Zrna norosti 35
Dotočite mi še malo penine, Pierre Louis. Rad bi vam povedal zgodbo do konca in le še ta omama me oživlja.
Bil sem smrtno ranjen od Luizine izgube, neutolažljivo strt in grobo razsejan čez polja krivice. Želel sem žalovati, a začele so nas objedati hude družinske skrbi, ko je prestol Francije osedlal tisti izmeček … Bonaparte. Napoleon Bonaparte. Za cesarja se je razglasil, usranec naduti. Še vedno ne morem verjeti njegovi predrznosti, a bil je ljubljenec ljudstva, veliki odrešitelj. Ni dolgo trajalo, ko ga je to isto ljudstvo linčalo in v hudi stiski prosilo nas, družino de Bourbon, da jih odrešimo. Vse skupaj sem spremljal v zmesju jeze in apatije.
Moje življenje je zavrglo smisel na dan Luizine smrti. A obljuba, da sem bom posvetil Bogu, ni veljala le za primer občevanja z ženskami. Čutil sem dolžnost, da v imenu stvarnika upognem svetoskrunske revolucionarne razjedeže in končno porazim njihovo svetoskrunsko žezlo zla.
Mimogrede, to je bilo takrat, ko ste prišli vi Pierre Louis z mojim bratom v Anglijo. Moram reči, da sem šele takrat spoznal, kako zelo dragoceni so vaši nazori za prihodnost francoskega kraljestva. Vsi ti mlahavi liberalni prijemi … to nas je slabilo. Ljudstvo potrebuje vodstvo trde roke. Grešnike je treba pokoriti, ne pa trositi še več pravic. Narod s preveč pravicami je kaos. Vi to veste. Še ljudstvo se nekje v sebi tega zaveda. Mislim, da je tudi kralj po svojem to vedel – zato me je povišal v generala. Zato je gledal stran, ko sem ustanovil skrivno ultra–rojalistično policijo. Na glas mi tega nikoli ni omenil, a misli, da so prišle do njega vesti, da smo mečkali tiste preklete razsvetljene ščurke, medtem ko je bil sam še v Londonu. Naredil sem, kar je bilo treba narediti in ne nazadnje … tudi zato, ker sem naredil, kar se moral, so Parižani kralja tako slovesno sprejeli ob ponovnem prihodu v mesto.
Res bi mi moral pustiti, da vzpostavimo stari režim. Bila je še naša zadnja priložnost. Namesto tega je postavil tiste nove ministre, zasanjane liberalce, seveda. Vas Pierre Louis pa je odstavil s pozicije hišnega ministra in vas poslal v kraljestvo dveh Sicilij. Kakšna brezumnost. Da ste preveč privrženi staremu razmišljanju, mi je takrat naložil. Da se moramo prilagoditi novemu svetu, kjer bo ljudstvo soodločalo. Ljudstvo ne bo nikoli odločalo! Zapomnite si to. Četudi bo mogoče kdaj tako izgledalo, četudi bo ljudstvo imelo občutek, da lahko odloča, se to nikoli ne bo zgodilo. Nikoli! Drhal ne more in si niti ne želi odločati! Demokracija je bodisi slepilo bodisi kaos. To vem jaz in vem, da veste tudi vi. Samo izbranci lahko vodimo kraljestva v mir in blagostanje.
Kakorkoli, mehkužno kraljevo razpuščanje se je hitro pokazalo kot veliko bedaštvo. Bonapartisti so brez naše kontrole ponovno pridobivali moč in prav zato ni dolgo trajalo, da nas je Napoleon spet izrinil s trona. Šele takrat je bil predragi bratec pripravljen prisluhniti mojim idejam. Zbral sem zaveznike po vsej Evropi in nadležnega laškega jazbeca smo strli pri Waterlooju. Spomnim se, dragi Pierre Louis, da ste mi ob tisti priložnosti iz Neaplja poslali prečudovito pismo zagnanih nazorov. Takrat sem se trdno odločil, da je treba narediti križ čez ta razpuščeni svet in le taki ljudje, kot ste vi, nam lahko pri tem pomagajo. Lahko vam povem, da je nazadnje tudi moj kraljevi brat začenjal spoznavati vašo vrednost. Navdušen je bil nad tem, kako ste izposlovali nov zavezniški konkordat med papežem in de Bourboni. Očaran je bil, vam rečem! Sploh pa še, ko je slišal, kako kleno ste kraljevo družino zastopali na kongresu v Tebaji. Prav zato je zahteval, da se vas še v času Tebajskega kongresa poviša v grofa.
Moram vam povedati, da smo bili takrat v Franciji vzneseni in smo gojili veliko upanje glede idej kongresa. Te kužne navadniške misli o revoluciji so se širile po vsej celini in po zboru evropskega plemstva je bilo jasno točno to, kar sem sam zagovarjal že vsaj trideset let: Treba je udariti po upornikih. Cela Evropa bi morala odločno udariti.
Udarili so, a … le na svojih tleh. Poskrbeli so zase in pozabili na Francijo. Pozabili so kar je opozarjal avstrijski kancler Metternich: ‘Vsakič, ko Francija kihne, Evropa stakne prehlad’. In v Franciji se je kihalo vsepovprek, vse močneje.
Res bi se morali združiti in narediti red na naših tleh. Ljudstvo je zahtevalo svobodo govora, mi bi jim morali odvzeti še svobodo misli. Ljudje ne znajo biti svobodni – nekdo jim mora vladati.
Zahtevali so enakost. Lepo vas prosim. Nikoli nam ne bodo enaki, ker … ker smo si različni, zaboga!
Zahtevali so bratstvo. Kakšno bratstvo neki – vsi ti tako imenovani razsvetljeni bratje so se že vse od začetka revolucije klali med sabo.
Morali bi jim posesati iz glav vse tiste žaltave misli o svobodi, enakosti in bratstvu, rečem vam. Namesto tega so vladarji Evrope dopustili, da se je gripa revolucije neznosno širila in v strahu pred giljotinami so ljudem dajali vedno več moči. Vse manj kontrole smo imeli nad narodi.
Posledica te popustljivosti je bila tudi smrt mojega sina Karla Ferdinanda. Če bi mi kralj pustil še naprej imeti skrivno policijo … če bi lahko še naprej nadziral narod, če bi lahko še naprej mečkal tiste odvratne upornike … moj sin bi bil še danes živ. Zagotovo bi bil. Tako pa so ga zaklali. Kako grozljivo; najstarejšega sina so mi zaklali. Kar pred opero, Pierre Louis. Ti divjaki so si dovolili … če bi imel moje fante, mojo policijo, bi jih … zmleli bi jih s kostmi vred. Še preden bi vse skupaj poslali na večno mučenje v pekel, bi jih mrcvarili za neprodušnimi zidovi. Trpeli bi tako, kot sem sam trpel ob pogledu na sinovo truplo.
Izgubiti sina, dragi Pierre Louis, je tako, kot bi ti pri živem telesu s kleščami trgali rebra iz prsi. Vem, kaj govorim – dva sina sem izgubil. Od enega sem se po sili razmer moral posloviti tu na teh ilirskih tleh, drugi je z grozljivimi mukami obležal v zrcalu krvi pred pariško operno hišo.
V trenutku sinovega umora se je zdelo, da bomo de Bourboni ostali brez prestolonaslednikov. Kralj, moj vse bolj bolehni brat, ni imel moškega potomca. Tudi vse nečake je pobrala revolucija ali bolezni, jaz pa sem se Luizi na smrtni postelji pred našim dobrim Bogom zaobljubil k devištvu. Prepričan sem bil, da je konec z našo družino.
Zato si lahko le vi moj zvesti prijatelj predstavljate mojo srečo, ko je snaha čez sedem mesecev po umoru mojega najstarejšega sina, spravila na svet vnuka. Novo, zdravo upanje Francije – Henrik V. Mimogrede, ne vem ali sem vam že dovolj ustrezno izrekel svojo hvaležnost, ker ste mi iz Neaplja pripeljali tako plemenito snaho. Dvorjani so jo obrekovali, češ da je špijonka, orodje italijanskih Karbonarjev, pa da vohuni za revolucionarje in vse sorte. Na koncu je povila mali razlog za srečo vseh dvorjanov.