Zrna norosti 40

NE OBSTAJAM

“Čakaj, Bog! Če je ves ta svet okrog mene le moja misel, ki jo ti zapisuješ v nekakšno knjigo in če vse misli, ki jih napišeš, prejemaš od nas, potem lahko zamislim karkoli in ti boš to zapisal. Kaj pa vem … lahko hodim po vodi?”

“Lahko tudi plavaš v nebo, če želiš. Karkoli, le da bo v kontekstu tvojega karakterja oziroma tvojega zavedanja.”

“Ja, ja … torej lahko grem tudi skozi stene tega zapora? ”

“Lahko, a ne bo treba.”

“Aha, vidim v nadaljevanje zgodbe.

Dobrun se maje.”

DOBRUNOV MISELNI KOKUN

Na hladno sobotno jutro po prvem protestu se je razprla masiva vhodnih vrat predsedniške palače in med novinarskimi ekipami je zavrvelo. Snemalci so hiteli izostriti objektive, reporterji so vihteli mikrofone in snemalnike, prišleka na pragu trenutno najbolj slavnih vrat v Evropi je zasula gromeča zmešnjava vprašanj.

Predsednik Kadmanije, Zoran Blatnik, je mahaje z rokama umirjal oglašujoče radovedje novinarjev. Ko se je brezplodje nerazumljivih krikov umirilo, je čisto na kratko oznanil, da lahko pričakujejo jutri ob deseti uri tiskovno konferenco s predsednikom vlade Antonom Dobrunom. Takoj zatem je predsednik države v grmenju novih bliskavic in nerazumljivih vprašanj poniknil v staro palačo. Vojska je za njim spet zapahnila težo slavnih vrat.

Novica, da bo predsednik vlade končno nagovoril javnost, je napolnila naslovnice svetovnih medijev in velike TV mreže so že napovedale prenos tiskovke v živo. Zanimanje je bilo še toliko večje, ker je Jure s svojo ekipo vse uspešneje trl oklep Dobrunove moči. Izpod površja strahovlade so se predvsem v tuje medije stekla številna srhljiva pričevanja o umorih, ovaduštvu, mrcvarjenju in ropanju prestrašenega naroda. Ves svet je torej zanimalo, kako se bo predsednik vlade branil vseh teh obtožb. Vsakomur je bilo jasno, da se je s to tiskovno konferenco izpostavil brez milosti razjarjene javnosti.

Dobrun je bil v zadnjih dneh tako razdražljiv, da so se v njegovi prezenci tresli tudi najbolj zaupni priskledniki. Na omiljen način so mu skušali zvesto poročati o dogajanju izven palače, najbolj drzni so celo odsvetovali nastop v javnosti, a Dobrun je povsem zaupal v svoje govorniške sposobnosti. Zaenkrat je vse teklo po njegovih načrtih. Pričakoval je največji nastop v svojem življenju. Pripravljen je bil razbiti Pankracijo, razgreti svoje vernike, razdvojiti narod in preprečiti napovedan nedeljski protest.

V nedeljo zjutraj sta se Kadmanija in svet prebudila v nestrpno čakanje. Župniki so prestavili maše, komentatorji so že pred konferenco osmišljali dogodek s strokovnimi mnenjskimi izvedenci v komentatorskih studiih, nogometni navdušenci so tokrat zasedli bare z namenom navijanja za dostojnejši obstoj, kadmanske ulice so bile polne prednevihtne tišine.

V predsedniško palačo je vojska spustila le akreditirane novinarje in biserna dvorana se je že dve uri pred prihodom predsednika zgoščala v gužvi sedme sile. Seveda je prostor še dodatno zabilo neznano število tajnih volčjih agentov v civilu, ki so prisluškovali predvsem pogovorom kadmanskih reporterjev. V višinah dvorane je rojil v odmevu kalnega vrveža, ko je točno ob desetih predsedniška delegacija prestopila velika črna vrata in zasedla mizo na priložnostno postavljenem odru pod stopnicami. Ob karizmatični umirjenosti slavnega diktatorskega predsednika vlade se je hrup v dvorani strahospoštljivo umiril.

Z uvodnimi navodili je začel tiskovni predstavnik Pavel Globel, dokaj srhljiv človek s trzajočo račjo ustnico. Po suhoparnem pozdravu je v cvilečem glasu oskutno poudarjal, da zaradi množine prisotnih, predsednik ne bo odgovarjal na novinarska vprašanja, temveč bo le podal svojo izjavo. Sprožilo se je zamolklo neodobravanje, in ko se je poleglo, je besedo umirjeno prevzel Dobrun.

“Hvala, ker ste prišli danes sem. Z vami sem želel govoriti, ker sem v zadnjih dneh slišal veliko zavajajočih informacij, predvsem glede namišljenih političnih zaporov. Še enkrat bom poudaril: Kadmanija nima tovrstnih institucij. Včeraj so moji sodelavci pospremili nekaj novinarjev v poslopje, kjer naj bi po besedah Pankracije zapirali politične nasprotnike. Kot ste verjetno videli v včerajšnjih poročilih, posnetki jasno kažejo, da so prostori na Bethovnovi ulici prazni, da ne rečem zapuščeni. Vsekakor tam ni nihče zaprt. Toliko o iskrenosti Pankracije in njihove skorumpirane novinarske ekipe, ki obtožuje mene, da zavajam javnost. Lepo vas prosim. Tako kot sem že povedal, zapornika Simon Burbon in Andrej Lazarević sta že ves čas nastanjena v zaporu na Dobu skupaj z ostalimi kršitelji zakona. V zadnjih dneh sem se podrobno pozanimal o njuni vpletenosti v zločin preprodaje drog. Kriminalisti so mi potrdili: ko bo prišlo do sojenja, bo tožilec povsem enostavno dokazal njuno krivdo. Dokazov je torej dovolj.