Zrna norosti 10
ČIPKE ZA DUŠO
Široko razprtih oči je Marina spremljala medicinsko sestro med obvezovanjem maminih garjavih nog. Bila je ena tistih sester, ki nudijo nego na domu, a so hkrati svojcem v korist tudi ob umiranju najdražjih. Večkrat je bila priča drznim nadzemljskim pojavom in preroštvu umirajočih, zato je čutila potrebo, da Marini in njeni mami nenavadno dogajanje v njuni hiši obrazloži s čim več primeri.
“… Ali pa recimo Anton Vižintinov. Njegov primer je tudi zanimiv. Ne vem, če se ga vi spomnite gospa Ema. Zadnja leta je bil švoh po pameti in pozabljal je celo obraze svojih otrok. Na koncu je več dni ležal v komi, dan pred smrtjo pa se je v sunku zdramil in z nenadno ostrino pozdravil domače ob smrtni postelji. Pred padcem v komo je bil povsem dementen, zdaj pa je prepoznal vse zbrane in tudi dogodkov iz preteklosti se je zelo dobro spominjal. Blodil pa je, da je trenutno na čelu neskončne vrste ljudi. Žena ga je vprašala o kakšni vrsti se mu vendar blede, on pa je tako, ognjevito zamahnil z iztegnjeno roko: ‘Poglej! Ta, naša vrsta! Pa tiste vrste tam? Kaj jih ne vidiš? Ti si pet ljudi za mano v isti vrsti.’ Potem je malodane ponorel ‘Glej ga! Ta me je pa kar prehitel! Ej! Pejt nazaj!’
No, naslednjega dne zvečer je Anton umrl, njegovo ženo pa je točno pet dni zatem stresla možganska kap. Mislim, ne more biti naključje, da sta umrla ravno na dneve, ko sta po Antonovih besedah bila na vrsti.”
Marina se doslej ni brigala za duhove, a prizori zadnji tednov so ji vtrli srh. Zato se je ob pripovedi medicinske sestre otrplo ježila v fotelju.
Z onemoglo mamo, gospo Emo, sta živeli v skromni predmestni hiški in dogajalo se je, da je sredi noči skrušen ženski glas klical mamino ime. Te srhljive klice je sicer slišala le gospa Ema, a v strahu pred neznanim je Marino dušila še bolj strahotna groza. Po maminih besedah je glas postajal vztrajnejši, vse bolj prodoren, mogoče celo poznan. Zdelo se je, da gre za nemirno dušo none Amalije.
Čeprav je preminila že pred leti, se je Marina še prav dobro spominjala svoje none. Bila je svojevrstna. Taka … zagrenjena in gospodovalna matrona. V mladosti je nekaj let preživela nekje v Egiptu, stran od svoje družine. Ob vrnitvi pa je z domačimi ravnala precej grobo. Njeno zverinsko vpitje je sršilo kože in zavzemalo prestol hišnega gospodarja. Nono Franko je osramočen pred sosedi pogosto hitel zapirati okna, da se ne bi slišalo. Pa se je.
Nona se je raznežila le v spanju, ko je včasih ponavljala neko moško ime: “Rene, o moj Rene.” Bog ve kdo je ta Rene, je po dolgih letih spet pomislila Marina.
Sestra je medtem zaključila s svojimi medicinskimi opravili in prav tako s strašljivimi zgodbami. Marina jo je hitro pospremila do izhoda in za zaprtimi vrati olajšano stresla s sebe odrveneli srh.
Končno mir. S pospravljanjem in preurejanjem mamine kamre bo najlažje odmisliti vso to hišno srhljivko.
Lotila se je največje omare, kjer je pod kupom orumenelih rjuh privzdignila tanko prosojno platno. V njem je skrbno zavit že več let čakal čudovito izvezen bombažni prt. Pogrnila ga je čez manjšo masivno mizico zraven postelje in za trenutek občudovala umetelnost vezenin. V sredo prta je bilo vtkano škrlatno rdeče jagnje in zastava s križem v isti barvi. Okrog te podobe pa se je ovijal skrivnosten pozlačeni napis: “La mort est surmontée”. Kljub spoštljivi starosti je damastna tkanina vzbujala globoko občudovanje do rokodelca, ki je iz nje ustvaril tako dovršenost. Marino so povsem prevzele rahločutne čipke ob robu prta in nežno je pobožala mehkobo zaobljenih vzorcev. Ob dotiku čipke pa ji je skozi zavest stekel bliskovit udar donečih prisluhov in odmevov. To notranje grmenje je terjalo le krajši trenutek, dokler ni trznila v krč in spustila čipke izpod prstov. Sledilo je nabijanje osuplega srca, drhtenje kože in nekontrolirano brenčanje zob. Kot bi iz čipke vanjo udarila žgoča strela izvora in jo polnila z vonjem pomladnega cvetja. Zrak se je okopal v aromi sladkih geranij in sivka je ovijala prostor s svojo nežno ostrino. Ta sveža eterična radost je naposled umirila podivjano srce. Za trenutek je Marina na robu visoke postelje želela zbrati svoje misli, medtem pa ji je neznana sila vlekla roko v ponovni dotik s čipko. Ni je bilo strah in tokrat tkanine ni spustila iz rok. Pozorno je prisluhnila, dokler se votel niz nesmiselnih glasov ni pomiril. Z zaprtimi očmi je začutila svetlobno globel poznane prisotnosti.
“Kaj se …? Kako je to mogoče?” Začutila je prisotnost none Amalije. V osuplih mislih so se ji nizala vprašanja in v odgovor je prejela val pomirjajoče topline.
“Vse je v redu, Marina.”
“Nona Amalija? Si res ti?”
“Sem,” je odgovoril spokojni nasmeh in skozi Marino je stekel še en nepričakovani val svežih mravljincev. Iz oči so se ji vsule solze miru in obstala je v trenutku vseprisotnosti. Brezkončno vsemirje se je odprlo na stežaj in razkrilo delček svojega skrivnostnega obstoja. Zlila se je v popolnost vesolja.
“Nona, kaj se dogaja? Kako to, da te lahko slišim?”
“Tako kot tvoja mama, si tudi ti jasnoslišna.”
“Ampak, kako …? Kaj …?”
“Ob dotiku čipk, sva se ujeli nekje na pol poti med tvojimi vprašanji in mojimi odgovori. Ti bi rada razumela, zakaj se oglašam tvoji mami sredi noči, jaz pa bi rada, da Ema pozabi na najine pretekle zamere. Utaplja se nenehnem strahu in pregrenki jezi. Vem, da sem ji v svoji človeškosti prizadejala še vedno skeleče rane, ampak zdaj ji ne škodim več jaz. Škodi sama sebi. Rada bi, da ji to poveš v mojem imenu. Boš?”
“Lahko, ampak nona … kdo mi bo verjel, da sem govorila s tabo? Še sama težko verjamem, kar se mi dogaja in …”
“Vse je v redu, Marina. Povej Emi, naj pozabi zamere.”
“Ampak, nona … dobro … ne verjamem, da bo pomagalo, če mami rečem ‘pozabi zamere’. Spomnim se tvoje brezobzirnosti, še posebej do mame. Mogoče bo pomagalo, če mi poveš kaj več. Hočem reči … ne, hočem razumeti … zakaj si bila tako groba z nami? ”
“Prav imaš, srce zlato” je pritrdil duh none Amalije. “Če bosta poznali okoliščine moje človeške zagrenjenosti, bosta razumeli in mi mogoče odpustili.