Zrna norosti 28

IZVOR: DRUGO ROJSTVO

V mesto Tebaja je Simon de Bourbon priletel z letalom in na tla stare socialistične države Harmenije prvič stopil z osemnajstimi leti. Optimistično je zadihal ulice utopije, kjer je slišal, da so si ljudje enakovredni – bratstvo in enakost, brez plemiških nazivov in hinavskih višjih razredov.

V zanosu trenutka je povlekel nevidne povezave med vsemi tistimi zadimljenimi stavbami in prijaznimi ljudmi na ulicah: Na zunaj fasade brez pretirane politure, oluščene lažnega sijaja, znotraj pa gotovo bogata zgodovina, polna čustev in domačnosti. Ljudje v preprostih oblekah, a v srcu dobri in hitro pripravljeni pomagati izgubljenemu tujcu. Točno tak svet je iskal in tak svet je tudi našel: resničen, neponarejen.

Plan novega zagona je bil poiskati sorodstvo ljubljene babice Marije. Na njen pogreb ni prišel nihče iz teh krajev, a Simon je njegova zadrgnjena družina vneto poskrbela, da se nihče ne bi dokopal do babičinega izvora. Prepričan je bil, da bo brez težav našel kakšno mlajšo sestro ali drugo sorodstvo. Babica Marija je vendarle bila filmska igralka, gotovo se je večina spomni in ga bodo znali napotiti v prave kraje. Najprej je povprašal kar na ulici, a ljudje so prijazno zmajevali z glavo. Vstopil je v videoteko, a izposojevalci filmov niso še nikoli slišali zanjo. Napotili so ga v filmski arhiv, kjer so ga najprej vprašali po Marijinem dekliškem priimku. Simon ga žal ni poznal, prav tako se ni spomnil, da bi mu babica omenila naslov katerega od filmov, ki jih je posnela v svoji domovini. Ko je v državnem arhivu omenil, da je zelo mlada zbežala v Nemčijo in tam odigrala večino vlog, ga je eden od uslužbencev povlekel na stran in mu šepetaje zaupal slutnjo: “Babica Marija je verjetno pristala na seznamu zamolčane umetnosti, kjer se je znašla večina tistih, ki so sodelovali v kapitalistični ali nacistični filmografiji.” Simon si je želel, da bi arhivar preveril še nekaj informacij, a prestrašeni ga je prijazno nagnal skozi vrata.

Po tistem ni več vedel, kam naj se obrne. Zdelo se mu je, da ga nihče ne jemlje resno; mogoče tudi zato, ker je tujec. Nikoli se ne bo zlil v jedro teh običajnih enakovrednih ljudi, če ne bo govoril njihovega jezika. Tako je na seznam veščin sklenil dodati še sedmo govorico – kadmanščino. Predvideval je, da mu bo v pomoč znanje ruščine, ki se je je naučil v časih, ko se je navduševal na Puškinom.

V knjižnici je našel dvajset let staro kaseto osnov kadmanščine. Vstavil jo je v kasetnik in takoj zatem, ko se mu je odvrtela arhaična himna, je odločen moški glas odjeknil: ”Zdravo, kamerad!” V naslednjih dvajsetih minutah je postalo jasno, da gre bolj za tečaj političnih ved, kot pa za resno učenje uporabnega jezika. Slednjega se človek lahko nauči le med ljudmi, recimo v gostilnah. Tako je sklepal Simon in začel zahajati v vse sorte lokalov, kjer je s poslušanjem šankovskih debat že po enem tednu brez naglasa zmerno brez naglasa preklinjal. So se pa ti navadni ljudje ob pivu vse bolj odpirali in mu v angleškem jeziku razkrili prave odtenke črne enakopravnosti naroda.

Srečal je vernega šahovskega velemojstra, ki ni bil na pravi strani političnih nazorov in je zato lahko igral le še v domovih za ostarele ter seveda po gostilnah. Srečal je propadlega izumitelja, ki mu je nek višji funkcionar ukradel patente za izboljšavo buldožerjev. Ker te kraje ni mogel preboleti, ni izumil nič več. Simon je spoznal tudi preveč iskrenega poeta, ki je po razobešenju svoje puntarske pesmi na okno tovarniške pisarne ostal brez službe. Pogovarjal se je z onemoglim človekom, ki so ga iz zavisti ovadili za neko lažno protidržavno dejanje; nemudoma je letel na razvpiti otoški zapor in tam so ga psihično pokončali. V gostilno je občasno zašel celo neki župnik na pogojnem izpustu. Nad njim je še visela obsodba zaradi izdaje naroda – vsaj tako so trdile priče, ki so po sodniji prejele nekaj cerkvenih posesti.

Simonu je vse bolj ugotavljal, da socializem ni isto kot sociala. Sprevidel je, da enakost in enake možnosti za vse ne bodo nikoli obstajale – v nobenem sistemu. Vsi smo si različni in vsak se lahko zanese le sam nase. Vsak lahko vlada le samemu sebi.

Simon je pogosto menjal gostilne, in ker je imel veliko denarja, je kmalu imel tudi veliko prijateljev. Zlil se je z njimi in jim postajal vse bolj podoben. Vse več je jamral nad državo in ob tem ohranjal tisti tihi ton, ki naj bi ljudi reševal pred volčjimi zapori.

V nekem ključnem večeru se je odločil preizkusiti nov bar, Unix. Naročil je veliko pivo, ko se je okrog njega začela zbirati usnjena mladina, prebodena s kovinskimi sponkami in z debelimi verigami ob pasu. Pomikali so se proti razsvetljenemu prizorišču in šele takrat je opazil obrabljene bobne in poceni kitarske ojačevalce v temnem kotu nekakšnega odra. Pomislil je, da že celo večnost ni igral nobenega od instrumentov.

Kot otrok si je želel igrati električno kitaro, zato so ga vpisali na zasebne lekcije igranja lutnje. Ko se je po dveh letih dokončno uprl lutnji, so mu popustili in je lahko začel z učenjem klasične kitare. Zato se mu je glasba uprla. Šele zdaj, po mnogih letih je ob pogledu na oder, podoživel navdih otroške želje. Sestopil je s šankovskega stolčka in se med usnjenim ljudi prebijal k odru. Nasproti mu je prišel natakar s prijaznim predlogom, naj stopi raje v ozadje še preden se prične koncert. Šele takrat se je Simon obrnil okrog sebe, si ogledal jezne poglede koncertaške srenje. Odločil se je upoštevati natakarjev nasvet.

V ozadje dvorane se je zrinil ravno v trenutku, ko so na oder pribrcali do pasu goli glasbeniki, razmazani s krvjo. Priklopili so kitare in kar je sledilo, je bila eksplozija nesmiselnega veličastja. Nekakšna blatna glasbena erotika, vzvišeno kruljenje, ki je preziralo zakone družbe, politike in tudi glasbene intonance. Publika se je v popolnosti kaosa suvala, ruvala, namerno bruhala pivo vsepovprek in v trenutku, ko si je kitarist ugasnil cigareto na vratu, se je vsem skupaj utrgalo od bolesti evforije.

Fontmen je ravno odpljuval prvi komad, ko je Simon prevzeto obstal sredi popolnosti razsvetljenje. Po telesu mu je zabrnel izvir božanske sile. Jeza je našla svoj smisel; čutil je, kako ga grabi ta nova zmožnost praznjenja agresije iz potlačene preteklosti. Našel je domovanje nasprotij; sebi enako kraljestvo, ki bi mu lahko gospodoval in se mu pustil gospodovati. Čutil je veličino samega sebe, skoraj nadnaravno moč. Lahko bi dvignil vse prisotne, jih obračal v prostoru kot krhko karamelno ploščo in jih drobil v prah, kadar bi se mu zahotelo. Prvič v življenju je aristokratsko privzdignil glavo v stran prezira družbe; našobljen v bojno držo se je prvič v življenju zares uprl vsem preteklim omejitvam; zdrsnil je v obleko svojega izvora; končno je vedel, čemu pripada – sebi. Ves njegov obstoj, je začel izžarevati nekaj volčjega, nekakšen zverinski odtis.

Skoraj nevede se je med razbijanjem glasbe oluščil sinje modre jakne, poteptal jo je v lepljiva tla in v notranjem tuležu je počasi strgal s sebe tudi rjavo srajco. Nepremično je še ves večer dihal vase novi tok spoznanj. Dokončno se je splaknil iz lažnive maternice, ki ga je od rojstva ovijala v pravila varnosti.

Bil je prerojen.