burjac@ajd.sik.si

Zrna norosti

IZVOR: KONEC KRALJEV

Maca je poznal usodo Francoskih kraljev, v zasebnem kraljevem šolanju so ga objokovalci rojalistov pitali s hladno čebuljo juho pretekle slave. Vseeno pa se učiteljem ni zdelo vredno porabiti preveč črnila za kralja Karla X. Šest let je vladal Franciji, sprožil je julijsko revolucijo in umrl je v izgnanstvu. Amen.

Medtem, ko je Maca peš stopal proti cerkvici sredi kostanjev, je razmišljal ali se v mogoče v javnih francoskih šolah učijo, da je njihov zadnji kralj pokopan v Kadmaniji. V kadmanskih šolah recimo temu ni posvečen niti en odstavek zgodovinskih učbenikov. Le tale rjava tabla usmerja k zadnjemu počitku njegovih prednikov, kjer je preprosto napisano le: grobnica Bourbonov.

Pomislil je, da je tako prav. Naj jih pozabijo!

Kralj Karl X. je po Macinem razmišljanju ob koncu življenja naredil dve pametni zadevi: Najprej je z Julijsko revolicijo pokopal monarhe in kot drugo se je odločil biti pokopan v deželi, ki mu je v sedemnajstih dneh prirasla k srcu. Ni se želel v krsti vračati v Francijo. Očitno je vedel, da je na pravem mestu in želel je ostati tu.

Odkar je Maca zapustil Španijo, je poskušal trikrat priti v stik z domačimi. Dvakrat mu je osebje v pisarni natvezlo, da je njegov oče trenutno zaseden in ne utegne odgovoriti na telefonski klic. Laž! V ozadju je bilo slišati trenje lešnikov; očetovo najljubšo razvado.

Ob tretjem in zadnjem klicu je oče osebno dvignil telefon in kljub temu, da je Maca že kar nekaj časa živel neplemiško, je na drugi strani naenkrat spet začutil moč hierarhične nadvlade. Dovolj je bil le po kraljevsko izrečeni ‘Halo!’, da se je puntarski Maca upognil v malega Simóna.

“Papa? Si ti?” je pohlevno dahnil in na drugi strani začutil tihotno prisotnost prezira, ki bi svojemu sinu najraje zabila slušalko v uho. “Čakaj! Ne prekini, prosim! Nekaj pomembnega ti moram povedati.”

“Simón, nimam časa sedaj. Pomemben sestanek me čaka s francoskim veleposlanikom,” je nesojeni kralj udaril čez prošnjo svojega sina. Sedaj res ni želel govoriti z njim.

Ko je Simón zapustil dvorec, je namreč družina kar malo lažje zadihala. Rumeni mediji niso imeli več o čem poročati v zvezi z njimi in plemiška elita tudi ni več uperjala kazalcev v njihova zasebna življenja. Po odhodu Simona in njegove mame s španskega prizorišča so tudi posli zdravo rasli in družina je nazdravljala blagostanju.

S pomočjo tajne policijske službe so se sicer redno seznanjali z gibanjem obeh izobčencev, a nihče si trenutno ni želel njunega povratka na dvor. No, za Simonovo mamo tako ni bilo nobenega dvoma, da bi jo sprejeli, za Simóna pa so čakali pravi trenutek, da ga vpokličejo k moškim dolžnostim družinske poslovne tradicije.

Oče je poznal vihravo naravo svojega sina in bil je mnenja, da se mora mladi princ le pošteno zdivjati. Sicer ga je nekoliko zaskrbelo, ko je izvedel za družbo, v katero zahaja. Njegovi pankerski nastopi bi utegnili pritegniti pozornost španskih medijev, ki zaenkrat niso poznali nove Simonove identitete. Pomiril se je z mislijo, da dokler se prinčev rokenrol dogaja za železjem vzhodne zavese, je skoraj nemogoče, da bi njegovo pravo ime prišlo v javnost. Z odcepitvijo Kadmanije od Harmenije pa so se odprle medijske meje in druge povezave. Zaenkrat se je časopisje ukvarjalo predvsem z vojnami v drugih koncih sveta, a kdo ve. Vsaka vojna se počasi izsuši v dolgočasno vest in odpre se prostor za druge mednarodne škandale. Tudi zato je Simónov oče Rene vse pogosteje razmišljal, da bi Simona na silo zvlekel domov. Bil je jezen nanj, ker je tako brezglavo postavljal na tnalo ugled svoje rodbine. Zato torej ni bil pripravljen poslušati karkoli mu je že imel namen po telefonu povedati ta izgubljeni sin. Želel je čim prej prekiniti zvezo, res se mu je mudilo na sestanek z veleposlanikom Arabskih emiratov.

“Kratek bom, papa,” je Simón usekal. “Želel sem vas le obvestiti, da … oče bom postal. Moja punca, Mary, je noseča.”

Gostobo enominute tišine je razklal kraljevi ukaz: “Zahtevam, da se takoj vrneš domov. Brez te plebejke. Razumeš?”

Očetova kraljevska nadutost Simóna ujezila in poskušal je udariti nazaj z močjo Mace: “Mislim, da ti ne razumeš! Nisem več …” Oče ga je prekinil: “Takoj se vrni v Španijo, sicer ti bom blokiral bančne račune. Dobro sem seznanjen s tem, kako nas ponižuješ z zavrženim videzom in opolzkimi izjavami v javnosti. Tudi o tvoji Mary vemo od kod izvira. Zato ti pravim … takoj se vrni, sicer te bomo pustili zgniti v revščini. Nikoli nisi zares nič delal in sam se ne boš znašel. Čas je, da se zresniš in prevzameš družinske posle.”

Maca je uvidel, da se v Španiji ni nič spremenilo. Če bi se vrnil, bi ga pričakal star brezčutni tango s kraljevščino. Po drugi strani pa ima oče prav, da si doslej denarja ni znal sam prislužiti. Moral je razmišljati hitro, z jezo …

“Tako torej, papa.” je z zaničljivostjo prsknil Maca. “Ves usrani denar si vtaknite tja, kamor sranje pač sodi. Odslej mi ne bo vladal nihče.”

Prekinitev z izvorom.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice