Zrna norosti 27

KRATEK STIK V IZVORU

Gospa Neža je po dolgi poti zadremala v topel mir sicilijanskega sonca. Marina je na poročevalski televiziji v živo spremljala dogajanje s Trga federacije v Tebaji, kjer je Jure vneto zagovarjal načela neke nove ustave. Zdelo se ji je smešno, da za neka tuja načela nastavlja svoje življenje v sredino tarče.

Šele v fotelju oddaljene nevarnosti je lahko preštevala tudi, kaj bi se lahko zgodilo njej in gospe Neži, če ne bi pravočasno zbežali. Trije temni avtomobili, ki so v sunku zavrli pred dvorcem v Sovodnjah, pač niso obetali ničesar dobrega.

Tesnoba ji je lezla v prsi tudi ob misli na svojo mamo Emo – nista se utegnili posloviti. Kasneje ji je po telefonu razložila le najbolj nujno, krdelo tistih pokvarjenih Kadmanskih volkov pa v tem trenutku gotovo renči vanjo, da bi izvedeli, kje je gospa Neža.

Ob plapolanju plamena sveče je mlela svoje črne misli, ko jo je pomiril nežni glas.

“Vse je v redu, Marina.”

“Nona Amalija!”

“Vse je v redu s tvojo mamo.”

“Kako to veš?”

“Vem, ker sem vedno z vama.”

“Kaj pa Jure? Je tudi z njim v redu?”

“Jure je iznajdljiv, ne boj se.”

“Tisti Maca! Ta tujec mu je spral razum.”

“Ne obsojaj, Marina. Nekateri ljudje so ti bližje, kot si predstavljaš.”

“Kako to misliš, nona Amalija?”

V sorodu sta.

IZVOR: DRUGA KNJIGA

Maca se je rodil v Španiji, kot Simon Leon Charlemagne Cristóbal de Bourbon. Pravzaprav je bil krvni potomec francoskih kraljev in po smrti svojih dveh starejših bratov je bil celo pretendent za krono Francije. Seveda pod pogojem, da bi se Francija odločila vrniti kraljem prestol opevane Versajske palače.

Poleg modre krvi je Simon nasledil še brbotajočo kri ponotranjene vzkipljivosti. Vzgojen je bil v pokončnost in v zatiranje čustev. Od njega so zahtevali, da zakrkne dušo in jo zamenja s plemiškim dostojanstvom. Njegova želja po okušanju drhtavosti svobode pa je z gnusom požirala vse tiste zadrte obrede večvredne aristokracije. Zazidali so ga v življenje nasprotij, ki je lebdelo rahlo nad državnimi zakoni, a se hkrati utapljalo v okornih pravilih kraljevske družine de Bourbon. Lahko je na primer brezskrbno divjal po javnih cestah, brez kazni za prekrške, če pa bi si drznil teči po hodnikih domačega dvorca, bi ostal brez večerje. Lahko je igral v ilegalnih igrah na srečo, na dvorcu pa se iz neznanega razloga ni smelo igrati igre Monopoli.

Družina je poskrbela, da se je bistril v najbolj prestižnih šolah. Že v otroštvu je pokazal visoke inteligenčne in ustvarjalne danosti; rad je razpravljal s teologi, filozofi, celo z mojstri znanosti, skoraj virtuozno je igral tri glasbene instrumente, gladko govoril šest evropskih jezikov, a vendarle … njegovo osrčje je tesnila trpka sluz dvoma, da v resnici še ni živel.

Vse pogosteje se je spraševal, zakaj mu obilje dvornega sveta ne izmije notranjega nemiru? Spraševal se je, ali ga sijaj zlatih palač morebiti celo slepi pred tem, da bi uzrl pristnost življenja. Želel si je videti, kako izgleda svet izven namišljene pravljice španskega princa.

V vati plemenite družine je seveda doživel več kot navadni ljudje, kako ne. Prepotoval je vse celine, s kraljicami se je vozil v pozlačenih kočijah, streljal je v gazele sredi Afrike, pri šestih letih je prvič obedoval s papežem, sedel je v prvih vrstah najbolj sijočih opernih hiš, na imenitnih banketih je jedel najbolj ogabne neprecenljivosti, skozi fanfare je vstopal v lažni glamur plesnih dvoran, nosili so ga okičani in z dragulji oteženi indijski sloni, ponižni služabniki so mu vsako jutro na žametno oblazinjen stol v točno določenem vrstnem redu poravnali obleko, imel je približno štirideset konj več, kot jih je potreboval, približno toliko tudi avtomobilov in verjetno tudi otokov. A življenje v lagodju svinčene kraljevščine, ta njihova zaripla korektnost in prepričanje v večvrednost gosposkih visokodržcev … vse to ga je ubijalo po vnaprej odmerjenih obrokih. Med stiskanjem zob je hrepenel po tem, da bi sam odločal o življenju. Želel je izkusiti preživetje v pristnem svetu, izven dušljivega zlata, v katero so ga omotali že v otroštvu. Raje kot postopno odmiranje duha, bi izkusil smrt v lakoti dna kastne lestvice. To bi bile bolečine sreče. To bi ga prebudilo v pravo življenje. Zaspal bi z vedenjem, da se bo prebuja v svet resnice, v samostojno dihanje, brez priklopa na aparat aristokratov.

Želel je dihati; Dihati z lastnimi pljuči.

Da bi umoril ta svoja profana hotenja, je pri šestnajstih skušal prebiti meje plemiške korektnosti. Vrgel se je v ekstrem plezanja, padanja, letenja, hoje po ognju, pitja in nočnega lova na tiste podanice, ki so želele postati princese za eno noč. Upiral se je sistemu, tradiciji, puhlim cerkvenostim in … ni pomagalo. Ob koncu dneva je obležal prazen, zjutraj pa so njegov razvrat natisnili v rumenila in ga izobesili v kioske opravljivosti.

Zavidal je kavarniškim navadnežem, ki so z rumenimi revijami na mizicah lahkotno prebirali in obirali plevel življenja plemenitih. Ti navadni ljudje … bili so svobodni, imeli so svoje utopične sanje, imeli so nedosegljive želje po bogastvu. Lahko so se uprli staršem, šoli, sistemu, lahko so krulili po ulicah in se do nezavesti napili skoraj brez posledic. Predvsem pa brez skrbi, da jih bo prijatelj prodal čvekaškim rumenjakom za nekaj drobiža.

Maca, oziroma takrat so mu seveda rekli Simon, je bil v tem svetu nenehne pozornosti vse bolj osamljen. Neuporabna kepa zlata v loncu lačnih brodolomcev. Ni imel pravih prijateljev, ni imel več bratov, da bi sotrpeli z njim in po smrti babice, ni imel več zavetja domačnega objema.

Edina pristna duša, s katero je bil Simon v tistem španskem kraljevem cirkusu zares povezan, je bila babica Marija de Bourbon; priženjena filmska igralka, ki po krvi niti ni bila njegova prava stara mama. Poročena je bila s Simonovim stricem. Ker ni bila aristokratskega porekla, jo je družina prezirala in po smrti moža so ji dovolili ostati na družinskem posestvu le zato, ker so se bali pritiska javnosti. Ta plebejska drhal, kot jo je skrivoma označevala odslužena plemenjad, je namreč oboževala babico Marijo. Naro je v njej videl uresničenje Pepelke.

Babica je bila slovanske krvi in s tem si je v družini prislužila še dodatno globino prezira. Po smrti svojega moža ji je kraljeva družina le redko dovolila izhod iz dvorca. Pravzaprav se ni smela več odzivati na nikakršna vabila visoke družbe. Z nizom premišljenih pravnih prevar so ji odvzeli tudi vse s poroko pridobljene plemiške nazive, razen nalepke infante, ki ga po zakonodaji ni bilo mogoče odlepiti.

A videti je bilo, da je babici prav malo mar za vse te priveske imenitnih neuporabnežev. Kljub težkemu življenju, krvavim mukam v času druge svetovne vojne in šikaniranju španskega plemstva je bila Marija ženska brez zamer v srcu. Vedno pomirjena s sabo in polna topline. Lahko bi zapustila to špansko kraljevo vas, lahko bi se preselila v Francijo na eno od posesti preminulega moža, a ostajala je z razlogom.

S soprogom namreč nista imela otrok, in ko je Simon po ločitvi staršev ostal sam, s čustveno otopelim očetom, je babica Marija vedela, da otrok potrebuje materinsko bližino. Znala je umiriti nebrzdanost malega upornika. Bila je opora, angel toplega naročja in mili nasmeh duhovnega vodstva. Skoznjo ni tekla modra kri, a njena dejanja so bila bolj modra od celega kroga zlagane plemščine. Izoblikovalo jo je resnično življenje. Simonu je pripovedovala o težkih časih med vojno, pa o filmarjenju v nemški in francoski kinematografiji, pripovedovala je o življenju preprostih ljudi izven teh smešnih dvorcev in o svojem srečnem otroštvu v mestu Tebaja.

Nato je nepričakovano zbolela. Precej prehitro in tiho je umrla. Žaloval je ves narod, a nihče bolj kot Simon. Izgubil je uteho, glas modrosti, steber razuma, brezpogojni vir sočutja in nežen objem ravnovesja. Izgubil je … mamo. Vzgojili so ga, da ne sme kazati solza. In ko so na pogrebu iz topov udarile državniške salve v čast prezrte plemkinje, je Simon začutil zverinsko trganje v svojem drobovju. Ob vsakem strelu se je zakrčil v globljo praznino. Želel je izginiti, zbledeti vpričo brezčutnih pokončnikov, ki so se končno znebili te slovanske tujkinje.

Po pogrebu se je Simon zaprl v sobo in več dni topo zrl v praznino stropa. Hrano so mu služabniki nosili k postelji, malo jo je pomencal – jedel ni, ni se več preoblačil in noben ukaz ali prošnja ga nista premaknila iz teme žalovanja. Po nekaj dneh ali tednih samote je stopil mimo ogledala in se zazrl v človeka, ki ga ni prepoznal. Oči so razkrile spremembo duha in redka bradica je še kar dobro prekrila brazgotino pod nosom – ostanek kraljeve avtomobilske nesreče. Spoznal je, da bi lahko kar takoj stopil na ulico in nihče ne bi mogel reči, da pripada višjim stanovom. Tudi po duhu mu ne bi mogli pripisati nekega imenitnega porekla. Postal je drug človek in dokončno ni več pripadal svetu lažne večvrednosti.

Odprl je predal v pisalni mizi, vzel denarnico in bančno knjižico, sestopil v jedilnico in zbranim ob kosilu hladno najavil, da zapušča Španijo.

Na prisotnih obrazih je začutil vzvišeno odsotnost, vsekakor brez čustvenega premika. Mogoče se niso zavedali, kaj je ravnokar izrekel. Mogoče so mislili, da si gre uredit videz v kako mondeno švicarsko letovišče. Po vsej verjetnosti pa jih nikoli ni brigalo zanj.

Sploh Simonov oče Rene je po smrti dveh sinov zamrznil svoja čustva in še bolj otrdel v aristokratski hlad, kot kdajkoli poprej. Znano je bilo, da se utaplja v krivdi zaradi avtomobilske nesreče, ki jo je sam povzročil, a nikogar ni imel, da bi mu to zaupal. Tako kot preostala družina je tudi Rene trpel za osamelostjo in v vseh svojih tegobah je duševno samotaril skoraj vse življenje, razen prvi dve leti otroštva, ko je še živel daleč od plemenitanstva Španije.

Tega se seveda ni mogel spomniti, a Rene se je rodil kot nezakonski otrok v Egiptu, točneje v Aleksandriji. Njegov oče Pascal mu je v skladu z družinsko tradicijo natrosil štiri imena kraljevskih prednikov in tako je v polnosti nosil naziv: Rene Louis Alfonso Felipe de Bourbon. Na kratko Rene. Bil je torej prvi in edini potomec takrat presrečnega Pascala Juan Carlosa Antoina de Bourbona. Mladega in nadvse uspešnega podjetnika, ki je v tej puščavski državi upravljal podružnico družinskega izvoznega podjetja.

V Egiptu je bilo v tistem času življenje veliko bolj sproščeno kot doma v Španiji ali Franciji. Teža plemiškega naslova se je zrahljala v mešanici mnogoterih narodnosti. V javnosti je zares nekaj veljal le denarni status in v tako burnem okolju je podjetniškim mladcem dobro uspevalo združiti posle z užitkom.

Aleksandrija je bila metropola brezmejnih možnosti, kapitalistični mehurček napihnjen v zlato dobo hedonizma. Vsepovprek mesta so ena za drugo vabile različne vrste zabav in plesov. Na enem od teh je Pascala de Bourbona povsem prevzela radoživost neke služkinje. Črnolasa Amalija, vihra lepota slovanskega rodu, je omamila njegov čut za družbeni položaj in v tem sloju navidezne enakosti je Pascal z lahkoto pozabil na svoj plemeniti izvor. Vse dolžnosti, ki mu jih je glede ljubezenskih zvez nalagala petstoletna dvorna tradicija, je brez premisleka stlačil v klet brezbrižja, preselil se je z Amalijo v skupno stanovanje in kmalu mu je rodila otroka, Reneja.

Ljubezensko razmerje in svojega prvorojenca je Pascal v tem oddaljenem mestu seveda brezskrbno prikril svoji zadrgnjeni španski družini. Ko pa je v Egiptu prišlo do političnega preobrata, je Pascal tako kot večina drugih tujcev moral zapreti podjetje in iluzija obljubljene egiptovske dežele se je razsula. Starše je hladno in naivno obvestil, da se vrača v Španijo s svojo ljubico in nezakonskim sinom. Za ljudi visoke družbe je bilo tovrstno razmišljanje nesprejemljivo, celo žaljivo. Da bi pripeljal na dvor navadno revno smrtnico?! In za povrh še nekega po nesreči zaplojenega pankrta?! To bi povzročilo hrupen škandal v javnosti in strahoten udar na ugled modrokrvnega prestiža. Da ne govorimo o poslih. Že tako so pravkar izgubili celotno severnoafriško tržišče. S slabšanjem ugleda bi utegnili izgubiti še zaupanje vernih krščanskih poslovnih partnerjev v Španiji. Take mladostniške spozabljivosti med plemstvom niso prišle v poštev.

Vendar Pascal ni popustil diktatom in v vnetem boju s trmoglavo gluhostjo staršev je naznanil, da se namerava preseliti na posest v južni Franciji. Bil je mnenja, da tam ne bo moteč za družino, pa se je motil. Pismo domačih, ki ga je Pascal prejel v odgovor, je sprožalo jasen ultimat: ’Takoj se sam vrni v Španijo. Brez tiste ženske in brez otroka. Sicer boš razdedinjen. Odvzete ti bodo vse posesti, dostop do družinskih financ in vsi plemiški nazivi.’ Šele v tistem trenutku se je začel resno zavedati, kako tesno je privezan h koreninam. Ujet je bil v odvisnost rodbine, upognjen v pohlevno kimanje nesojenemu kralju. V dobro Reneja je sprejel drzno odločitev, ki jo je kasneje pogosto obžaloval.

Razmišljal je, da Amaliji tako ali tako ni nikdar omenil svojega plemiškega izvora. Skrbelo ga je, da bi ga zaradi tega gledala drugače, morda koristoljubno. Poleg tega si tudi sam ni maral kisati življenja z razmišljanjem o zavrti kraljevi rodbini. Tokrat pa se je odločil, da bo najbolje zanj in še posebej za sina, da stopi na stran svoje družine in pogoltne čustvo ljubezni. Prigovarjal si je, da Amalija in njeni revni kadmanski sorodniki tako in tako ne bi mogli ustrezno poskrbeti za Reneja, ki je bil nenazadnje modre krvi. Potomca francoskih kraljev vendarle ne moreš kar tako obsoditi na revščino bajte z gnojnikom in ga pahniti v hlev s posušenimi kravami. Reneja se je torej odločil obdržati in se z morebitnimi ugovori trmastih staršev spopasti doma, v Španiji.

Amalije pa se je znebil s strahopetno prevaro. Obljubil je, da ji bo poslal vizum in vozovnico za južno Francijo, nato se bosta poročila in skupaj bodo zaživeli kot družina. Poslal jo je v Kadmanijo, naj se loči od moža in nato naj po želji pripelje v Francijo še svojo hčer Emo, ki jo je očitno čakala doma.

Na tisti zadnji dan v Egiptu je z Renejem v naročju ob ladijski ograji gledal, kako se je ljubezen njegovega življenja manjšala v sivih sajah pristanišča. Čeprav si je prigovarjal, da je ravnal v dobro vseh, si te hinavščine nikoli ni odpustil. Enega sina je Amalija že izgubila zaradi bolezni, zdaj ji je ukradel drugega.

Razparan od bolečine je na poti domov ves srd prelil v dosmrtno zamero do staršev. V neznosnih bolečinah je srd usmerjal na vzvišeni plemiški rod, ki za voljo izmišljenih etiket polaga na žrtvene kamne vse, ki si drznejo ukrivljati zaplankana pravila.

Domov je prišel bolan, zlomljen, čustveno mrtev. Nikoli več ga niso zanimale kakršnekoli plemenite ženščine. Amalijo je tako slepo pogrešal, da je začel zanemarjati svojega sina. Družina pa se je z malim Renejem presenetljivo hitro sprijaznila. No, nenazadnje je bil modrokrven in seveda naslednji pretendent za francosko krono, če bi se Francija tako odločila.

Renejeve mame Amalije se v krogu domačih ni smelo omenjati, niti, ko je deček kasneje milo spraševal po njej. Tako je Rene šele s šestnajstimi leti pri neki jezikavi sorodnici izvedel, da njegova mama ni bila plemenitega stanu. Poleg tega naj bi izigrala njegovega očeta Pascala – zamolčala mu je, da je že poročena in vseeno si je drznila imeti otroka z njim. Rečeno mu je bilo še, da naj bi ta ženska tuje krvi kmalu po rojstvu Reneja gladko oddala iz rok in se vrnila k svojemu možu, v neko vzhodno hlapčevsko državo.

Kljub takim zlonamernim zgodbicam je Rene ob hladnosrčnih guvernantah in kasnejših neuslišanih ljubeznih vse življenje hrepenel po maminem dotiku. Še posebej, ko ga je žena zapustila samega s sinom Simonom, se je Rene začel zavedati, da si del njega želi opustiti to noro življenje korektnega veličastja, ki ga je prikrajšalo za človeško toplino. Preživeti je želel več časa s svojim sinom. Tisti drugi, strahopetni del Reneja, pa je na koncu naredil povsem isto kot njegov oče Pascal v Egiptu: Upognil se je v hlad aristokratske družbe in se tudi sam zastrupil z brezsrčjem. Za preziranje čustvenih težav sina Simona si je izmislil nekaj na pol smiselnih izgovorov. Dopovedal si je, da je trenutno zelo zaposlen s krpanjem javne podobe, ki jo je zamazala Simonova mama. To je pač slabo vplivalo na posle.

Ana Martina de Bourbon, Simonova mama, je namreč svojega moža Reneja javno obtožila uboja njunih dveh malih sinov. Očitala mu je tista dva kozarca vina pri večerji, preden so vsi skupaj sedli v tragični avto. Poleg tega je medijem raztrobila še, da jo je vsa ta leta napihnjena aristokratska srenja silila k molčečnosti. Ni smela povedati resnice o nesreči. Sedaj pa se je odločila, da končno daje prednost sebi. Začela se je javno opijati v nočnih lokalih, trosila nepremišljene topoglavosti v časopisju, vsem na očeh je lovačila mlajše moške, na koncu pa si je našla čednega milijonarja in se brez obzira do sina preselila v Pariz. Simon je kasneje v časopisu prebral, da je svojemu bogatemu moškemu rodila hčerko. V šestih letih, do dneva, ko se je odločil, da zapusti španski dvorec, Simon ni nikoli več videl svoje mame. Ona ga ni poskušala najti.

V želodcu se mu je zatikala rodovniška brezčutnost, vsa tista ošabnost, potuhnjena jeza in ukane te presvetljene aristokracije. Zrl je v strop in iztrebil vse družinske zdrahe v dokončno odločitev.

Babica je šla. On gre.