Zrna norosti 46

ZLO GLASNEGA V ZATONU

Davor je z nejevoljo zaznal premikanje zobatega okovja in jeklenic. Ves blazen je zatulil po stopnišču. Šele sedaj se je spomnil, da je v kleti dvigalo, s katerim so ne nazadnje imeli namen pretovoriti drogo, še preden bi stavba pogorela.

“NE! NE! NE!” je hrapavo krulil, medtem ko se je hropel po stopnišču in lajajoče spremljal v katerem nadstropju se bo dvigalo ustavilo. Dvignilo se je vse do zadnjega nadstropja in tam je Davor s krvavo slastjo čakal v zasedi. Vratnici sta se razprli, v notranjosti ni bilo nikogar. Preslepili so ga.

Pognal se je v dvigalo in ga z rdečim gumbom blokiral, da se ne bi ponovno zaprlo. Na stropu je ujel majhen premik in se ozrl navzgor. Skozi zasilno odprtino je vanj merila nabita vojaška Beretta. Utegnil je še izreči le še “Sranje!” Ivan nato vanj pognal zaobljeno, devet milimetrsko svinčeno smrt.

Zgroženo oko.

MRK

Vsi mediji, vključno z večino kadmanskih, so zvečer predvajali štiri posnetke: najprej Antona Dobruna, kako svojemu agentu naroča požig stavbe in ljudi ob njej; nato začetno paniko na Trgu federacije in okrutno posredovanje vojaških sil; v tretje se je vrtel predsedniški helikopter, ki se je strahopetno dvignil z ene od bližnjih streh; in nazadnje uspešno gašenje požara.

Za tem ni več nobeno uredništvo, katerekoli televizije ali radijske postaje po vsem svetu prejelo niti ene same novice svojih reporterskih ekip. Tudi kdajkoli kasneje ni bilo mogoče najti niti enega samega posnetka ali fotografije verjetno najbolj veličastnega dogodka vseh časov.

Medijska luknja.

VSEPRISOTNO

Revolucija je ogenj. Začne se v plamenčkih drobcenih misli, ki zapečejo eno samo na videz nepomembno osebo. Ob pravem času in v pravih razmerah se ognjevite misli razširijo. Razplamti se krog gorečih privržencev, ideje se širijo v vse višjih plamenih in ta žar skupnih želja lahko stali najbolj jeklena nasprotja.

Preporod naroda se je začel s točno tako majceno iskrico v vžigalniku znamke Thavma, ki jo je v kletnih prostorih razčlovečenja prižgal Davor Pavelić. Plamenčki so se na politem kerozinu počasneje širili, kot bi si Davor želel, pa vendarle je pritlehni ogenjiček še kar poskočno jahal čez blage serpentine kerozina in končno prilezel vse do paketov zrnja norosti. Vročina ob robu plamenčka je pobožala plastični omot na najbližji paleti in rjave tabletke so se zelo polagoma začele smoditi v gost dim. Precej tiho se je vnela tudi plastika, ki je ovijala pakistansko konopljo. Kmalu se je v zraku vsa flagranca trave brezsramno združila z molekulami zrnjeve meglice. V beli duh spojeno dišavje je brez večjih težav prebilo črnino kerozinovih saj in najprej napolnilo obokan strop – kante goriva ob stenah se sploh niso vnele – potem pa je ljubeča se dimna zmes že povlekla skozi vrata dvigala in se dvignila v višave poslopja. Široka vrzel, po kateri je običajno drselo dvigalo, se je namreč začasno spremenila v prvovrsten dimnik, ki je posrkal iz kleti vso belo meglino in jo pognal po stavbi varnostno-obveščevalnega komiteja.

Maca, Jure in ranjeni Ivan so prek hodnika in stopnic prebijali omamno zaveso in se postopoma vse bolj pretakali v brezbrižno lepoto življenja. Še preden bi se utegnili zadušiti od pomanjkanja kisika, so se vsi nasmejani družno zvrnili skozi vhodna vrata, kjer so prešerno razpoloženi gasilci zagospodovali požaru, hvala bogu … še preden je tudi njih objel dim brezbrižne sreče.

Vreme je kazalo na dež in tlak je uspešno potisnil nore meglice k tlom, na Trg federacije, kmalu pa tudi že po vsem mestu, kjer se je na tisoče ljudi zadimilo v blaženost bivanja. Belo Tebajo je prevzela ljubljenost, vse bolj vidni izkazi nežnosti. Moški, ženske, moškinje in poženščki, vse več golote, vse več sle, vse več želje po množični nasladi.

Nekaj nerazsodnih pripadnikov policije in elitna četa kadmanske vojske je najprej po nareku vlade s pendreki krvavila obraze ponorele množice in divje trgala kože z uporniških teles. Ko je tudi njih zaobjel pomirjujoči opoj dima, so prevzeli počutje večine in presrečni odvrgli orožje in oklepe. Nekaj časa so zmedeno iskali smisel življenja, a kmalu se jim je približalo vse več deklet, oboževalk uniform, in ponudile so jim zlitje v vsesplošno evforijo.

Maca je stal na robu Trga federacije in prisluhnil Bogu, med popisom največje množične omame v zgodovini človeštva. Sedaj je imel sposobnost, da vse skupaj trezno spremlja le z osi ustvarjalca zgodbe, a tako izjemnemu dogodku je želel biti priča, kot povsem običajen človek. S pravico svobodne volje, ki mu je bila dana od Boga, se je odločil izživeti svojo zemeljskost.

Pogledal je proti odru, kjer je nerazumljive govore prekinil električni udar dobro poznanega rifa skupine Pankracija. Narod se je ob tem vidno premaknil in še bolj povezal med sabo. Sledilo je še nekaj drugih glasbenih klasik, ki so Maci razširile pogled v navdušenje, zavibrirale so žile, ognjevito je vdahnil vsak kitarski prijem in videl je, kako solaže v obliki vijoličnih vinjet skozi jedro prizorišča spajajo človeštvo v eno smo popolno celoto. Obsedla ga je nenadna želja po igranju in petju.

Prijel je zabliskanega Jureta za ramo in odkazal naj mu sledi skozi množico do odra. Morje ljudi, ki ju je kmalu prepoznalo, se je razpiralo pred njima in jima omogočilo svobodno pot v ospredje dogajanja. Fanta sta že od daleč opazila tudi Lazarja, ki je v ekstazi opletajoče glave divje dominiral bobne. Maca se je lebde povzpel po jeklenih stopnicah in Jure mu je sledil. Trije kitaristi, ki so doslej pokrivali oder, so se, kot bi začutili neko novo prisotnost, družno obrnili in ob pogledu na narodna heroja navdušeno prenehali z igranjem. Brez pomisleka so naslado instrumentov prepustili rešiteljema naroda in izpareli v neznano. S priprtimi očmi je svoja pajdaša premeril tudi Lazar in na obrazu izkazal radost, da je Pankracija ponovno združena.

Z belo kitaro čez ramo se je Maca najprej okopal s pogledom tisočerih, ki so se spirali v molekulah ljubeče zmesi zrnja in trave. Od čiste zemeljske sreče je kar malo podivjal po odru. Nato je vtaknil sijočo banano v enega od ojačevalcev in s kratkim preizkusom strun vnel tisti del publike, ki je kljub zaplinjenosti osvestila, da je Maca ponovno na prostosti. Zagnalo se je divje skandiranje: PAN–KRA–CIJA! PAN–KRA–CIJA! PAN–KRA–CIJA! …

Kmalu se je ves trg zavedal, da pred njimi, na velikem platnu, stoji veliki odrešenik naroda. Mnogi so na lastne oči uzrli srebrno moč nenadne svetlobe okrog njegovega telesa.

Galvaniziran v sijaju božjega kroma, se je Maca zavedal, da lahko navdahne. Ves trg lahko popelje v spoznanje, kako navidezna je resničnost, v katero smo se omejili pri dojemanju sveta.

Gledal je morje evforije pod sabo skozi črke božjih misli, ki so vijugale v zraku in skoraj v transu je množici prebral nekaj verzov: “Pravijo ‘Nebo je meja’ …”

Maca je malo postal, narod pa je utihnil, da prisluhne dolgolasemu rešeniku.

“Pravijo ‘Nebo je meja’ …

Kje je meja?

Ni je.

Rob neba se v mrak vesolja zlije.

Pa vendar pravijo ‘Nebo je meja.’

Vprašam vas: Kje je meja?

Ni je … za vse ljudi na robu domišljije.”

Čez trg je butnil val očiščenja, sprožil se je aplavz in huronsko rjovenje naroda v transu. Maca je spoznal, da so ljudje razumeli. Bodisi zaradi droge, ki je še vedno širila po amigdalah njihovih možganov, bodisi zaradi zgodovinskega trenutka. Po vsej verjetnosti pa najbolj zato, ker je Maca verjel, oziroma se zavedal, da meje med fizičnim in duhovnim ni. Ni bilo nebes, ne pekla in ni bilo več zemlje. Bil je eterična snov, katere del so bili vsi prisotni.

Ponovni udarec na zgornje tri strune je izstrelil kitaro še dlje v ozračje večera. Množica je sprejela svojo vsemogočnost, ko je Juretov bas globoko zapredel skozi hormonsko kopel Trga federacije. Opno malega bobna se je upognilo pod udarci sadističnega bobnarja in pokalo od divjega ugodja. Maca se je neprisebno prilepil k mikrofonu in pesem se je osvobodila. Ni bila punk, ni bila rock, ni bila jazz, ni bila pop in ni bila folk ali narodno-zabavna. Zvenelo je kot vsaka zvrst glasbe, ki je kdaj koli obstajala. Niti Pankracija pravzaprav te skladbe še ni poznala, nikoli je niso vadili, a vseeno so se povsem usklajeno predali skupni preprosti vibraciji:

Vsak rodi se z genijem v duši.

Ustvarjeni smo, da se meje ruši.

Ni ti treba spati v senci drugih;

najdi sebe, vase se zaljubi.

Pravijo ‘Nebo je meja.’

Kje je meja? Ni je.

Rob neba se v mrak vesolja zlije.

Pravijo ‘Nebo je meja.’

Kje je meja? Ni je. za vse ljudi na robu domišljije.

Ali se sploh pride kdaj do konca,

kadar krožimo okoli sonca?

Hodiš v pravo smer, pot ne izginja;

Krog popoln je le, ko se spreminja.

Pravijo ‘Nebo je meja.’

Kje je meja? Ni je.

Rob neba se v mrak vesolja zlije.

Pravijo ‘Nebo je meja.’

Kje je meja? Ni je. za vse ljudi na robu domišljije.

Svobodni smo, ko mislimo drugače.

Svoboden je, kdor iz okvirja skače.

Kadar poln si genov iluzije,

tvoj pogled skozi oklepe sije.

Na valovih neznane sreče je lebdela cela Tebaja. Odletele so maske nenasitnih teles in vsak je lahko opazil, kako pošten je kaos. Kako v resnici ne obstajajo vladar in podaniki, bogataši in reveži, moški in ženske, rase in narodi, ljudje in rastline ali živali. Dojeli so, kako popolna je ideja pankracije. Vsi so bili vse, vse je vladalo vsemu in vsak je resnično lahko vladal le sebi.

Maca je na koncu skladbe v zadoščenju postal ob robu odra, ni več igral, le zelo dobro se je zavedal, da je Bog. Vedel je, da so Bog vsi prisotni, vse prisotno. Preteklost, prihodnost in sedanjost so bile osvobojene miselnih meja. Vse se je dogajalo naenkrat in v dimenzijah, ki niso imele imen.

Videl je Jureta, kako govori s svojo nono. Zdelo se mu je, da vidi tudi svojo babico Marijo, kako stiska k sebi Mary in njegovega sina. Zdelo se je, da se je Jure v ognjenem ovoju združil s plavolasim angelom in ustvaril novo življenje. Zdelo se je, da je ta angel iste krvi, kot Maca in dve starejši osebi sta bdeli nad dedom Renejem in očetom Pascalom. Vso povezani v isto družino.

V belem mrču nad bližnjo stavbo sta se udejanjili medli podobi Davorja in Magde. Bila sta zlato obsijana in iz ust se jima je pela zahvala. Priklonila sta se kot igralci na odru po uspešno odigrani predstavi in izginila. Nenavadno.

Maca je pogledal v nebo in nad stavbami opazil, kako veličastno sevajo sonca v večni temnini vsemirja. Pa utripanje Lun, Saturnov, Marsov in Vener v lučkah pripetih na žice vesolja. Kometi s semeni genskega materiala so plodili nova življenja na neznanih ovalnih planetih. Popolne spirale namišljenih galaksij, nevidni atomi in kromosomske verige, vse to se je prikazalo na kupu neba v tisti magični noči.

Še enkrat je Maca z zadovoljnim pogledom preletel utripajoče Zemljane na Trgu federacije in spoznal, da je narod del vnovičnega rojstva; pretakali so se globinah najbolj čistega duševnega olja. Videl je papirnata bitja, ki so se v nenadnih sunkih tesno spajala v primeže golih nog. Ljubeče so zlepili skupaj svoje voščene ustnice, se zavezali z jeziki, sestavili kolaž predanosti, pognali krik masovnega vrhunca na tisti kepi Zemlje, ki je v nedrju Mlečne ceste del nečesa nabreklo večjega, del izliva ustvarjalne plazme kozmosa. 

Kamorkoli je Maca pogledal, vse je bilo napisano hkrati in v več različicah začetkov, zapletov in koncev zgodbe, ki so se pisale v nešteto možnih smereh. Nešteto je bilo strug, po katerih si se lahko spustil skozi svoje življenje. Nešteto rek z meandri in zavoji, ki si jih lahko izbiral sam. V eni od teh življenjskih strug je bil Maca plemič, v drugi beračica, v tretji bi lahko bil ruski vojak srednjega čina. Iz ene od strug je sijal nasmejani Ernes Gebara, ki je objemal Lazarjevega brata Zorana, svojega morilca. Vse je bilo mogoče, vse je bilo pravično in vse je imelo svoj smisel.

Bili so začetki brez koncev, zapleti v razpletih, zapleteni razpleti, razpleteni zapleti, končni začetki, predvsem pa … dokončna neskončnost. Ni šlo le za igranje besed, ampak za igro brezsmiselnega smisla v smiselnih nasprotjih.

S priprtimi in izsušenimi ustnicami je Maca dvignil glavo nekam nad ljudi, v popolno praznino, kjer je Bog z vijoličnim črnilom zapisal: ‘Dvoje nas lahko združi – skupna nesreča in skupna sreča’. Tistega dne jih je združilo oboje.

Maca se je vrnil k mikrofonu in zbranim delil zadnjo misel: “Naj ne bo več revnega, naj ne bo bogatega! Nič več plemičev in ne podanikov. Odslej je važna le sreča naroda. Vlada je odslej posameznik in posameznik je odslej vlada. Eno pravilo vam dajem:

Vladajte sebi.”