Nesrečni nos

Pa kaj je zdaj to?! Saj sem se že popolnoma sprijaznila s posegom; uredila sem svojo »podstreho« – nič več skrbi in strahu – zdaj pa kar naenkrat dvom in bojazen. Zaradi nervoze me začne boleti želodec, nato me začne zvijati, črvičiti v trebuhu … konča se na stranišču z drisko! To me je totalno zmedlo, trajalo je kar nekaj ur, da sem se pomirila – priznam, tudi z 0,5 dcl viskija … bolje kot tablete. Na srečo se je to zgodilo v nedeljo, ko ni predavanj. In potem je bil cel teden mir, dokler ni spet udarilo … tokrat še huje kot prvič. Driski se je pridružilo še bruhanje. Kot takrat, ko sem se zastrupila s školjkami, ker še nisem vedela, da sem alergična nanje. Nato je minil je cel mesec, ko na operacijo nosu nisem niti pomislila.

Želim si popraviti ta gomolj, ki mi kvari obraz in dela klovna iz mene. Kakšne bitke in prepire smo imeli doma. Mama je bila in je še vedno strogo proti tej lepotni operaciji, očka me je od prve omembe dalje podpiral, ker je vedel, kako trpim. Mama, sicer srčno dobra, je bila v krempljih nekakšnega predsodka – da se tega ne dela, da je nos normalen, da naj bom vesela, ker sem zdrava, da lahko kirurg tako zašuštra, da se ga ne bo dalo več popraviti – in tako naprej v nedogled.

Nič ni pomagalo, ko sem ji razlagala, da so se sošolci – ne vsi, samo nekaj idiotov – od šestega razreda dalje delali norca iz nosu in mene. Toda nisem se jim pustila; vpisala sem se na tečaj karateja in čez pol leta nabila nekaj najbolj nesramnih; eden je moral celo na urgenco. Imel je samo dve počeni rebri – reva, mamin sinček. S tem sem pridobila nekaj spoštovanja; naslednji dve leti sem imela mir. V osmem, tik pred valeto, se je nekdo s kilogramskim presežkom razkoračil pred mano, iz žepa potegnil kljukico za perilo in mi jo hotel pripeti na nosnico. Skoraj mu je že uspelo, ko se je v meni predramil refleks in z natančnim udarcem sem ga zadela v nos! Kri se je ulila kot curek iz pipe … Nastal je cel rompompom. Ukor ravnatelja pred izključitvijo – v osmem razredu, tik pred valeto!!!? –, prijava staršev na policijo, roditeljski sestanek, psihologinja, ocena prištevnosti itd. Vsega se niti ne spomnim več, ker je šlo mimo mene kot poletna nevihta. Ostala sem nepoškodovana in suha …

Celo mama se je prebudila in me tako zagovarjala, da sem jo morala miriti. Ampak – še vedno je bila proti operaciji! Kot da bi bil lepotni poseg smrtni greh ali še kaj hujšega. Vse je razumela, vse ji je bilo jasno, kako trpim – a pod nož – to pa nikakor ne!

V srednji šoli sem začela med počitnicami delati. Karkoli, da so le plačali. Zaslužek sem nosila v banko, saj taka operacija ni zastonj. Štiri leta sem, namesto da uživala na morju, opravljala različna dela po raznih podjetjih. Nekje po 14 dni, drugje po cel mesec. Bolj poredko sem med konci tedna čofotala v morski vodi.

Po končani gimnaziji sem se pozanimala, kje opravljajo poseg in koliko stane. Med cenami ni bilo bistvene razlike; tisti, ki so prestali poseg, so mi povedali, katerih mojstrov naj se raje izogibam. Izbrala sem enega izmed dveh najboljših in doživela šok zaradi cene … Medtem ko sem zlagala denar na kupček, se je operacija podražila! Mame nisem hotela prositi; zato sem delala tudi med študijem in upala, da bom kmalu nabrala dovolj. Dobila sem datum posega. Približal se je zadnji teden … jaz pa kar naenkrat panična in neodločna!

Strmim v ogledalo … brez misli opazujem svoj grdi, osovraženi, nenormalni nos … v glavi se mi vrti … v želodcu zavija … še trebuh me boli … spet moram na wc!

Nič mi ni jasno … Kaj, zakaj kar naenkrat ta napad strahu? Preden sem dobila termin, sem morala plačati tretjino vsote. Če odstopim, bom ob aro! Niti centa mi ne bodo vrnili …

Ma, ne bom odstopila, magari če pridem tja objokana, panična in pokakana … To zadnje mi je pomagalo, da so se kotički ust privihali v nasmeh … ta bi bila pa dobra, a ne?

Nenadoma mi je misel prišla Barbra Straisand. Tudi njen nos ni ravno skromen, je kar vpadljiv (zelo opazen), a je kljub temu postala uspešna pevka in igralka, dobila je celo dva oskarja. Njen nos je v primerjavi z mojim prav simpatičen; pristaja njenim poudarjenim ličnicam. Če bi jaz imela takega … se verjetno ne bi tako sekirala. Prepričana pa sem, da če bi ona imela mojega … ga ne bi dolgo gledala … Tudi jaz imam grbo na nosnem korenu, ampak konica … ta je potlačena in razširjena kot pri aboridžinih … popolna diskrepanca! Tudi Barbra bi se dala operirati, če bi bila na mojem mestu; upam se staviti.

Jutri grem pod nož! Zaenkrat se kar dobro držim. Dopoldne sem naredila izpit iz mladinske psihologije z devetko. Zato sem dobre volje, upam, da bom ves dan. Pregledati moram vse, kar bom jutri potrebovala, zlasti potrdilo o vplačilu celotnega zneska. Toaletna torbica, pižama, gumijast obroč (15 kg) za krepitev prstov – hodim namreč na plezalni tečaj … knjige ne bom rabila …

Nenadoma me zajame utrujenost, dobra volja usiha, v želodcu začutim krče, črvičenje in … jovo na novo …

Ponovi se zgodba izpred dveh tednov. Tokrat v še hujši obliki čutim, da se izgubljam … soba se vrti okoli mene … padam …

Pristanem pol na tleh, pol na postelji, nepremična … Spet te preklete solze … kot da bi kaj pomagale … skozi orošene oči vidim nerazločno postavo, ki se počasi bliža … Kaj? … Kako je … očka!? … Oči, moj zlati oči … duh? … privid? … meša se mi … V spominu zaslišim njegov prijazni, a odločni glas, s katerim mi je vedno vlival voljo, kadar jo je zmanjkovalo: »Mija, daj no, popravi si že svoj eksotični nos.« Moj opornik … ne smem ga razočarati …

Mežikam, zatresem z glavo … podoba je izginila. Privid pokojnega očeta mi je vlil novo moč, pregnala sem strah, skrb in dvom. Predramim se odločna, trdno odločena, da jutri ne bom odpovedala.