9. Goli in prestrašeni

LJUBITI

 Z vso nežnostjo.

Preprostostjo. Globino. Strastjo.

Sneg. Koža. Mehkoba ustnic-

Mehko se zarijejo prsti v zemljo.

Besede, ki dežujejo v sanje.

Slepo oko ekrana.

Vojaki Zibaš se. Nazaj in naprej.

Ljubezen je krik v prazno.

Nočem več, reče črnolaska.

Ljubezen je spremenila obliko.

Kovinska pošast bruha ogenj.

 Mozaik žalosti se sestavi.

Množica. Samota. Valovanje.

Zasledovalec samega sebe.

Točno odmeriš.

Če zarežeš pregloboko bo konec igre.

Potegneš po zemljevidu kože.

Bela črta. Kaplje krvi.

Otopeli mir

Ni pravičnosti. Na tem svetu.

Drugih ni.

Ni višje sile.

Vse je izginja. Brez sledu.

Vse izginja.

Vesolje je velika, črna praznina.

Tisto noro zibanje.

Sediš v parku in čakaš na deklico

Ni poguma. Ni usmiljenja. Ni odpuščanja.

Na tem svetu.

Drugih ni. Ni višje sile.

Globoko. Surovo.

Obzorje. Jutro. Tujost.

Potovanja.

Kako bi lahko premagal prah pozabe?

In zakaj?

Odgovorov ni. Niso pomembni.

Uleži se na grob. Slišiš kako zemlja diha?

Prisluhni tišini.

TRGOVINA

V božjem gospodarstvu je vse trgovina.

Vsak prodaja tisto, kar pač ima

Vrane in krokarji.

Črnolaska sedi na balkonu. Kadi. Vzdihne.

V pol priprtih očeh je odsev mrtvih zvezd.

Slap besed. O nebu. O jutru in večeru.

O dragemu, ki je odšel. O rožah. O sanjah. O prividih. O begu.

Nemir je v tebi.

Ko te sprašujejo nimaš odgovora. O kod prihajaš?

Potikal sem se po zemlji, in se sprehajal po njej, odgovarjaš.

Si kdaj pomislil v svojem srcu o smislu?

Tiha, zimska noč. Trgaš si srce.

Kos za kosom. Zastonj je, nikogar več se ne bojiš.

Tvoje roke so preklete.

Podobe so razsute na tisoče drobcev.

Tvoja norost je prostaška in ničesar ne ve.

Vidiš angela, ki stoji na soncu.

Meso junakov, meso otrok, meso konj.

Vidiš zver, ki z lažmi prikliče znamenja.

 Drevesa so požgana.

Veje kot štrclji prebadajo meglo.

Črnolaska sedi na balkonu. Kadi.

Krvava roka. Malo zamaknjena.

Nizki, temni oblaki.

Ni pravičnosti na tem svetu.

Ljubezen spremeni obliko.

Kje je plačilo za tvoje stoletje?

Ta svet, ta svet…odmeva iz teme.

Preveč mistificiraš, potenciraš, gledaš enoplastno.

Oddaljen lajež psov.

Ljudje potrebujejo to, iluzije, privide, igre.

In, kaj imaš ti sploh rad?

Vlake. Samoto. Drevesa. Oblake. Čipke valov.

Ledeni veter.

Opustele ulice.

Črnolaska sedi na balkonu in kadi. Sama. Miži.

Del tebe je umrl. Ob rojstvu. V otroštvu.

Nemir je stalen. Trga te. Reže.

Ničesar ne veš o ljubezni.

ZID

Upal si, da se bo zid podrl.

Da te bo razparalo.

Trgaš si srce.

Kos za kosom

Poglej na police.

Na tiste prašne police

Potovati, čemu?

Ljubiti?

Nikoli ne bo več enako.

Ni vedno tako? Bi bilo tisto bolje, lažje?

Trpka bolečina.

Ostra. Nenehna. Vseobsegajoča.

Nespečna. Neznosna. Utripajoča. Otopela.

 Ko reže. In reže.

Do kosti. Ko ležiš in strmiš v strop.

Podobe se vračajo.

Počasi odpreš usta.

Loviš dih. Loviš izdih.

Se obrneš na bok.

S pogledom slediš urinemu kazalcu.

Veš, da ne bo nikdar več podobnih občutij.

Vse bi, dal, da bi lahko pozabil.

Na črnolasko.

Na obrede.

Roka se sproži.

POKRIJ SI OBRAZ

Koža poči. Pade.

Kupi poceni. Drago prodaj.

Otroka bi, reče svetlolaska. Pokaže z rokami razdaljo. Od dlani, do dlani.

S teboj.

Mehko, svilnato kožo ima. Razpre se. Vdano. Boječe. Zaman je. Ne bodo te spustili v tisti drugi svet.

Zamahi.                                                                                                                                                              V prazno. Imena smrti. Vonj. S prsti zariješ v zemljo.                                                                                  Beli nagrobni kamni na pobočju. Razpokani križi. Vas. Na vrhu hriba. Žalostinka. Starec, ki sedi pod lipo. Noga. Pritiska na vrat. Umiri se, se boš umiril! sika. Uniformiranec.  Znova in znova so me sesuli!

 Park. Ne bom splavila, reče deklica. Ne obračaj se. Briše si ostanke čokolade iz ustnic.                                                                                      Udarci. Dobro merjeni. Padajo.                                                                                                                      

Postavi me v poseben predal. Med nenavadne predmete. Svetlolaska sedi na robu postelje. Bojim se bližine moških. Bojim se, če kdo sledi mojim čustvom.

 Tujec, poišči svoj kos neba. Zidovi. Podoba mrtve punčke. Njenih oči. Mrtvih zvezd.

 Ne sanjam več. Ne spim. Prisluškujem škripanju lesenih stopnic. Življenje dreves. Zemlja diha. Če se skloniš.

Temni, nizki oblaki.

 Tujec si, povsod. Hladen dež. Ne ustavljaj se. Krhka lupina. Oko časa. Gluha pokrajina. Svetlolaska se počasi oblači

ŽENSKA

Ženska pokrčena leži na tleh. Z rokami si je pokrila glavo. Kaplje krvi. Počasi padajo na parket. Otrok se prebudi. Odpre oči. Stara hiša brez korenin. Tuja hiša. Slišiš? Škripanje lesenih stopnic. Človek brez glave. Ženska, ki se boji svetlobe. Vas. Tema. Sence za okni. Obdržala bom otroka, reče deklica. Veter v krvi. Vesoljni pok. Mala bela krsta. Roke, ki se zarijejo v zemljo. Nisem mogla drugače. Nisem mogla. Duša gola leži v travi. Sončni žarki jo oblečejo v mavrico. Čreda potepuških psov steče v dolino. Prgišče semen. Pesnik nepremično leži v postelji. Četa mravlje koraka nad njegovo glavo. Velik rumen karton. Darila, pisma, fotografije. Metulji iz stekla. Duša sedi na balkonu. Kadi. Čuti praznino. Opazuje ljudi. Kretnje rok. Držo telesa. Svetlobo, ki pada na golo telo. V težkih trenutkih poišče knjige. Zabojnik. Napis. Mešane smeti. Zabaviščni park. Tanka je meja. Med dobrim in zlim. Pesnik se je prebudil. Steci, steci do obale. Mrtvi otroci ležijo tam. Tanka je meja med prividi in resničnostjo. Za vsako zgodbo se skriva sto drugih. Ni pomembno. Besede zgrešijo. Tanka je meja. Med ljubeznijo in sovraštvom. Trenutek je. Med rojstvom in smrtjo. Fantom svobode. Tanka je meja. Ne piši o tem, da si lizal materino kri. Ko padala in padala in padala. Ne piši o tem, da ne najdeš njenega groba. Ne piši o umrlih prijateljih. Ne piši o Duši. Ne piši o otroštvu. Ne piši o ponovitvah. Ne piši o ljudeh, ki so odšli. Ne piši o hiši. Ne piši o bolečini, o možu, ki ima ves čas zapičen nož v hrbtu, o koščeni starki, o mestu, o ljubosumju, o prahu časa, o tujosti, o teži na prsih, o ženskah, o imenih smrti, o izgubljenem jutri, o gradu,  o nožu, o angelih, o begu, o razdaljah telesa, o vasi, o peklu resničnosti, o izdaji, o platnu neba, o krikih in šepetanjih, o čudežih, o demonih, o rabljenih besedah, o lepoti, o grozi, o knjigah, o potovanjih, o metuljih, o dežju, ki pada v dušo. Ne piši o svetlolaski, ki sedi na robu postelje. Sključena. Nekoč bom pobegnila, zašepeta. Duša sedi na balkonu in kadi. Opazuje ljudi. Njihovo hojo, svetlobo, ki pada na telesa in jih spreminja v sence. Boli. Srce ledeno. Stojiš pred velikim izložbenim oknom in čakaš. Napet. Obrneš se. Da ne bi gledal popačene zrcalne podobe. Nemiren. Brez razloga. Opazuješ ljudi. Njihove ubite poglede. Njihove maske. To kolobarjenje. Korak naprej. Dva nazaj. Čakaš. Ne veš več na kaj. Da se zgodi. Karkoli. Beg. Potovanje. Sončni zahod. Otrok nariše grad. Moški zmečka list in ga vrže skozi okno. Odpre okno. V grajskem stolpu sameva paž. Skoči, skoči, če se upaš?! izziva. V spanje dežujejo besede. Hladne in grozeče. Neresnično je. Nevidna roka, ki te dvigne. Zagrabi te za noge in vrti. Glava se počasi bliža zidu. Tipaš po postelji. Upaš. Hrepeniš. Po Duši. Deklica sedi v parku. V eni roki drži fotoaparat, v drugi mrtvega otroka. Igra, ki te pomirja. Zibati se. Nazaj in naprej. Naprej in nazaj. Zapreti oči. Ustaviti val. Hodnik. Neskončno dolg. Neonske luči. Usnjeni pasovi. Jezik, ki se dotakne krvi. Ujemite paža! zakriči moški. Srce hladno. Podobe je požgal napalm. Ne premikaš se več. Ne slišiš. Ne vidiš. Ne čutiš. Ne prepoznaš. Imen. Obrazov. Krajev. Hiše. Klečiš. Oder je prazen. Luči so ugasnile. Nemir je v tebi. Ko te sprašujejo nimaš odgovora. O kod prihajaš? Potikal sem se po zemlji, in se sprehajal po njej, odgovarjaš. Si kdaj pomislil v svojem srcu o smislu? Tiha, zimska noč. Trgaš si srce. Kos za kosom. Zastonj je, nikogar več se ne bojiš. Tvoja hiša se je spremenila v ruševine. Tvoje roke so preklete. Podobe so razsute na tisoče drobcev. Tvoja norost je prostaška in ničesar ne ve. Sediš pri vhodu stare hiše. Opazuješ nasade oljk v dolini. Preklinjaš mimoidoče. Strah te je, ko ponoči zaškripajo lesene stopnice. Kdo so ti ljudje? Naj gredo po svoji poti. Naj se te ne dotaknejo. Ukradena voda je sladka. Skriven duh je dober. Tam, kjer so gostje v globinah podzemlja. Nato vidiš nebo. Belega konja. Deklica, ki ga je jezdila je risala konjske glave. S svojo krvjo. Ogrnjen si v plašč, ki je namočen v krvi. Igralci oblečeni v vojake pijejo šampanjec. Vidiš angela, ki stoji na soncu. Meso junakov, meso otrok, meso konj. Vidiš zver, ki z lažmi prikliče znamenja. Sprejeli bodo žig. Ubijali bodo. Svoje matere in očete. Vse ptice se bodo nažrle njihovega mesa. Starka je dala koščene noge na mizo. Koso je odložila v kot. Ni mi vseeno za otroke, reče. Drevesa so požgana. Veje kot štrclji prebadajo meglo. Duša sedi na balkonu. Kadi. Razbitine pločevine. Krvava roka. Malo zamaknjena. Nizki, temni oblaki. Ni pravičnosti na tem svetu. Igralci oblečeni v vojake nazdravljajo. Ne najdeš več materinega groba. Ženska v rožnati oblaki stoji na mostu. Smeti so poleg. In voda. Nočem, nočem! Odmeva. Slepo oko ekrana. Rafal. Obrazi otrok. Izgubi se. Ljubezen spremeni obliko. Toliko dela, vzdihne starka. Boj se ljudi, ki sledijo tvojim čustvom. Takrat, ko se lomi v tebi. Galebi krožijo nad smetiščem. Stara hiša sameva. Glava poči. Kot papirnata vrečka. Blagor jim, ki ne čutijo. Zunaj zidov mesta, ki ga ni več. Kje je plačilo za tvoje stoletje? Ni pravičnosti na tem svetu. Ni višje sile. Božje zapovedi so samo za okras. Otroci prestrašenih pogledov poskačejo iz kamiona. Rafal. Besede so prazne. Nezanesljive. Neresnične. Zgrešijo. Oder je prazen. Igralci oblečeni v vojake so se odpravili domov. Ta svet, ta svet…odmeva iz teme. Preveč mistificiraš, potenciraš, gledaš enoplastno, reče starka. Oddaljen lajež psov. Ljudje potrebujejo to, iluzije, privide, igre. Brez tega bi bilo življenje še bolj pusto in prazno. In, kaj imaš ti sploh rad? vpraša. Vlake. Samoto. Drevesa. Oblake. Čipke valov. Brigita stoji v vrsti pri blagajni. Deklica prisloni fotoaparat k licu. Ledeni veter. Opustele ulice. Zasnežena pot. Ženska v lahki poletni, rožnati obleki. Duša sedi na balkonu in kadi. Sama. Miži. Vedel si, da te ne bodo spustili v dvorano. Videl si posmeh v njihovih očeh. Izgubil si se. Davno prej. Del tebe je umrl. Ob rojstvu. V otroštvu. Na gradu. Nemir je stalen. Trga te. Reže. Duša je imela prav. Ničesar ne veš o ljubezni. Vrača se. Lahko storiš karkoli. Občutje tujosti. Na vasi. V mestu. V samoti. Ob ljudeh. Preverjal si. Čas, ki je minil. Neštetokrat si skušal poiskati ljudi iz preteklosti. A pozabil si njihova imena. Pozabil si njihove obraze. Vse preveč bolečine. Stal si pod balkonom in zaklical Duši: oprosti mi Duša, nisem znal, nisem zmogel! Slabo opazuješ ljudi, reče starka. Glej njihove vratove. Ko se koža pobesi so pripravljeni na odhod. Name. Samo za otroke mi ni vseeno. Nikoli mi ni bilo.

Rumena roža je pripeta med vozle volne.

Tvoj večni strah in napetost.

NI ODPUŠČANJA

Upal si, da ti ona pokaže pot do odpuščanja. Pot ljubezni. Ker nisi mogel razumeti kaj se dogaja. Ob njej je teža preteklosti izginila. Preprosto srečen si bil. Ko si jo gledal, ko si jo poslušal. Ko si se ljubil z njo. Ko si opazoval njeno hojo. Ko si jo vonjal. Ko si jo božal. Strah se je razblinil. Napetost je izginila. Občutek, da si lahek. Osvobojen. Da ljubiš. In potem je Duša odšla. Dovolj ji je bilo. Niso bili pomembni razlogi. V njej je umrlo. Ljubezen je spremenila obliko. Zasovražil si jo. Preplavil te je bes. Morda zato, ker ti je pokazala kako zgrešeno si živel. Želel si pozabiti skupni čas. Uničiti. Požgati. Želel si se ji maščevati. Želel si jo prizadeti. Želel si, da trpi. Toliko bolj, ker ti je pokazala, da je lahko življenje drugačno. Brez strahu. Napetosti. Praznine. Da je vredno. Ničesar ne veš o ljubezni, je ponavljala Duša. Ko je umirala ženska samica, ni bolelo. Ko so umirali prijatelji se je zgodilo v hipu. Kratek rez in izginili so. Preveril si, če si jih sploh poznal. Samo ena odsotnost več je bila. Ko je odšla Duša, se je zlomilo v tebi. Sesul si se. Razsul na drobne koščke. pobočje je posuto z belimi nagrobnimi kamni. Naj se še tako trudiš ne najdeš njunih grobov. Vojaki v modrih uniformah stojijo ob breznu. Trupla zavita v bele rjuhe potujejo v lesenem zaboju po jekleni žici. Svetlolaska stoji ob oknu. Pozabil boš, vse boš pozabil, reče rdečelaska. V kotu stoji klavir. Zmečkana škatlica cigaret Pal Mal leži sredi sobe. Stojiš na dvorišču pred staro obnovljeno hišo. Moški na drugi strani ograje tepe brejo psico. Približaš se mu za hrbtom. Luči na odru se prižgejo. Zagrabiš ga za vrat in podreš na tla. Pritisneš koleno na njegov obraz in udariš. In še enkrat. In še enkrat. Skozi orošeno steklo okno opazuješ kako se odprejo vrata dvorane. Duša sedi na balkonu in kadi. Visok moški poklekne pred njo in jo poljubi na trebuh. Brazgotina na beli koži. Vso noč nisi zatisnil očesa. Malo čez polnoč so zaškripale stopnice. Mož brez glave je v roki nosil vrv. Ženska, ki se je bala svetlobe je pobegnila. Tiha zimska noč. Oddaljen lajež psov. Veje vkovane v led. Pesnik nepremično leži na postelji. Četa mravelj koraka nad njegovo glavo. Steci, steci do obale! Mrtvi otroci ležijo tam, ihti. Takšen si, kot da je vsa teža sveta na tvojih ramenih, reče starka. Sprašujem se, so srečnejši tisti, ki so odšli na začetku poti? Kako neuk si in naiven. Kdo pa si izbira pot? Kdo si izbira komu se bo rodil? Kje se bo rodil? Kdaj se bo rodil? Za otroke mi ni vseeno, za ostale pa, kakor se kdo odloči, reče starka. Vojna bo, vojna! kriči mož brez glave. Mize so bogato obložene. Zastrta svetloba. Vonj pa zažganem mesu. Vojaki posedajo okoli ognja. Megla. Ruševine. Beli pežo poskakuje po betonskih ploščah. Malega mesteca ob reki Sani ne prepoznaš več. Tam, kjer je bil lovski vrt, je zdaj velik trgovski center. Tam, kjer je bila pošta, je zdaj zabaviščni park. Pravoslavni duhovnik izstopi iz razkošne limuzine. Peklenska vročina. Vrane in krokarji trgajo povoženo žival. Ženske v črnini so se zbrale pod lipo. Našli so jih, našli, šepetajo druga drugi. Koliko otrok je v breznu. Dvainštirideset. Starka sedi ob robu brezna. Trajalo bo, da jim najdejo imena. Da jih prepoznajo. V brezno je napeljana jeklena žica. V lesenem zaboju potujejo trupla zavita v bele rjuhe. Tik ob kamnitem zidu jih položijo v ravno vrsto. Sediš na vročem plastičnem stolu. Ves dan si zaman iskal Selimirija in Mirsada. Vsaj njun grob bi rad našel. Vse pobočje je posuto z belimi nagrobnimi kamni. Svetlolaska prisede. Puder ji slabo prekriva modrico pod očesom. Vsaj nekaj bi rada zaslužila, reče. Vsak prodaja tisto, kar ima. Moška roka jo zadane točno v obraz. Ženska se opoteče in pade. Moški se približa in jo brcne. In še enkrat. In še enkrat. Svetlolaska pazljivo zloži obleko. Sede na rob postelje. Nekoč bom odšla, reče, kar odšla bom. Pod napeto dojko ima aparat s tremi iglami in vrvico napeljano do malega stroja, ki ga nosi za pasom. Nič se ne boj, reče, to je za kri. Duša sedi na balkonu. Vzdihne in počasi vstane. Pokrajina je vkovana v led. Kolona beguncev se pomika tik pod vasjo. Spremljajo jo sovražni pogledi. Padajo kletvice. Utopljena punčka leži na obali. Oblečena v modre žabice s pikami. Oči ima priprte. Prsti so pokrčeni.  V odsevu njenega očesa so mrtve zvezde. Deklica pride s fotoaparatom. Ne, prosim, ne počni tega! zakričiš. Brigita se je vrnila z nakupov. Igralci oblečeni v vojaške uniforme se sprehajajo po plaži. Vsake toliko se ustavijo ob obloženih mizah. Na nebu ravna, bela črta. Avion, ki se vrača. Nekaj ur nazaj je odvrgel bombe. Stojiš pred dvorano in suvaš v vrata. Reže. Udarja. Samo jaz bi vseeno rada, da živi en naroda v eni državi, reče svetlolaska. Na policah so razstavljene knjige. Tisoči in tisoči knjig. Za mikrofon stopajo pesniki. Slap besed. O nebu. O večeru in jutru. O spominih. O sanjah. O dragemu, ki je odšel. Duhovniki se uležejo na rdeče vezane preproge. Z rokami si pokrijejo glave. Bradati pop stopi na oder. Mož, ki ima zapičen nož v hrbet kleči v prvi vrsti. Stoletne oljke v dolini se bleščijo v pomladanskem soncu. Moški na široko zamahne po zraku. Drevesa bomo odstranili. Hiše bomo porušili. Tu bo prelepo golf igrišče. Tanka bela črta na nebu. Avion se vrača iz misije. Odvrgel je bombe. Če zarežeš pregloboko presekaš žilo. Oblaki so nizko. Iz juga prihaja dež.

IMAŠ RAD CHOPINA?

Avtobus ustavi blizu obale. Množica počasi izstopi. Trgovci, plačanci in velikaši. Deklica vzame mrtvo punčko v naročje in jo položi na mizo. Fotografija, fotografija, lepa fotografija z mrtvo punčko, zakliče. Moški potegne nož iz svojega hrbta. Oder je prazen. Srce ji še bije, reče začuden. Gledalci planejo na noge in ploskajo. Ženska leži v bolniški postelji. Vse manjša in manjša postaja. Zdaj, zdaj te bo razparalo, pomisliš. Nič se ne zgodi. Odpiraš usta. Iščeš besede. Ni jih. Rad bi ji rekel, da se je spomniš v poletni rožnati obleki, kako hodi proti tebi po zasneženi poti. Rad bi ji povedal o morastih sanjah, ko vidiš njeno glavo kako počasi pada na linolej. A ne moreš. Starka stoji na hodniku. Čaka. Včasih je bolje čimprej končati trpljenje, mučenje, bolečine, reče. Tiha zimska noč je. Svet izgublja barve. Pokrajina je vkovana v led. Sediš v sobi in opazuješ Dušo kako se ljubi z visokim moškim. Čas bo, da se poslovim, ji rečeš. Pozabil ne bom nikoli, a tako ne morem naprej. Opazuješ njene kretnje, mačje gibe. Spominjaš se vsega, kar te je očaralo. Njen pogled, njeno hojo, njen vonj. Na najdeš pravih besed. Prekleto je. Da bi ji vsaj enkrat povedal. Da si jo ljubil s tistim malim, kar je ostalo v tebi. Da si jo pogrešal ob jutrih, večerih in nočeh. Vsak dan, vsako jutro, vsak večer in vsako noč si jo klical k sebi. Priznal bi, da si jo oboževal. Vse na njej. Ker ti je pokazala lepoto. Ker ti je odpoljubila bolečino. A nikoli nisi, ker v resničnosti te ni nikdar ljubila. Za trenutek še posediš na balkonu. Čakaš. Da bo ponovila. Ničesar ne veš o ljubezni. Jaz nisem več tista ženska, ki si jo spoznal. A njene misli so v dvorani, kjer jo čaka njen moški. Dvorana gledališča je razsvetljena. Obiskovalci so nasmejani. Mož z zapičenim nožem v hrbtu resno prikimava.Resno, pa, če vam rečem, da je punčki srce še bilo. Luči ugasnejo in na oder počasi prihajajo igralci oblečeni v vojake. Ženska v rožnati obleki stoji na sredini odra. Moški počasi stopa proti njej. Svetlolaska sedi za klavirjem. Čisto spodaj valovi morje. Steci, steci do obale, zakliče pesnik,  mrtvi otroci ležijo tam! Moški na vse moč udari žensko v obraz. Telo pada. Počasi pada. Glava se dotakne tal. Dvakrat odskoči in obmiruje. Moški se približa ženski in jo brcne. In še enkrat. In še enkrat. Starka, ki sedi v prvi vrsti vstane in zaploska. Stojiš pred vrati dvorane. Suvaš v vrata. Uniformiranec te spodnese od zadaj. Z nogo ti pritiska na vrat. Umiri se, se boš umiril, ponavlja. Mož s kolom tolče po breji psici. Ženska ziba dojenčka. Utopljena punčka odpre oči. Mrtve zvezde so v njenem pogledu. Peklenska vročina. Starke v črnini se zbirajo pod lipo. Trupla zavita v bele rjuhe potujejo v lesenem zaboju po žici. Našli so jih, našli. Koliko otrok je? Dvainštirideset. Nič se ne boj, reče svetlolaska in si iztrga aparat s tremi iglami, ki je bil zapičen pod srcem. Tesnoba. Otopelost. Sediš pred staro obnovljeno hišo. Moški z vrvjo v roki se odpravi proti stopnišču. Žensko ječanje, para tišino. Ritem pozabe. Ritem norosti. Blaznost obredov. Brigita, ki s plastično vrečko stoji v vrsti pred trgovino. Bledi spomini. Bele noči. Izgubljene sanje. Pozabljena potovanja. Mrtvi prijatelji. Zastave na pol droga. Pekoča bolečina. Reže in reže. Duša sedi na balkonu. Opazuje svetlobo lune. Ležiš v sobi v ulici Schopenhauerstrasse. Rdečelaska igra na klavir. Presekaj! zakriči starka. Zarežeš. In še enkrat. In še enkrat. Kaplje krvi. Tanek potoček. Norec,  norec, vse si uničil! kriči rdečelaska. V kotu je klavir. V smeteh plave, zmečkane škatlice cigaret Pal Mal. Nočem. Nočem. Nočem več. Srečevati ljudi, ki igrajo. Nočem. Nočem. Nočem. Nočem več. Vrtiljaka. Vseh teh prašnih mask. Nočem. Nočem. Nočem. Nočem več. Nočem. Nočem. Nočem več. Bolečine. Nočem. Nočem. Nočem. Nočem več. Morastih sanj. Nočem. Nočem. Nočem. Nočem več. Prividov. Nočem. Nočem več. Nočem. Nočem. Nočem. Nočem več. Spominov. Nočem. Nočem. Nočem. Nočem več. Nasadi oljk. Zemlja diha. Ogromni stroji uničujejo vse pred seboj. Starodavna drevesa ležijo mrtva ob presahli reki. Tu bo golf igrišče, v širokem loku zamahne moški z roko. Kolona beguncev se pomika ob cesti. Moški, ženske in otroci. Tisoče kilometrov so prehodili. Spremljajo jih uniformiranci. Oddaljen lajež psov. Sovražni pogledi. Moški iztegne roko, nakaže s palcem in zarezgeta: taratatatata! Ni jih več, reče. Pokrajina je okovana v led, obdana z bodečo žico. Nihče več je ne more zapustiti. Tujci, ki bežijo pred vojno so izgnani v taborišča. Stojiš pred dvorano. Ne pustijo ti vstopiti. Bogataš se je zaprl v stekleno komoro. V vrtincih zraka plešejo bankovci. Brigita stoji s plastično vrečko v vrsti pred vrati trgovine. Ločitev od Duše je bolela, ker so bila določena čustva, ki jih nisi poznal. Trepet, valovi blaznosti pogrešanja. Verjel si, da bo trajalo. Da je vredno. Boriti se. Za lepoto. Pesnik nepremično leži na postelji. Trideset dni se ni dotaknil hrane. Četa mravelj koraka nad njegovo glavo. Utrujen sem, tako sem utrujen od sveta, nasilja, vsega, vzdihne. Elfriede sedi za klavirjem. Jerofejev se pijan opoteka po zapuščeni železniški postaji. Starka si je končno lahko odpočila za trenutek. Teci, teci, na obali ležijo mrtvi, utopljeni otroci, zakliče pesnik. Oblaki so nizko. Svetlolaska se počasi oblači. Stoji pred ogledalom. Popravlja si puder na obrazu. Vsak prodaja tisto, kar pač ima, reče.

Imaš rad Chopina? vpraša.

Odkimaš z glavo.

Kaj pa imaš sploh rad? se je jezi. Oblake, drevesa, vlake, ji odgovoriš.

A bolečina ne popusti.

Žge. Reže, reže.

Ničesar ne veš o ljudeh. Njihove igre te vse bolj utrujajo.

Ničesar ne veš o ljubezni.

Ne piši.

O otroštvu. O vasi.