihaji svile zaprisežejo strune,
da jočejo v sonce,
dorečeno s praznikom
nežnih marelic.
Ugriz svetlobe je neboleč
in koža se spremeni
v star pergament
na katerem je zemljevid
do mrtvih sanj
utripajočih
v srcih pramater,
ki so nesle jutra
svojim mrtvim junakom,
pozabljenim v molitvah.
Rumene tresavice
so se skrile
v nepomemben trak na klobuku,
ki je osenčil oči
iščoče strast poletja.
Rumene tresavice
izginejo v starih lipah,
stražarkah jedkih sanj
o edinem času,
ki je osmislil hrepenenje …
NOVI ODHODI
Suh veter žanje jutro.
Tišina bo ovila
Skupno rast.
Boj za ognjišče
Se je utrudil
In mi pustil pepel na dlani.
Skrhane stopinje
So lomile staro pot
Edino,
Ki je še peljala, do
Odpočitka.
Novi odhodi
Se zrcalijo skozi dan
Ki pleše z metuljem.
Novi odhodi
Me krčijo v pozeble trave,
A moral jih bom prezimiti,
Da bodo na pomlad rodili
Nova zbližanja.