Zrna norosti 15

Segel je v žep, potegnil ven belo škatlico z zdravili in ob tem slučajno privlekel na dan še zlati medaljon, ki ga je bil prej zatlačil v jakno. Odprl je škatlico. “Te tabletke so pojasnilo za nonino obnašanje. Ali mogoče veš, od kdaj jih ima?” Odkimala je, in medtem ko ji je Jure razlagal o učinkih zrna norosti, je Marino grabila neznana energija zlatega obeska, jo nemo vabila v srečanje in skoraj nezavedno so konice prstov segle čez mizo v dotik, ki ji je ponovno razprl vrata v nesnovno.

Jure je obnemel sredi razlage in zmedeno opazoval, kako se je na Marininem obrazu razvil odmik v praznino. Čez milino njenega obraza se je vsula prosojna sled solza. Skušal jo je ogovoriti, a ni bilo reakcije. Prijel jo je za roko: “Hoj, je kaj narobe?”

Spustila je obesek, vdihnila sunek zraku, se rahlo zdrznila in pogledala okrog sebe, kot bi se ravnokar prebudila iz trdnega spanca.

“Kaj je narobe?,” je ponovil Jure. 

“Tvoja … mama,” je načela. Med polglasnim “oprosti” je odrinila stol in še preden je Juretu uspelo vstati izza mize, je pretreseno vihrala čez dvorišče.

“Moja mama? ”

POGOVOR IN IZGOVOR

V daljavi prisluha je še vedno zvonil nemir. Zdelo se ji je, da tlak valovi v plitvinah njenega diha in po jeziku je mravljinčil okus železa. Vsa krhka se je z bolečim zapestjem oprijemala zidu in trhlo drsala proti kuhinji.

“Nona! Zakaj si vstala?”, je Jure odskočil na pomoč šibki starki. Oprijel jo je pod roko in začutil lepljivi znoj na podlahti. “Počivati bi morala. Čakaj, umaknem časopise. Sedi sem.”

S potrpežljivim jamrežem se je usedla za mizo in krhnila slabotno zahvalo. Jure je letel k lijaku in se vrnil s kozarcem vode. Steklo je oprijela v onemogli dlani in se zatisnjenih oči mučila s svinčenimi požirki. Medtem je Jure premišljeval, kje sploh načeti pogovor o nečem tako mračnem, kot je samomor.

Z isto zbrko je bil soočen, ko si je sošolec Viktor v drugem letniku vzel življenje. “Zlati šus,” so rekli. Vsi so vedeli za drogo in vedeli za težave z očetom. Pred usodnim dnem se je Viktor tako čudaško poslavljal od njih s tistim ‘Adijo, se ne vidimo več’, ki ga je trosil po hodniku med sošolci. Mislili so, da spet v prazno blebeta v svoji značilni čudaščini, a naslednje jutro … tišina. Besede so nadomestili težki vzdihi sošolcev, stisnjene ustnice in nekaj tresočih brad. Tiste sošolke, ki so vendarle skušale spregovoriti, so umolknile v jok. Tudi kasneje se je redko omenilo njega, ki ga je življenje zatajilo.

Kako naj torej začne pogovor z nono, ki je ravno pod vplivom droge skorajda izkusila isto nesrečo?!

“Marina je bila včeraj tu. Skrbi jo zate,” je vendarle našel nekakšno odskočni izgovor za skok v kislo morje tistih stvari, o katerih ljudje najraje molčijo.

“Oh, ta nebeški otrok. Ni še obupala nad mano.”

“Ja, res je srčna. In nenavadna. Vendar zanimiva. Sedela sva tu za mizo in se pogovarjala o …, o tem in onem, pa se je dotaknila tegale medaljona in iz oči so ji spolzele solze.”

“Jure, kje si našel ta medaljon?”

“Pa … v tisti omarici tam gor. Na nekaj me je spomnil in sem si ga pogledal od blizu. To je bilo tik preden je prišla Marina. Ha! Mislila je, da ga želim ukrasti pa sem jo težko prepričal obratno in potem … ja, no … čigav je tale medaljon, nona?”

“Oh, Jurče moje. Povedala ti bom, a še prej mi, prosim, pomagaj poiskati tista rjava zdravila. Tako sem utrujena in ne najdem jih v kopalnici.”

“Nona, to sem ti želel reči, da …”

“V kvadratni beli škatlici so bila. Taka rjavkasta so.”

“Nona, nikoli več ne jej tistih tablet! To je strup!”

“Ampak Jure …”

“Kdo ti je to dal?”

“V redu je. Zdravnik jih je predpisal. Potrebujem jih za umiritev.”

“Si prepričana, da jih je dal zdravnik? Sama gotovo nisi šla peš do lekarne?!”

“Ne. Zdravnik je bil tu in je napisal recept. Magda jih je vzela v lekarni. Prosim, pomagaj mi jih poiskati.”

“Vedel sem. Nona, te tablete so droga! Mamila. Razumeš?! Zelo nevarna. Povzročajo privide in pri tebi so … poznam te, nona, in vem, da ne bi nikoli pomislila na … saj veš. Magda se te je hotela znebiti!”

“Ne, ne. Potrebujem te tablete! Brez njih se začnem kar takole tresti in … rabim, res rabim …,” v tem se je nona Neža začela zavedati, da ima Jure prav; da tudi v najtežjih trenutkih življenje ni nikoli pomislila na samomor. Življenje je sveto. V spominu so se ji nizale skrivljene slike zadnjih dni in dokončno je spregledala prevaro. »Hočeš reči, da …? Oh, ta duševno izmaličena ženska. Povzročila nam je že toliko gorja.” Obrisala si je orošeni, vznemirjeni obraz in se zadihano predala naslonjaču starega stola.

Jure jo je prijel za roko in počasi se je njeno dihanje umirilo. “Veš, medaljon, ki si ga našel, je bil od tvoje mame Sare. Pogosto ga je nosila. Tudi na dan nesreče. Tvoj oče ga je shranil v spomin. Uboga Sara. Srce me boli, ko pomislim na to nežno bitje. Sama, v tistem črnem avtomobilu … vidiš, vedno zajočem, ko pomislim nanjo.”

“Nona, utrujena si. Počivati bi morala. Daj, da te pospremim v …”

“Ne, Jure! Dovoli, da povem. Prav je, da izveš, zakaj sva se sprli s to ničvredno pajkovko in tvojim očetom. Res me je ujezilo, da se je moj Ivan že tako zgodaj po Sarini nesreči poročil z Magdo. Pa mu nisem oporekala ali očitala. Saj veš, da vedno naredi vse po svoje. Nedolgo po poroki pa se je ta pijavka prikazala na obisku s Sarino ogrlico okrog vratu in to pa … to … snelo se mi je. Vzrojila sem, da naj jo takoj vrne. In ko ji je Ivan stopil v bran … moj lastni sin … takrat sta me šele razpeklila. Skočila sem v to čarovnico in ji strgala medaljon z vratu. Saj veš, da tako obnašanje ni v moji navadi, a … ne prenesem te pokvarjene ženske. Vem, da z Ivanom prihajata sem le še, da bi me spravila v dom za ostarele in bi lahko končno imela tale dvorec za posle, ki so pokvarjeni tako, kot tista njuna črna mafija. Ampak, Jurče moje, ne bom te s tem obremenila.”

“Mislim, da vem, o čem govoriš, nona. Našel sem pismo, ki ga je nono napisal očetu. S sabo ga imam, poglej. Težko se sicer bere, vendar …”

“Ja, to je njegovo šegavo pisanje. Oh, moj Štefan. Bil je precej starejši od mene, rojen še v prejšnjem stoletju. Letnik 1882. Šolal se je še po tistih starih knjigah, ki jih danes skorajda ne razumemo več. Pa večji del življenja je preživel v vojaščini južnih republik. Zelo je bil ponosen na to. Se mu je poznalo že pri govoru, da je bil več tam dol, kot tu v Kadmaniji.

Oh, kako ga pogrešam. S svojo pokončnostjo je vse spravil v red, čeprav se mu je tvoj oče še tako upiral. Ko je Štefan umrl, je Ivan začel delati vse po svoje in … pred kratkim je podpisal neke dokumente, ki pravijo, da moram v dom upokojencev, če si želim ali pa ne. Piše, da mi peša pamet. Da ne morem več skrbeti zase. On pa tudi ne utegne. Tako me je razočaral ta moj Ivan.”

“Nona, preveč si utrujena. Naj te peljem do postelje. Vse se bo uredilo, boš videla. Jaz bom skrbel zate. Poklical bom tudi Marino, da bo pomagala. Ne bom pustil nikomur, da se ti karkoli zgodi.”

“O, Jurče moje. Kako si podoben svoji mami. Znala je pomiriti. Res je znala.”

“Greva.”