Zrna norosti 12

SLAMNATA ŽENA

“Prav. Preverim, kako je s staro veščo,” je na hodniku Berta ujela zaključek telefonskega pogovora in se hitro zlila v zidno vdolbino poleg omare. Dokaj obilni trebuh je mukoma vlekla vase, da bi čim bolj neopazno oprezala za Magdo, ki je že vrtela novo številko v telefonu.

Berta je družini Komel predano služila več kot 20 let in težko je sprejemala, da ta sprevržena režimska lajdra vnaša gnilobo v njihova življenja. “Kaj spet rovari, prihuljena jazbečarka?”, si je šepnila v mislih.

“Jaz sem!” je Magda zarila svoje srepe strupnike v telefon, ko se je na drugi strani oglasil drobencljivi glasek. “No, ste premislila glede doma upokojencev?”

Berta je bila predaleč, da bi lahko ujela odgovor, kaj šele, da bi prepoznala glas v telefonu.

“Ne, Ivana ni tu,” je Magda spet usekala s svojim jezičnim srpom. “Sploh pa noče več govoriti z vami od vašega zadnjega izpada!”

Tokrat je bilo iz malega telefonskega zvočnika bežno razbrati besen ženski glas, ki je Magdo ozmerjal z ‘beštijo hudičevo’ ali nekaj podobnega.

Magda pa je skoraj pokroviteljsko prekinila: “Ah, dajte že mir, no! Ali jemljete tista pomirjevala?”

Na drugi strani se je iz pogretega žolča sogovorke očitno vsulo še nekaj grobih psovk, in Magda je divje vzrojila: “Kaj me briga, če mi ne verjameš ti vešča senilna! Odpri pismo, ki si ga gotovo že prejela! Boš videla, da si tudi Ivan želi, da se že pobereš iz graščine!”

Doslej nerazumljivi glasek je naposled bučno pribil skozi slušalko in Berta je skorajda razločno ujela gospo Nežo, kako je besno zarjula: “Ne grem iz svoje hiše! Vam je jasno?!” In nato še: “Zarod nehvaležni! Crknite v tej vaši gnili Tebaji.”

Magda je s priželjivim zadovoljstvom odložila telefon in Berta je v senci njenega obraza ujela, kako se ji iz oči cedi sled zmage in sadizma.

Kljub temu jo je vse skupaj presenetilo. Take Neže ni poznala. To milodejno bitje je v nerazpoznavnem tuležu povsem izgubilo vajeti razuma. Za tem brez dvoma stoji ta hudičevka. Ta Magda, ki niti ni Magda, ampak Suada Pavelić, kot je pisalo na skrivnostnih pisemskih ovojnicah, ki jih je občasno prejemala.

Nasploh je bilo vse v zvezi s to ženo sumljivo, zlagano, izprijeno. V družbi je spretno koketirala s paleto ustreznih nasmehov in izbranih besed, za domače pa je hranila mešanico zverine in samodrštva. Tako je bilo že od prvega dne tudi v zakonu z gospodom Ivanom.

V življenja Komelovih je Magda pravzaprav prišla nekako pol leta pred tragično smrtjo gospodarice Sare. Takrat je Magdino predrzno podobo deloma smešil še močan južnjaški naglas in predstavila se je kot poslovna ženska. Berta je med streženjem čaja dojela, da želi družini pomagati pri širitvi poslov v druge republike, torej po vsej, takrat še stari državi, Harmeniji. V tistih časih, torej sredi osemdesetih let, je bila Magda sijoča, lasje so jih buhteli v kiču nesmiselne mode in z zagatnim dišavjem je polnila prostore ravno toliko, kolikor s svojim oblastnim paradiranjem.

Še večkrat se je kasneje oglasila na obisku in sodeč po brezobzirnem obešanju na hišnega gospodarja Ivana, se je Berti zdelo več kot očitno, da ti obiski niso le poslovnega značaja. Videti je bilo, da v svoje zapeljive zanke nastavlja najbolj bleščeče čare in zdelo se je, da je gospodu Ivanu včasih prav nerodno. A Berta je verjela, da je srečen z rahločutno gospo Saro in Magda je s svojo radodajno grbatostjo v milijonih let ne bi mogla izriniti.

Nato je prišla nesreča. Berta ne bo nikoli pozabila trenutka, ko je slišala zvonjenje telefona in se odpravila na prevzem klica. Prehitel jo je gospod Ivan in videla je, kako njegov obraz ledeni v smrtni grozi. Ko je odložil slušalko, je breztelesno zrl v Berto in šele na vprašanje ‘Kaj se dogaja?’, je z bledo priprtimi ustnicami zamomljal: “Sara … nesreča .. mrtva je.” Berta bi skorajda izgubila zavest, a morala je ostati močna ob gospodu Ivanu, ki se je skrušil v bolečo tišino solza.

Tudi kasneje pri Berti ni bilo časa za žalovanje. Morala je skrbeti za gospodarja, ki se je ob grobu opiral na sedemletnega sina še dolgo potem, ko so ljudje zapustili pokopališče. Stal je ob odprti jami kot, da pričakuje čudežno vstajenje, v zavedanju, da ga ne bo.

V naslednjih dneh je Berta s potlačeno jezo spremljala, kako hitro je njihova življenja krvoločno naskočil ta babji jastreb. Gospoda Ivana je Magda gotovo nekako prisilila v možitev. Čeprav so ljudje blebetali, da sta novoporočenca imela skrivno razmerje že v času, ko je bila gospa Sara še živa, Berta tega ni želela verjeti. Večkrat ju je sicer na vrtu zalotila med skrivnostnim šepetanjem, a gospo Saro je imela tako rada, da si ni predstavljala, da bi jo gospodar lahko prevaral s to duševno presušeno, slamnato ženo.

Potem pa na lepem poroka. Nič ji ni bilo več jasno.

Za dodatno mero groteske je na slavju poskrbela navzočnost Magdinega brata Davorja; suroveža v obleki policista. Občasno je ta ničvredni nasilnež obiskal Komelove in Berti so se vpričo njegove podobe šibila kolena. Ostudno bitje s porogljivim nasmehom je v človeku vzbujalo neznosen stud. Nenavadno je bilo še to, da se je Magda v družbi tega Davorja spremenila v pohlevno priležnico. Sodeč po razneženem tonu Berta ne bi dala rok v ogenj, da nista ta dva pokvarjenca tudi v incestnem početju.

In Berta je ravno po tem spremenjenem tonu – še vedno tesno zlita v steno hodnika – takoj ugotovila, koga ima sedaj Magda na drugi strani telefonske linije.

“Plan deluje,” je začela Magda. “Kmalu bo dvorec naš, boš videl.” Sledil je kratek Magdin premor in nato njeno mijavkasto negodovanje: “Vem, Davor, ampak na začetku ste mi rekli največ tri leta, sedaj pa jih je mimo že trinajst. Najprej ste mi ukazali na poskrbim za tisto …”

Berta je v zakrknjeni grozi poslušala Magdino izpoved o praktično vseh spletkah, ki so se pri Komelovih dogajale v zadnjih letih in v tistem trenutku si je zaželela ponovno živeti v nevednosti.

Magda je medtem nenadoma utihnila in nato ponovno prevzela tisti mijavkasti, bolj pohlevni ton: “Ne, čakaj, oprosti Davor! Nisem hotela … vse bom uredila! Ne prekinjaj, prosim …!”

Linija je padla, Magda je zdrvela v avto in Berta je od srhljivosti izrečenega skušala zbrati svoje skokovite misli.

Na policijo mora. Ne, Davor je policija. Z gospodom Ivanom mora govoriti. Ne, ne bo pomagalo; zdi se, kot bi mu jeklo ovilo srce v zadnjih letih. Ampak ni več veliko časa. Takoj mora poklicati gospo Nežo. Telefon zvoni dvakrat v prazno.

Prepozno.