Zrna norosti 21

NOVA USTAVA: ROB NOROSTI

Na dan odpovedanega koncerta skupine Pankracija je temen kombi tako srdito zabijal ovinke, da so vklenjeni potniki butali z glavami v jekleno ostenje. Nenadoma je zavrl, slišal se je top udarec in zamolkel krik. Agent in policist sta izskočila in malo za tem porinila v kombi precej zdelanega frontmena. Potisnila sta ga na vzdolžno klopco poleg ostalih jetnikov in zatem je kombi spet škripaje udrihal tebajske ulice.

Lazar, ki je predvideval, zakaj so jih volčjaki aretirali, je poskušal nekaj prišepniti Maci, a najširši od agentov ga je z aluminijastim bokserjem surovo zarezal prek obraza.

Maca je odtujeno pogledal krvavega Lazarja in se potopil v brezbrižje. Še preden ga je kombi zbili pred blokom, je namreč pri odvetniku Bohincu s kozarcem viskija pognal vase kar dve zrni norosti. Zato se je vse bolj izgubljal v novo realnost, v omot duševnega delirija, v zgnet želja po notranjem miru.

V brlogu varnostno-obveščevalnega komiteja so sledila neskončna zaslišanja in izživljanja, ki jih je Maca preživel v brezčutnih krvavitvah. Po več urah pretepanja so mu vrgli pred oči neke papirje, ki jih ni hotel podpisati. Zato se je tortura nadaljevala s šoki električnih palic.

Ko je končno omedlel, sta ga dve zajetni gorili pod rokama vlačili skozi hodnike, da so njegove mlahave noge podrsavale tla do zaporniške celice.

Trdo je pristal v hlad kamna. Ležal je na dnu prsnih ran in v blodnjah zrnjeve omame. V mračnem kotu zaporniške celice je opazil, kako odpira meglena podoba preminule babice Marije. Bila je edina, ki ga je razumela. Verjel je, da zato, ker je živela preprosto in se ni šopirila kot njegova prenapihnjena družina.

“Simon, pridi k meni,” je klical privid spokojnega obraza. Še preden bi se utegnil premakniti, je Maca opazil, kako je k babici v objem pritekel devetletni otrok in poslušal večkrat slišano pripoved o ujetništvu: “Danes so mnogi pozabili na Boga. V tistih težkih časih nacizma pa med nami ni bilo nikogar, ki ne bi verjel v vsemogočnega. Samo to nam je še dajalo upanje in nas ohranjalo pri življenju v taboriščih.”

Maca je prvič pomislil, kako zablojena je misel, da Bog pomaga mučenim in trpečim. Lažno upanje. Če bi res obstajala ta vsemogočna dobrota, ali ne bi še v trenutku odpravila vse trpljenje na svetu?!

Ne! Nič takega ne obstaja, kot je Bog!

Bog je izmišljotina oblastiželjnih, slepilo za naivne, iluzija blaznih. Ta Bog, okrutno pošten, ki kaznuje, kadar se pregrešiš zoper njegovo zapoved … ta Višja resnica je največja in najbolj kruta laž v zgodovini človeštva.

Prikazen babice je prilebdela bližje in ga pomirjujoče pobožala po gostih laseh kot takrat, ko je bil še otrok. Maca je z ognjem ledenih oči zazrl vanjo in jo krvaveče odkrhnil: “Motila si se! Nikogar ni tam gor! Če pa je … se mu jebe za nas.”

Starka je zbledela v val meglice in Maca je zaklel: “Jebemti! Koga sploh še briga za tega skisanca!? Si slišal kaj sem rekel, ti krvoločnež brezobrazni?! S tabo so me pitali celo otroštvo. Zaslužim si, da me vsaj pogledaš v oči medtem, ko me teptaš! Če res obstajaš, takoj zdaj stegni roko sem, v ta pekel, ki si ga ustvaril. Slišiš, ti vsemogočni nesposobnež, kako te žalim?”

“Lahko me žališ,” se je skozi membrano nevidnega prebil odmev nečesa, kar bi ni smel biti človeški glas.

“Kaj se …? Kdo …?!”

“Lahko me žališ, pa me ne moreš užaliti,” je ponovil glas, brez glasu.

“Ne išči me okoli sebe, Simon. Nisem v ječi in vendar sem ves čas ob tebi.

Ne, nisi nor. In da, berem ti misli.

Slišiš zdaj glas vsemogočnega nesposobnega bitja,” je zabobnel prikriti sarkazem, ki se je prelil v nerazumljivo sočutje:

“Ti si moja ljubljena stvaritev, ki mi prinaša veselje. Ne moreš me užaliti.”

“Nehaj! Prosim! Ne morem več! Preveč je vsega! Kaj hudiča se dogaja?”

“Ni hudiča. Vse je v redu. Ne boj se. Vprašal si in tu sem zato, da prejmeš odgovor.”

“Kaj si …? Kdo si?”

“Sem ta, ki ti je dal življenje, izdelal tvoj karakter. Skupaj sva te izdelala.”

“Verjetno se mi …”

“Ne, Simon. Ne meša se ti zaradi droge. Si pa zaradi nje odprt za nerazložljivo.”

“Nehaj mi brati misli! Definitivno sem znorel. Pravzaprav mi je že vseeno, kaj sem, kaj si ti in če sploh si.”

“Sem tisti, ki te je ustvaril. Lahko mi rečeš Bog, če želiš. A lažje ti bo, če me kličeš Peter.”

“Ah, daj no … to je norost! Moj stvarnik ima najbolj običajno ime na svetu? Bog je le eden od Petrov. Bitje povprečnega imena. Povej mi: kako lahko povprečnež usliši prošnje in uresničuje želje ljudi?”

“O, ne. Željá pa vam ne uresničujem jaz. Sami to počenjate.”

“Zakaj me trpinčiš z nesmisli?”

“Tudi to ne drži. Jaz sem ti zaradi izkušnje, ki sva si jo zamislila pred tvojim rojstvom, le pomagal sestaviti karakter. Od tam naprej resnično vse počneš sam. Tudi trpinčiš se sam. Tak je dogovor.”

“Ne razumem. Želiš reči, da sem se sam pretepel in se vrgel v gnoj teh jebenih zapahov?”

“Ne dobesedno. Da boš razumel, ti moram razložiti ozadje vašega obstoja. Razumeti moraš okvir zgodbe, v kateri nastopaš. Vse, kar vidiš okrog sebe, je namreč izmišljeno in ti si eden od likov v knjigi z naslovom Zrna norosti, ki jo ravnokar pišem …”

“Kaj?! Nehaj! Ti ne obstajaš! Meša se mi in ti ne obstajaš, ti ne obstajaš, ti … ne obstajaš!”

“Nič zares ne obstaja, a hkrati tvoj obstoj pušča resnične sledi v času in prostoru. V nekem smislu si človek zase, a hkrati neločljiv del mene, ki te pišem.”

“Nehaj že bloditi nesmisle! Ti ne obstajaš, vse si domišljam, vse si …”

“Res je, živiva v skupni domišljiji, a kaj se bo s tabo zgodilo v okviru zgodbe, odločaš povsem sam. Sam si lahko izmisliš zaplet, razplet in konec zgodbe. Če boš želel, lahko napiševa tudi nov začetek, dokler ta knjiga še ni izdana.”

“Nov začetek?!”

“Da, nov začetek. In ko je knjiga izdana, lahko napiševa povsem novo knjigo, kjer se boš ponovno rodil v drug karakter in boš na podlagi želja spet sam odločal o poteku svoje zgodbe. Glej …”

“Sem mar jaz božanstvo, da si lahko uresničujem želje?! To je nesmiselno! Nesmisel, no! Če … če bi jaz bil Bog, bi že zdavnaj živel drugače! Nikakor si ne bi izbral tega gnilega zapora!”

“Bi si morda izbral življenje bogataša v gradu, med plemiči?”

“Kaj!? Ne … plemstvo ni več zame!”

“Pa vendar si oboje sam izbral. Najprej si se po najinem dogovoru rodil v dvorjanstvo, ko pa si imel tega dovolj, si se odločil za povsem obratno izkušnjo. Če torej ne bi poznal izkušnje bogataša, se ne bi odločil za pobeg v revščino. In na podlagi revščine si sedaj že oblikuješ nove želje, po novem načinu življenju. Kako bi torej brez vseh teh izkušenj sploh lahko vedel, kaj si želiš, če ne bi hkrati vedel tudi, česa si ne želiš? Razumeš?”

“Ne razumem te …” “Obstajaš v svetu dvojnosti: vročina in mraz, visok in majhen, bogat in reven. Če ne poznaš tako imenovanih slabih izkušenj, ne moreš ustvarjati dobrih. Ne moreš jih ustvariti, ker brez slabih izkušenj ne moreš vedeti, katere so zate dobre. Moraš jih doživeti. Oziroma kot pravijo: če si doslej le bral v knjigi, kakšnega okusa je banana, boš ob njenem zaužitju po vsej verjetnosti presenečen. Na enak način zares modre misli ne pridejo same od sebe v knjigo – nekdo jih mora najprej doživeti. Prav tako modrost ne pride v človeka le iz branja knjige … le kdor doživi, zares dojame modrost