Za vijolično zaveso

ZA VIJOLIČNO ZAVESO

Sanje

Sanje! Mora! Nočne minute so bile dogajanje z več poglavji … on živo prisoten, v  središču dogajanja, a nihče ga ni oboževal, mu ploskal, ga hvalil … Ovit v tesnobo, se je znašel in bolečino, ki je koreninila v prsih. Sredi ogromne  cerkve. V obliki križa naj bi bila cerkev, a on tega ne vidi … tudi ladje na sredini, ki je navpični krak križa, ne. Vodoravnega dela, ne zazna; le vozlišče, stičišče vodoravne osi, je jasno vidno … Oltar? In gor? Kupola … nebo, nebesa?

V sanjah je sedel, na eni od klopi, ni vedel kako in zakaj! Tik ob njem velik križ. Glava pribitega z žeblji se je vrtela, zrcalila več znanih obrazov … videl je tudi svojega. Iz stropa je viselo belo platno … V presledkih je vrstilo  zapise in slike! Prebral je: »Zaslužil si! Kriv si! Odgovoren!« In nizalo like oseb. Videti je bilo, da bežijo, se rešujejo, so užaljene, jezne in z neuresničenimi pričakovanji … Sina je videl, s smerokazom v rokah in napisom. Pojavi se zemljevid; ob velikem jezeru na skali, sedi njegova prva hči. Maha! V pozdrav! Žalostna je videti, bujne lase ima postrižene … Prikaže se druga hči, v elegantnem plašču in čevljih z visokimi petami. Pleza v skalno pečino neznanega gorovja, pokritega s snegom. Napis je v megli, ne more razbrati kraja … Zadnja velika podoba, prikazuje ženo. Veselo, žarečo, ljubečo … Vstopa v čoln in desno roko dviguje v pozdrav. V drugi nosi košaro, polno črepinj bele razbite skodelice. Slika očeta: majhnega, v zgornjem  kotu obdanega v sivino. In nato matere: mil obraz ima, nad njim obok mavrice, in presekajoč pogled. Oster!! In dolgo obleko. Plašč? Ukazuje! Opozarja!!! V rokah drži čarovniško palico.

S čolna odletijo pisane ptice  … cela jata. V rdečih kljunih nosijo listke. Preletijo ga  in listke spustijo … Njegovo naročje ujeme enega z napisom: »Ni več! Naše družine ni več! Naju dveh ni več. Nikjer Midva ne obstajava!«

Kot snežinke, so ga prekrili listki: midva, srečna, povezana, ljubeča,  zaljubljena, ne obstajava, dom z visečimi polkni, prazna velika hiša, zgradba brez oken in vrat, razseljeni …

Tesnoben je vstal je s klopi. Vrsta čakajočih ga je potegnila vase in zategnila z nevidno vrvjo … premikala ga je, kot roka premika figure na šahovnici. Brez lastne volje je ostal. Šepetanje sliši: ne nečistuj,  ne želi svojega bližnjega blaga,  posvečuj gospodov dan … ne pričaj po krivem … Belo platno vrti le še prazne liste … on pa se bliža veliki palmi v lončeni posodi. Ob spovednici. Neprijetno je! Nazaj hoče! Ne more. Ne gre …

Vijolična zavesa se v  časovnih razmikih razgrinja in izpušča osebe … Neznane … In ena znana … Nona!!! Ne odziva se na njegov klic!!! Še ozre se ne!!! Hoče steči za njo … ne gre. Priklenjen je!!! Nov val tesnobe ga je preplavil, in strah, da ga bo zavesa ovila in potisnila v grozno omaro … V otroštvu se je bal, da iz nje ni izhoda. Strah, strah, strah! Otrok je ostal! Otrok je še!!! Otrok si, otrok si, sliši šepetanje. Ne znaš se odločati! Ne znaš izbirati! Pri petinštiridestih!!!

Naj vstopi? Kaj naj reče? Kaj na pove? Zavesa se razgrne in ven stopi  urejena ženska srednjih let. Umazana od ličil raztopljenih v solzah. Sledi  starejši moški. Sedaj je sam tik pred vijolično zaveso.Naj oddide? Ali morda ne čaka v napačni vrsti? Ali na napačnem kraju? Srce mu nabija in telo je težko … Kalupi ga. K tlom ga pritiska. Hoče zbežati. Ne more! Pritrjen je! Le naprej lahko gre, v neznano, v svetove za vijolično zaveso. Opazuje notranjost cerkve in kroti strah. Moški oddide, prepozna ga, nekdanji direktor je … Naj vstopi?

Naredi korak in notranjost ga posrka. Poklekne. Skrije se za vijolično tkanino in jo pogladi. Pred zamreženim lesenim okencem, se znajde, ko se odpre skozenj pronica medla svetloba. Osvetli  mu obraz. V stiski je! Osvetljen? Kot na odru??? Ne, to ni moja izbira. Prisiljen sem v to!

Začne govoriti. Govori, govori in govori  … o potovanjih, avtomobilih, barki, številnih jahtah v marini, kjer se je sprehajal, podkupnini, o podpisu nečesa, kar ne bi smelo biti podpisano, o grožnji, koktejlih, zabavah, plesih, nočeh, drogi, vrhunskem vinu, uspehu, denarju … o spremljevalki, ki mu je bila na voljo v Skandinaviji …  o najetem stanovanju, o dekletih, najetih dekletih, drobni lepi ženski, še otroku v vzhodnoazijski deželi. Z žalostnimi mandljastimi očmi, ga gleda. Vzgaja njegovega otroka … Govori, kot da ni v spovednici, in kot da bo ubogi les zmogel vse razumeti …

»O sebi povejte …«zasliši šepet druge strani. »O sebi!!!«

»Sam sem ostal! Sam! Kako krivično, sam …«

»Sam?«

»Odšla je!!! Pustila izpraznjenost … Kup belih črepinj … Le praznino. Brez razloga in razlage! Pojasnila! Praznina je nadomestila njo, ki sem ji nudil vse in ni premogla trohice spoštovanja in razumevanja do poslovnega življenja in luksuza, ki ji ga je omogočalo … Le tarnala je, kako je sama …«

»V zlati kletki je živela. Ona je svobodna ptička! Ptička ne zmore živeti v okviru tvojih potreb … leteti mora!!!« je zaslišal.

Želi govoriti dalje … nima glasu, izzvenel je.

Na drugi strani zasliši vdih in  dolg izdih.

»Ustavi se! Kaj ti je? Človek, kaj si dal na prvo mesto? Bistveno je in tam ni prostora za veliko stvari, ampak za veliko stvar! Mesto Boga je tam!!! Izrinil si ga! In na njegov prostor nagnetel vse prej našteto.

Prvo mesto pripada Bogu! je slišal … Trdo, glasno, odločno in neprizanesljivo … Glas z medlo svetlobo, je bil strašljiv.

 »Če je tako, potem je vse drugo na pravem mestu! Ti, ti, ti pa nisi na pravem mestuuu!«

»Kako? Ne razumem?«

»Izginiii! Počisti prostor prvega mesta, odstrani vse odvečno  …

Grozljiva tihota in??? Dihanje, vdih, izdih.

«Takrat se vrni! Dobiš odvezo! Danes ne!!!«

Vzdihujoče dihanje prehaja v nekaj podobnega joku.

Joka? Kdo?

»Prvo mesto je določeno za Boga!« Zapomni si!« zaključi glas iz svetlobe.

Svetloba je izginila in okence se je zaprlo …

Zbudil se je! Poponoma odkrit, premražen in hkrati prepoten, tresajoč se, v silnem občutku groze … Z omrtvičenimi rokami od  krčevitega objemanja samega sebe. Trda kolena so se fetusno potiskala v trebuh. Vse ga je bolelo.

Po sanjah

Sedaj sedi tu na trdi cerkveni klopi,  zdi se kot ponovitev nočne more,  ne ve, kako in zakaj! Ne ve kaj bi … sanje so ga privedle sem … in besede:

»Kakšno srečo si imel.«

Stavek je zaključek opisa njegovega zdravstenega stanja. Da v medicini obstaja sreča? Običajno bi zamahnil z roko … v dneh prisilnega mirovanja, je stavek prerasel v vsakodnevno frazo … In telo sporoča. Zahteva in zahteva. Telo! On pa je izgubljen,  pozabljen, ranjen od zahteve po-infarktnega stanja. Pridruženih nočnih  mor in nespečnosti, telesno oslabel in sanje so ga prestavile v stanje novih spoznanj, spominjanja, ponotranjenja in videnja nekaterih še včeraj prisotnih ob zlatem omizju. Odhajajo. Izogibajo se ga, ne odzivajo na telefonske klice, odgovarjajo s sporočilom: «Pokličem kasneje. Na sestanku! V tujini. Na počitnicah.« Odgovori, ki se spremenijo v »trajna« in kasneje v »nikoli«, ja v stanje nikoli se spremenijo. Prosojen je postal, spregledljiv. Na ulici, opirajoč se na pohodniške palice, vidi kako ignoranca dobiva prefinjeno podobo zaziranja v pametne telefone, izložbe, gledanja mimo, prečkanja est in ulic … Boli ga, maje, šibi, prebuja iz lažnega spanca.

 Pogosto pride v sanje nona, svetli lik; v njeni skromni kuhinji, se pogovarja z moškim v elegantni obleki. Kuha ječmenovo kavo. Mil in zadovoljen obraz ima … Oseba v elegantni obleki je on, samega sebe vidi, prestavljenega iz sedaj v čas in prostor preteklosti plemenitega vonja kave.

 »Zapomni si, malo je dovolj!« reče nona in pokaže na steno nasproti majhnega okna. Slika visi, barvita. Podoba bitja na njej, obkrožena s svetlobnimi žarki: »Nismo mi nad vsem, on je nad nami!«

Ko želi prijeti, stisniti, objeti, nekaj vprašati, popiti ječmenovo kavo, ohraniti preteklo podobo, se zbudi …

Popoldan »zgublja« na ploščadi pred znamenito mestno cerkvijo … razmišlja o tem. Daleč na  morje, je videti. Vabi ga! Ne še, ne še, kasneje … Obnovil bo čoln. Obkrožajoča  množica ljudi boža občutek osamelosti.

»Kaj delam tu? Kaj iščem tu?« se  sprašuje in usmeri k cerkvenim vratom.

Nad vhodom se bleščijo velike pozlačene črke, zložene v zapis:  Sveto leto … Kaj to pomeni? Prvič sliši za sveto leto in napis ga vleče v notranjost. Spremenjen v magnetni košček je, ki išče drugo polovico … Za druge je videti v težavah, negotov, raztresen, v poznih štiridesetih … Utrujen, bledikav,  brez moči in tudi malce neurejen.

Njemu, ki verjame le v načrtovanje, so razložili, da to kar se je zgodilo ni naključje??? In da sveto leto pomeni leto odpuščanja grehov, kazni, leto pokore in  različnih življenjskih spreobrnitev … naj se ustavi. Besede je opredelil kot arhaične, v njegovem svetu odpuščanje, pokora, kazen, spreobrnitev, ne pomenijo kaj dosti; sedaj pa pionirsko naseljujejo njegov miselni svet in se v različnem vrstnem redu ponavljajo. In ponavljajo.

Od otroštva ni bil tu. Vedel je, da mora priti in brskati po zarisanih koordinatah spomina. Na posebni točki je odseval in odzvanjal svetlobni napis: »Opazuj in naredi enako!«

On pa je pričakoval drobno tiskana navodila.

 Kaj naj naredi enako? Kje sem? Kaj me je prepeljalo sem? Kam grem? Po kaj sem prišel? Skrušen, z boleznijo, ki nikoli več ne sme dobiti priložnosti … in z željo po življenju … Sam! Sam?

Kako sam? Zakaj sam? In mi? Midva? Midva? Ne obstajava več? Ne, midva ne obstajava več! Negativne obresti so začele delovati … Popolna tujca sva postala!  Ne znava si pomagati. Brez občutka drug do drugega. Skupaj ne pomeni več moči, ampak rušenje … »Midva, ni več,«  šepeta notranji glas. Vse pogosteje se oglaša. Ni več, ni več … nikjer … Niti drobtinice.

Vse se je ponovilo. Tako, kot pri starših! Materi in očetu!!! Preveč materije, je začelo postajati odveč. Zavzelo je čas in prostor. Nič ni ostalo za nekaj drugega.

Ni hotela govoriti, otopela je … in ostala  brez bistva svoje vesele in igrive osebnosti. Nič!… Hodila je kot senca, sklanjala obraz pod njemu nevidno težo  … narobe je bilo vse kar je naredil in še bolj tisto česar ni.  Ves čas je nekam odhajala …  Kam?

  Predlagal je  pogovor, opravičeval se je, ne da bi vedel zakaj … dokler nekega dne pred seboj ne zagleda kupa belih črepinj in slišal ukaz naj jih sestavi … »To je vrednost tvojih opravičil… Črepinje, nesestavljive črepinje!«

 Ni razumel, da je odnos tanka svilena zavozlana mreža, ki je ne moreš več dotkati, ko nit uide …

Klop na sredini cerkvene ladje, vabi. Prazna je še. Zaveda se, kako  ne želi, da bi ga kdo prepoznal … Ne tukaj! Ne sodim sem! Dvomim v to!

»Zakaj?« sliši šepet. »Zakaj se ti upira biti kar si?

Le vzdihne in z dolgim izdihom mili  težo v prsih …

»Zakaj z belo korekturo brišeš svoje bistvo? Svojskost? Svojo bit? Se upiraš biti, kar si po svoji naravi?«

Prisotni se gnetejo in krožijo v vseh smereh … Kaj le iščejo? Sam sebi se zdi naiven. Zavisten srečnim obrazom, vidi, kako mu vse polzi … družina, denar, dobra družba in služba … Pikica sem, nič sem, sam sem, vse sem zapravil … vedno in povsod vlagal v napačno.

Poslikave, ki jih je polna ogromna cerkev, so potopljene v prelepo mavrično svetlobo. Pomirjajo. Izvor svetlobe, ki pronica skozi vitražna stekla, kreira božanski ambient.  Razgleda se … Na vhodu  stoji nekdo, ki ga pozna.

Levo in desno so postavljene spovednice, nekatere lesene z dvojnimi vrati, druge s težko žametno zaveso. Vijolične barve. Pred vsako je vrsta. Nekateri so pražnje oblečeni, drugi pohodniško, tretji  sproščeno turistično  …  

Ve! Čuti! Povedati mora! Povedati!!!

 Spoved??? Besedo je slišal nekoč. Zgodaj v otroštvu? Želi si odveze, blagoslova, odložiti težo občutka, da je zavozlan in nočna mora ga še vedno tlači …