Zrna norosti 33

Ko je namreč Luiza izvedela za zbor izgnane vlade v Koblenzu, je navkljub svoji krhkosti zajezdila konja in se s svojim sinom žilavo prebila skozi nemirna ozračja tujih kraljestev. Saj se še spomnite, koliko pozornosti je pritegnila, ko je utrujeno jahala skozi vojaško taborišče. Moja drobna sreča in nesmrtna iluzija na tistem umazanem konju. Nisem mogel verjeti lastnemu videnju in nevede sem padel prednjo. Jaz, princ presvetlega kraljestva Francije, sem jo na kolenih prosil, naj mi izda katerokoli povelje in ji ugodim. Želela je, da jo sprejmem v zavetje svoje ljubezni, pa sem se ji vpričo cele vojske zaobljubil k večni zvestobi – tudi to se spomnite, kajne?! Šele, ko je iz vrst nakremžljenih mož odjeknil krik ‘kurba!’, sem se začel zavedati teže sramote, ki sem jo ravnokar naprtil obema. Pa vendarle je ravno te iste može, ki so jo zdaj obsojali, rešila pred lakoto. Da, dragi moj. Gotovo ne veste, da je darovala celotno svojo doto zato, da smo imeli zaloge in nadaljevali poslanstvo vlade v prestolnici izgona.

Takrat smo namreč še verjeli, da lahko rešimo kralja, mojega mevžastega brata … obnovili naj kraljestvo v pretekli sijaj. Kot veste, se je naše upanje zdrobilo, ko je lahkovernež storil tisto neslavno, največjo napako v svojem puhloglavem življenju. Vse smo tako zelo dobro premislili – s švedskim grofom smo se povezali v pakt. Vem, da niste seznanjeni s podrobnostmi, dragi Pierre Louis. Naj vam jih osvetlim. Ampak le zato, ker bi se rad tukaj tik pred smrtjo izpovedal, kako neznansko me še vedno jezi bratova naivnost …

Nalijte mi prosim še malo penine. Res mi dobro dene to sladko omamje. Tako, ja … odlična je.

Vem, da boste mojo izpoved obdržali zase. To vam pravim zaradi dobrega imena najine domovine, kajti takratna kraljeva dejanja bi nam bila v posmeh preko vseh dvorov Evrope. Če je bil kdo nesposoben biti kos revoluciji, je bil to prav kralj Ludvik XVI.

Pripravili smo popoln pobeg, on pa je za začetek odložil odhod za celih pet ur. Lahkomiselno se je lišpal in zatem opijal na eni od svojih nesmiselnih ceremonij. Nadutež nečimrni. Spremstvo, skupaj s švedskim grofom, je opozarjalo na zamudo, a z vso osorno ošabnostjo jim je naznanil, da ‘kralj nikoli ne zamuja’. Dejal je: ‘Ura v notredamskem zvoniku bo prej zamudila, kot pa kralj Francije’. Bedak bedasti!

Zaradi njegovega mencanja je odprava zgrešila večerno menjavo konj. Morali so čakati na jutro, da se konjar vrne na dogovorjeno mesto. Medtem pa so v smeri meje že pripotovale govorice, da je kralj pobegnil iz Pariza. Poleg tega je bukselj nekje vmes osebno obiskal eno tistih vaških trgovin in informacijo za smer potovanja je plačal z zlatim kovancem, torej z Ludvikom, kot so mu ljudje izrekli. Kot veste, so kovanec tako poimenovali zato, KER JE BILA NA NJEM ODTISNJENA PREKLETA KRALJEVA PODOBA!!!

Slišite? Glas me zapušča. Ne bom več vpil.

Seveda je lastnik trgovine prepoznal kralja na kovancu in bil je počaščen z njegovo prisotnostjo, pa vendarle … takoj zatem ga je prijavil narodni gardi. Govorice o smeri in videzu beguncev so še pred kraljevo kočijo prišle do mesta Vernes, kjer so jih zajeli. Prvorazredni škandal.

Vse nas, plemstvo v tujini, je buržujska banda čez noč razglasila za izdajalce naroda. Tega ne bom nikoli razumel. Zato ker jim nismo položili svojih glav v sekalnike, smo postali nacionalni verolomneži. Kdo bi lahko bil tako butast, da bi verjel v tak nesmisel? Pa vendarle so verjeli. Vsi. Vsi ti samozvani razsvetljenci, ki naj bi jih … kdo jih je pravzaprav razsvetlil? Žarek razuma? Lepo vas prosim. Škornjasti napihnjenci brez bontona. Prašiči za banketom visoke družbe, opiti s prisesano močjo, in obsojeni na enak propad, kot so ga namenili nam, božjim izbrancem.

Recimo tale, tale … Roberspiere; Tako razgreto je naše ljudstvo opijal z idejami o pravicah in pravičnosti, a je na koncu koncev v imenu revolucije sejal le smrt in teror. Pozabil je na sodnika v nebesih. Pravzaprav je stvarnika poskušal izbrisati, uvesti neko svoje morbidno božanstveno bitje in na koncu – nezaslišano! – je sebe razglašal za Boga. Da bi izničil papeža, je uvedel tisti smešni novi koledar. A še voli so se uprli desetdnevnemu tednu. Sedmi dan so počivali tako, kot je Bog zapovedal na začetku časov. Kakorkoli, Robespierre je ulice zalil s krvjo pravičnih in zato je tudi sam končal po božji besedi: ‘Vsi, ki ubijajo z mečem, bodo z mečem pokončani’. Njegova srepooka glava se je odkotalila z giljotine v krvavo košaro po isti poti, kot je dal leto poprej odsekati glavo kralju in kraljici Mariji Antoaneti.

Ja, Marija Antoaneta. Ob njeni smrti sem bil preboden skozi drobovje. Nisem imel možnosti, da bi se pobotal z njo. Bila je jezna name, veste?! Ker sem nasprotoval mehkorokemu kraljevanju brata Ludvika XVI., je namreč Marijo Antoaneto obrnil proti meni in tako ni več sprejemala mojih pisem. Bog ve, kaj vse ji je natvezli ta … ah! Dajte mi še en kozarec šampanjca. Naj mi nakloni še malo miru ta zlatnina božanska.

Mojo Luizo so vse te divjaške eksekucije še nanjbolj prizadele. Še posebej jo je ganil umor kraljice, ki je Luizi v življenju izkazala le iskreno dobroto in predano prijateljstvo. Kmalu za kraljico pa je v trpljenju skrušenega srca umrla še ena tesna prijateljica grofica Polignac, ki je Luizo, kot veste, vpeljala na dvor. Lahko si predstavljate, kakšne brazde brezupa so zaorale po srcu moje blage ljubezni. Sledile so še strašnejše stvari, ki so bile posledica brezčutnih odločitev v korist družine de Bourbon.

Iz Nemčije sva namreč takrat z Luizo pribežala v Združeno kraljestvo in živela v Edinburgu. V zunajzakonskem grehu, seveda. Luizin soprog, ta mrzlokrvni mlahavec, se tako in tako ni nikoli zanimal zanjo. Pravzaprav ga ni brigalo nič od tega, kar se je dogajalo izven vojaškega taborišča. Prav tako je moja žena živela nekje v bližini, ampak … pa saj ste jo poznali – brez miline, brez takta, brez karakterja in končno brez ostrine v glavi. Bukev premore več inteligence in strasti, kot je bila podarjena moji soprogi. Zato se ni nikoli vmešala v to, kar sva imela z Luizo. Pa tudi sicer ne bi dopustil, da bi kdorkoli imel besedo pri vsem, kar je zadevalo najino zvezo! No, to zadnje ni povsem res, ampak takrat, veste … nisem se zavedal, kako smrtno jo bom onesrečil.

Še bolj kot smrt prijateljic in grobovje drugega plemstva, so jo v čutnosti duše morile besede hudoželjnih moralistov, ki so obsojali najino izvenzakonsko srečo. Zaman sem ji skušal dopovedati, da kazalčijo z zlohotnimi sodbami ravno tiste podlasice, ki imajo tudi same zunajzakonska početja na vesti. Ni pomagalo. Verjela jim je. Verjela je to, kar so jo učili doma in v samostanu. Verjela je, da naju pred očmi božjega sodnika ne more skriti nobeno obzidje. In v očeh vsemogočnega sva živela v smrtnem grehu. Peklila jo je neukročena krivda.

Neko jutro sem jo našel v solzah brezupa; ob prižganem kaminu je sedela. Na tleh, ob robu njenega modrega krila, je odsev ognja plamenil srebrno rezilo njenega ceremonialnega bodala. Izvlečeno je bilo iz nožnice in zdelo se je, da je grobo odvrženo. Zdelo se mi je … da se ga je znebila v zadnjem hipu. V glavi mi je zarojila srhljiva mora mlačne krvi in strah za njeno življenje me je silovito razsrdil. Zgrabil sem jo za podlahtje in tresel iz nje tisti izvor bolečine, ki jo je napeljal v temačnost miselnih zakotij. Nikoli dotlej je nisem fizično prizadel, a misel, da bi jo izgubil na tak ničvredni, samomorilni način, me je prignala do brezglavega gneva.

V imenu Boga, ki neovrgljivo prezira ta nizkotna dejanja, sem zahteval pojasnilo in prejel od nje eno najlepših novic v življenju. Bila je v pričakovanju najinega otroka. To, kar je bilo zanjo uničujoče, je bila zame brezmejna sreča.

Tako prevzeto sem jo objel, da je ramena uvila vame in se tesno privila. Prisežem, takrat se mi je zdelo, da sva eno telo, združena v zlitje miru in brezčasja. V zanosu trenutka sem ji dal nekaj obljub, ki jih seveda nisem mogel izpolniti: da se bova oba ločila z blagoslovom samega papeža; da se bova čim prej poročila; in da bova z otrokom zaživela v novo življenje, daleč od mrke aristokratske zategnjenosti. Bil je eden tistih popolnih trenutkov, ko enostavno veš, da je vse izvedljivo. Enostavno … sem vedel. Da, takrat sem vedel. Kasneje pa so se moje obljube splaknile v odtok trpke realnosti. Ostalo mi je namreč tudi zavedanje, da me narod v mračnih časih potrebuje bolj, kot kdajkoli prej.

Ob vidno načetem zaupanju v družino de Bourbon si nisem mogel privoščiti, da bi nas klevetuni še dodatno obgrizli, sploh pa ne za voljo nezakonskega otroka. Razmišljal sem, kam bi lahko poslal Luizo, da bi skrivoma donosila sad najine ljubezni, pa sem se spomnil na prijatelja, s katerim sem se imel veselje seznaniti na avstrijskem dvoru. Bil je to grof, s katerim sem se dobro ujel v pogovoru. Govorila sva ne le o politiki, temveč tudi o družini; da imata z ženo dve hčeri in si želita seveda tudi sina, mi je povedal. Res pristen prijateljski pogovor. Kasneje sva si še dvakrat pisala o tem in onem in vedel sem, da mi ne bo odrekel usluge. Zato sem ga blagovolil prositi, da bi za nekaj časa sprejel mojo Luizo v diskretno zavetje njihovega dvorca.

Bližnjim sem naznanil, da gre Luiza za nekaj časa v Turin k družini, češ da ji angleški zrak krha zdravje. Nihče je ne bi našel pri grofu. Nihče naju ni mogel kakorkoli povezati z grofijo Coronini. Da, dragi Pierre Louis, prav tu v bližini je moja Luiza preživljala čas pred porodom. Sam pa sem v njeni odsotnosti skoraj pol leta duševno životaril v Angliji in si blažil bolečine z večdnevnimi kockarskimi pohodi. Ni manjkalo ne pijače, niti drugih opojnosti.

Po slabih šestih mesecih pa sem popustil neizbežnemu. Ni me zanimalo več svoje dobro ime in za družino de Bourbon mi je tudi postalo vseeno. Vzel sem nekaj najbolj nujnega spremstva in brez kočije bliskovito odjahal v St. Peter, v malo mestece tu v bližini Luksarja.

Luizo sem našel v porodnih bolečinah. Povedali so mi, da jo krči tržejo že vsaj 16 ur. Njeno krhko telo se je vse bolj uklanjalo pod silo smrti in … zlomilo me je. Pokleknil sem ob posteljo in v solzah stiskal Luizino roko. Ko je zdravnik napovedal, da lahko le še molimo za njeno in otrokovo življenje, sem v obupu trosil vse mogoče prošnje in obljube našemu ljubemu Bogu. Zmerjal sem ga s hinavcem, ki se okrutno maščuje nezakonski ljubezni. V naslednjem trenutku pa sem se pokesal in mu za sveto obljubil, da če reši Luizo, ne bova več grešila vpričo njegovih pravičnih zapovedi. Poskrbel bom, da bova čim prej zaživela po cerkvenih zakonih.