Zrna norosti 38

VIJOLIČNA KRI

Ljudje verjamemo, da smo povezani v nekakšno skupnost, ki smo jim nadeli nalepko ‘narod’. Za uspešno sobivanje moramo za začetek najti le eno družno točko … skupen jezik.

Po treh letih bivanja v Kadmaniji je Maca obvladal kadmanščino, a šele po zadnjem pogovoru s svojim očetom je sklenil postati Kadmanec. Pravzaprav je že naslednjega dne stopil do občinskega urada in si odstranil odslej nesprejemljivo navlako vseh tistih rojalističnih imen: Simon Leon Charlemagne Cristóbal de Bourbon. Postal je preprosto: Símon Burbon – Maca. Odrekel se je španskemu državljanstvu, zaprosil za kadmanskega in si poiskal službo v tovarni biciklov. Tako preprosto.

Sploh se ni zavedal, da je v navdihu samovoljnosti presekal več kot petstoletni krog uklanjanja družinski volji. Lahko bi tako kot njegov ded Pascal sklonil glavo, zapustil ljubezen svojega življenja, mogoče celo brez posledic ukradel otroka in ga odnesel v gnilobo zlatokrasne kraljevščine. Lahko bi se tako kot njegov oče odpovedal čustvom in skrbel za sive družinske posle.

Odločil se je drugače. Skozenj  je tekla ravno prava količina Amalijine rdeče krvi, da se je lahko uprl nadvladi modre. Postavil se je na prvo mesto; postal je kralj samega sebe.

Medtem ko je mislil, da mu vsi ti kadmanski kraji zvenijo domače le zaradi babice Marije, ki mu je pripovedovala o svojih mladih letih, se ni zavedal, da se mu v ožilju res pretaka tudi kadmanska kri babice Amalije. Kraljevsko modra se je pomešala s človeško rdečo …

Vijolična kri.

SVOBODA MISLI

“Kdo si?”

“Kako to misliš?”

“Odgovori na najbolj pomembno vprašanje v svojem življenju: Kdo si?”

“Mar ni jasno?! Simon Burbon sem. Maca.”

“To je le ime, ki si ga nalepili v zemeljski obstoj, da te ljudje lažje opredelijo; da si jim domač. Kljub temu pa to tvoje ime nekomu pomeni ’frontmen skupine Pankracija’, drugemu ’prijatelj’, tretjemu ’sodelavec’, četrtemu si ’sin’, petemu si ‘oče’ in tako naprej. Vse te vloge igraš in v vsaki od teh vlog se tudi sam malce drugače obnašaš tudi glede na pričakovanja drugih. Kaj pa je tisto, kar v tebi ostaja isto? Tisto, kar se v nobeni od vlog ne spreminja? Kaj je tisto, kar se ne spremeni tudi, ko si zamenjaš ime? ”

“Saj sem si res zamenjal ime, ampak … No? Mi boš ti povedal, kaj se v meni nikoli ne spremeni, ko si že tako pameten, dragi Bog? Ali pričakuješ, da sam pridem do odgovora na to tvoje ‘najbolj pomembno vprašanje’?”

“Sam moraš odgovoriti. Če ti jaz povem, odgovora ne boš razumel.”

“Eh!”

“Kdo misliš TI, da si? Ne, za koga te imajo drugi, Simon, ampak TI. Kdo si?”

”Mislim, ne vem. Nekaj, v kar sem prepričan in ugotavljam, da žal ne morem spremeniti, je to, da sem potomec dolgoletne dinastije francoskih kraljev. Ali to kaj velja?”

“Mogoče. Nadaljuj.”

“Ampak spremenil sem si ime, ker sem bil jezen sem bil na očeta, da od mene zahteva naj zavržem svojo takrat še nerojeno hči in njeno mater. Takrat sem pijan … pravzaprav zadet zašel na avtobus, ki me je odpeljal iz Tebaje v Novi Luksar in … Ah, to nima smisla! Ne vem, zakaj ti to pripovedujem, saj si ti pisatelj te knjige, oziroma si ‘Bog’ in o meni res že vse veš.”

“Ni važno to, kar Bog ve o tebi. Važno je to, česar ti še ne veš o sebi.”

“Spet ti tvoji modri izreki! Ne razumem te!”

“Nadaljuj, Simon. Pripoveduj o sebi. Nakladaj v tri krasne o tem, kdo si. Mogoče boš našel svoj izvor.”

“Kaj? Ne razumem te, no … ah, saj ni važno. Bom nadaljeval zgodbo, če tako praviš.

Šel sem torej do Novega Luksarja in po neki usodi sem ob izstopu iz avtobusa pripešačil ravno do table, ki naj bi usmerjala na grob mojih prednikov. Pisalo je: Grobnica Bourbonov. Ali nekaj takega. Tabla je bila rjava – nič posebnega. H kraju počitka zadnjega okronanega francoskega kralja je torej usmerjala ena sama neugledna označba. Razvedrilo me je. Že iz gostilniških pogovorov sem ugotovil, da Kadmanci nimajo pojma, kdo so Bourboni, prav tako se v šolah nikoli niso učili o tem, da je v Kadmaniji pokopan zadnji francoski kralj. No, pa saj tudi v francoskih šolah se le na hitro omeni, da je pač umrl v izgnanstvu in je pokopan nekje v Harmeniji. Kakorkoli, pomislil sem: ‘Prav je tako! Naj nas pozabijo! Naj nas vrnejo v resničen svet, kjer kraljevine že zdavnaj pomenijo le piškavo orešje.

Takrat me je prvič navdahnila misel, da bi si zamenjal ime in dokončno prekinil s svojo družino. Saj veš, uradno na občini.

Nisem vedel, kdo sem, sem pa vedel, kaj nočem biti. Vsaj tako se mi je zdelo v tistem pijanem obdobju. Šele, ko sem namreč moral podpisati neke papirje, me je prešinilo, da si pravzaprav še nisem izmislil novega imena. Ime ‘Simon’ mi je izbrala moja ljuba babica; nisem je želel zatajiti. Ostalih kraljevskih priveskov pa sem se z veseljem osvobodil. Ostalo je še vprašanje glede priimka.

Spomnil sem se, kako so se mi v gostilni enkrat smejali, ko so slišali, da sem Bourbon. ‘Tvoj priimek je alkoholna pijača? Pa ti si naš!’ He, he … Takrat sem se prvič počutil sprejetega v tem novem okolju. Hkrati me je zabavalo, da ljudje Bourbone prej enačijo z nekakšnim ameriškim viskijem, kot pa z našo precenjeno kraljevskostjo. V posmeh svoji rodbini sem zapisal priimek Burbon. Tako, kot bi ga zapisali Kadmanci – brez črke O na drugem mestu. No, saj si me razumel. Z veseljem sem postal plebejski viski. Simon Burbon – Maca. Človek brez neznosne preteklosti.

Zanimala me je le še prihodnost. Moje novo življenje z Mary, ki je bila v pričakovanju najine hčerke.

Ker nisem spoštoval kraljeve volje, je oče prekinil vse moje dotoke financ. No, v resnici ne vem, ali je to res storil – nisem preveril. Nisem želel imeti opravka z ničimer, kar je smrdelo po plemiški preteklosti. Našel sem si slabo plačano delo in se počutil svobodnega. Vsaj za nekaj časa.

Mary je opravljala priložnostna dela za še nižjo mesečno mezdo, kot je bila moja. Kmalu sva ugotovila, da si ne moreva več privoščiti najema mojega velikega stanovanja. Preselila sva se v manjšo garsonjero, a ob prihajajočem otroku, mi je postajalo vse bolj jasno, da se nama finančno ne bo izšlo.

Nekaj svojih upov sem takrat položil v Pankracijo. V Kadmaniji so bili koncerti izjemno slabo plačani, a obljubili so nam turnejo po vzhodnih državah. Mogoče bi zaslužili nekaj tudi s prodajo albumov. Mogoče.

Hči se je rodila konec zime. Sprejel sem jo v naročje in zbegano zrl v krhko bitje, ki se je kot krt na soncu nebogljeno zvijalo med mojimi rokami. Ni zavedalo, da ga čakajo sivi časi. Jaz pa sem slutil prihajajoče nevihte in na poti iz porodnišnice so se mi razpihane misli izlile v solze sreče pomešane v temno slutnjavost. Obljubil sem si, da bom to malo novorojeno bitje ščitil do konca časov. Zato sem jo zapustil. Zapustil sem obe. Tudi Mary.

Ko sem se zakopal pregloboko v rove političnega podzemlja, sem tako, kot živali, varnostno odtaval stran od družine. Na silo sem se skregal z Mary. Rekel sem, da ne prenesem več tega otroškega joka in revščine. V resnici pa sem se bal volčjakov. Lahko bi me izsiljevali. Z družino sem bil ranljiv. Nisem imel izbire. Res nisem imel izbire. Lahko bi … ne vem … ne vem.

Sprašuješ me torej, kdo sem. Ne vem, kdo sem. Vem le, kdo nisem. Nisem več princ, nisem več sin, nisem vnuk, nisem več mož, mogoče nisem niti več oče in verjetno v tem trenutku nisem več frontmen. Nimam več vloge … nisem nihče.

Prav mogoče, da ti Bog veš, kdo sem. Jaz pa vem, kdo nisem. V tem je razlika med nama, kajne?”

“Dobro je biti nihče. In edina razlika med nama je ta, da ti verjameš, da obstaja razlika med nama.”

Simon je zaspal.