Zrna norosti 31

IZVOR: KNJIGA KRALJEV

Njegovo visočanstvo, presvetljeni potomec sončnega kralja, vzor vzvišene veličine, zadnji suveren Francije, okronan po običajih starega režima, in ne nazadnje begunec iz kronovine krvave revolucije, torej … kralj Karel X., je bil v tistih zadnjih urah, v leta 1836, povsem iskrih misli.

Ležal je v temni leseni postelji in trhlo hiral v krempljih smrtonosne bolezni. Dihal je plitko, s težo svinčenih prsi. Potem ko je že dva dni zavračal živež, ga je izpito mišičje zalepilo v ležišče. V pretekli noči je sicer izbruhal v škaf skoraj vso telesno tekočino, a navkljub rahlim blodnjam se v svoji glavi že tri dni ni počutil tako treznega.

Večkrat se je v svojem vihrastem življenju izognil rezilu smrti, a tokrat se je sprijaznil, da se mu je vrat dokončno zaskočil v primež časovne giljotine. Verjetno je bil edini na dvoru, ki se je zavedal, da ne bo preživel do večera. Ostalo dvorjanstvo je ob nenadni jutranji izboljšavi njegovega stanja olajšano izdahnilo krče preteklih skrbi. Ovili so se v iluzijo, da je kralj na poti v ozdravitev; pravzaprav se jim je zdelo, da je celo na pohodu v ponovno slavo prestola Francije. Brez razloga se že ne bi premaknil iz Prage na zahodno mejo Avstro–Ogrske monarhije, v to zakotno mestece Görz, oziroma Luksar, kot so mu rekli domačini.

V preteklih nekaj dneh je kralj vitalno stopal čez glavni mestni trg in tako umirjeno sprejemal nerodne priklone prebivalcev te Ilirske province, da je kraljevo spremstvo začelo verjeti v čudeže. Izvezli so izmišljotino, da se vojske evropskih dvorov že ogrevajo za napad na brezverne francoske revolucionarje. In da bo njihov suveren, Karel X., z bičem božje pravice pokoril grešni narod, ki jih je tako nemarno izpljunil z lastne zemlje.

A v tistem hladnem novembrskem jutru se je kralj v neslišnem kraljestvu palače Coronini sprijaznil v spoznanje, da je na svetu utelesil skoraj vse, kar ga je zadrževalo pred grobom. Bil je nenavadno zgovoren in s hripavim glasom je služinčadi velel naj se v njegovi spalnici zglasi najbolj zvesti minister Pierre Louis Jean Casimir de Blacas. Odločil se je, da bosta skupaj zapisala novo oporoko, ki jo je samemu sebi že mrmral v strop:

“Nočem, da me pokopljejo v Franciji. Ne bom dopustil, da me v podlahtju cerkve St. Denis servirajo naslednjemu navalu revolucije. Naj me mar po smrti izkoplje tista prostaška zalega in me razkosa v sramoto Pariza?! Nikakor! Tolikokrat so že grozili, da bodo svoje umazane posvetne prste zasadili v grobove nas, božjih izbrancev. Večino plemiških glav, ki so nekaj veljale, so posekali, ti pesjani garjavi. In zdaj brezglavo rinejo v brezno razkroja vrednot. Zblaznela mesarjad! Spozabili so se pred božjim Očetom, ki jim je poslal nas, rodbino de Bourbon, v vladanje za slavo nebes. Ampak nekaj pa naj bo jasno: zadnjo besedo bo vendarle imel naš presvetli stvarnik. Zveličavno maščevanje Najvišjega jim ne bo prihranjeno, svetoskruncem božje krone. Le še misel na pravično zadoščenje peklà mi zdaj, tik pred smrtjo, tako nežnočutno omamlja to telesno krčevje. Če bo Bog tako hotel, bom vendarle ta svet zapustil s plamenom miru v srcu in se v …

Aha, Pierre Louis! Tukaj ste, prijatelj moj najdražji. Natočite mi, prosim kozarec penine. Danes proslavljam življenje. Da, vem, videti sem utrujen in tudi vem, kaj boste rekli: ‘Veličanstvo, pustite, da pokličemo zdravnika’ in tako dalje, in tako dalje … Ampak pustite te mazače, naj zdravijo zdrave in poglejte raje tja, skozi okno. Vidite tisti samostan s cerkvico? Tam želim, da mi pripravite posmrtno bivališče.

Oh, nehajte že brbljati Pierre Louis in se sprijaznite z mojo minljivostjo. Zdravnik ne more pomagati. Prinesite šampanjec – smrt je vse bolj glasna! Ne, nikoli ni prezgodaj ali pa prepozno za te zdravilne mehurčke. Poleg tega … če kralj ne sme početi, kar si želi … eh, moj daljni ded, sončni kralj, je vedno rekel: ‘Zakonito je zato, ker jaz tako želim!’

Tako, ja. Kar še malo dolijte. Hvala. Torej, santé à toi, mon ami! Na zdravje.

Kako mi dobro dene ta kraljevski nektar. Directement de Aÿ. Prepričan sem, da je ta šumeča zlatnina darilo bogov; želijo, da pozabimo na strupenjačnost življenja.

Kje sem torej ostal? Ah, da. Razmišljal sem, da sem že dovolj pretlačil vso to tujo zemljo. V domovino pa se ne vrnem – ne živ ne mrtev. To bo moj unikatni podpis. Pisali bodo: Edini francoski kralj, ki ni bil pokopan v Franciji. Ah, pravzaprav … naj pišejo, kar jih je volja, pisuni obrekovalni. Medtem, ko bodo v imenu revolucije širili nove izdajalščine, bo moj kraljevski sarkofag počival tu, v sončnih krajih. Mirno bom do sodnega dne ležal v srčni toplini teh ilirskih ljudi, kjer se spomin na hlad Francije nekje tam v daljavi škrlati z ozarjeno milino zasneženih gora.

Vem ja, dragi Pierre Louis, precej pesniško sem to povedal, a danes sem … dokaj čustven sem, veste. Dokončno sem se odločil – domovina me noče, zato jaz nočem k njej. Rojaki me sovražijo. Ti bogokletni izdajalci, ki so iz svojih zanikrnih votlin vdrli v naše posvečene prostore in poklali skoraj vse plemenite služabnike gospodove. A danes se ne bom jezil … ne bom, in ne bojim se jim zreti v divjaške oči! Nikoli se tudi nisem bal njihovih sekačev glav in vseh tistih okrvavljenih gomil. Grobovi me spremljajo že od prvih, najbolj nežnih korakov.

Da, vi Pierre Lous, vi ste deset let mlajši od mene in niste poznali mojega pokojnega najstarejšega brata Ludvika Jožefa Ksaverja, vojvodo Burgundskega. Tako zgodaj je umrl. Tri leta sem imel. Še sam ne vem, ali se ga zares spominjam ali se mi le zdi, da sva se igrala ob vodi. Tam ob Apolonovem vodnjaku, kjer se konji dvigajo v vodomet. Saj veste, kje ta fontana, kajne? Seveda veste. Ne morem se kosati z vašim znanjem. Celo našo rodbino poznate bolje od mene. Ludvika Jožefa Ksaverja bi gotovo vzljubili. Vsi so ga čislali. In to je najbolj motilo mojega brata Ludvika Avgusta, ki ste ga dobro poznali. Tistega vzvišenega kraljevskega slabiča, ki je Evropi nakopal gripo revolucije.

Eh, Ludvik Avgust, ali bolje rečeno ‘kralj Ludvik XVI’. Človek poln naive, ošabnosti in strupnikov zavisti. Kot otrok me je večkrat poskušal prepričati, da naju starša prezirata in da sta umrla od žalosti, ker pač nista prebolela smrti oboževanega najstarejšega brata. He, he. Vedel sem, da laže! In čisto iskreno: kadarkoli je bilo mogoče sem se Ludviku Avgustu izognil. Tudi pozneje, ko je postal kralj, sem ob vsaki priliki zbežal z dvora. Sit sem bil dolgočastja, torej tistih izumetničenih plemiških ceremonij. Izven Versaja so obstajali pravi ljudje, mladi aristokrati. Želel sem živeti v njihovih burnih svetovih.

No, saj mi je tudi uspevalo. Izgovoril sem se, da me strašansko boli glava in skozi zadnja vrata skočil v kočijo za Pariz. Na mehkih rdečih blazinah me je čakala moja mlada Juliette. Kako je bila divja. In prožna. Skočila sva drug v drugega in … nenadoma je silovit topovski grom vznemiril konje, da se je zatresla kočija. Tudi sam sem panično preskočil s sedeža do okna in svoj zgroženi pogled porinil skozi žametne zavese. Opazil sem, da smo tik pred vrati Pariza. Ob kočiji me je pozdravil uniformiranec in zahteval sem pojasnilo. Revež je s priklonjenim nasmeškom izjecljal: ‘Spoštovani, po ukazu kralja Ludvika XVI. smo meščanom slavnostno najavili vaš prihod v mesto, torej … vstop grofa Karla–Filipa v Pariz je odslej vedno treba obeležiti s topovsko salvo.’

Razkrinkana sva bila. Kaj sva hotela?! Vrnila sva se na dvor. Seveda me je kraljevi mehkužec pričakal na vratih. In seveda me je vzneseno pozdravil v porogljivem ceremonialu: ‘Veseli me, dragi brat, da vas je glavobol minil tako hitro. Sem ali nisem dober ranocelnik?’

Odtlej se ni bilo več tako enostavno odplaziti z dvora v Pariz. Moral sem mu priznati svoj poraz, a zaradi takih malih zmag je bil kralj potešen le za kak dan ali dva.

Mislim, da ga je v vezi z mano najbolj dražilo, ker sem bil, za razliko od njega, priljubljen pri ljudeh, še posebej pri nežnem spolu. Saj veste, da sem v očeh Pariza veljal za očarljivca ženskega okrasja, moj brat pa za neplodni izvržek. Poročili so ga z eno najbolj blagorodnih lepot v Evropi, Marijo Antoaneto, on pa ji ni zmogel zaploditi otroka. Državljani so se upravičeno plašili za prihodnost prestola. S to svojo nesplodnostjo, bi lahko rekel, pa je spravljal v sramoto tudi svojo ženo. Res se mi je smilila – bila sva odlična prijatelja. Da, dragi moj Pierre Loius, le prijatelja. Čeprav vem, da se je o naju sočno gobezdalilo vsenaokrog. Verjetno me je tudi zato moj mehkužni brat udaril tam, kjer je vedel, da me bo najbolj bolelo.

Na lepem je mojo najljubšo ljubico Juliette izgnal v Neapelj in mi za ženo dal pripeljati ‘najgršo in najbolj zabito med vsemi plemenitimi damami’, kot so brezdlačno zapisali v časnikôvju. Maščeval sem se mu, kakopak tako, da sem ji vbrizgal moškega potomca še preden je moj mlahavi brat državi zagotovil težko pričakovanega prestolonaslednika. Bratu je bes zavisti zelenil obraz. Zato in le zato, da bi me dohitel, se je takrat pustil operirati. Tega otročjega posega se je silno bal že več let. Mevža.

Nalijte mi, prosim, še šampanjca. Presušen sem. Ne, ne, nisem preveč utrujen. Le malo moram zadihati. Merci, mon ami.

Kje sem ostal?! Da. Le Marija Antoaneta, kot vam pravim, se mi je smilila. Bila je osramočena v neuporabnem zakonu, nadlegovana s strani krvoželjnega naroda. Izkazal sem ji sočustvovanje in brat mi je tudi to zameril. Iskreno povedano, res ni znal zadovoljiti njenih potreb. Ne pred, niti po operaciji. Zato ga je varala. Saj smo vsi vedeli, da mnogi njeni otroci v resnici prihajajo iz Švedske. In glejte, to povem le vam, ker ste prijatelj naše družine. Ko mi je Marija Antoaneta prvič zaupala, da njeno vklenjeno srce osvobaja le še grof Axel von Fersen, sem vzrojil, a pozneje … no, uvidel sem, da sem ta “varajoči grof” tudi sam. In moja ljubica Luiza je bila kasneje v podobnem položaju kot Marija Antoaneta.

Moja predraga Luiza, angel pepelnato sijočih las. Saj veste, kako je trpela ob vsem tistem obrekovanju. V prsih me stiska, ko pomislim … pa tako mlada je morala umreti.

Polna plahe miline je vstopila v razpadajoče razkošje najbolj veličastnega med dvori. Nežna marjetica v svetu ošopirjenih dvornih orhidej. Grofica Polignac se je precej namatrala, da jo je uvedla v vse tisto naše dvorničavje, a moja Luiza res ni bila rojena za obrekljivo madamstvo in zasmehovalne hodnike Versaja. Preveč si je gnala k srcu vsako besedo. Bila je svetnica. Ne nazadnje jo je Grofica Polignac našla v samostanu.

V njej je uzrla nežnost sestre, kakršne ni nikoli imela. Zato se je takoj zavzela zanjo in jo kar se da hitro zvezala v poroko s polbratom. S tem grofovskim nezanimivcem. Bil je navaden, na grobo otesan vojak brez življenjskega sokovja. Spojen v zakon z blagorodno rahločutnostjo pravkar vzcvetele petnajstletne Luize. Nepojmljivo. Nezdružljivo! Takoj po poroki je zbolela. Blizu smrti je že bila, ko je njen capasti soprog brezvestno odvojakal v kdo ve katero šotorišče na mejah Francije. Kmalu zatem je pomenljivo ozdravela. Moževa prisotnost jo je stisnila v bolest, da.