Zrna norosti 22

Pogosto moraš doživljati dvojnost sveta, da ga zares dojameš. Če ne bi občutil mrzle vode, ne bi vedel, kaj je topla voda. Bila bi le … voda. In vendar se na koncu sam odločiš, ali je voda premrzla ali pa pretopla. Nimamo vsi enakih dojemanj glede istega doživetja: Kar je tebi mlačno, je lahko nekomu drugemu hladno. In celo ti sam sčasoma spreminjaš svoje mišljenje o tem, kaj je toplo in kaj hladno. Temu rečem ‘razvoj dogodkov’. Razvoj je nujen za obstoj tvojega sveta. Poganja ga ustvarjalnost, ki se …”

“Ne, čakaj, čakaj! Čakaj. Recimo, da je res, kar si pravkar povedal. Recimo, da si sploh ti resničen in se mi ne blede od zrnja norosti. Vrniva se malo nazaj … praviš, da si uresničujem želje tako, da se namenoma zaženem v viharje in potem se nekako rešim iz njih? Oprosti, ampak ta sistem je butast! Kako naj bi bil kdo zadovoljen s takim načinom življenja?! Praviš, da sva si skupaj izbrala to izkušnjo. Jaz se že ne bi odločil za sistem viharjev. Ta tvoj način uresničevanja želja se mi zdi ravno tako uničujoč kot droga, ki jo uživamo v upanju, da se nam izpolni nemogoče. Na koncu se želje nikomur ne izpolnijo, vsi smo le še malo bolj zdelani in razočarani. Če bi obstajal pravičen Bog, bi gotovo obstajal tudi bolj pravičen način uresničevanja želja.”

“Seveda obstaja boljši način kot pa ta, da se zgolj naključno prepuščaš življenju viharjev. Svoj obstoj lahko načrtno ustvarjaš. In sicer tako, da spremeniš svoje razmišljanje. Da spremeniš sebe. Da spremeniš svoj karakter.

Vendar vidim, da si ti naložil že preveč modrosti za prvo srečanje. Utrujen si. Spočij se in ob naslednjem srečanju ti razložim, kako si lahko uresničiš vsako željo.”

“Ob naslednjem srečanju? Ne verjamem, da se bova še kdaj ‘srečala’. Kako naj bi se po tvojem to zgodilo, ko pa nimam več droge pri sebi?”

“Zrno norosti ti je le odprlo pot do mene. Od tu naprej sva neločljivo zvezana v pogovor, če boš tako želel. Zdaj pa …”

Zaspi, sin moj.

NOVA USTAVA: SPOZNANJE

“Hej, Bog! Hej! Peter?” je s krvavim grlom zagrgral Maca, ko se je prebudil zarit v odurno rjuho grobo obrabljenega pograda, a vendar je bil skorajda pomirjen od pogovora preteklega večera …

“Hej! Čakaj, Bog! Kaj je zdaj ta pretirano dramatičen opis odurnosti s prepogosto uporabo črke R?”

“He, he … priznam, malo sem pretiraval z dramo. V preostalem delu knjige včasih na ta način podrobneje opredelim čustva vseh besed, ki jih izrečete junaki zgodbe. Besede brez čustvenega naboja so pogosto le nesmiselni zvoki.”

“Ej, Bog … znorel bom. Zdi se mi, da me imaš za norca. Da se zabavaš na moj račun.”

“Razumem tvojo zmedo. Zato se bom v tem poglavju vzdržal tega opisovanja v tretji osebi.”

“Torej nisem sanjal.”

“Nisi.”

“Sem res le del tvoje knjige?”

“Si.”

“Je torej res, da ne obstajam in sem le napisan v neko bolno zabavo bralcem?”

“Seveda obstajaš – v najini zamisli. Si pa hkrati napisan za bralce. Čeprav ste povezani v celoto te knjige o družbenem življenju na zemlji, je vsak izmed vas likov zgodba zase.

Ker pa si že pomislil … ne, nikakor ne priporočam, da bi komurkoli od ostalih ljudi v knjigi povedal kdo in kje so v resnici. Ne bodo razumeli.”

“Spet bereš misli. Ne bom povedal. Ne razumem pa … če … če je vse to res in če nisem shizofrenik …”

“Vse je res in nisi shizofrenik.”

” … torej, zanima me … rekel si, da obstaja način, da si izpolnim vse želje, kajne?”

“Obstaja, seveda.”

“No, povej mi že, kako izgleda ta način! Ali te moram res za vsako stvar posebej vprašati?”

“Da, vprašanje je obvezno. Le redko razložim svoje misli, če ne prejmem vprašanja. Šele jasno vprašanje mi da vedeti, da si pripravljen na jasen odgovor. Zanima te torej, kako si lahko uresničuješ želje. Najbolj preprost postopek je naslednji: Zaželi si; sprejmi dejstvo, da želenega še nimaš; in počakaj v prepričanju, da ti bo dano.

Vem, vem … želiš, da ti podrobneje razložim, a žal v tej knjigi ni prostora za tovrstne podrobnosti. Tako bova naredila …,” je rekel Bog in v naslednjih dneh sta v tišini ujetništva z Maco odkrivala najgloblje skrivnosti obstoja.

“Aha razumem, Peter. Pravkar si se s tem kratkim opisom izognil razlagi … pravzaprav si mi dal idejo: napiši še eno, novo knjigo, recimo z naslovom ‘Želje zapornika’ ali pa ‘V zaporu želja’. Tam lahko podrobneje obrazložiš vse korake do uresničevanja tega, kar si želimo.”

“In glej, knjiga že obstaja; v mojih mislih obstaja. To je med drugim pogost pojav … več knjig je v kreativnih zamislih, kot jih pisatelji na koncu spišejo.”

“Zanimivo. Če je knjiga že v tvojih mislih, bi jo lahko v celoti naložil tudi v mojo glavo, kajne?”

“Lahko bi, a je ne bom. Spomni se, kako si bil včeraj preobremenjen od preveč modrosti. Pomembno je počasi kapljati znanje, da lahko med in in drugo kapljico prespiš, ali ponotranjiš modrost. Zavedaj se, da vsako spoznanje, pride točno ob pravem času. Res nikoli ne dvomi o tem.”

“Da, da. Včeraj se mi je mešalo od vsega skupaj, sedaj pa … sedaj, ko sem te prespal, se mi zdi, da se poznava že več let.”

“Saj se. Del mene si.”

“No, pa vseeno se vrniva na uresničevanje mojih želja … če sem iskren, o podobnih postopkih sem že bral v razni vzhodni duhovni literaturi in nekih drugih romanih. Vedno pa me zbega tisti del: ‘počakaj, da ti bo dano’ ali ne vem, kako si že rekel. Kako naj vem, da ko si nekaj zaželim, mi je praktično že dano, če pa vidim, da v resnici ni?! Recimo, da si zaželim najbolj osnovno … torej, želim biti srečen. Kako naj kar tako na lepem verjamem, da so se mi uredili vsi problemi in da sem že srečen, ko pa v resnici nisem? Naj mar lažem samemu sebi?”

“Ne, laž ti ne bi pomagala. Stvarstvo ve, kdaj lažeš. Jaz vem, kdaj lažeš; poznam pravi zven vseh tvojih besed. V knjigo bom zato napisal to, kar čutiš, ne pa to, kar rečeš. Ta korak vere, no pravzaprav gre za korak ‘védenja’ … to te bo še dolgo begalo. O tej skrivnosti me boš spraševal skozi zajeten del naslednje knjige; če jo bova sploh napisala.

Nekje na začetku te knjige, ko me še nisi mogel slišati, pa sem že naredil uvod v sistem uresničevanja želja. Napisal sem, da si sami pišemo usodo, s svojimi mislimi. Čisto vse, kar obstaja, si je najprej nekdo zamislil.

V začetku vsega je misel.

Zmes teh misli postane naš značaj.

In naš značaj je naša usoda.

Tudi želje so misli, naša vera v prihodnost. Pravzaprav vera najpogosteje ni dovolj, temveč je pomembno imeti popolno zavedanje ali popolno prepričanje, da se nam bo nekaj zgodilo in potem se zgodi. To je to ‘védenje’, ki sem ga omenil.

Po domače bi lahko rekel: samo povej, kaj si želiš, začuti v glavi rezultat, in zavedaj se, da je že uresničen, da že obstaja. Na ta način spreminjaš svojo usodo. Zaželi si recimo nov svinčnik za pisanje tvojega zaporniškega dnevnika, nato si izriši v glavi videz tega pisala, kakšna je barva, velikost, ima mogoče na vrhu radirko … sedaj pa se zavedaj, da jaz, torej pisatelj te knjige, že oblikujem neko smiselno zgodbo o tem, zakaj ti je paznik ali nekdo drug nenadoma prinesel svinčnik. Glede tega, kako bo svinčnik prišel do tebe, se ti ni treba obremenjevati – to je stvar moje domišljije, moje ustvarjalnosti. Na koncu moraš le sprejeti to, kar si naročil. Če te bo strah, ali če boš mislil, da želenega nisi vreden, mi boš otežil ustvarjanje in zakompliciral to zgodbo oziroma svoje življenje. Mimo tvojih želja, mimo tega, kar ti čutiš, pa praviloma ne bom naredil nič, ker … ker enostavno n e bi bilo logično. Vsak človek v tej knjigi mora narediti točno to, kar sovpada z njegovim trenutnim karakterjem. Če spišem nekaj, kar ni v skladu s tvojim značajem, se začuti anomalija, tujek v zgodbi brez občutka za pisanje.”

“Torej res vse sam ustvarjam in ti Bog brez mene ne moreš snovati mojega življenja. V resnici sploh nisi vsemogočen, kajne?”

“Seveda sem vsemogočen; karkoli napišem tej knjigi, se ti bo tudi zgodilo. Sem se pa zavestno odločil, da ima tvoja zgodba višji smisel, če pri pisanju sledim tvojemu karakterju. Prepustil sem ti svobodno voljo glede tega, kam želiš iti. Tvojo usodo torej piševa po tvojem značaju. To hkrati pomeni, da če želiš spremeniti svojo zgodbo, si zamisli nov karakter, spremeni ga, in poskrbel bom, da bo nova povest sledila novemu značaju.”

“To si mi že rekel, ampak … kdo mi je sploh določil ta karakter, da je tak, kot pač je?”

“Tega se ne boš spomnil, ker se zavedaš le tistega dela življenja, ki si ga doslej preživel v tej knjigi, ampak … že pred začetkom pisanja tega romana sva tvojo osebnost oblikovala skupaj, skozi pogovor, v najinih mislih. Recimo medtem ko sem se vozil z vlakom v službo, sva imela več pogovorov o tem, kar si želiš doživeti, kot Maca. Zdelo se ti je prav, da občutiš izkušnjo aristokrata pa tudi izkustvo zavrženosti in vse ostalo, kar ravnokar doživljaš v tem zaporu. Želel si izkusiti vse možne ekstreme. Zato sva ti izbrala značaj nemirnega duha, karakter čustvenih ekstremov. Če si pa v tem trenutku želiš drugačno nadaljevanje zgodbe, najprej sprejmi vse razloge, zakaj si trenutno tak, kot si in nato po želji spremeni svoje razmišljanje.”

”Huh, Bog se vozi z vlakom v službo?! Ne bom niti vprašal kam in zakaj. V resnici me bolj zanima, kako lahko sploh ljudje na lepem spremenimo svoje razmišljanje ali celo značaj. Oziroma kako naj celo verjamemo, da je že spremenjen? Recimo, da želim biti srečen. Naj se mar v tem trenutku veselim dejstva, sem zaprt v samici? ‘Juhej! Glejte, kaj sem dosegel! Politični zapornik sem!’ Tudi če bi se veselil zapora, še vedno bi ostal v zaporu.”

“Prav imaš. Počasi, pravzaprav z mehkim prehodom, bova prišla skupaj na tvojo prostost.”

“Zakaj pa ne z velikim ali hitrim preobratom?”

“Tudi to bi šlo. Ampak hitri preobrati so tako dramatični, ekstremni in … drama vedno prinese novo dramo v tvoje življenje. Obstajaš v svetu ravnovesja oziroma v svetu dvojnosti, ki je podobna tehtnici. Predstavljaj si, da na eno stran tehtnice položiš veliko veselje, ti bo prej ali slej na drugo stran položena tudi velika žalost ali stiska. Vse mora biti v ravnovesju. Če tvoj ekstremni karakter na neke dogodke reagira z velikim veseljem, bo na druge dogodke reagiral z veliko žalostjo. Ker tak pač je tvoj značaj … ekstremen.”

“Razumem. Kako naj se torej tega lotim? Mislim, spremembe značaja. Pravzaprav se zavedam, da imam trenutno rad dramatične preobrate, ker mi vsako morebitno dolgočasje osvežijo z adrenalinom. Kaj naj spremenim, da bom zadovoljen z neko srednjo potjo?”

“Začela bova s tvojimi mislimi. Doslej so bile neusmiljene, zamegljene z očitki in jezo; kar je dobro. Zdaj namreč veš, česa si ne želiš. In ko veš, česa si ne želiš, hkrati veš, kaj si želiš. Povej mi torej. Kaj si želiš?”

“Kaj vem … želim si boljšega življenja za vse ljudi, ne samo zame ali izbrance. Želim si več srečnih ljudi okrog sebe. Več sreče nasploh.”

“Uh. Ta bo težka. Zdaj si panker. Žal ne moreš biti srečen.”

“Kaj?”

 “Šalim se.”

“Bog se šali?”

“Seveda. Bog izumlja humor. Bog zmore vse. Ampak šalo na stran. Spoznati moraš, kaj je sreča. Razumeti jo moraš, če želiš srečno življenje. Predlagam tudi, da prevzameš oblast v državi in napiševa novo ustavo, ki bo temeljila na sreči.”

“A kar tako? Rekel si ‘šalo na stran’. Že res, da smo se odločili strmoglaviti vlado, a nič ni bilo govora o prevzemu oblasti. Se mogoče tudi s tem šališ?”

“Nikakor ne. Že pred pisanjem te knjige sva te ustvarila za vodjo. Vse, kar moraš dojeti, je to, kako biti srečen in tvoja sled prepričanja se bo prenašala na druge ljudi. No, pa še … tvojo zunanjost bova morala urediti.”

“Še nekaj … sem prav dojel, da bova napisala novo državno ustavo?”

“Bova. Nova ustava bo temeljila na desetih izrekih sreče. V tisti novi knjigi, ki si jo sam predlagal, bova podrobneje razložila vsak izrek posebej. No, če bova novo knjigo sploh napisala.”

“A kar tako padajo te odločitve o mojem nadaljnjem življenju?! Kaj pa, če napiševa še tretjo knjigo o mojem izvoru? Kaj pa vem … bralci si zaslužijo vedeti čisto vse o tako pomembnem, verjetno glavnem junaku te zgodbe, kajne? Imam prav?”

“Vsi ste glavni junaki te zgodbe. Vem, da zganjaš ironijo, ampak sploh ni slaba ideja. Daj mi nekaj časa, da razmislim, ali je v tem romanu dovolj prostora za zgodbo o tvojem izvoru.

Sem razmislil. In to boš mogoče težko razumel. Pravkar sem se vrnil iz … reciva iz tvoje prihodnosti. Padla je odločitev, da dodam znotraj te knjige še krajšo povest o tvojem izvoru. Mogoče bom celo opisal ves tvoj rod. Ne nazadnje ste Bourboni ena najbolj usodnih družin v zgodovini človeštva. Bom videl sproti, v katero smer me boste peljali.”

“Zmedel si me. Se pravi, da si se dolgo po najinem pogovoru vrnil na to mesto, da mi poročaš o tem, kar si izvedel v prihodnosti. To pomeni, da sem jaz ostal tu, ne da bi vedel, da si ti sploh kam šel in … uh, izgubil si me.”

“Ne skrbi. Vse je v redu.”

“Ne zdi se mi, da je ravno vse v redu!”

“Greva po vrsti. Najprej napovednik za morebitno novo knjigo z delovnim naslovom: Izreki sreče.”

“Čakaj! Povsem si me zmedel. Kdo odloča o dolžini te knjige?”

Tega ne bi razumel.