Zgodba starega fotelja

Znajdem se na ulici, na kupu med staro šaro. Pred nogami mi leži lepo zaobljen vrč, poslikan z modrimi rožami. Vprašam ga, če ve, kaj se dogaja. A le zavzdihne: »Suh, suh …« Na mojem sedežu počiva luster. Tudi ta ne mrdne. »Kaj ti je žarnica pregorela, al’ kaj!« dvignem glas. Pa pravi: »Ne, ni toka …« In tako dalje, od svečnika do solnice. No, ena knjiga se pa le zgane; veter jo prelistava – naprej, nazaj, in spet od začetka – na peto poglavje … Uspem preleteti odstavek:

»Bila je povsem odsotna. Kot mesečnica se je iz dneva v dan ure in ure vsa skrušena komaj še vlekla okoli – iz spalnice v dnevno sobo, postala pred oknom in gledala v prazno … pa še en krog … Vrgla se je na posteljo, zarila glavo v njegovo blazino … vstala in pridrsala spet nazaj … Pogladila je fotelj, vzela v roke jopo, ki je visela čez naslonjalo, jo povohala in stisnila k sebi …«

Rade volje bi bral naprej, a listi se prehitro obračajo.

Razgaljeni se sesedamo na tistem kupu, vsem na očeh. Mimo hodijo babe in dedci; zviška gledajo name in na vso to kramo. En tip na kolesu krepko hrkne; pljunek zleti mimo mene naravnost v solnico … Priletno ženšče postoji s psetom, ščene pa k moji nogi, privzdigne svojo in špricne … »Uf, kok smldi!« zajavka dete v vozičku in se prime za nosek, ko gresta z mamiko mimo … Pristopi star frik – nekaj jih je moral že zvrniti – in nerazločno zakolne: »Prokleta banda …« Vzame luster, pobere svečnik in vrč, pa še solnico in se odmaje naprej.

Pride mimo en par – kar pašeta skupaj. Ustavita se, ko ona zacvili: »Iii, kakšen fotelj!«

»Kakšen fotelj … a tale zdrapana reč?«

»Ta gre kar z nama!« se ona pri priči odloči.

»Daj no, pa ja ne bova pobirala stare šare!«

»A ti to praviš, ki vlačiš domov vsega boga … Malo je res zdelan, je pa še dober … Tale bo zate. Saj praviš, da se ne maraš valjat’ po kavču.«

Me primeta vsak s svoje strani in odneseta domov, dve ulici naprej. Zvlečeta me v tretje nadstropje in se oddahneta pred vhodnimi vrati.

Na vratih je nabito kovinsko tolkalo, pod njim pa ploščica z napisom ‘Ne trkaj’. Ko vstopimo, malo poškilim okoli. Na vratih v spalnico visi hotelsko obvestilo ‘Prosto’, na vratih v kopalnico pa sta privita dva emajlirana ovalna ploščka s podobama moškega in ženske v starinski opravi. A gremo v dnevno …

Stanovanje se mi zdi prijetno, le nekam pretesno za dva, zraven pa še zatrpano z vsem mogočim. Nad pisalno mizo visi trikotna opozorilna tabla s pojasnilom: ‘Delo na višini’. Sicer pa na stenah ni več prostora za eno samo sliko; od prve do zadnje so sila čudne, nič kaj realistične. Imata prav svojevrsten okus, za moje pojme … Desno od oken se je očitno le našel prostor za lesenega Kristusa z nadpisom INRI, levo pa za starinsko uro z nihalom. Med dvema starima zvočnikoma stoji tridelno stojalo s skladovnicami vinilk, ob novem plejerju pa vrtljiv regal s cedeji. Knjižne police so upognjene od v dveh redeh natlačenih knjig; vmes so še kipci, pokali … da ne govorim. Kaj šele mora biti v kleti …

Na eno od okenskih polic je položeno rumeno poštarsko stojalce z vljudnim napotilom: ‘Prosimo, stopite k sosednjemu okencu’. Ob podaljšanem delovnem pultu, ki naj bi hkrati služil za jedilno mizo, stojita dva barska stola iz šestdesetih. Na napi nad pultom opazim tablico z zgovornim obvestilom ‘Za točilno mizo ne točimo’, nad pomivalnim koritom pa opozorilo ‘Voda ni pitna’. Le kje sem pristal … Tablica na hladilniku z logotipom centralne mlekarne in reklamnim napisom ‘Rad imam mleko’ me pa ne prepriča. Prav zanima me, kaj je v hladilniku – če je sploh kaj mleka …

Sredi noči se oglasi kavč, ki zavzema skoraj pol sobe, in me posvari: »Pazi se male, kar naprej puca, lufta, prestavlja zdaj eno zdaj drugo …«

»Ja, nonstop briše prah,« se potoži lestenec, če bi temu lahko tako rekli, napravljen iz avtomobilskih obločnic …

»Res je,« poseže vmes Kristus na križu, »prah si in v prah se povrneš …«

Z viseče omarice nad koritom doda svoje še trebušen kisovnik: »Vklaplja stroje – zdaj enega, zdaj drugega, ropota s posodo …«

»A čajčka že dolgo ni skuhala,« zapiska iz kota častit samovar.

»On je bolj flegma,« pribije ura, »a če me ne bi on navil, bi stala na mestu do nov’ga leta!«

»Kar hočeš zašpila,« pritegne zlizana Hohner’ca s pručke, kamor jo je odložil, »za zjokat’ …«

»Tako je,« se očitno z vsem strinja v modro poslikan lavor na vrh hladilnika. Opazim, da ima enak vzorec kot tisti vrč na smetišču …

Pod vtisi vso noč ne zadremam, a ko ravno zakinkam, me mala že vrže pokonci: »Ale, gremo!« Zdaj, kam le … me zanima. »Te bom najprej fajn sklofala.« Na dvorišču me neusmiljeno izpraši in osveži preobleko. Dišim kot nova formula lavendla … »No, zdaj pa k majstru,« mi pravi, »da te poštima.«

Dnevi se vlečejo, a k sreči se ona vsake toliko tam oglasi in povpraša: »A je že?« – »Še ne,« se mojster vsakič priučeno izvije, »je več dela, kot sem si mislil.«

Končno me povitega v folijo naloži na raztegnjene sedeže v avtu. Doma mi, saj je ubrisana, naslona poveže z rdečim trakom, na sedež pa položi škarje. Ogleduje me z vseh strani. Težko ga dočaka …

»Iii, zapri oči … Poglej, a ni lep!«

»Je pa res lep,« jo pohvali.

»No, prereži trak!«

»Ti trapa,« jo stisne k sebi, vzame škarje, prereže trak in se usede.

Zvije se mu na kolena, a ko postane že kar zanimivo, se mu odlepi in ga potegne za sabo: »Greva raje v spalnico – da ga ne razonegava.«

V dnevni sobi sem pa brez dvoma glavni. Njegova rit in moj sedež se iz dneva v dan bolje prilegata. Nihče drug ne sme vame sesti … Niti mala se ne spozabi, nikdar ne odloži tiste svoje ritke …

Zna pa včasih lepo zatežiti – kavč je imel prav … »Več placa rabiva zase, za sproti, ne pa za ves ta arhiv … Kam naj s tem?« ga zagnjavi, najraje sredi košarkarske tekme … In če on zamahne z roko in reče »Arhiv,« to pomeni – ‘v kontejner’.

Krasno obdobje, res ni dolgčas … a naj bom diskreten. Potem pa počasi –  vse manj načrtov imata, in vse več spominov. Kar prija mi počasnejši tempo in mir, ko on rešuje križanke, ona pa kuha čajčke, mu meri tlak, sladkor …

V eni roki drži telefon, drugo mu položi na čelo. »Vse bo v redu …« verjameta.  A njega odpeljejo, ona pa plane za njim … Več dni nikogar ni na spregled.

Čemim sred sobe in ne ostane mi drugega, kot da čakam. Podnevi še gre – prebiram naslove knjig na policah: Izštevanja, Pol sonca, Deštini … Ponoči je pa turobno. Ko bi vsaj kdo navil kako ploščo, karkoli …

»Nekam prazno je,« preseka tišino stari lavor.

»Ahoj,« se vzdrami brlivka, »vse se bo izšlo!«

»Ne vem, nisem prepričan,« zastokam.

»Bo-bo, samo ne se kisat,« tolaži kisovnik.

»Ne dajaj mu lažnega upanja,« navije ura, »nikdar ne veš, kdaj komu odklenka.«

»Saj je vse v redu,« zategne Hohner’ca in po pavzi navrže: »Nič ni v redu, nič …«

Vsi ji pritegnejo: »Nič ni v redu …« Le Kristus, ki visi zdaj v spalnici, niti ne črhne.

Končno zaškrta na vratih … Pojavi se – sama. Sploh ne pozdravi. Še pogleda me ne.

Povsem je odsotna. Kot mesečnica se iz dneve v dan ure in ure vsa skrušena komaj še vleče okoli – iz spalnice v dnevno sobo, postane pred oknom in gleda v prazno … pa še en krog … Vrže se na posteljo, zarije glavo v njegovo blazino …  vstane in spet pridrsa nazaj … Pogladi me, vzame v roke jopo, ki visi čez naslonjalo, jo povoha in stisne k sebi …

V spalnico sploh več ne stopi. Spi, če sploh spi, kar na kavču. Ne vklopi ne radia ne teveja. Če pozvoni, se kar zdrzne. Izključi mobi – pa taka čveka … Težko jo gledam, kako leze vase. Ne kuha, nič kaj ne je, prižiga eno za drugo …

Sklada papirje, zlaga cunje – kot da se bo odselila. Pa ja-ne … selitve res ne bi prenesel … Vse dlje visi na netu. Da me ne misli obesit’ na Bolho …

Potem pa, en dan, ko gre mimo, se me dotakne – kot bi hotela preveriti, če imam vročino. Oja, saj se bo privadila … Konec koncev, vame se lahko vedno usede …

In se usede, mrtvo-hladna, da skupaj pogledava film tedna.