Vrtinčasto deževje

VRTINČASTO DEŽEVJE 1

Utrujenost jo je potisnila v spanec. Ne za zelo dolgo. Ampak na podrobnosti je tako pozabila. Čas in ura, sta izgubila  prioritetno mesto v realnem življenju … Pred tem je  obnovila potek dneva … Hiter pregled! Vse je bilo pripravljeno, organizirano … Še pametni telefon? Naravnan je bil za šesto zjutraj. Ni razumela, zakaj jo  občutek tesnobe tako teži in ji odganja notranji mir. Bilo je vse v redu.

Deževalo je.  Neprenehoma, več ur in vedno močneje. Ves dan,  s kratkimi presledki. Količina in gravitacija sta vodi dali posebno dimenzijo, da je  bilo težko opisati … Saj so napovedovali, ampak, da se bo tako utrgalo nebo??? Otroci so spali. Živeli so v kletnih prostorih stanovanjskega bloka. Ponavadi si je Ilaria dovolila večerno  uro zase … se umirila. Tisti večer pa se je umirjenost upirala in nenehno je prisluškovala ropotanju vodnih kapljic … Zdelo se je drugače. Nenavaden dež, je pomislila. Ne kot običajno! Vodne kaplje so krožile v svojem  besnem plesu. Tudi bežen pogled skozi manjše okno dnevne sobe, je to potrdil. Nenavadno!!! Letele so iz vseh strani, pod različnimi koti … Ne naravnost. Ujete v navideznih kroglah, so se raztreskale ob tla in spremenjene  v umazano vodo,  odtekale … Lahko bi bilo lepo,  umirjeno, naravno in vsakdanje … Oboževala je namreč dež … Pogosto jo je odtegnil od hitrega tempa in vabil proč od eklektičnega norenja … spremenil prioritete dnevnega dogajanja. Kdaj pa kdaj je obula črne škornje s raznobarvnimi pikami, poveznila pelerino in kapuco, odtavala  v bližnji gozd in se umirila … A, tisti trenutek, je večerni dež spremljal nek čuden,  neznan zvok … Šumenje … ššš. Šumenje z dodanim podtonom, nenavadno, ni razumela od kod prihaja in tudi tega ne, če se ji morda ne dozdeva … Ali je zvok resničen? Prisoten? Ššš!!! Ššš!!! Ššš!!! Prikrito je potenciral neko slutnjo iz nevidnega ozadja!!!

Ah, daj no, ne pretiravaj  vedno s skrbmi, je zanemarila slab občutek, in si ponavljala naj ne ustvarja panike  … Po nepotrebnem!!! Da je v resnici slišala zvok, da je bil zvok kopičenja vode, je zvedela kasneje … veliko kasneje … In, da dežne kapljice zvenijo odvisno od  površine na katero se stekajo. In, da je pristajanje vode in njeno izlivanje tako pomembno!!! Da mora biti neslišno ali komaj slišno … Da je zmotno predvidevala … da zvok polzečega in globokega šumenja, povzroča odboj  vodnih kapljic, na pločevinasti strehi, s katero  je zaščiten  vhod v zgradbo. Ne, delaj panike, se je pomirjala, in gledala, kako se dežne kapljice združujejo znotraj koncentričnih krogov … Tako močno verjetno udarjajo prav zaradi načina in oblike, s katero pristajajo na strehi,  si je prigovarjala … narava poskrbi za vse …  Utrujenost ji je preprečila, da bi se poglabljala v curke vode tudi na mestih, kjer jih običajno ni bilo …in majhne lužice, ki so se rojevale. Dež pač!!! Zvok dežja!!! Odšla je v spalnico. Dramo, ki se je kasneje zgodila, ni obstajala v njeni miselni sferi, le svinčen občutek … Nekdo je že spal …

Prižgala je majhno lučko, usmerila snop svetlobe na liste v  knjigi in se zatopila v branje … Papirnato mesto jo je pritegnilo. Kakšno ime???  Mesto iz papirja, mesto polno papirja, mesto, kjer zmanjkuje papirja, mesto, kjer izdelujejo papir … je razmišljala, medtem, ko je  se je dež vse bolj krepil  in krepil … Pozabila je na dež in nato zaspala. Nemirno je sanjala, nenavadna vlaga, se  je začela naseljevati  znotraj njenega  telesa. V grlu jo je stiskala tanka zanka. Tik pod brado, jo je čutila in ji jemala kisik. In zvok. Zvok je slišala v snu. Zunaj odvijajoča se naravna drama oblakov, se  je počasi tihotapila v njene misli. Ššš!!! In podzavest je znova in znova vrtela dogajanje …  Podobe trgajočih se pramenov zračnih plasti in oblakov, so se vrstile. Nočno  modri, do sivo črnih odtenkov, so bili in občasno ožarjeni z električno svetlobo strel in po celi površini prepredeni z oranžnimi črtami, ki so se risale. Na vse strani. In zvok, zvok!!! In vonj, šumenje, padanje, ropot, stekanje, prodiranje, polzenje  … Naenkrat jo je zvočna mešanica vsega, kar še nikoli ni slišala in znala prepoznati, vrgla iz sna … Prižgala je  luč na nočni omarici. Postelja poleg nje je bila prazna … Kako, saj še malce prej ni bilo tako. Z navajeno roko, je  segla v praznino ob sebi … Da se prepriča!!! Kaj se dogaja? Prešita odeja, je bila odgrnjena in ja, postelja prazna … slutnja, stiskanje, strah se je začel naseljevati  po njenem telesu … Ššš!!! Vstala je iz postelje in  se močno stresla, ko jo je vlažno zazeblo v noge  … Nepoznano!!! Občutek mrzlote, mokre, jo je preveval  in  groza v obliki zle slutnje, je tkala niti v globino njene biti.  Ni je bilo mogoče odgnati z mislimi, da je v svojem domu, v svoji varni spalnici … A, kaj se dogaja? Zakaj mokrota? Zakaj mraz? Pogledala je v tla in od šoka otrpnila ob pogledu na tepih prepojen z vodo … Ni mogla verjeti …  gledala je in gledala, vsa soba je bila  prekrita  s plastjo blatne, umazane in smrdeče vode … nekje iz stene je tekla, ni razumela od kod, saj je bilo vse  umazano … Je resnično kar vidim? Spraševala se je in začela klicati, moža. »Luka! Luka!« Nič! Skočila je pokonci, planila proti vratom … Panično zagrabila za kljuko.

»Luka, Luka, Luka!« je vpila in se v paniki obesila na vrata spalnice. Poskušala je  odpreti.  Zaman. Ni šlo! Zaklenjena so, je pomislila … A, zakaj??? Zakaj??? Kdo je zaklenil? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Vrata? Ni vedela, da jih je voda na nekaj mestih napihnila. Zadrgnila!!! Zataknila so se … Ni, in ni šlo. Neznano se je kopičilo okoli nje, strašljivo neznano in resnično. Šele tedaj je razumela. Voda je drla z več strani. Skozi okno! Iz sten! Kot bi bile v stenah nevidne odprtine, omet pa svilen papir. Okno spalnice se je spreminjalo v blatni tekoči slap … In zvok je postajal močnejši in močnejši. Ššš!!! Tu? V stanovanju? V hiši? Od kod? In luč, ki jo je malce prej prižgala, je sama od sebe ugasnila … Še to!!! Tema!!! Stiskalo jo je v prsih,  glas je zgineval od groze … Kaj naj naredi? Skozi okno ne more, čeprav je stanovanje kletno … Ujeta je bila, dušila se je, izgubljala se je …  V trenutku ni bila več kos sama sebi. Titanik! Titanik! Je bilo vse, na kar je pomislila in s čimer je lahko našla smiselno primerjavo. Voda je vdirala od povsod, z vseh strani, se stekala po svoji volji in grozila tako kot v filmu. Bežati moram … Ven, samo ven … Stran!!! Iz tega prostora, ki se spreminja v potapljajočo se ladjo … Bežati … zbežati … Kako? Kam? Kje so vsi??? Od strahu onemogla, je vlekla  za kljuko na vratih, dokler niso  pojenjale moči  v rokah in izginile v trenutkih  groze in šibkosti … Paničen strah jo je paraliziral … Stala je, kot bi bila iz gume. Panika! Dvom! Kje so otroci, kje je Luka? Kaj se dogaja ? V hipu jo je skupaj s vprašanji nekaj odneslo. Porinilo. Padla je, kot vžigalica in z glavo udarila ob rob postelje … hkrati je po telesu začutila še udarec nečesa ploskega. Ogromna gmota  vode, se zlila na njeno telo in jo je potisnila k tlem. Tam je obležala. Zmes mokrega, blatnega, nekoliko viskoznega in  neprijetnega vonja, je z silno močjo zavzemala  prostor … Nje je bilo vsak trenutek manj … odnašalo in odnašalo jo je in šumelo, ššš … Tudi njen dvom in vprašanja … izginila je, ni je bilo več … Onesveščena se je utapljala, le telo je še bila … sama v prostoru. In  telo je nekdo vlekel za roko … silovito, grobo!!! Od daleč, je med šumečim šššš, slišala, kako glas v upočasnjenem slogu izgovarja njeno ime: «Ilariaaa, Ilariaaa, Ilariaaa.«  Tema!!! Voda!!! Blato!!! Nič!!!

VRTINČASTO DEŽEVJE 2

Sediva v topli gorski koči; pogled na bele vrhove v zahajajočem soncu daje posebno energijo. Kockaste rdečo bele zaveso z rdečo obrobo in veliko lesa, domačnost … Nekaj dni v Alpah. Nič smučanja, le odmik, sprehodi, morda krplje in podpora Ilarii. Morda ji  sprememba lahko pomaga. Tako razmišljamo. Moja sestra je, Ilaria, in avgusta je za las preživela  posledice nenadnih poprav. Nenadnih? Nenapovedanih? Kdo bi vedel … Ženska, ki je rojena v vodi in je odlična plavalka, zmagovalka  v plavanju, se od tedaj boji vode  … Strese se ob besedici še! Zmoti jo zven črke š. Na šumenje jo spominja. Gledam jo, stisnem njeno roko … Prekmalu je, od avgusta do  decembra, so le dobri trije meseci, prekratek čas za upor  taki mogočni travmi … Mandljaste oči ima  vlažne in odsotne. Nervozna je. Plahost je naseljena v  trdni in sicer do nedavnega samozavestni ženski … Prepredena je z njo kot s pajčevino. Veliko močnejša je od mene, običajno, razmišljam. Nič ne rečem. Tudi s humorjem ne gre: »Ilarija, tudi sneg je voda, saj se spomniš, agregatno stanje, pojavnost oblike in osnovna življenjska tekočina je, sestavljeni smo iz nje, skoraj dve tretjini našega telesa je voda. Ti si sama voda, jaz sem voda, mi smo voda.« Hočem zbuditi njeno živost! Ne gre!!! Le nasmehne se, ozre proti zasneženim vrhovom, ki rožnato žarijo, ko se sonce zateka v njihovo zavetje in daje prostor noči. oncu. Tiho gleda. Opazuje.  »Čudež se mi zdi vse!« tiho doda.  In opazovanje, kaže, jo  umirja.  Sreba čaj. Nadaljuje. Pustim ji besedo. Poslušam.

»Ja, saj razumsko vem,  vse vem o vodi. Spomin ima. Celo!!! Njeni kristali izpostavljeni  grobim besedam, se nepravilno oblikujejo. A, od poplave,  dalje sem jaz tista, ki je sestavljena v nepravilno obliko. Preveč grobega, negativnega, se je zgodilo. Moje telo ima spomin!!! Voda mora biti v pravi količini, pravem razmerju in  v pravem prostoru. Sicer je lahko vse narobe.«

»Razumem!!!« tiho dodam in srkam topel zeliščni čaj, se poigravam z medom in limono. Moj pogled počiva v kamnitih vrhovih … Kako lepi so …  vabeči … vzbujajo upanje …

Šele tri mesece je. Strah in travmo podoživlja vedno znova. Zmes jeze, strahu, čudenja in hvaležnosti, da je živa,  seva iz njenih besed, ko pripoveduje  in zatrjuje, da ne more čisto ozavestiti, kaj in kako  bi lahko bilo. Lahko je ne bi bilo, pogosto poudari.

»Nikogar več! Nas ne bi bilo! Srečna sem lahko, da smo ostali vsi živi. Čudež je  … Le par minut in bili bi del  gmote blata in vode, ki je drla in podirala vse kar ji je bilo na poti.«

Vzdihne, se z rokami oprime mize in nadaljuje: »Joj, vseh pet. Si misliš? Srečna bi lahko bila, da smo tu, a sem razsuta od misli, kaj če??? Ves čas je prisotna in tisto šumenje. Ššš. Slišim ga!!! Ves čas!!!  Vseh pet, bi lahko pobrala tista gmota vode … »

«Kasneje, po kakem tednu, so mi povedali, kaj se je dogajalo. Ko smo bili na varnem. Šele sedaj razumem tisto noč. Imela sem bledo sliko. Izgubljeno sliko. Jan je  slišal ropot, in strah ga je bilo. Prišel je po  očeta v najino spalnico, češ, da ga je strah. To se pogosto dogaja. Luka gre večkrat zaradi tega v otroško sobo. Na srečo tudi to noč. Malo po polnoči.  Pozoren je bil na otrokove pripombe  o ropotanju in  opazil, da skozi okno teče voda …  Jan je naš rešitelj! Otrok! Si misliš? Vse kar tiste noči ni mogla požreti površina zemlje, se je steklo v  naše kletno stanovanje … zalilo bi nas, če ta otrok ne bi imel rahlega spanca in strahov … Luka, je otroke spravil  v zgornje nadstropje, kjer so že bili stanovalci in se vrnil v klet. Po mene.«

Utihne in zajame sapo. »Zadnji trenutek, saj sem bila z glavo v vodi, pokrita in zagozdena z vrati, ki jih je moč vdirajoče vode vrgla s tečajev … Ne več pri sebi.»

Pogledam jo in stisnem za hladno dlan. Roke se ji tresejo. Zebe jo!!! Pri vsej toploti. Sediva ob lončeni peči. Stres! Stres spomina!!!

»Ne vem, kako sem se rešila iz sobe. Tudi Luka ne ve vsega, intenzivnost  delovanja in strah sta perforirala njegov spomin. Sicer pa hvala Bogu, da ne, saj bi ga le še bolj obremenjevalo. Adrenalin je naredil svoje. Obupno klicanje: «Ilaria, Ilaria, Ilaria, je vse česar se spomni.«  Prva pomoč je že bila tam, ko  me je v naročju prinesel na nivo pritličja.« vznemirjeno ponovno razlaga.  

»Še dobro, da je bil avgust,  da ni bilo mrzlo.« venomer ponavljala eno in isto zgodbo. Zgodbo strahu!!! Travme!!!.

Vem, vem, izgubili so popolnoma vse! Še lastno bit, življenje,  skoraj.« Le srečno naključje je bilo, da so rešili, niti leto niso bivali v novem stanovanju …

Ilaria si popravlja lase, se prime za čelo in nadaljuje: «Strah me je, vedno sem imela rada deževje, vodo v vseh oblikah … sedaj se bojim že vremenske napovedi. Dež nikoli več ne bo moja meditacija,«

»Potrebovala boš čas.« jo dopolnim.  »Počasi … počasi pomeni veliko časa … vzemi si ga.«  »

»Grozno mora biti, ko je človek stravmatiziran od nevarnosti, za katero še slutil  ni, da obstaja. Tukaj pri nas, v našem okolju.« rečem.

A, vem, da  to nima nobenega pomena. Ne v tem trenutku za Ilario. Izgubiti vse, v civilizacijskem blagostanju … to je povsem novo čustveno stanje … nam neznano … kako so določene koordinate groze, ko izgubiš vse,  in take  malce stran, kjer je točka nič. Le par ulic naprej živim, nekoliko višje in je le deževalo … Nič se ni zgodilo!!! Čisto nič!!! Sreča? Naključje? Pravilna izbira? Pravilna gradnja?

Preostali čas, le kimam in poslušam … Misli iščejo odgovore na vprašanja: zakaj poplave, zakaj na tak način, zakaj so v kleteh stanovanja, zakaj zavarovalnice ne  reagirajo, zakaj ne pomagajo, kje so razlogi, kdo je odgovoren??? Po vsakem, stavku, ki ga pove, se v meni zgodi  neka jeza in zdi se,  da travmo doživljava obe …

»Veš,« ji rečem, »potrebovala boš terapevtsko pomoč … »vse se bo sestavilo, le tiso kar je strah razmetal v tvojem telesu, bo  moral sestavljati  nekdo drug, človeško bitje ni opeka …« Nato tiho srkava  čaj in  skozi  veliko okno  zreva proti vrhovom, ki jih je noč že vzela v svoje naročje.