Zrna norosti 11

Veš, otrok moj, življenje je polno vsega. In v večji del svojega zemeljskega bivanja sem vtrla žalost. Za svojo nesrečno izgubo sem krivila zahrbtno prevaro.

Veš, živeli smo v revščini. Tudi, ko sem se poročila s tvojim nonotom, ni bilo nič bolje. Še težje je bilo, ko je izgubil službo, najino malo kmetijico pa je v tistem letu prizadela še suša. Morala sva se zadolžiti, ni šlo drugače. Takrat sem bila v visokem pričakovanju drugega otroka, tvoje mame in … jasno je postalo, da dolgov ne bova mogla odplačati v roku. To bi pomenilo le še nove zadolžitve. Z nonotom sva sprejela usodno odločitev, da grem takoj po rojstvu tvoje mame služit denar v Egipt. Že več žensk je pred mano šlo v mesto Aleksandrija, kjer so službovale kot dojilje pri raznih bogataših. Vse te ‘lešandrinke’ kot smo jim pravili, so domov pošiljale velike mošnje denarja in ob koncu službovanja so se vračale v gosposkih oblekah. Zdelo se je, da je torej ta obljubljena dežela edina najina rešitev.

Kljub temu pa sem si na dan odhoda skoraj premislila. Ja, panično sem stiskala k sebi svojo malo Emico in ko so me prišli iskati, mi je nono moral na silo odvzeti otroka. Zdelo se mi je, da mi je odtrgal kos telesa. Duševno sem krvavela in te ločitve si nisem nikoli oprostila. Ihtela sem skorajda vse do Trsta. Od tam nas je namreč parnik zapeljal čez Sredozemsko morje. Odplulo nas je več žena, večina jih je bila iz naših krajev. Na poti pa sem spoznala tudi Rozo, vdovo iz Idrije. Delili sva si podobni usodi, saj se je tudi sama žrtvovala za odplačilo dolgov.

Novi svet, na drugi strani morja, se nam je ob prihodu izrisal v sajasti sivini, povsem drugačen v primerjavi z domačo zeleno dolino. K sreči so nas že v pristanišču pričakale dobre nune in kar hitro so nas uvedle v življenje takratne Aleksandrije. Vsaki izmed nas so zagotovile službo in sama sem bila dodeljena imenitni francoski družini. Bili so diplomati. Jezika sem se hitro učila in po zaključenem delu dojilje, sem nadaljevala z vzgojo njihovih otrok. Bila sem dosledna, a hkrati ljubeča. Zato se je zdelo, da me imajo otroci raje kot svoje matere. Družina me je imela res rada in je skrbela zame, kot bi bila ena izmed njih. Moja služba ni poznala urnika, le ob nedeljah sem imela nekaj prostega časa, ko sva se lahko družili z Rozo. Res se nama je lepo godilo v rajskih vrtovih mesta, ki so mu takrat pravil ‘mali Pariz’. No, če seveda izvzamem odsotnost svoje družine. Pogrešala sem svojo Emico pa starejšega sina Lukca in tudi tvojega nonota. Domov sem mu redno pošiljala denar za odplačilo našega grunta, on pa mi je v pismih sporočal, kako je z otrokoma.

Nato je izbruhnila druga svetovna vojna. Prišli so težki časi za naše domače kraje in v enem od pisem mi je tvoj nono sporočil, da je najin sin Luka zbolel za pljučnico. Želela sem se nemudoma vrniti domov, a domači so mi zagotavljali, da bo še vse v redu in da bo bolje, če ostanem kar v Egiptu. Tako sem v enem od naslednjih pisem prebrala, da je moj ubogi Lukec mrtev. Povsem me je sesulo. Topo sem tulila od bolečine, kot ranjena srna. S prvo ladjo sem se odločila vrniti domov in kmalu spoznala, da je zaradi vojne pot v domovino trenutno nemogoča. Poskušala sem se zamotiti z delom, a zdaj vem, da žalosti za izgubljenim otrokom ni mogoče izmiti s spomina.

Srečo sem imela, da sem našla v Rozi dobro prijateljico, ki me je sčasoma popeljala v tolažbo. Uvidela je mojo stisko in me prosila, da ji pomagam pri klekljanju čipk za prte, ki jih je vezla za bogate družine. Učila me je vsega potrebnega in ob delu sva se veliko pogovarjali. Bila je modra, umirjena ženska iz obubožane družine, mož pa se ji je smrtno ponesrečil v rudniku. Zato je poznala surovino življenja in vedela je, da mi lahko v mojem položaju pomaga dvoje: pogovor in delo.

Velikonočni prt, ki ga držiš v rokah, sva skupaj izvezli. To so bile pravzaprav prve čipke, ki sem jih popolnoma sama sklekljala in vlile so mi prvo kapljo zadoščenja po dolgem času. Roza je z dragocenim zlatim sukancem izvezla ta velikonočni napis “La mort est surmontée”, kar pomeni “Premagana je smrt”.

Ker se ji je zdel prt simbolično zelo povezan z mojo nedavno usodo, je Roza želela, da ga v tolažbo obdržim. Ob nežnem žvenketu klekeljnov iz slivovega lesa je namreč črna tančica moje žalosti in hrepenenja po domu postajala z dneva v dan vse tanjša. Začela sem sprejemati svojo nesrečo, polagoma celo prezirati tegobe domačih krajev in dopustila sem, da me je v trenutku šibkosti povlekel vase blišč Aleksandrije.

Namesto k nedeljskim mašam sem naenkrat hodila na tržnico, kupovala lepe obleke in še z dvema prijateljicama občasno zahajala celo na plese francoske mladine. Tam sem spoznala čednega črnolasega poslovneža. ‘Pascal Bourbon’, se mi je samozavestno predstavil in zdaj vem, da me je že v tistem trenutku očaral. Najprej je bila le igra naklonjenih pogledov, nežno vrtenje pod zvezdami in občasni sprehodi v parku, a še preden sem se lahko zavedala, sem v sebi razrasla brstje ljubezni.

S Pascalom sva se vse pogosteje srečevala tudi v njegovem stanovanju in nenadoma je blisknilo zgroženo spoznanje, da sem v pričakovanju otroka.

Strah me je sesedel. Splav ne pride v poštev. Pascal se nama bo odrekel. Nune bodo poskrbele, da izgubim službo. Doma me bodo ljudje obrali pri živem telesu. Mož me ne bo spustil več v hišo. Sama bom v tej novi nesreči. Splav je edina rešitev.

Pa ni bilo tako. Novica o sladkem pričakovanju je Pascala osrečila in zaradi njegovega blagostanja, službe niti nisem potrebovala več. Bil je iz izjemno bogate družine.

Zaživela sva skupaj in rodila sem mu fantka, ki sva ga poimenovala Rene. Bil je moja radost, moje novo vesolje, moja majcena iluzija, s katero sem rahlo pozabila na realno življenje v domovini.

Tako je bilo nekaj časa. Nato so se sprožile govorice, da se bo v Egiptu menjala oblast in postajalo je jasno, da prihajajo za nas drugačni časi. Tujci so izgubljali posle in zato je vsa evropska srenja pospešeno odkovčkala na rodno celino. Tudi Pascalovemu podjetju so naprtili slutnjo bankrota in tako se mi je odprlo trnjevo vprašanje: Kam zdaj?

V domovini imam družino, ne morem kar tako pustiti svoje male Emice. Pascal se je vračal v južno Francijo in nikakor ni želel slišati, da bi se ločil od Reneja ali od mene. Dogovorila sva se, da se začasno vrnem v domovino, medtem ko mi on pridobi vizum za delo v Franciji. Dal mi je vedeti, da je pripravljen sprejeti tudi še enega otroka, mojo Emico. Samo, da ostanemo skupaj.

Vedela sem, da me domači kraji z izvenzakonskim otrokom ne bodo nikdar sprejeli. Tako sem se brezobzirno odločila, da se čim prej ločim od moža v svoji domovini in z Emo odpotujem v Francijo. Ker pa bi bilo za Reneja potovanje v Kadmanijo in nato še v Francijo prenaporno, je Pascal vztrajal, da grem sama po Emico in se mu pridružim najkasneje v dveh tednih.

Dve leti je imel moj mali Rene, ko sem zadnjič videla njegovo malo ročico, kako maha v Pascalovem naročju. Nato ju je črna ladja odpeljala iz mojega življenja. V domovini sem mesece brezplodno čakala na Pascalovo pismo glede vizuma. Najprej sem mislila, da ima gotovo težave z urejanjem papirjev, sčasoma pa je postalo jasno, da sem bila grobo prevarana. Prevaran je bil tudi tvoj nono, saj je vedel za otroka in moje namene v zvezi s Francijo. A bil je res dober človek in kljub vsemu me je želel obdržati ob sebi.

Medtem sem v svoji nemoči goreče hrepenela po malem Reneju in udobnem življenju v Egiptu. Nemogoče se je bilo spet navaditi na dušljive prostore v revni bajti in na vso tisto vaško puščobo. Tako zelo sem bila zaslepljena z vsem, kar sem izgubila, da nisem uvidela, kaj vse imam. Razžrla me je zagrenjenost, jeza me je oslepila in polagoma vzklila nerazumljivo zamero do moža in hčere. Medtem ko je bilo jasno, da se mi je izneveril Pascal, sem ves svoj srd izlila v domačo hišo, ki mi je bila bolj pri roki. Ni vam bilo enostavno živeti z mano, vem. Zato so razumljiva čustva, ki jih tvoja mama še vedno goji do mene.

Plod negodovanja je bil pogosto tudi ta velikonočni prt. Nabit s čustvi me je spominjal na izgubi obeh sinov, na tolažeči žvenket klekeljnov, na prijateljico Rozo, na razkošje Aleksandrije in nazadnje tudi na Pascalovo izdajo. Ironija je namreč želela, da Pascal v francoščini pomeni “Velikonočni”. Na drugi strani pa je nono Franko ob pogledu na prt podoživljal prevaro. Zato ni čudno, da je pogosto med nama prihajalo do prerekanja tudi glede tega, ali se prt umakne iz kamre ali ne. A moja gospodovalna drža je bila neomajna in prt je ostajal na okrasni mizici. Tvoj nono je mislil, da ga ohranjam zaradi nostalgije po Egiptu. Jaz pa sem si želela trpeti ob pogledu nanj, saj si globoko v sebi nisem mogla oprostiti, da sem tako nejeverno svojega fantka izpustila iz rok. Počutila sem se kot, bi mi umrl še en otrok, ali pa še huje, saj sem vedela, da je Rene nekje živ, jaz pa nisem mogla do njega. Zastrupljena z zamero sem izbrala življenje žalosti in jeze.

Zato, moja draga Marina, najmanj kar si želim je, da tudi moja Emica še naprej živi v zameri, ki sem jo zanetila. Mogoče imaš prav, da mi bo odpustila, če bo poznala vse okoliščine. Želela sem ji le dobro, a na koncu sem se ji izneverila. Ji boš povedala to?”

“Bom,” je rekla Marina, spustila prt in pogovor je bil zaključen. Pogledala je uro, le slaba minuta je minila. Pogovor se je naložil vanjo in kadarkoli ga je lahko v celoti priklicala v zavest.

Zbledel je strah.