Zlata Kočija

Joni je kot majhna deklica zelo rada poslušala zgodbe. Vse svoje otroško življenje si je zgradila na njih. Z veseljem je srkala prigode preteklega časa svoje stare mame, ki ji je pripovedovala o vojnih in povojnih časih. Mnogokrat ji konci zgodb niso bili všeč. A bila je tudi pripovedovalka. Njena otroška kreativnost ji je nizala nove in nove srečne in še srečnejše konce, s katerimi je stari Berti risala nasmehe na obraz in ji mehčala posledice težke davnine.

»Babica, tvoj oče ni bil ustreljen. Ni mu tekla kri in ni bil vržen in zasut v jami. Na tisto mesto se je pripeljala zlata kočija, pobrala je tiste najbolj pridne in jih peljala v cvetoči vrt. Tam so še vedno in te čakajo. Enkrat, ko bo pomlad, boš šla tja in vohala vse tiste lepe rožice.«

»Oh ti deklica moja, tvoje srčece je tako čisto, dušica bela in naivna, pridi, steci v moj objem.« se je babica, na njivi kjer sta delali, usedla na tla in jo sprejela v naročje. Tako sta si pripovedovali zgodbe, ki so obe hranile vse dokler jih opoldansko zvonenje v daljavi ni predramilo iz sanjarjenj. Oh prav malo sem danes naredila. Škoda, pa tako lep dan je. Pa, ni važno. V tem času je lahko srečen tisti, ki uspe videti, da so pomembnejše stvari na svetu od samega dela. In samo tej mali pokrajculji se imam zahvaliti za to.

Vsak večer ji je mama brala pravljice. Brez da bi se stopila s figurami iz slikanic ni mogla zaspati. Za to je imela čudovito razlago, ki sta jo starša upoštevala: »Mami, mami preberi mi knjigico, brez pravljice ne morem na drugo stran, na tej strani pa ne morem spati.«

Tudi sama sta uživala ko sta svojo princesko stisnila medse in oče je bral: » “Ti,” je rekel princ, “si zlomila ta urok in nimam druge želje, kot da bi odšla z menoj v kraljestvo mojega očeta, kjer se bom s tabo poročil in te ljubil, vse dokler bom živ.”

Mlada princeska je rekla “Da” in prikazala se je zlata kočija z osmimi čudovitimi konji, opremljena z blazinami, polnimi perja in svetlo, pisano vprego.

Poslovila sta se od kralja, se usedla v kočijo z osmimi konji in se polna veselja odpravila v prinčevo kraljestvo, tja sta varno prispela in živela srečna do konca svojih dni.«

Ko je bilo pravljice konec, se je tudi Joni že odpeljala na drugo stran in koprena angelskega sna ji je vela nad milim obrazom.

Oče je poljubil hčerkino lice in jo skrbno pokril z odejico posuto z srebrnimi zvezdicami. Poljubil je tudi svojo ženo in ji zaželel mirno in lahko noč. A Mojca tiste noči ni zatisnila očesa. Pa tudi naslednjo ne in tako vse dokler ni bila sprejeta na onkološki inštitut. V tem času je oče moral Joni brati pravljice o temni plati življenja in o žalostnih koncih. Ni se mogla veselit in radostit. Vsak večer je na drugo stran odhajala v solzah in žalosti zaradi mamine bolezni. In kar je slutila, se je po mesecu dni tudi zgodilo, čeprav ji je mati gledala v oči in ji v dobri veri lagala, da bo ostala z njo in še dolgo živela. Zlata kočija je pripeljala in smrt na njej je zahtevala mamino shirano obolelo telo. Njene nekoč življenja polne sijoče zelene oči so zvodenele in se za vedno zaprle. V očeh male deklice je mati, njena največja ljubezen, postala izdajalka.

Izdanega se je počutil tudi dekličin oče. Ostal je sam, prepričan da je brez podpore nesposoben poskrbeti za otroka. Poskušal je, a ni se mu izšlo: »Ne ne bom ti bral,« je hčerki, ki je že zlezla pod odejo, zaklical kar iz kuhinje: »Dovolj imam teh tvojih knjig, daj mir z njimi. Ugasni luč in zaspi.« Natočil si je še en viski in pozno ponoči zaspal na fotelju ob prazni flaši in s kosom kruha v roki. Ta se mu je zjutraj, ko se je čez bruhanje opotekel proti kopalnici, razdrobil po tleh.

***

Naslednjih nekaj let je Joni preživela pri stari mami. Še dobro da jo je imela. In da je imela pravljice in zgodbe. Tako je zrasla v čudovito princesko in se poročila s princem iz sosednjega kraljestva. Živela sta v naravni leseni koči na robu gozda in zlata kočija jima je kmalu pripeljala čudovitega sinčka. Družinica je bila srečna. Skupaj so se podili po travnikih in vrtovih in peli s pticami, skakljali z zajčki in gradili volčjo moč. Pozimi so imeli družinskega člana več. Mirno je, s korenčkom namesto nosu, stražil na dvorišču, ko so se ostali, premočeni od zimskih iger, greli na zapečku. Živeli so srečno, do tistega usodnega decembrskega dne, ko je na ledeni cesti drseči avtobus zrinil očeta s petletnim Nejcem v avtu iz cestišča v prepad.… Joni ju je zaman čakala, da pripeljeta staro mamo za božične praznike v njihov topel dom.

***

Celo dopoldne je stara Berta potrebovala, da je prišla do mesta. In še uro, da se je s trolo pripeljala do surove, upanje požirajoče zgradbe psihiatrične bolnišnice. Ko je stopila v bolniško sobo je Joni stala pri oknu in brezdušno zrla v daljavo. Nekdaj telo boginje, je postalo telo dahavca ogrnjeno v dolgo, pikasto bolniško haljo. Zastrašujoč pogled na lobanjo z navlečeno kožo in udrtimi praznimi očmi, so blažili še vedno gosti in sveže umiti lasje, ki jih je Berta prejšnji dan skrbno počesala v močno kito. Izpod širokih rokavov sta se nadaljevali dve tanki koščeni zapestji, ki sta se razširili v drobcene bolehne dlani. Njih tanki dolgi prsti z, do krvi pogriženimi nohti, so se poskušali zariti v šipo a so na njej puščali le umazane sledi mlečnega zdroba od zajtrka. Joni je še vedno prepoznala svojo staro mamo in se odzivala nanjo. Edino osebo, ki je do njenih poznih dvajsetih let še ni zapustila. »Babica, ne morem več živeti. Zakaj zlate kočije ne vozijo več? Svet se je ustavil.« je usihala, ko je na babičino povabilo sedla na rob bolniške postelje skupaj z njo. »Veš Joni,« je umirjeno začela pripovedovati babica, medtem, ko ji je z materinsko ljubeznijo čistila zasušen zajtrk izza nohtov:« Življenje je kot vrt. Celo sezono skrbiš zanj in ga neguješ. A vrt ima za nas mnoga presenečenja. Enkrat nam prinese obilje in zdrave plodove. Takrat nas osreči in zdravo nahrani, spet drugič je vrt poln škodljivcev ali pa plodove odnese zmrzal, suša ali vročina. Nihče nima cvetočega vrta celo leto. Vendar pride nova letina, novo življenje.«

Dekle v svojih mladih zrelih letih, ko naj bi bila v razcvetu življenja in nosilka le tega je imela brazdo izgube začrtano globlje od marsikaterega osivelega starca.

»Ampak babica, meni je plaz odnesel moj rajski vrt. Na dnu brezna je sesut. Nimam vrta. Umrlo je.« je že tako ranjeno Jonino srce še upočasnilo svoj ritem. Berta je le vzdihnila in objela vnukinjo. Njena trpeča glava se je naslonila na starkino ramo, na tej strani še edino organsko oporo. »Babi hvala da si z mano, hvala da prihajaš. Zate je pot dolga in naporna. Jutri ti ni treba priti. Ostani doma, saj si vedno v mojem srcu in v vsaki moji zgodbi.«

A naslednji dan se je stara žena odpravila v mesto, tako kot vse prejšnje dni že vrsto mesecev. Tudi ona drugega sadu v svojem vrtu ni imela več. Po svojih najboljših močeh je skrbela še za poslednji cvet, ki je iz dneva v dan vztrajno zavračal zalivanje in vedno bolj spuščal glavo. Cvetni lističi so zapuščali svoj pestič a stebelni listi so že zdavnaj odpadli. Trnje se ne bori več za svobodo in življenje in korenine se potegujejo nazaj, saj nimajo več česa napajati.

Po dolgih napornih urah je prispela do brezoblične zgradbe in po dolgem hodniku pridrsala do vnukinjine sobe ravno v trenutku, ko je ponjo prispela zlata kočija. Joni je sedela na žametno rdeči blazini in zlata svetloba je obdajala njeno angelsko belo telo. Še se je zasvetila v njenih očeh iskra, ki jo je poslala babici, preden jih je dokončno zaprla. Rdeči brančoleti vreznin na zapestju so spuščali svoje žametne kroglice po beli rjuhi na tla, kjer so se zbirali v velike mlake krvi.

***

In živela je starka na vasi, daleč proč od modernega sveta. Nihče ni vedel zanjo. Živela je sama. Bila je brez sorodnikov in prijateljev. Srečna in v pričakovanju. Oh kako lep vrt imam. Prečudovit vrt… In prišla bo pomlad, … kmalu pride pomlad.