Zločin in kazen

Izza debele modro-rdeče knjige, ki jo krasi krčevit objem rdeče in modre postave na čelu Raskolinova, zrejo prestrašene oči.

Zdaj pa zares … Roka tresavo prepogne našpičen rob strani in živčno potisne Dostojevskega v razmahano torbo. Še enkrat ošine zeleno-rumeno stavbo. Pogled je hiter, sunkovit, trudi se, da je čim manj opazen. Aluminijasta kljuka, z na spodnjem delu rahlo odluščeno srebrno barvo, bakren zvonček, od podboja vrat odmaknjen par centimetrov navznoter, a dovolj, da spusti predirljiv zvok, ko skuša noga previdno in neopazno prestopiti nekaj milimetrov dvignjen prag. Za trgovskim pultom, našarjenim z raznolikimi slinocedečimi objekti, stoji sključena postava, ki ji identiteto obraza skrbno zakrivajo razmršeni sivi brki. Izza rahlo preperelega kosa lesa prostor preletavajo sovje oči, ki histerično nadzorujejo gib vsakega obiskovalca.

A Ines ve, da imajo te srhljive zenice svojo šibkost. Ko se blagajni približa kak trgovčev sotrpin, se popolnoma predrugačijo. Vanje in iz njih šine iskra radosti, celo veselja. In v tistem trenutku nič več ne prečesavajo nemih medpoličnih postav, temveč se v tihi melanholiji ozirajo v stare, davno pretekle čase.

Uspelo mi bo … pomisli, a pri srcu ji je težko. Pa ob tem ne gre zgolj za šablonski pripis občutja akterja ob načrtovanju zlega dejanja. Ne. Ines je v tem trenutku res težko, ker ve, da bo izneverila sebe. Mogoče k temu pripomorejo vsi materini moralni nauki, mogoče babičine zgodbe o dušah, ki se vračajo iz pekla na zemljo in Sizifovo valijo svojo pokoro sem ter tja. Ali pa očetov grozeč pogled. Mogoče nič od tega. A v njej kljuje črviček. Ni prav … Kaj, če izve … tepena bom. Prešine jo, da še vedno strmi v smer svojega grozodejstva, zato hitro vstane. Če bi bil bog, mi ne bi blo treba.

S potno roko prime za kljuko, še enkrat vdihne in krčevito zapre oči v upanju, da grozljiv zvok ob vstopu ne bi prodrl vanjo. Prodajalec se zanjo ne zmeni, ker se mrzlično smeji gospe iz sosednje stavbe. Ines se zdi, da zadržuje dih že celo večnost, a ne vdahne, dokler ne stoji za visoko polico s pijačami. Hitro se ozre k pultu. Nič. Nihče je ne gleda. Stopi do nasprotne police. Čokolade. Koliko čokolad! Stegne roko in pogladi gladek rdeč ovitek. Zlate črke se praznično zableščijo in jo zopet spomnijo na dejstvo, da si jih lahko privoščijo le nekateri. Oni ne. Luka ne. Za praznik mora to okusit. Ines se zdi, da bo le tako vsaj malce pozabil na štetje dni, ki so mu še ostali. Mora jo, trdno sklene in s prsti oprime trdno snov.

Iz misli jo krutozvočno predrami učilni praznični napev. Očitno so se odprla vrata.

»Dober dan, gospod Kuštran.« »Dober dan,« zveličano in nič kaj prijazno odvrne trgovec. Ines ve, zakaj. Vstopila je stranka, ki mu več kot očitno ne bo dala dobrega zaslužka.

»Ene Boss rdeče, prosim.«

Ines prisluhne. »Mama,« pridušeno zadrgeta.

Njeno srce poskoči in začne trepetati med že tako prestrašeno zmehčanimi rebri. Roko prvinsko potegne k sebi in se pokrči v dve mali gubi. Čeprav stoji potuhnjena za policami, se ji zdi, da neustavljivo raste, da presega že vse police in so njena od sramu rdeča lica predrla streho, tako da zdaj vanjo zrejo vse ulične oči. Da pred seboj vidi solzne, orošene materine veke in grozeč, črn, razpokan pas, ki udarja ob očetovo dlan.

»Hvala. Blagoslovljene praznike, gospod Kuštran,« se iznenada tiho poslovi mama. »Blagoslovljene, ja,« osorno zagodrnja starec in si pogladi brke. Ozre se je po trgovini. Ines, ki se ji še vedno zdi, da stoji razgaljena s svojim grehom pred vsem svetom, čisto plitko vdihne in čaka. Ni je opazil.

A je to znak? Ne morem … Ne smem … Če izvejo … če me vidi … Takrat pa se pred njenimi očmi poblisne spomin na bolnega bratca. Ne smem več čakat! Hitro se nagne k polici in v žep zatlači majhen rdeč zavitek. Nato oddrobencla proti izhodu, v upanju, da je nesramni godrnjač ne opazi. A prekleti izdajalski zvonček zadoni tako glasno, da se po mali tatici ozre na stotine oči.

»Hej!« zavpije sivobrkež, a Ines zaloputne vrata za seboj in slepo steče čez cesto. Kri po žilah poskakuje skupaj z njo in udarja ob stene glasneje kot njeni copati po trdem sivem betonu.

Trepetaje stopi v hišo, ne ozre se ne levo ne desno, temveč steče naravnost v Lukovo sobo. Šele tam pride do sape. Nekaj trenutkov le nemo stoji in glasno vdihuje zrak. Občuti neznosen sram.

Zakaj … Kako sem lahko? In zajoče čisto tiho. Komaj slišno se hlipaje usede poleg bratove postelje in nanjo položi prepovedan zavitek. Tišino čez čas prekine Lukov poljub. Ines se zazre vanj in njene občutke žalosti, sramu in strahu preplavi … otroška, osvobajajoča sreča. Luka je tiho, le njegove oči se v temini malega zatohlega prostora svetijo tako močno, da dobi njeno dejanje čisto druge, nerazložljive razsežnosti.

Bilo je vredno. Zato Ines opraviči svoje dejanje, a se kljub temu materi kasneje v kuhinji raje izogne. Usede se v naslanjač, iz torbe potegne Dostojevskega in poravna prepognjen rob strani.

Med branjem pa se nenadoma zdrzne. Nekdo sunkovito potrka po lesenih vratih. Kri se ji zgosti, zraku ne pusti več do možganov, dih je kar naenkrat težak, hropen. Ines odloži knjigo na omaro in hoče steči k vhodu, a jo oče prehiti. Vrata se odpirajo v počasnem posnetku, po njenem telesu brzi na stotine mravljincev. Vanjo se zazrejo sovje oči in ko začne prišlek očetu nekaj histerično pripovedovati, se mu v kotičkih ustnic bohotijo bele sline razburjenja.

Oče tiho nekaj pripomni, se nerodno nasmehne in zapre vrata. Njegov korak zaveje hladen veter proti dekličinemu telesu in potihne sredi dnevne sobe. Ines požre slino. Stopi za njim in se s trebuhom nasloni na kredenco. Oči upre v prej odloženo obledelo platnico in tiho prebere: »Zločin in kazen.« Spusti hlače. V očeh čuti kaplje, a jih hitro zatre v kali, ko ji v glavi zadoni misel.

Bilo je vredno.