Zrna norosti 26
VIJOLIČNA REVOLUCIJA
Dobrunovo javno priznanje umora je Organizacijo Združenih Narodov prisililo, da je v Kadmanijo poslala preiskovalno komisijo. Celo mnogi licemerski vladarji vseh sorte držav so zahtevali takojšnji odstop in priprtje predsednika vlade Antona Dobruna. V državo so pritrumele črede tujih novinarjev in tudi domačim medijem je postajalo jasno, da Dobrun nima več iste moči, kot poprej; zato so si upali.
Kamere so bile 24 ur dnevno osredinjene v predsedniško palačo, kamor se je v sili razmer zabarikadirala najbolj iskana oseba v Evropi, mogoče celo na svetu. Kadmanska policija in vojska sta sicer varovali območje, a delovali sta precej zmedeno. Mnogi državljani pa so se v besu udeležili petkovega shoda.
Na dan prvega protivladnega protesta so se v zraku zbirale težke nevihtne barve. Na Trg federacije se je že zjutraj začela stekati reka istomislečih. Ozračje v masi Kadmancev je spominjalo na tigra v preži. Z vrha bližnje stolpnice je nemška novinarska ekipa posnela legendarni in kasneje pogosto predvajani prizor trideset tisočih združenih v barvi vijoličnih trakov. Nemirna tišina je presunila svetovno javnost. Na Abramovo ulico, tik ob parlamentu, je gibanje Pankracija pripeljalo manjšo kamionsko prikolico in jo opremilo z zmogljivim ozvočenjem. Začelo je rahlo rositi.
Malo pred poldnevom je na oder stopal človek, ki je javno razkrinkal morilce naroda. Skozi množico je zašumelo: “Jure, Jure … Komel je na odru …”.
Po intervjuju z Dobrunom je Jure pridobil samozavest bojevnika in v preteklih štirih dneh je opravil nešteto intervjujev, v katerih je končno imel možnost podrobneje pojasniti nazore nove ustave, oziroma izreke sreče po Simonu Burbonu. Tako sta oba fanta, ki sta se še nedolgo tega strgana vlačila po tebajskih ulicah, čez noč postala simbol upora utišanih, rešitelja zatiranih hlapcev.
Ko je Jure stopil pred odrski mikrofon, je bilo na tržni ploščadi čutiti, da se pripravlja povsem novo dejanje kadmanske zgodovine. Skozi množico je zavalovil gromovit aplavz navdušenja, katerega je po nekaj minutah Jure poskušal umiriti z zahvalo.
“Hvala. Hvala.
Hvala vsem, ki ste prišli in tistim, ki as spremljate preko medijev.
Ne bom dolgovezil. Rad bi poudaril le, zakaj smo danes tukaj. Naš namen je miren protest. S tem bomo dokazali, da smo narod kulture in naprednih nazorov. Predvsem pa smo danes tukaj, ker smo siti praznih obljub in lačni pravice!
(Aplavz)
Hvala, prijatelji.
Sem smo prišli z zahtevo, da policija takoj razpusti vladne politične zapore v vseh večjih kadmanskih mestih. Zahtevamo odstop celotne vladne garniture Antona Dobruna in (aplavz) … hvala.
Zahtevamo torej, takojšen odstop vlade, razpustitev parlamenta in sojenje vsem, ki so ropali in morili naš narod!
(Močan aplavz)
V tem tednu sem govoril z mnogimi izmed vas in moram povedati, da sem poleg sreče zaradi razkrinkanja Dobruna, pri ljudeh zaznal tudi zaskrbljenost. Nekateri se sprašujete: kako bomo brez vlade? kdo nas bo vodil? kdo bo komuniciral s politiki zunanjega sveta?
Glejte, nismo prvič brez vlade! Res nismo! Najdaljše obdobje v obstoju človeštva je bilo brez vlade. Imeli smo družbeni red brez prisilne avtoritete. Kasneje so prišli požrtneži, ki so si nadeli razne visoke nazive in naše prednike prepričali, da če bodo sledili njihovemu vodstvu, bodo dosegli več. Vendar srečen je lahko le tisti, ki posluša sebe – ne tuje vodstvo. Vladarjem ni mar za žrtve. Vladarji so nam vedno govorili, da so žrtve potrebne v imenu ljudstva in v imenu napredka. Zdaj pa se vprašajmo: Kako to, da so v vojnah žrtve med malimi ljudmi, medtem, ko voditelji v svojih bunkerjih snujejo nove napade norosti? Kako to, da vladarjev nikoli ne prizadene lakota? Zakaj voditelji vedno žrtvujejo nas, male ljudi?
(Aplavz)
Zdaj vemo čigava žrtev je bil Ernes Gebara. Za mnoge druge vaše prijatelje in sorodnike pa mogoče ne bomo nikoli izvedeli, kdo jim je odvzel življenja. Vladarji pravijo, da žrtvujejo narod za višji cilj? Naj vas vprašam: Ali ste v tem tednu mogoče pogrešali vladno pranje glav na televiziji? Ste v tem tednu, ko se je Dobrun skril v tisto predsedniško strahopetišče mogoče kakorkoli občutili, da potrebujete vlado? Seveda niste!
(Manjši aplavz)
Ste zaradi tega bili brez službe? Seveda ne!
(Manjši aplavz)
Nismo prvič brez vlade in povem vam … nihče nam nima pravice vladati. Vodje bi morali služiti narodu. Nihče izmed nas ni več vreden kot drug. Nihče ni bolj ugleden! Nihče ni bolj pomemben! Nihče … ne sme biti bolj spoštovan, kot vi!
(Velik aplavz)
To enostavno ne deluje več! Zato vam pravim:
Dol s predsedniki! (Glasen JA)
Dol z ministri! (Glasen JA)
Dol z maršali! (Glasen JA)
Ne rabimo vseh teh političnih superzvezdnikov! (Daljši aplavz)
Pred več stoletji je kitajski modrec povedal: ’Če ne boste oboževali uglednežev, ljudje med seboj ne bodo tekmovali.’ Nam pa so stoletja vladali ugledneži in nas hujskali eden zoper drugega.
Stoletja so ugledneži kradli od nas! (Glasen upor)
Stoletja so pošiljali malega človeka na morišča! (Glasen upor)
Nočemo v novo tisočletje pod vodstvom teh pokvarjencev! (Glasen upor)
Nikogar več ne bomo več oboževali! (Najglasnejši aplavz)
Hvala. Hvala.
Skrajni čas je, da ljudstvo prevzame oblast. Ne potrebujemo nekih nadljudi, ki nam bodo govorili, kako naj živimo. Potrebujemo le posrednike, ki bodo komuniciral s svetom NAŠO skupno vizijo in to je to.
Naša vizija pa je, da Kadmanija čim prej postane ekonomsko stabilna država. Brez skorumpiranih vladnih roparjev bo odslej to mogoče. Kadmanija bo postala energetsko in prehrambno neodvisna od tujih rok! Naredili bomo konec načrtnemu uničevanju kmetov! (Manjši aplavz vendar Jure nadaljuje) Nič več uvoza poceni in sprane hrane iz več tisoč kilometrov oddaljenih dežel! Naj naši otroci jedo bogato domačo hrano.
Naša vizija je zelena dežela!
(Aplavz)
Vlada Antona Dobruna je zaradi lastnega dobička sklepala dogovore, s katerimi Kadmanija vse bolj postaja sežigalnica nevarnih odpadkov. Da so utišali ljudstvo, so obljubili tisoče delovnih mest v teh sežigalnicah. Narodu so vrgli drobtinice, medtem ko so si sami polnili žepe s šopi zastrupljenega denarja. Povem vam: Denar nima nobene vrednosti v primerjavi s čistim zrakom v pljučih naših otrok!
(Aplavz)
Kaj smo torej dolžni narediti z vlado, ki zastruplja naše otroke?
(Divji upor)
Prav imate. Dol z vlado Antona Dobruna! (Glasen JA)
Naj zmaga narod! (Glasen JA)
Domovino v roke narodu! (Glasen JA)
Vijolična revolucija! (Glasen JA)
Vijolična revolucija! (Glasen JA)
Vijolična revolucija! (Glasen JA)
“Vijolična revolucija!”, je odmevalo skozi prestolnico, da so se tresli vsi razobešeni simboli zatiranja.
Skozi glasno skandiranje je naposled zarožljal kovinski zvok električne kitare in trg je zatresla pank izvedba kadmanske himne.
Vse do poznega večera so oder polnili mnogi doslej prepovedani ali onemogočeni kulturniki. Pesnikom, pisateljem, glasbenikom, slikarjem, fotografom, igralcem, plesalcem in mnogim drugim ustvarjalcem … vsem umetnikom je bilo v tistih časih preporoda naroda povrnjeno spoštovanje. Iz umetnosti je narod črpal svojo moč. Prepoznana je bila povezovalna vrednost skupne kulture in Kadmanci so v njej videli ključ za vrata v boljši jutri. Prihodnost naroda je bila dolgo let zaklenjena. V tistih časih preporoda pa je bila ustvarjalnost ključni navdih politične nevihte.
Potem bo samoumevna.