7. Goli in prestrašeni

BELE NOČI

Vstajam tam od enih do treh v belih nočeh.

Vsako noč se režem do kosti. Praktično ne spim nič. Postajam zombi.

Nevarno miren. Vstopiš skozi vrata jutrišnjega dne. Kamorkoli greš, prtljago nosiš s seboj. Vlak gode. Pokrajina beži. Spomin pa kot nož. 

UTRIPANJE V SENCIH

Strašna napetost, ki narašča in utripanje v sencih. Strašljiva, tiha, groza, ki se stopnjuje v spoznanju, da se bo zgodilo, čeprav ne veš s kakšno močjo, a veš, da se bo. To te ubija, ta strah, ki je kot plašč, ki te ogrne, da otrpneš in ne moreš nič drugega kot tresoče čakati pred vrati. Vedno pred tistimi vrati. Fizične bolečine te je strah samo ob prvih udarcih, potem to občutenje izgine, postane navada, celo odrešitev. Koža poči. Kri mezi. Lažje je, veš, da je za določen čas mimo, ta napetost, ta nori strah pričakovanja, ki te kolje, mesari in ubija. Kaj se bo zgodilo? Kdo bo udaril in kdo bo udarjen? Kdo bo brcal in koga bodo zbrcali? Kdo bo bežal in kdo bo zasledovalec?

Ob zgodnjih selitvah, ko iščeš, tipaš za varnostjo, opornimi točkami, pripadnost, izgubiš korenine. Zmeden si, otrok potrebuje znani pogled na svoj kos neba, kot potrebuje dotike, nežnost, šepet besed. Tu je temelj, tu zrastejo korenine, da kasneje lahko zmoreš viharje in neurja, vzpone in padce. Če temelja ni, če korenin ni, potem si kot hiša brez strehe, ki ob jutrih in večerih plava po razburkanem morju časa. Nikoli več ne najdeš trenutkov ravnovesja, miru, bližine.

In selitve postanejo način življenja.

– Svoboden si, svoboden, reče ženska v belem.

– Kaj naj s tako svobodo! Ji zakričiš nazaj.

Ko se prebiješ v zadnjo etapo, jo videvaš skoraj vsako jutro, kako hodi v temi. Njene mačje oči se zeleno bleščijo. Ko se obrne v krohotu zmagovalke, te zmrazi.

Skoplješ si jamo, tam za progo, prisluškuješ vlakom, ki vozijo točno po voznem redu, gledaš osvetljena okna, ki drvijo skozi noč. V jami je stara žimnica, odeje, sveče, baterija in knjige. In otrok. Take, pustolovske knjige o ljudeh, ki so našli samotne in opazoval golobe, ki so se prepirali za drobtine starega kruha, ki jim je metala ostarela gospa

v temni obleki. Nemogoče se je bilo vživeti v to zamejitev časa: nič več kot eno leto. Signali in alarmi so prihajali že prej, samo zadnje tedne sem le s težavo hodil in glavoboli so bili tako  strahoviti, da jih ni mogla ublažiti nobena kemija več: te zadnje tedne, ko sem prvič redno jemal po pet tablet zjutraj, eno opoldne in štiri zvečer. Ob prvič popolni dieti, ki je samo še stopnjevala občutje slabosti in onemoglosti. In seveda dve injekciji inzulina.

Niti petdeset let, je udarjalo, koliko mesecev ostaja, koliko dni, koliko ur in koliko minut, koliko drobcev še. Bilo je preprosto, sesula se je presnova, poti, ki so potovale po telesu, so postale prašne in krhke, počasi so se valile vse večje in večje skale in samo vprašanje časa je bilo, kdaj jih največja usodna zamaši ali se prej pot dobesedno razpoči v poplavi reke krvi.

Sedel sem v parku in nisem mogel vstati, leni aprilski žarki so prinašali šibko toploto, ki ni

zmogla pregnati hladu.

Iz notranjega žepa sem izvlekel porcijo kemije in jo poplaknil z nekaj požirki vode.

Podržal sem vodo proti svetlobi in za trenutek so se mi prikazale mavrične barve. Bolečina je

počasi popuščala in zibajoče otoke. Bunker je samo tvoj; ko je zunaj led in sneg, se pokriješ s kartoni. Do bloka ni daleč, morda deset minut hitre hoje, skoraj enako kot do policije v Mostah. V redu je tako, ker verjameš, da boš nekoč odpotoval kot junaki knjig v neko drugo deželo, med ljudi, ki te bodo imeli radi. In ti se boš naučil, kaj je pod besedami: imeti rad. Težko je, naučiti se moraš sam. Nisi ne žalosten ne vesel, nekako zapreden vase, pol metra pod zemljo. V roki držiš knjigo, preveriš, koliko sveče je še ostalo. V bloku se gotovo koljeta, on in ona. Poskušaš odgnati temne misli. Kdaj pa kdaj ti uspe in odpotuješ z besedami daleč, v nek drug svet. Ko se prebudiš tresoč od mraza je podoba resničnosti kot nož. Vstaneš v nekaj sekundah, pospraviš za seboj in se odpraviš proti bloku. Preklinjaš v sebi, ker ni kam drugam. Stojiš pred vrati in prisluškuješ.

Te preklete bele noči, ko gorijo hiše in nimaš kam, nimaš kam.

In klavir je igral in igral.

PISMO

Moški v karirasti obleki pozvoni na vratih. V tresoči roki drži listič:

Prinašalca tega sporočila ubij, plačala ti bom največjo ceno v ljubezni! Piše na lističu.

Žensko poznam le preko stotine in več pisem.

– Kaj naj s tem? vprašam mencajočega moškega.

– Ne vem, ne vem, ponovi, jaz sem vam le prinesel to sporočilo, vi pa naredite, kar vas je volja.

Leta prej ali leta kasneje, sedi na klopi mestnega parka ženska požganega pogleda. V naročju drži kup pisem.

– Za vas so, reče.

– Zame, zakaj, ne razumem? ji odgovorim.

– Ni kaj razumeti, tudi mene ni nihče, pa sem čutila. Mati vedno čuti kdaj umre njen otrok. Ubili so ga, mojega prvorojenca in ga zakopali pod kup smeti. Vi verjamete v posmrtno življenje? vpraša.

Ne odgovorim ji, samo stran bi stekel, proč od teh temnih, grozečih besed.

– Ti, ki si gledal v oči ljubljeno osebo in ji lagal, ti, ki si le jemal in jemal, ti, ki si živel za spomine in prevaro, ti, ki si stal ob goreči hiši in se smejal, smejal…odmeva njen glas.

Osamljeni zaliv, zapuščeni drevoredi, opustele ulice, tiho, tiho pada dež. Hiše so prazne, veje so gole, ni več kam. Urini kazalci se premikajo lenobno počasi, v duši odzvanja veter pozabe. Noč pričara belino, dan temo. V praznem zrklu ni očesa, v bližnjem šumu ni odmeva. Ravna črta obzorja in mirovanje.

Nič ni skrito, kar se ne bi razodelo, in nič ni zakrito, kar se ne bi spoznalo in prišlo na dan,

je zapisano med zadnjimi stranmi.

Večer. Izselil sem se.

Stopiš na dvorišče, šteješ kamne, ne veš, kaj je na sporedu danes. Kotali se, parada umrlih. V votlini je ogenj ugasnil, belina kosti spominja na sneg. Pepel je hrana neba.

Jutra so svojevrstne sestavljanke. Moraste sanje je treba prekiniti v sunku. Skoraj vedno je neka preprosta zgodba. Koščki mozaika, imena, dogodki.

ODSEVI, DRUGIČ IN STOTIČ                                                           

Nekako privoščljivo, preko ledenega zidu, ne dotakne se te, ni ognja, samo pepel.

Samota. Daleč, daleč stran, reče mama.

Požgane trave, pokrajina tuja in gluha, spomini kot posušeni cvetovi pozabe, zemlja je razpokana, zima prihaja utrujenega obraza, zgrešene besede o moči in resnici, o malih vojnah in begu, o dolgih nočeh, ko se naselijo v strehe hiš, o hiši brez korenin, o pobeglih sanjah in ostrini samote, o življenju, ki je zdrselo mimo, ljubezen je ali je ni, s tvojim rojstvom se rodi tvoja smrt, ogenj ugaša v očeh večera, srce je osamljen lovec, samota tiha in bela, kot prosojna tančica, samota, kot nož ostra, gola, žareča in mila.                                                             

Ne moreš se premakniti. Kot da se je zgodilo prej.

Ta strah, ta vseobsegajoči strah.

 Otrok in starec, a občutja so enaka.

Reže te in reže, na kose, na drobne kosce.

Misli se razletijo.

 Nobene moči ni.

Ne vem, kako in zakaj bi se premaknil. In kam?

Strah me je teme.

Samo droben slap svetlobe iz špranje pod vrati.

In potem prve kaplje krvi.

Kri. Strah. Bojim se zapreti oči.

 Ker morda jih potem ne boš več nikoli odprl.

 Otrok, ki se plazi.

Ženski glas, ki vibrira, toži.

Kot, ko stisneš mačko premočno za vrat.

Me bo ubil? Bo ubil njo?

Potem ne bova več videla neba,

Ne bova več dihala in hrepenela.

 Po svetlobi. Samo vračam se v tisti pekel.

Kot da sem ostal tam in nikoli ne bom našel poti do svetlobe.

Kot da sem umrl in se naselil v hiši mrtvih.

Ta večni strah!

 Ta vedno prisotna utrujenost.

Čakam. Vsa ta leta.

A se nič ne spremeni. Samo stalno občutje ogroženosti.

Zakaj mora biti tako?

Stražar, ti gotovo veš.

Kako težko je. Zdržati.

Vse te ponovitve, ves ta strah.

BOLEČINA

Vsa ta bolečina.

Ki para, ki orje.

Ki razseka noči in jutra.

 Ko nimaš več upanja.

Hrepenenje je umrlo skupaj z otrokom.

Bojiš se ozirati. Tam zadaj je pekel.

Čas je pekel. Z vso to težo.

Z vso to grozo.

Ki orje, ki te para.

Kot da ne živiš več in ostaja samo še umiranje.

In beg.

Pred samim seboj.

Ta otrok, ta ubogi izgubljeni otrok.

Tipam, iščem, čakam.

Niti ne vem več kaj.

Otopelost in sprijaznjenost.

Da ne bo nikoli in nikdar drugače.

Vsi ti rezi in preskoki. Vsa ta nakopičena žalost. Ves ta obup in bolečina.

Kot vojak poskušam na hitro vstati.

Vrtoglavica me pribije nazaj na posteljo.

Vsako jutro slabost, brez moči v nogah.

Deset opotekajočih se korakov in že me zagrne utrujenost.

Misel: to ni življenje!

Ne sanjam več. Samo more.

Kako padam v prepad. Se dušim v gorečem avtu. Kako se utapljam.

Ves drhtim v nemirnem spanju.

Kot da je postelja bojišče.

Bojim se zapreti oči.

Strah me je, da jih ne bom več nikoli odprl.

Kot da bi ostal v neki temni sobi.

In ne morem ven.

Naj se še tako trudim, ni nobenega izhoda.

Življenje postaja ena sama mučna mora.

Vse večkrat si želim konca.

KDAJ BO ZADNJA NOČ                      

   Vse večkrat sprašujem: stražar, kdaj bo noč?!

 Koliko lahko še zdržim?!

 Do kdaj še?!

Ta otrok je davno tega umrl.

Nobene moči nimam.

Za življenje.

Nobene svetlobe ne vidim več.

Nobenih barv in rož.

Samo še umiranje na obroke je ostalo.

Po poteh slepih ulic. Po praznem svinčenem času. Po belih nočeh.

Vsako jutro svet ostrih robov.

Ki ti porežejo zrkla. Ki ti sesuje svet ruševin.

Ki ti znova in znova odprejo brazgotine ran.

Vrata kletke so zaprta.

Ni več kam.

Ko se vprašam po vzrokih, morda je kriva sovražnost do ljudi in sveta.

Spomniš se, kako si sovražil osvetljena okna hiš.

Predstavljal si si, kako srečno živijo ljudje. Kako so povezani. Kako se imajo radi.

Ti pa si ostal tam, poln ran in bolečine.

Nisi izbral pekla.

Pekel ti je bil dodeljen.

Nemoč. Ujeti podobe. Barve. Sence.

 Opojni vonj po mleku. Začetke. Hripavi glas starke.

Nekje na križišču. V zgodbi, ki ne bo nikoli napisana.

 Koliko odtenkov ima lahko bolečina? Reže, reže.

Izpisati zgodbo.

 Izbrisati jo.

Za koga? Zakaj? O kom?

O svetu, ki ga ni več.

O ljudeh, ki so odšli.

še vedno so. Nekje v mislih. Nekje v skrinji spomina.

V vesolju. Kakšen strah pred neskončno praznino.

Čemu in zakaj pisati?!

O otroku. O hiši. O družini. O starki, ki prihaja.

O možu, ki jr gluh kot kamen.

O prijateljih. O mestu. O vasi.

O otroštvu. O ljubosumju. O prahu časa.

O prividu ljubezni. O laži. O tujcu.

O udarcih. O sovraštvu, ki te je razparalo.

 O ljubezni. O nemiru. O teži na prsih.

Dovolj je, nočem, reče ženska.

Umrli prijatelji sedijo za mizo.

Kaj pa ljubezen? sprašuješ.

Krohot oblakov.

Ničesar ne veš o  ljubezni, je ponavljala ženska, ki me ni nikoli ljubila.

Samo hrbet obrneš.

KAR OBTIČAL SEM TAM

Kar stal sem tam. Nisem se mogel premakniti.

 Čakal sem, da se mama dvigne iz vse tiste krvi in  mi pripravi zajtrk kot po navadi.

Pa se ni. Nikoli več se ni.

Ne vem, kako to, zakoplješ v sebi, rad bi kričal, jokal, rad bi storil kar koli, razpraskal bi si

obraz, pa ne moreš. Tako je, kot da bi zavili s polivinilom.

Ne čutiš. Ne groze. Ne bolečine. Ničesar.

ČAS

Kot da ni časa.

In potem dolga leta živiš s tisto bolečino.

Nadeneš si oklep, lupino, skriješ za obrambne zidove in navidezno živiš naprej.

Ker moraš. Pač moraš. Ker ni druge. Ker je čudno.

Vse, kar je običajno. Ostalo sprejemaš. Recimo to, da si neko  jutro pred ogledalom neke druge kopalnice in si pred britjem gladiš lica.

Spomniš se in preskočiš

In potem sediš v neki sobi s papirji in številke zaplešejo. Ker v bistvu si

ostal tam, na tistih vratih kopalnice, v bistvu si ti ležal v tisti krvi.

MRTVE ČRKE

 Rezila režejo strani, stavke in črke.

Oder je prazen in luči ugasnjene.

Grobovi. Imena.

Razgaliti se. Čemu? Komu?

Potopiti se v knjige.  Zakaj?

Hrepeneti.

Ples demonov v belih nočeh.

Ni potrebno zapreti oči.

Daj, kar ubij me! odmeva.

Zapletati se. Vedno znova.

A nikoli premagati razdalje teles.

Z nekaj besedami vam lahko uničim življenje, reče demon.

Bele kosti, ki se bleščijo v noči.

Razpokane ustnice noči.

Fotografija mrtve punčke.

Par, ki sedi objet v travi.

Rumeni zidovi bolnice. Koraki.

Veš, vse bo pozabljeno. Pekel resničnosti.

Otrok pa se bo vračal.

Na ruševinah bodo zrastli novi zidovi.

Duše so neumrljive.

Družina bi morala biti trdnjava.

Prijatelji se ves čas iščejo.

Mesto je velika žival.

Otroštvo mine v hipu.

Tiha žalost je v hiši.

Zapuščeno gnezdo v krošnji drevesa.

Bolečina je kot nihalo.

Čas se drobi v lačnih ustih.

Samice varujejo svoje mladiče.

Ljubezen je ali je ni.

Ponovitve prinašajo težo nespečnih noči.

Drevesa dihajo. Spomini so kot žeblji.

Gost dež tke sivo zaveso.

V trenutku sem moraš odločiti.

Odsev sovraštva v očesu. Pesnik se je trdno oklepal tvoje roke.

Kamni v ustih. Otroške oči.

Val prihrumi vse do zida.

Jutro.

Zibanje.

Nazaj in naprej.

Naprej in nazaj.