Zrna norosti 14

NOVA VRATA

Prilično zmahan je Jure zjutraj pristavil na plinski štedilnik pikčasti lonček z vodo in zamišljeno počil svoj hrbet ob steno.

Zakaj se je nona želela pokončati?

Pomislil je, da bo v kratkem potreboval vrečko s kavo. Zato se je v cunjastem gibu odrinil proti omaram, odpiral vse po vrsti in končno za lesenimi vrati nad napo ugledal pločevinasto posodo s sliko kavnega zrnja. Poleg nje se je stiskala temna lesena skrinjica z grobo lesorezno dekorativo. S palcem jo je razprl in izpod pokrova je zasijala zlatnina.

V tistem trenutku ga je besno šumenje pri štedilniku opozorilo, da prevreti vodni mehurji že vrvijo v lončku. Pograbil je obe škatli, ju odložil na pult in se z medvedjo robatostjo lotil usipanja kave iz pločevinke v brbotajočo vodo. Odtrgala se je večja zaplata strjene rjavine, butnila v vrenje, pena je izbruhnila čez rob in tako grozeče oranžno zacvrčala v plamenih pod lončkom, da je Jure v paniki odvrtel vse gumbe na štedilniku preden je ugasnil pravega.

Medtem ko je čakal, da se črna gošča v lončku poleže, je odprl leseno skrinjico in s prstom pobrskal po strnjeni zlatnini. V kepi neobrušenega kiča je k očem privzdignil ovalni medaljon z gravuro vrtnice. Kje je že videl ta obesek? Na noni Neži gotovo ne.

Zalotil je neznano domačnost, kako mu polzi v sladki del spominov na otroštvo, a previdni razum ga ni spustil dlje. Ogrlico je spoštljivo položil v dlan in se trudil razbrati napis na zadnji strani obeska. V tem je potrkalo. Vsaj tako se mu je zdelo, ko je uročeno trznil in z glavo vstran pozorno čakal ali se bo trkanje ponovilo. Da, nekdo je udarjal z medeninastim tolkačem po vratih.

Z medaljonom v pesti se je utrujeno sprehodil skozi hodnik. Ob pogledu na vhodna vrata se je še utegnil nakremžiti, da ga čaka popravilo ključavnice, katero je ob včerajšnjem reševalnem ukrepu razkopal z jeklenim drogom. Morda bo treba celo kupiti nova vrata, kdo ve.

Potegnil je kljuko proti sebi in nepričakovana strela ga je zakrknila v pogled na eterično bitje. Izginjala je zavest ranljivosti, dotrajano dvorišče je zbledelo v ozadju blaženega sijaja in žar ostrine je svetlil angelsko obličje svetlolase mehkobe. V celestialnem doživetju se je Jure za trenutek odlepil z zemlje in občutil novo dimenzijo obstoja. Kakor, da se ravnokar rojeva peti letni čas: “pomladje”. Zmes nežne pomladi in razburljivega poletja; strastni odtenki, za katere doslej ni vedel, da lahko obstajajo. Prevzet od spokojne jutranje svetlobe je v gluhem čudenju s težavo dojemal šepet iz njenih priprtih ustnic:

“… zdravo! Halo?!”, je presenečeno dekle končno predramilo razmetanega fanta z razpočeno vranjo frizuro. “Gospe Neži sem prišla pomagat.”

K sreči se je Jure pravočasno otresel zasanjanosti, da je lahko ujel, kako je njen pogled v naslednjem trenutku ostro ošinil zlati medaljon v njegovih rokah. Opazil je še, kako so se njene oči razširile v strah ob pogledu na razbito ključavnico. Več kot očitno je bilo, da je v Juretovi strgani prezenci prepoznala roparja.

“Ne! Čakaj! Ni tako, kot izgleda! Lahko razložim!,” jo je Jure zgrabil za roko, da bi jo zadržal. Ob tem se je zlati obesek rahlo dotaknil dekletove kože in skoznjo je stekel blisk grmečih slik, škripajoče mečkanje pločevine in spirala zgroženega ženskega krika. Dekle je zadihano obstalo in tik nad Juretovo glavo je zaznala dve močni duhovni figuri – starejši moški prodornega značaja in mlajša žena milega nasmeha.

Ko je spustila medaljon in se zdramila, je želela zbežati, a videnja, ki jih je bila v zadnjem času že vajena, so jo zadržala, da se ni pognala čez dvorišče domnevnega zločina. Nato je strmeče je spremljala, kako se je Jure nerodno opotekal do temne mizice v hodniku, prinesel neko fotografijo in ji manično kazal: “Glej! To sem jaz in to je moja nona Neža! Na obisk sem prišel! Jure sem, njen vnuk iz Tebaje.”

Dekle je bolj zaupalo svojim občutkom kot neki stari fotografiji, kjer bi človek težko ločil Jureta od kateregakoli drugega otroka z vasi. Verjela mu je. Še enkrat se je ozrla proti vratom in s kazalcem zmedeno ošvrknila: “Ali vedno tako vstopiš, ko prideš k ljudem na obisk?”

“Tudi vrata lahko razložim … ni tako hudo, kot izgleda. No, v resnici je … ampak ni … no, ni po moji krivdi … jaz sem le pomagal …” je Jure v zadregi momljal sinjim očem in na koncu svojega bebavega monologa navrgel prvi smiselni stavek: “Kako je pa tebi ime?”

“Marina sem. Gospe Neži pomagam pri hišnih opravilih.”

“Marina,” je stopljeno v polglasnem snu in bolj zase ponovil Jure medtem, ko je tonil v obris njenih rahlih kodrov.

“Je gospa Neža torej doma?,” ga je z neškodljivim posmehom privlekla iz sna.

“Nona Neža?” Jure je je zmedeno otresel in izjecljal: ”Še spi, da, spi, a …” Začel se je zavedati, kako slaboumno se obnaša. Za trenutek se je skušal zbrati in izreči kaj razumnega, vendar meglica njene topline mu je zgostila razum, da je z bolščavim pogledom na pol zaprtih vek lahko bleknil le naslednjo bebavost:  “Ravnokar sem jo skuhal.” Marina se je vprašujoče namrščila. “Nono sem skuhal. Lahko jo spijeva medtem, ko čakava, da se kava zbudi. ” Marina se je nasmehnila, Jure pa je med reševanjem verbalne polomije dokončno potonil: “Mislim, lahko se medtem dava dol … Mislim, ne! Usedeva se dol za mizo in ob kavi počakava na nono Nežo, ja to … no …” Opazil je, da je verjetno že prej dojela njegov lapsus, zato je obupal nad sabo in v mislih brezupno huhnil.”

Marina je sprejela povabilo, in medtem, ko mu je sledila skozi hodnik do kuhinje, je Jure opazil kako še vedno malce sumničavo opazuje okrog sebe. “Čim prej moram popraviti ta vrata,” je pomislil. “Res vse skupaj izgleda kot prizorišče zločina. Tudi jaz s to jezno opravo, modricami na obrazu in … še dobro, da ne ve, da sem ravnokar prišel iz zapora. Zberi se Jure …”

Pokazal ji je, naj sede za leseno mizo, pohitel k štedilniku in se vrnil držeč za bela podstavka skodelic. Bukavo je žvenkljal s porcelanom skozi prostor in se z očmi izpod čela še enkrat prepričal o svoji manjvrednosti vpričo njene angelske čarobnosti. “Izvoli. Nisem ravno kuhar, a kava mi nekako uspe.” Zahvalila se je, nagnila svoj prvi požirek brozge in v njenem zadržanem srkežu je Jure zaznal skremženi odpor. “Je kaj narobe s kavo?”

“Ne, nič takega. Le nisem vajena piti turško. Mi kuhamo kafe v kafetjeri,” se je izgovorila, da ga ne bi pretirano užalila. Hkrati pa je dokončno uzrla njegovo neškodljivost. Zalotila se je celo, kako ji ta nebogljenost prirašča k srcu. Blago se je odkrhnila: »Kaj se je torej … kaj se je zgodilo z vhodnimi vrati? Zakaj je ključavnica razbita?”

“No, ni tako enostavno razložiti. Kje naj začnem?!« Izvil se je z vprašanjem: »Si mogoče v zadnjem času opazila kakšne neznane ljudi tod okoli?”

Dvignila je oči in pomislila: “Niti ne. Gospa Neža ima zelo poredko obiske. V zadnjem času sploh. Precej je vzkipljiva. Skregana je s sosedi in celo z dolgoletnimi prijateljicami.”

Jure je vztrajal: “Ampak. Ali jo je mogoče vseeno obiskal kak neznanec? Ne vem, si mogoče opazila v bližini avtomobile s tebajskimi registrskimi tablicami?”

“Hm, iz Tebaje je imela na obisku le gospoda Ivana in tole gospo Magdo. Magda je mislim, da prišla enkrat tudi sama. Ampak ob tej ženski me spreleti srh, in če je le mogoče, se ji umaknem,” je razložila Marina in se šele ob izrečenem ovedla, da verjetno govori o Juretovi mami. “Oprosti, nisem želela biti žaljiva s tem, a …”

“Ne, ne. Saj je v redu,” jo je pomiril Jure. “Tudi jaz ne prenesem svoje mačehe.”

“Kaj se pravzaprav dogaja?,” je želela vedeti Marina. “Mislim, gospa Neža se je v zadnjih tednih res močno spremenila. Včasih še mene ne spusti v hišo.”