6. Goli in prestrašeni

POŽGANE TRAVE

Požgane trave, pokrajina tuja in gluha, spomini kot posušeni cvetovi pozabe, zemlja je razpokana, zima prihaja utrujenega obraza, zgrešene besede o moči in resnici, o malih vojnah in begu, o dolgih nočeh, ko se naselijo v strehe hiš, o hiši brez korenin, o pobeglih sanjah in ostrini samote, o življenju, ki je zdrselo mimo, ljubezen je, ali je ni, s tvojim rojstvom se rodi tvoja smrt, ogenj ugaša v očeh večera, srce je osamljen lovec, samota tiha in bela, kot prosojna tančica, samota, kot nož ostra, gola, žareča in mila.                                                             

Ne moreš se premakniti. Kot da se je zgodilo prej.

Ta strah, ta vseobsegajoči strah.

 Otrok in starec, a občutja so enaka.

Reže te in reže, na kose, na drobne kosce.

Misli se razletijo.

 Nobene moči ni.

Ne vem, kako in zakaj bi se premaknil. In kam?

Strah me je teme.

Samo droben slap svetlobe iz špranje pod vrati.

In potem prve kaplje krvi.

Kri. Strah. Bojim se zapreti oči.

 Ker morda jih potem ne boš več nikoli odprl.

 Otrok, ki se plazi.

Ženski glas, ki vibrira, toži.

Kot, ko stisneš mačko premočno za vrat.

Me bo ubil? Bo ubil njo?

Potem ne bova več videla neba,

Ne bova več dihala in hrepenela.

 Po svetlobi. Samo vračam se v tisti pekel.

Kot da sem ostal tam in nikoli ne bom našel poti do svetlobe.

Kot da sem umrl in se naselil v hiši mrtvih.

Ta večni strah!

 Ta vedno prisotna utrujenost.

Čakam. Vsa ta leta.

A se nič ne spremeni. Samo stalno občutje ogroženosti.

Zakaj mora biti tako?

Stražar, ti gotovo veš.

Kako težko je. Zdržati.

Vse te ponovitve, ves ta strah.

Vso to bolečino.

Ki para, ki orje.

Ki razseka noči in jutra.

 Ko nimaš več upanja.

Hrepenenje je umrlo skupaj z otrokom.

Bojiš se ozirati. Tam zadaj je pekel.

Čas je pekel. Z vso to težo.

Z vso to grozo.

Ki orje, ki te para.

Kot da ne živiš več in ostaja samo še umiranje.

In beg.

Pred samim seboj.

Ta otrok, ta ubogi izgubljeni otrok.

Tipam, iščem, čakam.

Niti ne vem več kaj.

Otopelost in sprijaznjenost.

Da ne bo nikoli in nikdar drugače.

Vsi ti rezi in preskoki. Vsa ta nakopičena žalost. Ves ta obup in bolečina.

Kot vojak poskušam na hitro vstati.

Vrtoglavica me pribije nazaj na posteljo.

Vsako jutro slabost, brez moči v nogah.

Deset opotekajočih se korakov in že me zagrne utrujenost.

Misel: to ni življenje!

Ne sanjam več. Samo more.

Kako padam v prepad. Se dušim v gorečem avtu. Kako se utapljam.

Ves drhtim v nemirnem spanju.

Kot da je postelja bojišče.

Bojim se zapreti oči.

Strah me je, da jih ne bom več nikoli odprl.

Kot da bi ostal v neki temni sobi.

In ne morem ven.

Naj se še tako trudim ni nobenega izhoda.

Življenje postaja ena sama mučna mora.

Vse večkrat si želim konca.                    

 Koliko lahko še zdržim?

ZAKAJ POTOČKI NE SPIJO?

Kako bi lahko sestavil te raztrgane podobe,

ubite otroke, zložene v skladovnice,

kako bi lahko priklical glasbo, vonj in sanje,

čepel sem pred vrati in prisluškoval odmevu krikov,

samica je ležala v krvi in lovci so si nazdravljali s polnočnim vinom,

ničesar nisem čutil, samo drhtenje pričakovanja,

sovraštvo je kot zamrznjen kos mesa,

poskušal sem prebresti ledeno reko spominov,

s kamni v ustih sem ponavljal vaje iz pozabljanja in odpuščanja,

a tisti začasno zamrznjeni kos sovraštva je bil vedno pri roki,

ko je mama umirala dolge mesece, ni bilo besed,

samo porušeni mostovi in požgane trave,

niti ene same besede,

vse manjša in manjša je postajala,

belina postelje se je izgubila v prosojni svetlobi,

trdo so zabobnale kepe zemlje ob les,

kako bi vedel, da so se vrata šele odprla,

zdaj prihaja kot lepotica in ji nikoli ne zmanjka besed,

noč za nočjo me obiskuje, včasih sedi poleg mene v starem fordu,

sin moj, mi reče:

ko prideš k meni, boš izvedel, zakaj potočki ponoči ne spijo.

OGLEDALO

Nor sem bil na to žensko,

v njenih očeh je bilo morje,

ko je zaveslala, so valovi lave upepelili jutro,

v njenem srcu so bili cigani,

šamanka, bolečino je zdrobila v bisere,

a nihče te ne more naučiti pozabljati,

včasih je sedela na robu postelje in si česala lase,

ko staviš na vse ali nič in veš,

da bo v dlaneh ostal le prah zabrisanih podob,

vrbe ob reki, koža, ki se blešči v  snežnem metežu pozabe,

njene ustnice, ki zaman čakajo na krvave cvetove granatovca,

kadar ljubiš, je sekira vedno pripravljena,

norost je izgovor za izgubljene klovne,

ki se plazijo za razbitimi koščki ogledala,

zaman, zaman.

SVOBODA

Ujet, kamne jem,

besede so zaprte v knjige,

slike v muzeje,

šoferji v svoje tovornjake,

težki, grozdasti oblaki zakrivajo nebo,

ničesar trdnega ni,

belina časa,

zamahi v prazno,

na koroni stoji starka,

v pozlati spomina tako živa,

v snu tako blizu,

odrešujoče mirna,

v daljavi odmev režečega smeha,

v usta padajo krvavi klasi.

DAN, KO SEM PRENEHAL RASTI

Sredi noči me je prebudil nož v vodi,

kače so zapustile streho hiše brez korenin,

knjige so bile mrtve tatice pobeglih podob,

otrok se je vzravnal zaprtih oči,

kje so moja krila,

je spraševal v snu.

Vreščeče vrane in krokarji brez oči,

bleščeča modrina slovesa,

čas je,

je rekel zvon izza škrlatnih oblakov,

golobova glava je razmesarjena ležala v travi,

spominjal sem se,

prekleto dobro spominjal,

bil je dan, ko sem nehal rasti.

OBZORJA

Za trenutek umreš,

niti predaja ni,

bežen pogled na križe,

senca, ki šepeta,

klovn, ki joka,

jezdec v puščavi,

vitez brez oklepa,

sanje brez gradov,

Istra mirno spi.

ZALIV

Osamljeni zaliv, zapuščeni drevoredi, opustele ulice, tiho, tiho pada dež. Hiše so prazne, veje so gole, ni več kam. Urini kazalci se premikajo lenobno počasi, v duši odzvanja veter pozabe. Noč pričara belino, dan temo. V praznem zrklu ni očesa, v bližnjem šumu ni odmeva. Ravna črta obzorja in mirovanje.

Osamljeno ugasnjen, ohromelo otopel, prazno strmim v pozabljene predmete, luna spi v naročju noči, zaman se poskušam spomniti, kaj je na sporedu, življenje je kot svetloba sveče, veter pozabe in ničesar več.

Naseli se v tebi, čutiš jo kot obroč okoli srca, samota. Ponavlja se, vrača, trka na vrata belih noči, rojena v nemoči, kot pajčolan ti vsako jutro prekrije obraz. Odpraviš se med ljudmi, koliko rabljenih besed, ki zgrešijo, koliko praznih parol in fraz, aktivizma. Včasih se dotakne roba prepada, preplavi te obup, tista skrajna meja, ko bi rad končal, ko ne zmoreš več. Samota je kot nož, ki te reže in reže, stojiš sredi drobečega se trenutka, nebo je nizko, ene same zvezde ne najde tavajoči pogled.

ZA VSE BOŠ PLAČAL

Za vse boš plačal.
Največ boš plačal za svoje rojstvo.
Jata posmehljivih ptic te bo zasledovala
skoz življenje.
Ob uri miru
in ob uri nemira
se bo spuščala na tvoje prsi.
Terjala bo plačilo.
In ti boš dajal in dajal.
Ampak odrešitve ne bo nikoli.
Ker ni nikjer odpuščanja.
Nikjer ni odrešitve za človeka.
V sebi nimaš vrednosti,
s katero bi plačal.
In sam si plačilo za vse.

                                      Dane Zajc

PREROKBA

               Drobna, svetlolasa zdravnica aristokratskih potez je bila kristalno jasna:

– Svarila sem vas, samo vi se niste hoteli držati napotkov zadnja leta in zato so izvidi

katastrofalni ! Leto dni vam ostaja, ne vem, morda več, terapije vam ne morem zvišati,

telo ne bi preneslo in zdaj je prepozno, da bi ukrenila kaj radikalnega.

Vaše telo je uničeno!

                                                                                                                                                                                       Telo, ta na zunaj popolni stroj mi je odpovedalo. Svarila so bila že davno prej, a bilo

je kot igra, ko si predstavljaš, kaj razmišlja samomorilec, ko si natika vrv okoli vratu.

Stopila je k oknu, prosojna svetloba, ki je čarala sence jo je naredila nezemeljsko:

– Rekla sem vam, pet let bo od tega, če boste sodelovali, potegnila vas bom iz morja

nazaj na čoln, v nasprotnem pa…

Glas ji je zastal, ni bilo več kaj dodati in brez pogleda v oči mi je podala kartonasto

mapo s snopi izvidov in dokumentacijo napisano na papirjih.

V bistvu je dokončnost pomena beseda prihajala šele kasneje, ko sem sedel v mestnem parku

sem se dvignil iz klopi, a kmalu sedel nazaj na trdi les.

Spet sem stal tam v kopalnici, v brezčasju in embrio je ležal v banji polni krvi                                                                     

Bela zrkla oči so nepremično strmela vame.

Moral sem nekako uravnotežiti vso negativnost vsakdana in stresa. Po srečnem naključju so oddajali kos zemlje v bližini morja

Zgodilo se je preko noči in življenje se ti obrne na glavo. Bil je običajen dan sredi decembra. Ničesar vznemirljivega se ni dogajalo. Spat se ob običajni deset uri zvečer in ničesar posebnega nisem čutil. A, ko sem zbudil: šok! Levo stran telesa sem komaj čutil, mravljičenje in bolečina v rokah je bila komaj znosna. Ko sem poskušal vstati, me je vrtoglavica prikovala nazaj na posteljo. In nato občutje panike.

Bile so čudežne noči polne lune, ko sem sadil oljke, višnje, češnje, in grmovnice fig. Bil sem evforično vesel ob prvih pridelkih, ko so dozoreli dišeči paradižniki, ki so bili čvrsti kot jabolka. A ni moglo trajati, kmalu so se pričeli vrstiti podtaknjeni požari.                                            

V noči polne lune so se na stenah pogorele hiše pojavili veliki, zarjaveli žeblji. Srebrna lisica se je posmehovala izza bližnjega grmovja. Mož brez obraza je stal na drugi strani vrat. Tako prekleto strah me je bilo. Vedno je cena, vedno plačaš. Za svoje rojstvo. Mama in oče sta že leta zvezana v kleti. Če ju ne bi ubijal noč za nočjo, ne bi zmogel preživeti. Ponovitve te najedajo. Ogromna rdečelasa medvedka ima med nogami jazbino. Bolj se potopiš, bolj globoka je. Tako lep si mi brez las, reče. Prepustiš se teku misli. V kaosu je red in red je kaos. Oblaki so vijolično rdeči. Tip ni in ni nehal. Leta se umikaš, bežiš pred lastno senco. V počasnem posnetku vidiš roko, ki potuje proti obrazu. Arkada poči, curek krvi ti brizgne po plašču in hlačaš. Kaj hočeš od mene? sprašuješ uniformiranca. Spet čakaš pred stekleno kletko in policaja si delita žeparjev plen. Drevesa lahko požgejo vsako leto, a naslednja si opomorejo, znova obrodijo. Levitve. Kačja koža, mehka roka, ki me boža. V tihem zalivu groze, v odrešujoči samoti. Izgubljeni jutri. Utripa, srce bije in utripa. Neslišno pada sneg in se čudi svoji belini. Sediš na obronku gozda.

Sam.