Zrna norosti 36

Da, sreča nas je takrat za hip poškropila a, sreča je, kako naj rečem … sreča je v naši družini privilegij, ki je umrl s sončnim kraljem. In naslednji v vrsti za smrt je bil moj brat, kralj Ludvik XVIII. Že več let pred smrtjo je gnil pri živem telesu. Začelo se je z nogami – kot veste, da je zadnja leta sedel na vozičku. Nazadnje mu je pregnilo celo truplo in ni mu bilo mogoče več pomagati.

Njegova smrt bi me lahko celo razveselila, saj sem bil ne nazadnje naslednji v vrsti za prevzem francoskega prestola. A tudi moja domovina je skupaj s kraljem gnila že več let. Vsi smo gnili v neznosnem smradu revolucijske krvi. Razsodnost naroda se je sušila v pustošenju starih vrednot in kolektivni razum je bil postopoma okleščen na raven zdrizastega gomolja.

In v tak oboleli državni tron naj bi se usedel jaz, Karl X., ki mi v resnici nikoli ni bilo usojeno postati kralj. Jaz, Karel Filip, ki si niti nisem želel postati kralj. Še imena nisem imel preveč ustreznega – nisem bil Ludvik kot vsi bratje pred mano. Poleg tega sem bil najmlajši; umreti bi morali vsi trije starejši bratje pa ves njihov moški zarod, da bi jaz lahko postal suveren Francije. Ko se je to nemogoče naključje res zgodilo, sem dobil sveto potrdilo, da gre za nesporni božji načrt. Vedel sem, da me je Vzvišeni že ob rojstvu izbral za odrešitelja ljudstva. Za zaščitnika starih vrednot.

Zato, da bo zveza z Bogom še trdnejša, sem se dal v skladu z običaji starega režima maziliti s svetim oljem in takrat sem po stvarniku prejel božanske moči odločanja v imenu Njega, ki je nad vsemi narodi.

Bil je čas za duhovno prenovo. Čas je bil za odločne poteze, za odločne ljudi. Take, kot sva midva, Pierre Louis. Zato sem vas takrat nemudoma poklical na dvor in še danes vem, da sva ravnala prav, ko sva z zakoni vračala moč in posesti rojalistom.

Seveda sem preganjal antimonarhiste – strupili so moj narod.

Seveda sem uzakonil smrtno kazen za skrunitev božjih zapovedi – saj me je sam Bog postavil za kralja.

In seveda sem želel vzpostaviti stari režim – novi je predolgo sejal le smrt in nemire.

Pa kaj, če sem jim ukinil tribarvno zastavo! Še sami revolucionarji niso vedeli, v kakšen vrstni red bi postavili tiste njihove barve.

Prav tako sem ravnal po božjem navdihu, ko sem odstavil predsednika vlade in oklestil pravice parlamenta. Tam so bili nasploh sami tepci, ki se jim v čistih osnovah ni uspelo uskladiti med sabo.

In končno sem seveda ukinil tisti obrekovalni časopis – z lažmi so hujskali rojake in jih suvali v brezno nezadovoljstva.

Nehvaležni narod pa se mi je za vse našteto zahvalil z uporom. ‘Poslušnost ni več naša dolžnost! Dol z Bourboni!’ Tako so pisali in vzklikali. Razjarjene množice so si nas drznile javno obmetavati s psovkami in granitnimi kockami. Nasilje se je razvnelo skozi vse mesto in povsod so bile tiste njihove barikade – kupi smeti. Ko so se začele množične dezertacije vojakov, nisva imela druge izbire, verjemite mi Pierre Louis. Morala sva zbežati iz kraljestva ponorjenih. Tega si ne smete več očitati. Zaklali bi naju, če bi ostala tam.

London, Praga, Teplitz … v zadnjih letih smo se selili kot klateži. Izčrpan sem. Ne bom vas več …

Še najljubše mi je tukaj v Luksarju, Pierre Louis.

Mislil sem, da bom lahko izpolnil Luizino obljubo, povedal svojemu sinu Johannu, da sva ga imela rada in no … torej mi spet ne bo uspelo. Slab sem v držanju obljub. Johann sedaj ve, da sem njegov oče. Grof Coronini pravi, da se je preselil na Dunaj v trenutku, ko je izvedel, da prihajamo sem. Verjetno si res ne zaslužimo sreče, prijatelj moj, a …  ne vem.

Sina ima. Moj Johann ima sina. Mojega vnuka. Malega heroja bourbonske krvi. Poskrbel sem pri avstrijskem cesarju, da se jim bo vsem dobro godilo. Moj sin Johann bo gotovo general ali pa celo ban in vladar tiste južne republike. Vendarle je Bourbon. Od Boga je poklican za vodenje narodov. Spreminjal bo svet. Jaz pa ga bom čakal tu, kjer sem ga ob rojstvu zatajil. Mogoče bom po smrti vendarle prejel njegov obisk. Morda celo njegovo odpuščanje.

Težko diham. Slutim trenutek slovesa, dragi moj Pierre Louis. Ne pozabite me pokopati tam v tisti cerkvici, kjer kraljujejo kostanji. Nikakor in nikdar ne nosite kraljevega trupla v Francijo k blaznemu ljudstvu.

Mogoče pa … mogoče jim po običaju pošljite moje shirano srce, vendar … tudi Luiza bi želela … oh, pogrešam jo. Težko že čakam na ponovno srečanje v Bogu. Zelo sem utrujen. Dajte mi še malo …

Luiza! Tukaj si … sreča moja.”

Kralju je opešal dih, tekle so mu solze miru. Pierre Louis je lahko videl, kako se ob spuščanju čeljusti dviga v življenje nebes. V medlih vzdihljajih in z opletanjem presušenega jezika je Karl X. prijatelju šepetnil zadnje besede:

“Pošlji jim … moje srce. Pošlji …”

Vendar skrhani izdih zadnjega burbonskega kralja je odzvenel medlo in Pierre Louis ni bil prepričan. Ali je morebiti dahnil ‘Pošlji ji moje srce?’

Srce je v Kadmaniji.