Zrna norosti 32

Bila je edinstvena, povsem me je zasanjala.

Kot veste, se je moje prvo srečanje z Luizo zgodilo, ko se je po bolezni vrnila na dvor in so jo uradno predstavili kraljici Mariji Antoaneti. Spomnim se, da se mi je zavrtelo od izpopolnjene lepote, ki je sijala iz nedolžnih, medlo modrih oči. V zlati obleki z diamanti je tako čarovito zažarela skozi dvorano, da sem kar malce zalebdel v omami. Da, 28 sem jih štel, poročen sem bil in divji ženskar. A moja pariška ženskovanja so se zaključila v tistem enem samem čudežnem trenutku. Vedel sem, da bom ostal predan le še cilju, da si prisvojim to blagosrčno bitje.

Obsedeno sem stikal okoli njenih soban, da bi jo srečal. Za kratek njen pozdrav sem bil pripravljen eno uro čakati na tistem ozkem hodniku, kjer sem vedel, da bo prej ali slej šla mimo. Vse, kar je veselilo mojo Luizo, je veselilo mene. In če sem jo videl potrto, sem tudi sam kislovoljno opletal po dvoru. Če bi mi rekla, da jo njen mož radosti, sem prepričan, da bi požrl kepo ljubosumja in se z njo veselil soproga.

Na mojo srečo pa je svojega moža vse manj spoštovala. Saj pravim, bil je povprečnež, puhoglavec. Pravzaprav mu je skozi ožilje teklo dolgočasje. Ta mrzlokrvnež ji je sicer nekako uspel narediti otroka, a kljub nevarni nosečnosti, se ni zanimal za njeno zdravje. Spet smo se bali za njeno življenje. K sreči se je izšlo po najboljših poteh in na svoj rojstni dan je rodila sina, ki sem se ga razveselil, kot bi bil moj lastni potomec. Ker sem ji v tistih težkih trenutkih stal ob strani, sva se z Luizo vse pogosteje srečevala in se celo pogovarjala na samem. Res se mi je zdelo, da si deliva iste občutke, a nekje sem se očitno uštel.

V vrtovih dvorca Petit Trianon sem ji razgrnil hrepenenja svojega srca, ne bom pozabil. Razširjenih oči me je prestrašeno poslušala. Prepričan sem, da me je takrat že ljubila, a si tega verjetno ni smela priznati. Ne nazadnje, to bi bil smrtni greh. Oba sva bila poročena.

Zbežala je kot plaha ptica in se zatekla v okrilje kraljice Marije Antoanete, s katero sta se v tistem času že tesno povezali. Marija Antoaneta se je ostro ujezila nad mojo predrznostjo in odtlej sem Luizo lahko gledal le še v operi ali na dvornih plesih, če se je že pojavila.

Že res, da sem bil poblaznel od njenega obstoja, a vseeno nisem izgubil občutka za ženska čutenja. Pravilno sem spregledal njen hrepeneči pogled skozi nabuhlo šopirje bledičavih plesalcev. Res je bila presladka golobica med vsemi nadutimi pavi.

Vem, da sem izkoristil njeno naivnost. Zavedal sem se tudi, da se v svoji zaljubljenosti ne bo mogla predolgo upirati očarljivemu princu. Stisnil sem jo v vogal nemoralnega, zabrisal poti razsodja. V poznem večeru je stala pred mano z rdečico hotenja in s plahim nasmeškom je zrla v tla. Počasi sem se bližal – skrbelo me je, da ne bi ponovno ubežala. Stoječ v trenutku uročene bližine sem čutil njeno globoko dihanje na svoji roki. Nežno je dvignila obraz in za trenutek sva drug drugega opijala s pogledom v globino duš. Bal sem se, da mi bo srce prebilo skozi prsi, ko sva se zlila v nežnost prvega poljuba. Mižala sva in najine ustnice so se božale z opojno mokrino. Z eno dlanjo sem jo prijel ob strani telesa in jo potegnil v tesnejši objem, z drugo roko pa sem jo božal po licu in zatilju. Neukročeno sem ji s poljubi zasuval vrat in razgaljena ramena. Nikakor nisem bil devičnik, a v poeziji večera se mi je že zdelo tako. Bil je eden tistih svetih in čistih trenutkov, kakršnega sem prepričan, da naš dobri Bog ne bi nikoli obsodil.

Naslednjega dne nisem več vedel, ali se je res zgodilo ali sem se ljubil s čarovnijo. Njeni potešeni vzdihljaji so mi zamravljinčili po telesu vsakokrat, ko sem jih priklical v spomin. Naslednjih nekaj dni pa sva se v blaženosti obstoja sprehajala skozi skrite objeme dreves in pozabila na vso zunanjo realnost. Tako rahle, skoraj breztelesne izkušnje vsekakor nisem bil vajen – postal sem drug človek. Obljubil sem ji večno zvestobo, višjo obvezo, vsekakor močnejšo od običajne poročne ceremoniade. Zato me nikakor ni motilo, da ves Pariz kleveta o naju. Bil sem … pravzaprav sem bil prvič v življenju zares miren.

A moj mlahavi brat, kralj Ludvik XVI. nesposobni, če smem pridodati tu med nama, on seveda ni smel prezreti moje sreče. Vem, da je iskal poti razkola, medtem ko bi v resnici moral gojiti povsem druge skrbi. Francijo je namreč takrat že raztreščila rušilna kriza tistih razsvetljenih, NE … strupenih idej.

Meščanstvo, vsi ti navadniki, želeli so več pravic. Nezaslišano! Nas, ki smo kot skrbni očetje vedno bdeli nad narodom, so želeli obdavčiti. Nas de Bourbone, ki smo po božjem izročilu skrbeli za blagostanje naroda, so želeli ponižati na raven običajnih smrtnikov. Povedal sem kralju, da moramo takoj in resno udariti z vojsko po tem tretjerazrednem razmišljanju, pa me ni poslušal. Dejal je, da sem bolj rojalističen od kralja samega. Tele naivno! Ves Pariz se je bolje zavedal resnosti situacije kot pa naš presvetljeni kralj in obkrožje tistih njegovih skledoželjnih svetovalcev.

Sklical je srečanje vseh treh stanov in tako … tako omahljivo klecal pred zborom navadnikov. Eh, bedak. Kaj je pa mislili? Da nam bodo meščani, kmetje in drugi delavci hvaležni zato, ker smo jim navrgli nekaj drobtinic pravice?! Smrtniki so uzrli razpoko v plemstvu in seveda so se zagnali vanjo z vso silo! Enako bi storil tudi sam. Enako bi morali narediti tudi mi – iskati razpoke. Teh je bilo na njihovi strani več kot pri nas. Razbiti bi morali namišljeno zavezo tretjega stanu, še preden se je slednja okrepil v upor in zmlel obzidje Bastilje. Po tej zmagi meščanov, potem ko so pustošili in posiljevali po utrdbi, jo izropali in razgnali do temeljev, po svetoskrunstvu simbola naše moči … pač ni bilo več povratka. Niti s silo jih nismo mogli več utišati. Zdaj to vem. Okusile so moč svobode, vse te beštije krvosesne. Čeljusti revolucije so se izlakotile in zavohale ranljivost plemščine. Giljotinirali so vsepovprek. Že če je kdo koga nagovoril z ‘monsieur’, torej gospod, še v istem dnevu je lahko ostal brez glave, ker naj bi podpiral aristokrate. Zveri so razkrile pravi izvor svoje narave.

Naš kralj pravzaprav v tistih okoliščinah ni imel druge izbire, kot da večino dvorjanov pošlje v izgon, v tujino. Tukaj se moram strinjati s svojim bratom. Ni si pa mogel pomagati, da naju z Luizo ne bi razklal. Mene je poslal v Savoj, kjer naj bi vodil vlado v izgonu. Uboga Luiza pa … tako mila lepota, vajena mehkega udobja zlatih palač … naenkrat se prisiljeno klati od Berna do Rima, Turina in v druge konce celine.

Njeno zdravje je pešalo, kajpak. Grof Vaudreuil mi je nadrobno poročal o vsem v zvezi z njo in prepričan sem bil, da je ne bom videl nikoli več. K njej pa nisem smel – osramotil bi družino. Naš ugled in moč sta bila na veliki preizkušnji. Saj ste videli, kako grozovito sem bil potlačen, ko sva se midva, dragi Pierre Loius, srečala v Koblenzu. Zdaj lahko to povem na glas, ampak le vam: Luizo sem tako bolestno pogrešal, da sem v mišičevju čutil, kako mi usoda cefra meso pri živem telesu. Vzdihoval sem v topih bolečinah ključnic. Imelo me je, da bi si izruval srce s koreninami ožilja, tako močno me je ponoči tesnilo v prsih. Zato ni čudno, da so mi tekle solze vpričo celega regimenta, ko sem jo ponovno zagledal.