Zrna norosti 24

LINČ

“V rubriki Pregled je danes na ‘zagovornem stolu’ član glasbene skupine Pankracija. Spomnimo: gre za izzivalni glasbeni akt, ki se je v pop kulturo prebil od ust do ust, bolje rečeno od ene do druge piratske kopije njihovih albumov. Še širše jih je javnost spoznala, od kar sta dva člana priprta zaradi suma preprodaje drog. Z nami je bas kitarist Jure Komel.

Jure, pozdravljen. Pa dajva za začetek pojasniti gledalcem izvor imena Pankracija. Baje ne gre za zloženko besed ‘pank’ in ‘racija’, kot si razlaga večina.”

“Ne, nikakor. Gre za spoj grške besede ‘pan’, kar pomeni ‘vse’ in besede ‘kracíja’ ali ‘kration’, kar pomeni ‘vladati’. Ko povežete oboje, nastane ‘vse-vladje’, vsevladje torej. Pa naj vas še nekje popravim: Naglašuje se enako kot demokracíja. Naglas je na črki ‘i’, torej Pankracíja.”

“Kakorkoli, ampak … ime namiguje, da ste nekakšno politično gibanje, ne pa glasbena skupina. Ne nazadnje bi vaš razglašeni ropot težko opredelili za glasbo. Ste torej v resnici politično gibanje? Kako je s tem, gospod Komel?”

“Smo navadni državljani, ki opozarjamo na skeleče razpoke v državnem sistemu. Glasni smo v imenu tistih, ki nimajo glasu – to so mali ljudje. Verjamemo v državno ureditev, ki bo po stoletju obljub končno in zares dala oblast človeku. Tega doslej ni storila niti demokracija.

Poglejte si demokratične sisteme po svetu. Ti so eno navadno slepilo. Nižjemu sloju ponudijo možnost odločanja, kdo naj bi jim vladal, a nobena od ponujenih opcij v resnici ne deluje v korist malega človeka. Tako lahko volivci izbirajo med slabimi in najslabšimi strankami. Občasno se sicer najdejo posamezniki, ki imajo v resnici namen narediti nekaj dobrega, a več kot očitno že na prvi delovni dan prejmejo obisk vladarja iz ozadja in se mu uklonijo. Sčasoma vsaka politična stranka pade v vrtinec napuha in vsi politiki, brez izjeme se spridijo ob …”

“Oprostite, ampak kakšen sistem pa pravzaprav ponujate vi? Omenili ste ‘vsevladje’. Želite, da vsi ljudje vladajo? Zveni precej podobno družbenemu kaosu, ali anarhiji. Ali mogoče nagovarjate ljudi k anarhiji?”

“Ne. Pri anarhiji velja, da ni vladarjev. Pri vsevladju pa je ravno obratno. Vsak človek ima pravico vladati samemu sebi in nikomur drugemu. Na prvi pogled izgleda, kot da razlike ni, pa je. Poglavitno je … ”

“Se pravi gre za nekakšno samovladje. Želite ljudi povrniti v sistem, ki je že pokopal našo prejšnjo državo Harmenijo?”

“Samovladje je v svoji osnovi še najbližji odraz tega, kar predlagamo. Se pa v nobenem smislu ne vračamo nazaj v staro državo, ki je samovladje izkoristila za to, da je iz malega človeka naredila pohlevno ovco. Poleg tega je veljalo načelo enega načina mišljenja. Kdor ni naš, je proti nam. Vsevladje pa ima za temelj srečo posameznika. Posameznik ima pravico, da razmišlja in vlada s svojo glavo. V vsevladju so na kolektivni ravni prioritetne tri preproste zahteve: Finančna preskrbljenost posameznika, ohranjanje kulture in čista narava.”

“Oprostite, ampak to zveni naivno, hipijsko … lahko bi rekel ceo utopično in otročje, gospod Komel.”

“Seveda vam tako zveni. Ker smo vsi mi, kot tudi naši predniki, bili doslej vajeni le opcije zatiralskih vladarjev. Zato se vse ostale variante zdijo nemogoče. Na drugi strani sveta pa nekatera azijska plemena nikoli niso imela voditeljev in bi težko razumela, da pri nas kdorkoli komurkoli vlada. Po njihovem prepričanju imajo vsi ljudje in tudi vse stvari enako vrednost. Ta plemena ne poznajo koncepta uglednih ljudi in zato se ne grebejo za položaje. Prav tako smo zlatu in denarju mi sami dali vrednost. Omenjena plemena pa ne poznajo kamnin, ki bi imele višjo ali nižjo vrednost. Zato tudi ne vedo kaj je kraja. Kepa zlata je za njih le še en od premnogih kamnov. Denar jim predstavlja le porisan kos papirja. Kar potrebujejo za življenje, je jasno, da bodo dobili in tudi delili s tistimi, ki nimajo. In če ta sistem deluje pri njih, sem …”

“Ah, dajte no, gospod Jure. Pa ja ne boste zahtevali od ljudi, da prevzamejo raven življenja primitivnih plemen. Poleg tega zveni res precej naivno, da bi se naša družba lahko tako radikalno spremenila kar čez noč in …”

“Ne gre za spremembo čez noč, gospod Humbolt. Vsekakor potrebujemo prehodno obdobje v katerem …”

“Gospod Komel, iz režije mi sporočajo, da nama zmanjkuje časa tako, da pustiva zaenkrat to vaše filozofiranje in se dotakniva teme, ki v resnici najbolj zanima naše gledalce. Če prav razumem, trdite da sta vaša prijatelja v nekakšnem političnem priporu in to zato, ker sta širila take utopične ideje. Pravite, da naj bi to zmotilo našo vlado. Ampak, ali res verjamete, da se predsednik vlade po vseh napadih in kritikah, ki jih je prestajal že ob osamosvajanju Kadmanije, lahko ustraši nekih naivnih idej do te mere, da zapre domnevno nedolžne ljudi?”

“To boste žal morali vprašati Dobruna, ki ju je dal zapreti.”

“Lepo, da ste to omenili, ker v studiu se nama namreč pridružuje gospod predsednik vlade, Anton Dobrun.”

Jure se je za trenutek vidno zmedel. Postalo je jasno, da je padel v medijsko past. Medtem ko se je proti studijskemu pultu umirjeno približevala najvišja državna ekselenca, se je v hladnem potu ovedel, da želi sovražnik izvesti javni linč nad idejo pankracíje. Sodeč po pristopu voditelja oddaje jih želijo zapakirati v majhen in nepomemben trop otročjih delinkventov. Udarili so na domačem terenu podkupljene TV postaje in z najbolj izkušenim govorcem, ki je poznan po mirnih, preudarnih in prepričljivih govorih. Dobrun je z rahlim nasmeškom v kotičku ustnic oddajal varljivi vtis poduhovljene miline in zaupanja v vse dobro.

Ob rokovanju z vrhovnim sovražnikom se je Juretu zatresel obstoj in čutil je, kako so mu za trenutek okostenele glasilke. Takoj zatem je instinktivno otipal vsebino svojega žepa in naenkrat v prihodu predsednika prepoznal še večjo priložnost za dokončno maščevanje. Še preden se bo Dobrun razgovoril, mora uporabiti skrito orožje.

Začel je Humbolt: “Pozdravljen, gospod predsednik. Vprašanje, ki si ga postavljava z gostom Juretom Komelom, je torej sledeče: Ali sta člana skupine Pankracija, oziroma katerikoli drug državljan, v tako imenovanem političnem priporu? Oziroma, ali sploh obstajajo politični zapori pri nas?“

“Nikakor ne. Kadmanija je demokratična država in vsak lahko izrazi svoje mnenje v okviru kultiviranega pogovora. Govorice o političnem zaporu so s prispevkom o gospodu Burbonu sprožili nekateri novinarji z vaše televizije. Kolikor vem, pa je vaše vodstvo te novinarje že odpustilo zaradi dokazanega klevetanja in nestrokovnega novinarskega dela. Ampak, da se vrnem na vaše osnovno vprašanje: člana Pankracije nista politična zapornika. To je treba vedeti. Pri njiju so po mojih informacijah policisti našli večje količine izjemno nevarne droge, torej zrna norosti. Sedaj to gospod Burbon očitno zanika in se poskuša oprati z manipulacijo javnosti, kar je seveda nedopustno. Moje mnenje je, da so fantje začutili neko bolno šanso za promocijo njihove glasbene skupine. Poglejte, doslej so bili skoraj nepoznani, po tem zmontiranem prispevku pa se njihovi albumi poslušajo. Vsak državljan naj si torej sam ustvari sliko o resnici. Po mojem gre za dejanje oportunizma in zavajanja mladih. Mogoče pa se motim in je v igri še celo nekaj več. Ne smemo pozabiti, da sta fanta zaprta pod sumom preprodaje drog. Kaj pa vem, mogoče si je Pankracija želela razširiti še kakšno drugo tržišče med našo mladino.”

Vskočil je Jure: “Če je res, kar govorite gospod predsednik, če sta moja prijatelja res le navadna zapornika, kako to, da nista med ostalimi kaznjenci? Zakaj recimo nista v zaporih na Bodu?”

“Kdo pa trdi, nista na Bodu? V zadnjih dneh je policija večkrat poudarila, da je bil prispevek, ki se je odvrtel na tej televiziji, zmontiran konstrukt. Nekakšna nestrokovna mineštra, vendar premišljeno zavajanje. Temu je ne nazadnje pritrdila tudi policijska preiskava. In naj na tem mestu povem še, da sem danes zjutraj proti bivšemu glavnemu uredniku in novinarki, ki je posnela prispevek, sprožil osebno tožbo za blatenje mojega dobrega imena. S tem želim tudi ostalim medijem poslati sporočilo, da so lažnive objave kaznivo …”

“Oprostite, gospod predsednik, ampak vsaka beseda, ki pride iz vaših ust, je premišljena laž. Dobro veste, da sta člana Pankracije zaprta zato, ker poznata celotno ozadje umora Ernesa Gebare. In na hrbtišču te slike je vaš podpis …”

“No, no … Gospod Jure, opozarjam vas! Ne blatite gospoda predsednika, predvsem pa ohranjate dialog na …”

“V redu je, gospod Humbolt. Če dovolite, lahko odgovorim na provokacijo mladeniča. Torej, izgleda, da je v zadnjih dneh za vsak zločin v državi odgovoren Anton Dobrun. Čas je, da nehamo s temi teorijami zarote.

Kdo je ubil Ernesa? Več neodvisnih, tudi evropskih preiskovalnih komisij je prišlo do istega zaključka. Ustrelil ga je sosed, s katerim sta bila že prej večkrat v sporu. Se pa zavedam, da je mesto predsednika vlade zelo odgovorno in na očeh javnosti izpostavljeno tudi kritikam. Vendar, gospod Komel … kam pa mislite, da bi prišli, če bi vlada pospravila vsakogar, ki se je kdajkoli pritožil nad njenim delom?! To, kar pa vi namigujete, niso zgolj nedolžne kritike, oprostite. To so zelo resne obtožbe. Gre za javno opletanje z nevarnimi lažmi. Upam, da imate kak dokaz o moji vpletenosti v zadevo Gebara, sicer lahko tudi vi jutri pričakujte vabilo na okrožno sodišče.”

“Zanimivo, da omenjate dokaze, gospod predsednik, ker tukaj v žepu nosim fotokopije dokumentov, ki med drugim potrjujejo vašo direktno vpletenost v omenjeni umor. Gre za listine z vašim podpisom, kjer …”

Dobrun je osuplo prepoznal papirje, s katerimi je Jure mahal v javni objektiv. Naenkrat se mu je zazdelo, da se je v studio sprešal zrak in zagorel v zadušljivi vročini krivde. Nemirno si je rahljal ovratnik in s sragami znoja na obrazu prvič javno pokazal svojo ranljivost. Če bi ga kamera posnela od blizu, bi gledalci videli, kako se mu od besa širita nosnici. Namesto da bi se ponovno zbral, je v glavi iskal odgovor na vprašanje kdo je temu razvajenemu pamžu predal tako občutljive dokumente in kako je ta zanikrna drhal prišla do vseh podrobnosti o umorih? Dobrun je pogledal tolstega volčjaka, ki je ob črni zavesi za kamero brezglavo rezal zrak z dlanjo in zahteval, da se oddaja nemudoma prekine. Trije kamermani so zmedeno opletali z ročaji, režijo je začasno onesposobil sunek kaosa, voditelj oddaje je nekontrolirano begal s široko odprtimi očmi in zaman iskal navodila nadrejenih, preostalo televizijsko osebje pa je razprtih ust poslušalo Jureta, kako je v življenjskem zanosu našteval imena visokih uradnikov in jim pripisoval odvratna dejanja zoper delovni narod.