4. Veter prihodnosti

6. poglavje

Odločil se je, da se v vas ne bo pritihotapil: stopal bo po cesti, dobil informacije, ki jih potrebuje, in odšel. Če je to bila res čarovnica, kot je domneval, so bili vaščani navajeni na vsaj malo nenavadnega.

Sonce se je bližalo zenitu, ko je prišel do prve skupine hiš, kjer se je cesta ločila v različne smeri. Ozrl se je po vseh možnih opcijah, a nič mu ni povedalo, kam naj se odpravi. Globoko v sebi je preklel dan, ko je uničil tisto napravico, ki je zmogla detektirati čarovniško energijo. Iskal je drugo opcijo. V teh krajih še ni bil, običaji posameznih regij pa so mu bili tujka. Odločil se je za direktno vprašanje prvega mimoidočega…ki pa ga ni bilo; predvideval je, da je večina ljudi po službah. Le malo naprej je videl samega ostarelega moškega, ki je sedel na stolu pred hišo in se nastavljal sončnim žarkom. Odpravil se je do sedečega starca.

“Dober dan.”

“Ja, kar dober je, ja.” je prikimal starec.

Po nekaj sekundah nelagodne tišine je nadaljeval. “Iščem nekoga. Neko žensko, ki lahko… pomaga.”

Starec ga je le gledal, kot bi ga ocenjeval. “Malo čudna je, a prijazna. Meni je pomagala, ko sem si zlomil nogo pozimi. Tam na križišču je bilo vse ledeno. Ja, v redu ženska, ta naša Ivana.”

“Kje živi?”

“Tam, na križišču pojdi levo, pa naravnost. Pri tavelikem hrastu, na desno. Rumena hiša.”

Prikimal je in se brez slovesa obrnil in nadaljeval z iskanjem; sledeč navodilom je v nekaj minutah prišel do svojega cilja. Res je hitro našel generično vaško hišo rumene barve, s prijetno teraso, kjer sta na ležalnikih počivali dve ženski, ki bi lahko bili mati in hči. Mlajša je na videz spala, starejša pa le nekam prazno gledala predse. Stopil je prednju in povprašal po Ivani, ena od žensk je le topo pomignila z glavo naj vstopi. Njena pasivnost, praznost, mu ni bila všeč. Odpel je zaponko na svojem toku za nož. Vstopil je.

Hiša, ali vsaj predsoba, je bila opremljena malomarno, omare, kredence so bile različnih stilov, tapete na zidovih so že vihale svoje robove; bilo je pa svetlo. To mu je bilo všeč.

“Ivana!” je zaklical.

“Ja, v kuhinji. Kar naprej, ravno kuham čaj!” je glas prijazno zaklical od nekje blizu.

Sovražil je prijazne ljudi.

Nadaljeval je skozi predsobo in na desno vstopil skozi vrata v kuhinjo; presenetljivo spravljeno in čisto. Debelušna ženska ognjeno rjavih las se je sklanjala nad lonec na štedilniku in vanj stresala suha zelišča. Pogledala ga je.

“Joj, izgledaš utrujeno.” je vzkliknila, skoraj navdušeno. Potrebuješ kopalnico ali tuš?

Odkimal je.

“No no, kot hočeš.” je odvrnila. Na štedilniku je zavrtela gumb in se primaknila k mizi. “Vsedi se, vsedi se. Te punci na vhodu nista preveč prestrašili?”

Spet je odkimal, tudi vsedel se ni.

“Malo jima pomagam, sta precej ubogi… No, ni važno. Torej, kako ti lahko pomagam?”

Ocenjeval je, kako nevarna je. Izgledala ni preveč, a vseeno je moral biti previden. “Si čarovnica?”

Obraz se ji je sunkovito zresnil in stopila je pol koraka nazaj.  “Odvisno, kdo želi vedeti.”

“Torej si. Če mi pomagaš… bo vse v redu.” je rekel.

“Če mi že misliš groziti, se vsaj predstavi.” je rekla in stisnila roki v pest.

Zaslišal je nežno, komaj slišno hrumenje. “Undorm Adorin.” je rekel. Humenje je prihajalo iz njenih pesti. Vedel je, da se je ženska pripravila na boj. Bežno je pogledal proti svoji levi podlakti in preklel svojo nepozornost.

“Potrebujem samo informacije.” je rekel.

“O čem?” je vprašala Ivana, na čelu pa so se ji začele nabirati kaplje potu. “Hitro, prej kot te pošljem v kosih do Severnih otokov.”

“Težko razložim.” je Undorm počasi priznal in potegnil nož iz nožnice ter ga pridržal pred seboj. Če bo dovolj hiter, bo to vse kar bo potreboval.

“Potrudi se.”

“Spravi tiste pesti.”

“Najprej ti nož.”

Prikimala sta si in Undorm je s hitrim, naučenim gibom nož spravil nazaj za pas, a zaponke ni zapel. Ivana ja razprla pesti, in komaj sedaj je opazil, da se je nekaj litrov vode, nekaj pedi nad loncem padlo nazaj vanj. Res je postajal nepazljiv. Star je, si je priznal. Prestar.

“Sedaj pa kar.” je rekla Ivana, opazno bolj sproščeno, a še vedno previdno.

“Potrebujem način kako najti neko…dušo.” je počasi, previdno začel Undorm, še vedno napet in mrk.

Ivana je privzdignila obrvi in ga zmedeno gledala. “Kaj?” je po nekaj sekundah rekla prazno.

Undorm je zmedeno iskal besede, ki bi lažje razložile njegovo težavo. En izmed problemov samotarstva, pač. “Torej. Iščem določeno dušo. Njeno telo sem našel, potrebujem najti še dušo.”

Ivana se je že hotela nasmehniti, a si je zadnji trenutek premislila. “Poglej. Zdaj nesem čaj ven mojim prijateljicam, tačas pomisli, kako bi ti to lepše povedal, in bomo videli, kaj se da narediti. V redu?”. Poskusila se je prijazno nasmehniti, kolikor se je pač lahko glede na okoliščine, in si pridobiti kakšno minuto za razmislek.

Prikimal je, ona pa je prijela posodo in dve skodelici ter jih odnesla.

Vrnila se je hitro. “No, poskusiva znova.” Usedla se je za mizo, medtem ko je gost še vedno stal.

“Nekoč sem moral nekoga ubiti.” je začel govoriti in opazil, kako se je vidno napela. “Preden je umrla, mi je obljubila, da se vrne. Telo te, ki je umrla, sem…našel.”

“Našel?”

“Potrebujem še dušo, da bo cela.”

“Mi hočeš povedati kako ‘najdeš’ telo?”

“Ne.”

Ivana ga je le gledala. To je bil precejšen preskok od izgubljenih ljubljenčkov, nočnih mor, polomljenih kosti in alternativnega zdravilstva, je pomislila. Globoko je zavzdihnila. “Huuu, kje naj se lotim?”. Ničesar se ni domislila. Počutila se je popolnoma izgubljeno; prvič je slišala o kakšnih dušah.

“Oprosti, ampak mislim, da je to precej naj mojimi sposobnostmi. Resnično.”

Undorm jo je le gledal. pomislil je, kaj bi lahko rekel, da bi ji lahko pomagalo. “To se je dogajalo pred novim štetjem.” je poskusil z novim namigom..

Ivana ga je spet začudeno pogledala in prebledela. “KAJ?” je vzkliknila. “Pa koliko si star?”

“Ne vem več. Preveč.” je rekel popolnoma brez čustev, razen tiste večne jeze, kje ne bila del njega.

“O, drek, drek, drek. Me zajebavaš, ane?”

“Ne.” je odgovoril z istim tonom, brez spremembe izraza. Nikoli se ni zajebaval. Vedno je bil resen.

Glavo je naslonila na svojo pest ter se zagledala v mizo. “Saj ni mogoče.”

“Toliko kot vrela voda, ki si jo hotela vreči vame.” je odvrnil, Ivana pa ga je le začudeno pogledala.

“Si resen, kajne?”

Prikimal je.

“Glej.” tokrat je bila ona tista, ki je iskala besede. popravila si je kostanjeve lase, ki so ji padali na obraz. “Glej. Stara sem petinštirideset, tega sem se naučila sama v veliki meri, razen nekaj samoobrambe sta me naučili, Graciela in Catha …Torej, te dve zunaj.” Vdihnila je. “Resnico ti govorim.”

“Kdo sta?”

“Torej, ne vem če lahko povem.” je rekla. “Obljubila sem jim.”

Undorm jo je le gledal. Pod težkimi oblačili mu je postajalo vroče, a za to bo skrbel kasneje.

“Ah, kurc. Taki kot jaz, ampak nekaj zadrogirani, ali nekaj podobnega; bolani. Par let nazaj smo se srečale. Od takrat prideta včasih mimo, ostaneta par dni, včasih več. Nato spet izgineta.” spet se je zagledala v mizo in si glavo podprla z roko.

“Čeprav …” je nadaljevala. “Mogoče bi vedeli kaj.” je pripomnila. “Včasih govorita o nekih starih stvareh…Sploh Graciela.”. Naredila je premor. “Ne vem pa,  ali so to samo blodnje. Velikokrat samo nekaj blodita.”

Undorm se je obrnil in se odpravil proti vhodnim vratom.

“Čakaj, kam greš?” je zaklicala za njim in vstala ter se odpravila tudi sama.

Pred hišo se je ustavil in gledal, zdaj eno, zdaj drugo. Mlajša, tista ki je prej spala, se je tačas prebudila, starejša pa je v roki držala skodelico čaja in še vedno nekam prazno zrla predse. Zdelo se je, da ga sploh ne vidita, da se sploh ne zavedata sveta okoli sebe.

“Daj jima pol ure, da čaj malo prime.” je rekla Ivana. “Bi tudi ti kaj?”

Odkimal je, se odmaknil na lepo negovano trato pred hišo ter se usedel. Po kakšni minuti mirovanja je z ramen odstranil nahrbtnik, si ga postavil predse in začel brskati po njem, dokler ni našel kovinske naprave, ki si jo je pritrdil na levo podlaket.

Ivana je previdno stopila do njega. “Ampak … A si res star toliko? Si res bil … pač, že pred novim štetjem?”

Undorm jo je mrko pogledal, nato pa spet pogledal predse in zamižal. “Ja. Sedaj hočem mir.”

“Ja, seveda.” je rekla. “Bom v hiši, če…um, če boš kaj potreboval.” Vedela je, da ne bo.

Od sebe ni dal znaka. Moral je razmišljati, analizirati. Jasno je bilo, da je ta debeluška bila iz nove generacije čarodejev, jasno je bilo, da ni poznala nevidne vojne. Moral je najti nekoga, ki se še spomni starih časov. Časov štirih bogov. Registriral je mrmranje za seboj: izgleda, da se ti dve spravljata k sebi, je pomislil. Mogoče, je pomislil. Mogoče. Adora, našel te bom.

Ni vedel, koliko časa je tam meditiral in umirjal svoje misli. Čas zanj ni imel več pravega smisla; a vseeno je imel dovolj. Še enkrat je preveril napravico na podlahti. Ni mogel verjeti, da je stopil pred neznanega čarovnika brez svojega ščita. To bi se lahko slabo končalo. Sedaj bo stopil pred dve čarovnici; a ne brez zaščite. Nastavil je enega izmed večih drobnih gumbkov in še nekajkrat globoko vdihnil. Postavil se je na  noge, si namestil nahrbtnik, v katerem je bilo vse njegovo imetje in dvakrat napel mišice svojega telesa. Nato je stopil pred čarovnici.

“Potrebujem informacije.” je rekel, hladno in direktno, brez ovinkarjenja.

Počasi, kot v počasnem posnetku, sta ga obe pogledali, z nekim butastim, neumnim izrazom na obrazu. “A?”

“Me razumeta?”

Tista mlajša; imela je rjave lase, bila je koščena, z upadlimi lici in temnimi podočnjaki, nosila pa je lahko poletno obleko, ki je bila krog in krog zamazana z raznovrstno umazanijo, je počasi odgovorila “Kaj je?”

“Potrebujem najti dušo nekoga.”

Tista starejša, enako sumljivo; skoraj bolestno presuha, z le malo svetlejšim odtenkom las kot mlajša, je kot na ukaz vstala in se nagnila čez ograjo ter bruhnila; iz ust je prišlo le malo želejaste, zelenorumene tekočine.

Mlajša ga je še vedno gledala in globoko dihala; predvideval je, da tudi sama zadržuje krčenje želodca in prebavnega trakta. Začela je prikimovati. Končno je slišno požrla slino. “Ja ja. Duša. Ja ja.”

Undorm se ni zmenil za borbo ženske s svojim požiralnikom, opazil pa je, da so vhodna vrata priprta, skozi špranjo pa je kukala Ivana. “Kako?” je vprašal.

“Težko. Ja ja. Duša je zajebana. Ja ja.” Kimala je bolj sebi, kot komu drugemu, Undorm se je vprašal, ali se sploh zaveda svojega pogovora, in ali je sploh smiselno nadaljevati; a to je bila vsaj potencialno najboljša sled, kar ko je imel po zelo zelo dolgem času.

“Na čem so?” je vprašal Ivano.

“Ne vem.” je priznala in širše odprla vrata. “Ponavadi so bolj…um…prisebne.”

“Kako?” je ponovil vprašanje, glasneje.

“NE VEM; PIZDA!” je zakričala mlajša izmed žensk na terasi in utihnila, kot bi se prestrašila lastnega glasu. “Kam jo bomo spravili?” je nadaljevala tišje. Starejša je končala svojo stoječo borbo in se usedla nazaj na stol. “Kaj spravili?” je šepnila.

“Talisman. Ja, ja talisman…In urok.” si je mlajša pritrdila.

“Kje najdem to?” je vprašal Undorm. Ivana je z zanimanjem spremljala pogovor in modro molčala, zavedajoč se, da je zabredla pregloboko za njene sposobnosti in njeno udobnost.

“Noben ne ve. Noben. Ne ne. Ne več.” si je mrmrala mlajša, sedaj držajoč si svoje lase pred očmi.

“Ne ne.” je pritrdila starejša. “Ne več.”

“Veš ti kaj o tem?” je vprašal Ivano, ki je hitela odkimavati. Jasno mu je bilo, da je hotela, da se vse skupaj čimprej konča, a ni imela poguma posredovati.

“Kako hitro spusti?” je spet vprašal. Rdečelasa debeluška ga je začudeno gledala, rekla pa ni ničesar.

“Kdaj bojo bolj prisebne?”

“A”. je ugotovila, kaj jo mrki neznanec na terasi sprašuje. “Jutri zjutraj bi morale biti bolje. “

“Vrnem se. Poskrbi za njih.” je le rekel in se odpravil proč, s dolgimi, močnimi koraki; brezkompromisno in brez obotavljanja.

Ivana je le zmedeno gledala za njim, nato pa spet ženski na njeni terasi, in spet za njim. “V redu.” je le rekla. “Pa bom, no. Drek, kaj se dogaja?”

 

7. poglavje

Alani je le nerada povabila Davida v svoje stanovanje, ki ga je podedovala po babici; bilo je hladno, temno in opremljeno po najnižjih možnih standardih. A vztrajal je, da jo pospremi do doma, saj ga je bilo strah za njeno varnost. Obnašal se je … očetovsko.

“Imam samo vodo.” je tiho rekla, ko se je David usedel za mizo v majhni kuhinji.

“V redu bo.”  je dejal in se nežno nasmehnil.

Ko mu je nesla kozarec in ga postavila predenj, je skušala doumeti, zakaj ji pomaga. Pozabila je že, kaj je hotel od nje takrat v baru, spomnila se je le, da jo je razjezilo. Sedaj pa jo je rešil pred Vidom in Perotom, zaradi česar mu je dovolila v svoje življenje.

“Hvala.” je rekel.

Vse kar je mislila, da ve o ljudeh, se je podiralo. Vedela je, da so ljudje ali nesramni, ali ignorantski; vedela je, da ji nihče ne bo pomagal, verjela je v to; sedaj pa ji nekdo pomaga, se ji zahvaljuje: izgleda skoraj, kot da jo spoštuje. Ni vedela kaj naj reče, zato je le sramežljivo stala ob mizi in molčala. David pa jo je le gledal; mirno in potrpežljivo.

“Em.” je začela obotavljivo. Iskala je besede, ali vsaj temo pogovora, a pogovori niso bili njena močna stran, vse odkar je morala dati staro mamo v dom upokojencev. Odločila se je, da bo kar molčala. Saj je on hotel vstopiti, zdaj naj se izjasni kaj hoče.

“Se lahko pogovoriva?” je končno dejal. Njegov glas je bil lep, si je priznala. On je bil lep.

“O čem?”

“O tebi.”

“Zakaj?” O sebi res ni hotela govoriti. Karkoli drugega, v najboljšem primeru pa tišina. Glas v njej je besnel, naj ga zapodi iz stanovanja, zato je resno razmišljala o tem, da bi prijaznega, lepega, očetovskega neznanca vseeno poslušala.

“Hmm, kako naj to povem … ” je pričel. “Recimo tako. Vem, da si posebna; in to na dober način. Prosim, ne razumi tega narobe.”

Alani je čakala, če bo rekel še kaj. Hotela je zaznati nekaj v njegovem glasu, kar bi ga izdalo, da bi ga lahko spet zagnala ven. Ampak ne, bil je miren, pozoren. “Kako to veš?”  je hotela premakniti pozornost s sebe. Po hrbtu jo je začelo zebsti. Divjanje v sebi je nekako porinila na stran.

“Ker je to moje delo. Da potujem po svetu in iščem … recimo temu talente.”

Pogleda ni odmaknil od nje, in to jo je plašilo. Zdelo se je, da vidi skozi njo, da jo ima na pladnju; hotela se je samo skriti, a nekaj ji je pravilo, da je varno. Ne tisti njen prijateljček, ki je celoten čas kričal, naj ga nažene.

“Kakšne talente?” Začutila je, da ji bo kmalu začelo kruliti, upala je le na to, da ne bo slišal. Odmaknila je pogled od njega, nekaj zelo zanimivega je bilo ravno ta hip na petdeset let stari kuhinjski opremi.

Za njo nekje je začela migotati svetloba. Pa bo treba spet kupiti novo žarnico, je pomislila. Mogoče pa ne. Saj lahko brez ene žarnice. Na hrbtu je čutila nežno toploto, kot bi za njo gorel plamenček. Ozrla se je in njeno telo je zmrznilo.

V razprti dlani mu je gorel ogenj. Oddajal je toploto, svetlobo. Premikal se je kot pravi ogenj, skladno z Davidovim dihanjem se je tresel in nato umiril.

“Kaj je to?” je prestrašeno dejala.

David se je le nasmehnil, komaj opazno. Tlesknil je in ogenj je ugasnil, premaknil je drugo roko in voda v kozarcu je zaplavala v zrak, se oblikovala v dolg curek, se nekajkrat zvila in se nato vrnila v kozarec.

Ostala je odprtih ust. Plamen se je vrnil na njegovo dlan.

“Kako si to naredil? Kdo si?”

“Čarovnik.”

“Kaj?”

“Čarovnik. Čarodej, vrač, šaman, božji izbranec, nadnaravnež, nenaravnež, izrodek narave… Še kakšno ime so nam nadeli…recimo temu navadni ljudje.” je mirno rekel David, medtem ko se je plamenček igral z njegovimi prsti, rasel in upadal. Nato jo je pogledal. “In mislim, da si ti tudi.”

NE. PROČ OD NJEGA! NE! Je kričalo v njej, a svojih oči od prelepe igre nemogočega ni mogla odmakniti. Bile je čudovito, bilo je nezemeljsko, bil je biser v blatu njenega vsakdana. Končno se je zavedla, da kaj ji pravi njen glas, in kaj ji pravi David.

“Ne, ne morem biti.” je dahnila. “Ne, to ni res. Sanjam, kajne?” Misli so ji podivjale. Bi vedela, če sanja? Ampak vse je bilo tako res, celotno sosledje dogodkov današnjega dne. Ampak ne, ni mogoče. “Ne ne, ni res.” Napadla jo je panika in začela je nekontrolirano dihati, hitro in plitko; začelo se ji je vrteti. “Sanjam, ja … Sanjam.” je še uspela šepniti.

David je le mirno čakal, plamen v njegovi dlani pa je ugasnil. “Alani.” je mirno poklical njeno ime.

“Ne, ne.” je le zmogla. “Prosim, ne več. Hočem le tišino. Samo tišino, prosim.” Spet so se ji vsule solze po obrazu. Tisti v njej je kričal, norel, kot ni še nikoli. “Samo tišino, prosim. Prosim.”

Še sama ni vedela, kdaj se je zopet znašla v očetovsko toplemu objemu Davida, a bilo je prijetno in toplo. Zdelo se ji je, da jo razume, da je iskren. Počutila se je slabo, saj so njene solze tekle na njegovo polikano obleko. “Samo tišino hočem.”

“Kaj misliš s tem?” je šepnil. “Kdo ti ne da tišine?” Seveda, on ni mogel slišati, kaj se je dogajalo v njeni glavi. Glasovi v njeni glavi so bili samo njeni, samo zanjo. Ni bila normalna, bila je čudakinja. Ni je spustil, kot da bi vedel, da ni bila objeta že leta.

“Nekaj v meni. Kot bi imela še eno osebo.” je hlipnila. Glas je kričal, naj pobegne, a je bilo preveč lepo, preveč nežno. “Vedno kriči name. Vedno me žali.” je dodala.

“Te lahko prosim, da mi za nekaj trenutkov zaupaš?” je dahnil po nekaj sekundah.

Hotela se je ustrašiti, a … se ni mogla. Bila je preveč utrujena od vsakodnevnih bojev, tako zunaj nje kot znotraj nje, bila je preveč utrujena biti vedno pazljiva, vedno na preži pred naslednjo psovko, bila je preveč utrujena biti lačna, in gledati na vsak rolat, ki je vedno šel za plačevanje preživnine za babico. Bila je preveč utrujena od vseh neprespanih noči, ko se je njen notranji sovražnik hotel iztrgati izpod njenega nadzora. Nekako je le prikimala.

“Mogoče bo malo neprijetno.” je slišala in za dve dolgi sekundi je začutila topo bolečino v glavi, ki je odšla tako hitro kot je prišla. Glas v njeni glavi ni rekel nič. Popolnoma nič. Tišina. “Bolje?” je rekel tisti topel glas nad njo.

Še nekaj sekund je počakala, nato pa prikimala. “Tiho je. Lepo je.” je šepnila.

“Bi šla počivat?” je šepnil tudi David.

“Ja. Prosim.”

“Odpočij si.”

Kot da bi jo vodila nevidna sila se je obrnila in se odpravila v sobo. Ni vprašala, kje bo prespal David, ni je zanimalo kdo bo ugasnil luči ali zaklenil vrata. Važna je bila le tišina v njeni glavi. Slekla je svoja ponošena oblačila in se oblekla v preveliko bombažno majico, ki jo je nekoč zastonj dobila v eni izmed trgovin, se ulegla v posteljo in zaspala kot ubita.