Zrna norosti 6

NONO V PISMU

Pol ure Magdinih napadov je prebilo precej debelo plast Juretove strpnosti. Po malem je padel tudi opojni konopljin ščit, v katerega se je bil odel v družbi lažnivega medveda pred slavnostnim družinskim kosilom.

“Ko jebe to zajedavsko mačeho. Jebi se Magda!” Brez besed je vstal in v opoju zrna norosti lebdel skozi jedilnico do svobode. Želel si je … mir.

V pisarno ne more. Oče po kosilu tam prižge cigaro, da ubeži puščobi žene, ki po novem sovraži njegovo kadilsko razvado. Naj prižge avto in se zapelje do svojega stanovanja? Ne, v takem stanju ne pride ravno daleč. Neka notranja trezna suflaža mu je vdahnila podobo pozabljenega zatočišča iz otroških dni. V zatišju prašnega podstrešja je nekoč izginjal pred odraslimi, pred sprožilci slabe vesti. Nikoli pravzaprav ni vedel, kaj točno počne narobe, zakaj je v očeh odraslih tako neroden, zakaj je tako prilično zasanjan, zakaj je tako nesposoben. Na podstrešju pa je lahko nepremično in brezpogojno zrl v popolno praznino samega sebe.

Tudi danes je neopazno skozi dve nadstropji drsel navzgor, do prostornega zatišja. Brezbrižno je legel v debelo plast prahu na ladijskem podu in pričel z zretjem v vakuum tesnih občutij. Pogosto se mu je zdelo ravno obratno – da ne čuti ničesar več. Ne more si privoščiti, da bi še kaj čutil. Zretje v prazno ga je ovijalo v uteho in sočasno gradilo grozeče strahove.

Njegov strmeči pogled je ob robu starinske skrinje zamotila rahla dimna prikazen, ki bi na prvi pogled lahko bila tudi igra sončevih žarkov. Izostril je zenici in v medlem mrču se je postopoma krepil obris človeških oči. Spominjale so na prijazno naročje preteklosti. Previdno se je približal skrinji in jo na lahno odpiral. Prikazen je medtem bledela. Robato izrezljan leseni zabojnik je po zunanjosti budil velike upe, notranjščina pa ni razkrila posebnih zakladov. Le nekaj očetovih papirjev iz časa srednje šole.

V iskanju nekih razlogov za prikazen je Jure brskal med papirji, jih stresal po lesenem ladijskem podu in dokončno spoznal, da je vsebina skrinje brezpredmetna. V obrobnem vidnem polju pa mu je v razdejanem listju izstopil porjavel prepognjen papir. Vzel je v roke prhko listino in previdno, da je ne bi poškodoval, razgrinjal kos za kosom. Po lastnoročni pisavi je postajalo jasno, da gre za staro pismo. Razprl je še zadnji pregib in iz pisma je odskočil prozoren obris beloglavega starčka. Bledi duh je zrl v Jureta, kot bi pričakoval nekakšen ukaz.

“Super, najprej govoreči medved, sedaj pa hop – siva glava v pismu,” je zamrmral Jure. Seveda, seveda. No, če smo že tako daleč: “Kdo si?” Se je predal pogovoru z iluzijo.

Tokrat ni prejel odgovora. Privid se je samoupravljal, kot bi bil vnaprej sprogramiran hologram. V nekem ostarelem jeziku je napovedal: “Prebral ti bodem pismo, ki ga je tvoj oče pred leti prejel z moje strani.”

“Ampak, kdo …” je hotel prekinit Jure, a prikazen je začela z branjem.

“Sin predragi moj.

Že dolgo ni tvoja noga prestopila pragu naše hiše. Mati pogreša te, takisto jaz. Da si jezen name, ti ne bodem očital, a da si na mamo zvrnil svoj srd ne zdi se mi pošteno. Moje rakavo telo počasi razžira samo sebe, život mi hodi h kraju. Zategadelj rad bi, da veš kako se je godilo z mano in kaj se kane goditi i tebi ako ne najdeš boljše rešitve nego sem jo jaz.

Cel život nisem poznal drugega kot vojskovanje. To že veš, da sem bil narpred pokoren cesarju Franzu Jožefu, po prvi svetovni vojski pa sem dvajset let kot polkovnik služil Kraljevini Harmeniji. Tam so me jako čislali. V Beogradski školi učil sem mlade rodove uskoro do leta 1938., ko sem se vsled bolesti upokojil. Precej utrujen sem se vrnil v domače Sovodnje, katere so po rapalskem ugovoru ostale pod Italijo.

Od našega nekdaj vrlega gradiča pričakale so me zgolj tužne razbitine, plod prve svetovne vojske. Nisem bil pri moči, da bi se sam lotil ispravljanja gradu, nego sem te opravke predal  prijateljem iz Devina. Sam pa sem si medtem izvolil urediti domovanje na našem posestvu v našem ta glavnem mestu Tebaja. Dobro mi je delo biti spet na domači kadmanski zemlji in polagoma sem počel zahajati na shode visoke družbe. Na jednom od tih balov je moje oko prvič zapazilo Codellijevo Nežo. Svetlolasi ageljc je nežno stopil moje grobo vojaško srce in mi ga nalil s sladko nado ljubezni.

Dasiravno je bila 26 let mlajša od mene, bila je Neža pri 22. letih vdova. Leto poprej ji je namreč mož preminul od udara elektrike. Vsled tega bila je vsa črna in jako osamela. Svoja čutenja do Neže sem narpred zaupal njenimu očeti, ki je bil za to, da se z Nežo kar narhitreje dobiva. Zatim sva se čestokrat srečala na promenadi. Često sva i na samem govorila pa sem ji ob jednoj od tih prilik predlagal, da bi se ovenčala ž mano. S privolenjem staršov je bilo venčanje že ob kraju poletja. Vselila sva se v obnovljeni sovodenjski grad in že naslednjo pomlad naju je silno osrečil tvoj prihod na svet. Vse je bilo kot v pravcah.

Sreča pa ima svoje zavite struge in najina reka radosti je dokaj brzo uplahnila. Vnel se je še jedan ljuti svetovni boj in nemili nemški križ je brzo pahnil v bridki jarem i našo deželo. Prek petdeset sem jih že štel ob tistem času, imel sem mnoge bolesti in ni bilo nuje, da bi se podal v boj. Ali uvidel sem, da našim fantom manjka znanosti iz vojskovanja pa sem se javil in šel v gverile.

Z veliko žalostjo v srcu je Nežca sprejela ta moj prostovoljni odhod na vojsko in mislim, da mi tega ni nikoli zares odpustila. I po vojni je ostala precej mrkega lica. Ne zamerim ji. Neža se je bala, da izgubi še enega moža. Bala se je i, da bo njen sin rasel brez očeta. Ni bila to obična orožna vaja. V tej grozovitej drugi svetovni vojski je padlo še več ljudi, ko u prvi. Padali so i civili.

Po vojski pa ni bilo bolje nego brat zoper brata se je dvignil. Rodeči zoper bele. Dasiravno sem se v vojni boril na strani naših, so se na kraju ti črni vragovi radi našega pleminitanskega rodu, spravili i na nas. Vse parcele so nam jeli pobrati, da se nisem jaz drugače pogodil ž njimi. V zalon za pomiloščenje naše družine sem se jim zaobljubil pomagati pri švercanju orožja z zapada.

A barabe velele so mi naj dokažem mojo pripadnost še na druzi način. Umotvorili so, da ima država prepolno notranjih sovragov, katerih se gre znebiti še prej, ko nam iznova ogroze svobodo. Nikoli nisem odtegnil svoje pomoči pri državnih poslih. Nepoznavši pravo sliko sem i v tem slučaju ponudil svojo roko.

Groza me spreletuje. Čestokrat mi sredi noči spati ne dajo podobe družin, katere smo brez sodnije vkupno z otroci pahnili v smrt. Postrelili smo jih v brezna, da so krvavi potoki tekli iz gozdov dol skozi sela. Teman je postal moj duh po takih dejanjih. Preveč smrti sem uzrl za en sam človeški život. Želel sem prestati s takim početjem, rodeči satan pa me je tesno zgrabil v svoje krvave kremplje. Zato sem tvoja otročja leta bil precej zdoma.

Žal je še dandanašnji takisto naša družna jako pri roki nečistim državnim poslom. Radi naše tovarne blizo meje z Italijo čestokrat orožje in druze tace zadeve peljemo mimo carine k nam v Harmenijo. Laški cariniki in žandarmerija nas pozna, kolobocij s pregledovanjem tovora zategadelj nimamo. Po moji smrti bo tovarna tvoja, sin moj. Vem, da bojo ta črni prišli i h tebi. Te podlasice so nenasitno ješče. Spustiš jih v hišo pa ti požrejo vse od kašče do kleti. Milo te prosim, pogodi se ž njimi, sodeluj. Spravili se bodo na celo družino, ako jim v svoji upornosti odkloniš roko. Mnogo tacih, ko mi imajo na spisku. Ni jim hudo pobrisati z obličja zemlje one, kateri jim niso po godu …”

Jure se je zbudil v prašno popoldne zapuščenega podstrešja. Prikazni so izginile, pa vendar je v vsem, kar ga je odevalo, še vedno bdela prisotnost neznane domačnosti. Nekje v sebi je čutil brleti žgočo željo po obisku none v sovodenjskem gradu. Vedel je, da mu privide in razodetja povzroča zrno norosti, a v tej poblazneli predstavi je uvidel tudi zrno resnice.

Pot odgovorov pozna še ena oseba.

Nona.