Zrna norosti 34

Preživela je.

Rodila mi je sina. Bil je …

Moral sem držati obljubo! Moral sem.

Me razumete, dragi Pierre Louis?!

Otrok ni smel z nama. Ni bil zakonski. Ni bil posvečen.

Dete se je še zvijalo v prvem materinskem objemu, ko sem že na samem govoril z grofom Coroninijem. Bil je že precej v letih, star čez trideset, in po dveh hčerah, se mu je tudi v tretje rodila deklica. Res neznansko si je želel sina in ravno zato je, sicer ne brez obotavljanja, sprejel mojo ponudbo. Skrbel bo za najinega otroka. Nemudoma ga bomo v bližnji cerkvi svetega Petra krstili z imenom Johann Baptist Karl Ludvik Coronini von Cronberg.

Nosil bo ime moža krušnega očeta.

Imel bo tudi moje ime.

Po družinski tradiciji bo nosil še ime najbolj veličastnega med bourbonskimi kralji.

Johann Baptist Karl Ludvik Coronini von Cronberg.

Kličejo ga Johann.

Ni moj sin. Odpovedal sem se smehu malega angela. Ni mi nosil sreče v turobnost življenja. Že od svojega rojstva zame ni smel obstajati in prav tako jaz zanj nisem obstajal. Grozljivo, dragi Pierre Louis. Življenje zahteva preveč od nas. Preveč.

Oprostite solzam starca in mi dolijte še malo penine, prosim.

Hvala.

Luizi sem seveda zamolčal vse glede oddaje otroka v krušno starševstvo. Zdravnik je zagotovil, da je fant zdrav, njej pa sem se zlagal, da ga je treba čim prej krstiti, ker je otrok slaboten in mu grozi smrt. Ni imela možnosti predolgih objemov s svojo malo srečo. Iztrgali smo ji ga iz rok in vsa slabotna je v postelji iztulila pekel ranjene matere. Kot bi slutila, da ni tako, kot ji je bilo povedano. Še danes me v nočeh preganja tisti boleči krik.

Takoj po krstnem obredu sem jo s kočijo odpeljal nazaj v Anglijo. Najina prisotnost v tako malem mestecu, kot je St. Peter je pritegnila pozornost in izogniti sem naju želel klevetam, ki bi se v kratkem razširile tudi do domovine.

Večino poti domov je Luiza prespala – bila je bledičava, omotična, mislim, da v sitem trenutku ni vedela, kaj se dogaja. Doma pa sem kar dolgo razmišljal, ali naj ji vseeno povem resnico, ali pa se lažem, da je otrok umrl. Kaj vi mislite, da je za mater lažje – hrepenenje po živem otroku ali sinova smrt?

Da, odločil sem se za resnico in …

Skušala me je razumeti … saj ne rečem, da me ni imela več rada, vendar … vsekakor se ji je v očeh kresala jeza vsakič, ko me je uzrla. Čeprav … tista njena večna milina ni nikoli ugasnila. Kako zelo sem jo imel rad. Nisem naredil prav, Pierre Louis. Ne bi ji smel odtrgati otroka. Danes, tu pred vrati smrti, vem, da državniške dolžnosti ne smejo imeti prednosti pred ljudmi, ki jih imaš rad.

Čez dobre pol leta je v ujetništvu revolucionarjev umrl mladi prestolonaslednik Ludvik XVII. – izčrpali so ga. Luiza je ob tej novici podoživela izgubo lastnega sina in se spustila v dokončno globel notranjega razjedja. Neukrotljivo je več dni tulila in nato zapadla v topost. Povsem jo je izčrpalo. Moral bi takoj ukrepati, pa sem odlašal. Vse drugo je imelo prednost: Država, revolucija, družabni politični večeri, ugled. Sploh pa, otroka ji nisem mogel povrniti – postal je javni član družine Coronini in bil bi prvorazredni škandal, če bi ga pripeljal v Britanijo. Zato sem Luizi poskušal ugoditi drugače.

Da bi jo obvaroval zlonamernih govoričenj o smrtnem grehu zunajzakonske zveze, smo se s spremstvom preselili na Škotsko in se zaprli za obzidje gradu Hollyrood; Ostala je potrta. Odpravil sem se v Rim na osebno srečanje s papežem, da bi pridobil dovoljenje za najino poroko; Ni mi povsem uspelo. Brez težav je Petrov naslednik izničil Luizino poroko z mlahavcem, pri moji zakonski zvezi, pa se je zapletlo. Papež se je namreč bal družine de Bourbon in ni želel ogroziti dobrih odnosov z mojim tretjim bratom, ki je takrat že postal kralj Ludvik XVIII. Šele po več mesecih, pravzaprav tik pred svojo smrtjo, je papež poslal pismo, kjer je pisalo, da je moja poroka pred bogom razveljavljena. Hkrati me je prosil, da se z Luizo izogneva javnim poročnim ceremonijam. Pravzaprav, si tudi sam nisem želel, da se krvoločna plemščina ukvarja z nama. Na skritem sem Luizi pokazal papeževo pismo, jo prijel za roko in jo prosil, naj se poroči z mano. Po res dolgem času sem v daljni globini njenih milih oči opazil kapljico blage sreče.

Poročni obred se je zgodil v strogi skrivnosti, kar v kapeli gradu Hollyrood, kjer sva živela. Poleg mene, Luize in duhovnika sta bili prisotni le še dve zaupanja vredni priči in zato za najino poroko še danes ne ve nihče.

Z Luizo sva bila torej poročena. Bila je zadovoljna, da sva pred Bogom čista v svojih dejanjih in mislil sem, da je njenih žalostnih dni konec. Skupaj s spremstvom smo se preselili v mondeni londonski hotel, kjer sem se začel predajati družabnemu življenju, pitju odličnih vin in kockanju s prijatelji. Luize to ni zanimalo in tako sva se videvala precej manj kot poprej. Mogoče tudi zaradi tega nisem opazil, da telesno vse bolj hira.

Obiskala jo je njena prijateljica, saj veste katero mislim – guvernanta pač. Ker vem, kaj se je zgodilo med vam, je ne bom preveč omenjal; ne želim jeziti tik pred odhodom s tega sveta, vendar … kakorkoli, guvernanta je poklicala zdravnika in ta je Luizi naznanil neozdravljivo.

Nisem vedel, da se je moja zlata ljubezen tudi po poroki naprej izčrpavala s skrbjo za izgubljenim sinom. Povedala mi je. Na smrtni postelji so bile njene zadnje besede: ‘Karl, poišči najinega otroka in mu povej, da sem ga ljubila od prvega objema do svojega zadnjega diha.’ Tako je rekla. Pa še: ‘Obljubi mi, da se boš v zakup za vse najine grehe odslej posvetil le Bogu.’ In obljubil sem. Tokrat zares. V solzah sem se pri Bogu zaobljubil njenim zadnjim željam.

Rekli so, da je umrla od tuberkuloze, jaz pa vem – pokončala jo je žalost. Žalost jo je ubijala. Jaz sem jo ubil.