Zrna norosti 30

IZVOR: DRUŽINA

Fantje so od navdušenja že vsaj dvajset minut neprekinjeno nažigali isto skladbo, ko je v prostor vstopila razmršena črnolaska in zavzela prostor s šarmom veličastne levinje. Najbolj je premaknila Maco, drugi so jo poznali. Med igranjem jo je Maca ogledoval s poželenjem zveri v preži. Na njegovo presenečenje mu je v povratni udar poslala nasmeh s konico jezika na zgornji ustnici. Zaigral je v še bolj divjem zanosu in ob tem ni niti za sekundo spustil pogleda od njenih domišljavih oči. Počasi se mu je bližala in očitno igrala enako napadalno igro, kot on. Nihče od njiju ni niti za trenutek spustil pogleda od drugega. Ko je prišla v njegov osebni prostor in si v skeptičnem nagibu ogledovala njegovo rifanje po kitari, je Maca odigral konec skladbe in s tresenjem kitare postavil svojo premoč. Nato je spustil strune, da je odzvenelo oglašujoče brezakordja. Fantje so kot gledalci v temi okrog ringa začudeno spremljali ta bizarni spopadu za dominanco. Maca je naposled oblastno zagrabil verige okrog dekletovega vratu in jo začel vleči k sebi v poljub. Presenečena je zaprla oči in se prepustila njegovi nadmoči, a tik pred vrhuncem je tako sunkovito zagrizla v njegovo spodnjo ustnico, da je Maca v cviležu odskočil in padel med bobne. Samostoječa činela je počila ob tla in fantje so se zakrohotali. Tudi Maca se je v nasmehu izravnal in medtem, ko si je z roko brisal nekaj kapljic krvi na ustnici, mu je Lazar predstavil divjo nasprotnico: “Vidiš Maca, to je pa tipična Mary. Njeno pravo ime je … Mary. In ja, z njo ni šale.”

“Danes bolje igrate,” je dodala Mary, še za nekaj sekund pridržala pogled na Macinih žarečih očeh in se nato sprehodila proti mizici s pijačo.

Ko je za silo pomiril svoj egotrip, je Maca v ozadju njene arogance začel zaznavati nekaj poznanega, neko inteligentno milino, katere je bil nekoč že deležen.

Trenutek čudaštva je presekal Lazar: “Fantje! Ajde, gremo v klub,” je naznanil in spustil mrežico na tamburinu. Izključili so elektriko in se v poltemi počasi pomikali proti izhodu zakloniščne kleti. Maca je izkoristil odsotnost svetlobe zato, da se je kakor po naključju premaknil poleg Mary in jo uščipnil v laket. Čutila sta, da se v nekakšni telepatiji oba dobro zavedata resnične nedolžnosti predigre, ki se je zgodila v glasbenem brlogu. Mary ga je ponovno pogledala v oči in rahel izris večerne svetlobe na njenem obrazu je Maci sporočal ‘Brez zamere za krvavo ustnico. Sam si kriv’.

V klub so prišli, ko je bil že nabit z usnjeno drhaljo, bend pa še ni začel nažigati. Na sporedu je bila skupina Diktator. Pri šanku so si fantje naročili vsak po liter špricerja, ki ga je natakar stočil v prazne flaše od kisa. Nazdravili so novemu zvoku skupine Pankracija in v trenutku, ko so nagnili tekočino v grla, je kitara v kotu kluba otvorila večer z rifom predelane gverilske skladbe »Hej, bataljoni«. Usnjeni razmršenci so se zakurila proti izvoru ropota in tako, kot prejšnji večer je Maca še enkrat vpil vase lepoto nebrzdane svobode. Ta dan ni bila več tako intenzivna, kot prejšnji.

Opazil je, da so se izpraznile mize ob steni in vprašujoče namignil Mary, če bi se želela z njim premakniti na samo. Dvomljivo ga je pogledala in se odpravila v kot s prazno mizo. Medtem ko ji je sledil, je Maca ugotavljal, da pravzaprav nima nekega plana; ni je uspel še pogruntati. Začel je z edino informacijo, ki jo je imel o njej.

“Ti je zares ime Mary?” je glasno zakričal, da bi preglasil hrupne glasbenike.

“Kaj?”

“Sprašujem, ali ti je res ime Mary …”

”Nič ne slišim. Greva ven?”

Pokazala je proti izhodu in Maca ji je sledil.

Zunaj se je Mary naslonila ob zid, potegnila iz žepa škatlico zelenih cigaret, ponudila Maci, odklonil je, ona pa si je prižgala in strastno potegnila vase.

“Kaj si želel vprašati?”

“Želel sem vedeti, ali si res Mary, ali pa je tvoje ime mogoče Marija ali kaj podobnega.”

Ni odgovorila, a njen pogled ga je zbodel v stilu ‘Resno? S tako neizvirnim vprašanjem me misliš zapenjati?’ Ker je nastala neprijetna tišina se ga je usmilila in celo osvetlila del zgodbe o svojem imenu: “Mary sem, ja. Ime sem dobila po stari teti. Bila je filmska igralka.” Potegnila je vase še en dim rezkega tobaka: “Pravzaprav je bila Marija, a v Nemčiji so jo klicali Mary.”

Maca je obstal. Je mar mogoče, da je na tem tako nepričakovanem mestu končno našel sorodnico njegove babice Marije? Oblila ga je evforija, ki jo je s težavo prikrival. Res si ni želel, da bi kdorkoli v njegovi novi družbi izvedel za njegove korenine. Vsaj še nekaj časa je nameraval živeti pomešan med te navadne nenavadneže. Zato je nadaljnja vprašanja postavljal z navidezno brezbrižnostjo.

“Se pravi, da je ta tvoja teta nekakšna filmska super zvezda, ha?”

“Niti ne. Že v mladih letih, ko je bila najbolj uspešna, je tukaj ni nihče poznal. Saj veš: Vsi smo enaki. Nihče naj ne izstopa, razen naš presvetljeni Maršal. On je edina zvezda.”

“Ja, ja … bivši predsednik Maršal, pa to. Ljudje so mi povedali, da je bil velik voditelj. Se pravi, da se je tvoja teta vrnila v Kadmanijo brez nikakršnega slovesa.”

“Pravzaprav … njena zgodba je bolj zapletena …” Napravila je še en globok vdih gostega dima. Zdelo se je, da noče nadaljevati tega pogovora, a Maca jo je gledal s prevelikim zanimanjem.

“Ni šlo le za to, da ni smela izstopati. Zamolčati smo jo morali. Moja družina je imela veliko težav zaradi tete Marije. Ker je pred in med vojno snemala nemške filme jo je Država obsodila kolaboracije z nacizmom in naša družina je zaradi tega ostala brez večine posestev. Pred vojno so bili naši uspešni steklarji. Po vojni pa nismo smeli več imeti obrti in oblast nam je vseskozi grozila z zapori. Kljub temu da so bili v naši družini sami izobraženci, se ni našlo pošteno plačanih delovnih mest. Moja mama je recimo do smrti čistila osnovni šolo Priam.”

“Se pravi, da tudi tvoja teta po vojni ni več smela igrati v filmih …”

“S teto Marijo je bilo drugače. Jeba se je v resnici začela že med vojno, ko je odklonila snemanje filma za nacistično propagando. Ker je bila poleg tega še slovanskega rodu, so jo peljali direktno v taborišče Mauthausen. Ne vem, kaj je bilo v taborišču, a takoj po, ko se je vrnila domov, so jo zaprli naši in želeli so jo obsoditi sodelovanja z nacisti. Že tako so postrani gledali vse, ki so prihajali iz taborišč, Marija pa je še snemala nemške filme. Povedali smo mi, da je dva jebena tedna ležala v samici na ozkem lesenem podu. Tla so bila zamaščena in hladna, v kotu je bil kup iztrebkov še od prejšnjih zapornikov, črvi so se ji zajedali v kožo, skrbela je da jih je sproti izpraskala, krvavela je, zacelile so se rane, ostale so doživljenjske brazgotine, ki so jo opominjale, da je svoboda najvišja vrednota in take pizdarije.

Po dveh tednih so jo na prošnjo nekega prijatelja iz otroštva rešili z zapora, doma pa je izvedela, da so v neki noči odpeljali tudi njenega očeta. Čeprav je imela pri sebi le 10 denarjev, se je usedla na prvi vlak in šla v južno mesto Singrad, torej do samega Maršala. On je osebno poznal njenega očeta, vedel je, koliko je med vojno naredil dobrega za Kadmanijo, Harmenijo in gverile. Prepričana je bila, da bo pomagal. Dva dni se je skrivala po vecejih, trikrat so jo vrgli z vlaka, ker je bila brez vozovnice, a prispela je pred pisarno predsednika Maršala. Ni ga bilo tam. Rekli so, da pride jutri. Usedla se je na tla in celo prespala tam.

Naslednji dan je prišel predsednik federacije. Skočila je pokonci in ga začela prositi za očetovo življenje. Povabil jo je v pisarno, vzel si je čas in jo z veliko pozornostjo poslušal. Razšla sta se z Maršalovimi besedami: ‘Brez skrbi, vse bomo mi to uredili.’ Pomirjena se je prešvercala z vlakom domov … bila je prepozna. Njenega očeta so namreč takoj po priprtju ubili nekje pri Novem Luksarju. Nekdo je povedal, da so ga slekli do golega in prebičali do smrti.

Marija o tem ni mogla molčati. Želela je, da ves svet izve, kakšna krivica se je zgodila njeni družini. Zato so jo kmalu prišli iskat in jo sredi noči odpeljali v neznano. No, kasneje nam je družinski prijatelj, ki jo je srečal v Franciji, povedal, da so jo peljali k avstrijski meji in je morala bosa gaziti sneg čez najvišji prelaz. V Avstrijo je prišla brez denarja in brez lastnine. Zatekla se je k bivši sošolki, s katero sta pred vojno študirali skupaj na Dunaju. Takoj, ko je pridobila vizum, je prehodila peš do Francije. Od tam naprej … kdo ve … nikoli več nismo slišali zanjo.

Očitno j e želela mir, moji pa je tudi niso iskali, saj smo od njenega filma imeli le težave vsi skupaj. Mama jo je edina omenjala. No, saj pravim, celo poimenovala me je po njej.”

“Am … ,” je bilo vse, kar je Maca v tistem trenutku lahko izustil. Razmišljal je sicel ali naj pove, da mu je bila babica Marija kot mati, a moral hkrati razkriti svoj izvor in … ni si želel spet kisati življenja s tem.

“Kaj pa ti? Po naglasu bi rekla, da si iz Španije. Kaj dela Španec v Tebaji? ”

“Nimam večjih planov. Harmenija se mi je zdela zanimiva država, pa sem prišel.”

Še drzneje se mi je približala: “Kam pa greš danes?”

“Po tej žurki? Domov, v svoje stanovanje.”

“Bi šel kar sedaj? Z mano?”

Spojil ju je izvor.